»Obožujem zamejske Slovence«

Premiki, prehodi: zemljepisni med raznimi mesti in državami, mentalni z vstopanjem in izstopanjem iz različnih jezikov, kultur. Sanja Širec Rovis je doma v raznih mestih in različnih jezikih. Tri je znala združiti in umetniško izraziti v svoji pesniški zbirki Hiša razvajenih otrok, v katerih se prepletajo slovenščina, italijanščina in hrvaščina. Enako umetelno uporablja jezike kot prevajalka umetniških del. Rojena v Pulju slovenskim staršem, že leta živi v Trstu, mestu, ki jo je osvojilo.

Pulj, Koper – z ovinkom do Ljubljane –, Trst: vaše življenje je bilo ali pa je še razpeto med te kraje?

Moje življenje je in bo vedno razpeto med te kraje. Od prižiganja sveč na pokopališčih do prižiganja lučk, ki peljejo na nove poti. Morska, pot Argonavtov, katere del je tudi Ljubljana, ki je moje mesto vsega prvega: prvih ljubezni, poezij, koncertov. Ko sem imela 12 let, mi je omica (babica; op. ur.) prvič dovolila, da grem sama v kino. V kinu nisem bila sama, ampak s svojim prvim fantom ... Bila sem prvič na enem velikanskem rock koncertu (skupine Iron Maiden). Potem pa poroka na Ljubljanskem gradu, ali pa študij novinarstva. Tisoč zanimivosti me povezuje z Ljubljano.

Ali recimo Pulj in Jugoslovanski filmski festival, na katerem sem odraščala in delala vsako poletje od majhnih nog. Tam smo bili vajeni dela, od pometanja, prodaje vstopnic, dela na info punktu, seveda vedno večjezično, kot je bilo normalno v nekdanji Jugoslaviji, predvsem pa v Pulju. Ali pa recimo Koper in druženja v prostorih Društva prijateljev zmernega napredka in mladi bendi s področja cele Jugoslavije, ki so tam igrali v času njenega razpadanja.

Obvladate več jezikov, kar uspešno uporabljate tudi v prevajalskem delu. Kako izbirate avtorje, ki jih prevajate in iz katerih jezikov najraje prevajate?

Glede na to, da sem zaljubljena v odprtost, so tržaški avtorji zame prava poslastica. So kot odprto morje, njihova ustvarjalnost se ne more primerjati z ustvarjalnostjo »kontinentalcev«. Da ne omenjam tržaških Slovencev, ki so, kot sem že dejala, nadgradnja matičnih prav zaradi te odprtosti in sprejemanja. In to ne da bi oškodovali kulturne dediščine, ki jo čuvajo kot zenico očesa. Ljudje, ki so navidezno za mejo, ker sam izraz omejevati pomeni, določati mejo česa, se posledično zaradi tega odpirajo na drugih področjih in kanalih. Preprosto se pretakajo. Živijo večjezično, v njihovih dušah so razne kulture, kar je bistveno drugače kot zgolj govoriti in obvladati več jezikov. Oni živijo te jezike. Oni so preživeli zaradi teh jezikov. Njihovo dojemanje sveta je zato zelo bistveno, ker je večplastno. Bistveno je zaradi pretoka informacij, kot jih je mojstrsko in plemenito pretakal Tržačan Žiga Zois. Informacij, ki niso samo potovanje. Oni so jih doživeli na lastni koži. Zaradi tega pravi tržaški Slovenci fašizma ne bodo nikoli sprejeli. Ne novega ne starega. Obožujem zamejske Slovence.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.