Nina Šenk in sodobna opera kot največja luknja

Vsaka krstna izvedba slovenske opere je dragocena, saj potrjuje, da operna ustvarjalnost še živi, vendar le redke novitete prestanejo gledališki krst. Ob mariborski praizvedbi Marpurgov pa lahko rečemo, da smo bili priča zelo kvalitetnemu delu, vrednemu tudi večjega evropskega gledališča. Opero je komponirala Nina Šenk, mednarodno uveljavljena skladateljica, katere dela izvajajo po vsem svetu od Washingtona do Tokia. Pravi, da se naročila kar vrstijo, tako da je skladateljsko stalno zasedena za vsaj tri leta.

Nina Šenk je študirala v Ljubljani, Dresdnu in Münchnu. Prvič je opozorila nase že med študijem, ko je leta 2004 njen Koncert za violino in orkester prejel nagrado za najboljšo kompozicijo na prestižnem festivalu Young Euro Classic v Berlinu. Od takrat so si priznanja kar sledila. Leta 2017 so ji na primer podelili nagrado Prešernovega sklada za njen ustvarjalni opus, 6. junija 2019 pa je bila imenovana za izredno članico Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pri sedemintridesetih letih je tako postala najmlajša akademikinja v zgodovini te ustanove.

Z Nino Šenk smo se pogovarjali dan po krstni izvedbi opere Marpurgi, ki je nastala v tesnem sodelovanju s tržaškim režiserjem Igorjem Pisonom. Opero si lahko v tem času ogledate tudi na spletu, in sicer na portalu RTV Slovenija (program Ars) oziroma na YouTube kanalu programa Ars.

Kakšni so vaši občutki dan po praizvedbi Marpurgov?

Iskreno povedano, počutim se malo osamljeno. Seveda, na to so vplivali protivirusni ukrepi, vendar sem navajena, da mi poslušalci po izvedbi posredujejo svoje odzive. Tokrat se je zavesa spustila, publika pa je odšla. V bistvu sem še obdana s tišino in ne morem si predstavljati, kako so poslušalci sprejeli predstavo.

V prvem planu pa sem seveda hvaležna, da so mi omogočili tako velik projekt in da se je vse lepo izteklo. Izkazalo se je, da je vse skupaj boljše, kot sem si predstavljala. Zdi se mi, da je hiša vzela opero za svojo. Za skladatelja, ki uporablja sodobnejšo govorico, je zelo lep občutek, ko vidi, da so izvajalci veseli in ponosni na svoje delo, saj se to ne dogaja vedno.

V intervjujih ste poudarili, da opero še redkeje naročijo skladateljici. Dunajska državna opera je na primer prvič izvedla opero ženske ustvarjalke, to je Olge Neuwirth, šele decembra lani. Osebno se mi zdi, da to še ni največji problem. Nove opere se izvajajo samo enkrat in potem nič več. Kaj mislite, kateri so dejansko problemi sodobne opere?

Problem sodobne opere je ta, da zahteva ogromno časa in denarja. Svet pa je tako naravnan, da mora biti produkcija hitra in ne preveč draga, če pa že vlagaš vanjo, se mora na drugi strani pokazati dobiček. Sodobna opera je mogoče tista največja luknja, v katero se steka ogromno denarja, ki pa se ne vrača s prodajo vstopnic ali DVD-jev. Tega si ne morejo privoščiti vse operne hiše.

Ne bom pa rekla, da tega ni čedalje več: Deutsche Oper se je na primer obvezala, da ima vsako leto sodobno opero, tudi Državni operi v Berlinu in na Dunaju to počenjata vsaki dve leti. Lepo je, da se čedalje več skladateljev lahko preizkuša v tem žanru.

Kako vam je življenje spremenilo dejstvo, da ste članica SAZU-ja? Je to vplivalo na vaše komponiranje?

To, da sem članica SAZU-ja, je prvič velika čast in drugič odgovornost. Čast, ker imam zdaj priložnost, da na sejah delim misli s fantastičnimi umi; odgovornost pa zato, ker skušam tudi sama aktivno sodelovati. V umetniški razred prinašam morda nekoliko sodobnejši pogled, vsaj kar se tiče glasbe. Se pa tudi veliko novega naučim.

Moje komponiranje pa se ni spremenilo. Še vedno imam naročila za nekaj let vnaprej, tako da delam po starem, vmes še raziskujem in se družim z umetniki z drugih področij. Od lani sem kot predstavnica SAZU-ja v upravnem odboru za Cankarjevo nagrado. Všeč mi je, da sem v tesnem stiku s književniki, saj se glasbeniki drugače držimo bolj zase. Izmenjava mnenj med različnimi vejami umetnosti mi je zelo ljuba.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.