Sreda, 29 januar 2020
Iskanje

»Nizki zvoki so me že od nekdaj zelo fascinirali«

Prva kontrabasistka v Verdijevem orkestru Chiara Molent o svoji glasbeni poti

Trst |
26. okt. 2019 | 12:42
Dark Theme

Na Tržaškem zadnje čase moške postojanke padajo. Počasi, druga za drugo, na različnih področjih. Na primer na upravno-političnem s Tanjo Kosmina, prvo repentabrsko županjo; na bančnem z Emanuelo Bratos, prvo direktorico Zadružne kraške banke, pa tudi na glasbenem s Chiaro Molent, prvo kontrabasistko v simfoničnem orkestru opernega gledališča Verdi.

Do letošnje sezone je bila sekcija kontrabasov pri tržaškem orkestru izključno moška domena. Instrument sam, s svojo mogočnostjo, pa tudi s svojim nizkim glasom, je kot nalašč pripraven za moške postave, prste in mišice. Pa se je s prvim koncertom znašel tudi v ženskih rokah. Muha enodnevnica? Kje pa! Tudi na drugem, tretjem in četrtem koncertu je na kontrabas igrala glasbenica. Njena prisotnost ni mogla zato biti naključna. Da je novost po svoje res pomembna, je potrdil umetniški vodja z ugotovitvijo, da je Chiara Molent sploh prva kontrabasistka v italijanskih simfoničnih orkestrih. A malo je manjkalo, da to ne bi bila, saj jo je Slovenija skoraj premamila ...

Na videz je Chiara Molent nekakšna antiteza kontrabasa. Ni mogočna kot glasbilo, ravno nasprotno. Molent? Priimek ni navaden, pogost. V Italiji živi le kakih sto »Molentov«, je mogoče izbrskati na spletu. Največ jih je v Venetu in v okolici Pordenona. »Res je, oče je po rodu Furlan, iz Fiuma Veneta, mama iz Kalabrije, živim pa v Milanu,« je pojasnila. In že po tem prvem besednem stiku na hodniku gledališča Verdi je bilo mogoče doumeti, da v njej sobivata furlanska delovna zagnanost in južnjaška temperamentnost, značilnosti, ki sta bili verjetno temeljnega pomena za njen glasbeni uspeh v svetu, ki ženskam ni postlan z rožicami.

Kontrabas je za žensko dokaj nenavaden instrument. Kaj vas je privlačilo, da ste ga izbrali?

Moj prvi instrument je bil klavir. Začela sem igrati s šestimi leti, kot otrok. Pri enajstih sem doumela, da je glasba svet, v katerem hočem živeti. Ugajalo mi je igranje, študij. Pri štirinajstih sem se vpisala na milanski konservatorij, obenem sem bila sprejeta na notranji licej. Študirala sem italijanščino, matematiko, zgodovino, in vse je potekalo ob glasbeni spremljavi instrumentov, na katere so vadili drugi dijaki.

Da, ampak kontrabas?

Drugo leto liceja sem postala pozorna na godala. Nizki zvoki so me že od nekdaj zelo fascinirali. Ne vem zakaj. Morda zato, ker so tako zemeljski, globoki. Ne da bi ga prej nikoli pobliže videla in kdaj igrala nanj, sem izbrala kontrabas. Na sprejemnem izpitu sem igrala na klavir. Spominjam se, kako sta se moj profesor klavirja in drugi član komisije, profesor kontrabasa, spogledovala in kimala z glavo, češ, da imam premajhne roke, da bi lahko igrala na kontrabas.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Katera beseda je v letu 2019 najbolj zaznamovala slovensko narodno skupnost v Italiji?

14. jan. 2020 | 17:00
Defibrilator
Jezik
Migranti
Narodni dom
Paritetni odbor
Predsednica
Predstavništvo
Ravnatelj
Stadion
Strelišče
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo