»Nisem se mogel ubraniti sirenam Prešernovega petja»«

Povodni mož, O Vrba, Memento mori, Zdravljica ... France Prešeren bo odslej odzvanjal v ušesih italijanskih bralcev tudi v prevodu Mirana Košute. Tržaški literarni zgodovinar, docent slovenskega jezika in književnosti na tržaški univerzi, se je namreč odločil za velik podvig – prevod celotnih znamenitih Prešernovih Poezij. Knjiga bo izšla v letošnjem letu, ko obeležujemo 220-letnico pesnikovega rojstva, danes ob 17.30 pa bo mogoče nekaterim izmed Košutovih prepesnitev prisluhniti v Palači Gopčević. Dogodek nosi naslov Strune, milo se glasite – Dolci, corde, risuonate, ob prevajalcu ga bodo sooblikovali igralka Nikla Petruška Panizon, glasbenika Vanja in Max Zuliani ter v imenu soorganizatorjev Marko Kravos, Roberto Dedenaro in Riccardo Cepach. Pesniški popoldan prirejajo Skupina/Gruppo 85, Glasbena matica in združenje LETS v sodelovanju s tržaško občino. Pred današnjo predstavitvijo novih italijanskih verzov Franceta Prešerna smo njihovemu prevajalcu postavili nekaj vprašanj.

Prevod Poezij je od vas zahteval večletni trud. Iz katerih razlogov ste se odločili ravno za Prešerna in njegov opus v celoti?

Prešernova genialnost me je uročila že zarana. Ko sem, kratkohlačnik, recitiral Vrbo ali Od železne ceste na tej in oni šolski ali vaški proslavi kulturnega dne, me je zven in pomen njegovih verzov vselej čarno mrežil. Kasneje sem ob študijskem poglabljanju in docentskem pojasnjevanju njegove umetnosti nenehno odprtih ust ugotavljal, kakšna simfonija slovenskemu jeziku je Prešernova pesem. Ko sem se tako pred več kot desetimi leti za univerzitetno predavateljsko rabo poskusno lotil italijanitve soneta Memento mori, se preprosto nisem mogel ubraniti sirenam njegovega petja. In sem prevajal dalje ...

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.