Pilonov album Primorske, pravi dokument časa

Septembra je minilo 50 let od smrti velikana slovenskega ekspresionizma Vena Pilona. Ob tej priložnosti so v Pilonovi galeriji v Ajdovščini skupaj s Pokrajinskim arhivom v Novi Gorici zasnovali razstavo z naslovom Pilonovi negativi fotografij iz fonda dr. Engelberta Besednjaka in Rozalije Vuk, obenem pa poskrbeli za novo izdajo Pilonovega Oraklja slikarjev, tako v francoskem kot slovenskem jeziku. Javnost je z razstavo (trenutno je sicer v skladu z ukrepi za zajezitev koronavirusa zaprta, na ogled pa naj bi bila do 13. decembra) dobila vpogled v Pilonov fotografski zapis utripa življenja, običajev, pokrajine, arhitekture in zanimivosti krajev v Vipavski dolini, Krasu, Gorici in Trstu, vse do Idrije, med letoma 1922 in 1925. Cikel sodi v obdobje, ko je Pilon v ateljeju nad očetovo pekarno v družinski hiši v Ajdovščini ustvaril slikarski vrhunski opus, s katerim se je umestil ne le med slovenske, ampak tudi med evropsko prepoznavne umetnike.

Tista monumentalna črna »kišta«

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici je leta 2014 prejel Pilonovo fotografsko zapuščino na podlagi darilne pogodbe z Natalijo Vuk in njenima sinovoma, Matjažem in Janezom Vukom, nečakoma Engelberta Besednjaka. Leta 2017 so v arhivu negative tudi digitalizirali.

V osebnem fondu dr. Engelberta Besednjaka in v fondu Rozalije (Zale) Vuk (poročene Besednjak), ki vsebuje dokumente iz osebne zapuščine, predvsem pa gradivo, ki je nastalo ob delovanju Tajne krščanske organizacije, se nahaja tudi okrog 180 negativov ter portretni fotografiji Engelberta Besednjaka, ki so delo Vena Pilona. V letih med 1922 in 1925, ko je v ateljeju nad očetovo pekarno na domačiji Pilonovih umetnik ustvaril svoj reprezentativni slikarski opus in preden je prvič obiskal Pariz, o katerem je skupaj s prijateljem Lojzetom Spazzapanom - Špacem že kar nekaj časa sanjal, je namreč Pilon med intenzivnim slikanjem postal (tudi) dokumentarni fotograf.

Posvetil se je projektu, ki si ga je zamislil kot krajepisni album Primorske (natančneje: krajev znotraj na novo okupiranega teritorija) in ki ga je želel izdati, a do uresničitve projekta nikoli ni prišlo. Tako so fotografije – šlo naj bi za 179 fotografij – romale v hrambo v Deželni muzej v Ljubljano, kjer jih je izročil dr. Stanku Vurniku. Ko jih je v letu 1946 Milko Matičetov uredil v album Primorsko. Pokrajina, ljudje, arhitektura, itd., je bilo teh zgolj 137, danes pa jih v Slovenskem etnografskem muzeju hranijo 153.

Negative je Pilon obdržal pri sebi vse do leta 1932, ko jih je ponudil v odkup prijatelju Engelbertu Besednjaku, ki je takrat kot politični emigrant živel na Dunaju. Denar za ponujeni odkup negativov je potreboval za svoj delež pri najemu ateljeja na 75, Boulevard de Montparnasse, ki ga je zatem odprl skupaj s poljskim kiparjem in fotografom Hermannom-Szunkejem. Pri tem mu je, kot Pilon zapiše v avtobiografskem romanu Na robu, za dokumentiranje »geografskih, etnografskih in kulturnih znamenitosti« Primorske v času italijanske okupacije in naraščajočega fašizma, služil Zeissov Reflex, ki si ga je kupil v Trstu ter ga kmalu zaradi njegove nezanesljivosti zavrgel; s tako »monumentalno črno ‘kišto’, ki je pri posnetku in sproženju težke zavese neznansko glasno zaropotala,« je bilo »nevarno hoditi po deželi«.

Mojster tudi znotraj fotografskega medija

V Pilonovi galeriji, kjer danes v stalni fotografski zbirki hranijo 22 fotografij, pravzaprav kontaktnih kopij negativov manjšega formata 6×9 centimetrov, oziroma kontaktnih kopij negativov Pilonovega fotografskega opusa, so na razstavo ob 50. obletnici smrti ajdovskega velikana slovenskega ekspresionizma uvrstili 47 fotografij iz fonda dr. Engelberta Besednjaka in Rozalije Vuk, ki tvorijo štiri vsebinsko zaokrožene sklope: žanr, krajina in veduta, arhitektura ter arhitekturni detajl. Kot pravi Tanja Cigoj, kustosinja Pilonove galerije, Pilon v fotografiji ni bil ravno začetnik, saj se je že poskušal v gibljivi sliki. Z amatersko filmsko kamero Pathé-Baby za ozki film, ki jo je nabavil tik pred prvo svetovno vojno ali po njej, je posnel nekaj metrov na Vipavskem. »Njegovi začetni poskusi na polju fotografije so se izkazali za tvorne, in čeprav se mu je takrat, kot pravi sam, zdelo, da je “nova tehnična doba”, ki jo je že “slutil”, “prehitro bežala mimo njega”, je pozneje s svojim fotografskimi portreti ter nadrealističnimi tihožitji dokazal, da je tudi znotraj tega medija mojster. S kvaliteto tedaj in pozneje nastalih del se je trdno zasidral med akterje slovenske umetniške fotografije, brez dvoma pa ga omenjeni opus upravičeno postavlja na samo fotografsko prizorišče Pariza, ki se je tedaj ponašal tudi kot eno svetovnih fotografskih središč,« je prepričana Cigojeva. Pilon tega slovesa po njenih besedah ni doživel za časa življenja – v zapisu o odkritju fotografskega dela svojega tasta Louisa Guicharda, katerega negative je predstavil javnosti in mu s tem zagotovil častno mesto v zgodovini fotografije, se iz besed »tako sem vsaj v svojem tastu odkril velikega fotografa amaterja, resničnega umetnika« razbira malce grenkobe ...

Po navedbah Tanje Cigoj je Pilon za načrtovani krajepisni album Primorske v svoj objektiv ujel več kot 230 pogledov v takratno pokrajino in vsakdanje življenje. Skupno število negativov v zbirki Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici dosega številko 186 (dva od teh sta ohranjena tudi na stekleni plošči), od 153 v albumu ohranjenih fotografij v Slovenskem etnografskem muzeju pa se jih v primerjavi z omenjeno zbirko ujema 135. »Mogoče je, da jih je med pripravo za prodajo sam Pilon odstranil iz zbirke ali pa so se nekje po poteh avtorjevega razgibanega življenja izgubili,« meni kustosinja Pilonove galerije. Hkrati poudarja, da so bili Pilonu najbolj ljub motiv prav ljudje, kar se kaže tudi v tem, da so ti na večini negativov – tako ali drugače – prisotni. »Tudi v posnetkih arhitekture je zajel življenje, le v pokrajini se človeška podoba redko pojavi. Poleg beleženja naravnih znamenitosti ali vedut krajev in naselij, arhitekturnih spomenikov ter značilnosti tukajšnje gradnje hiš je Pilonu fotografu pogled pritegnilo predvsem družabno dogajanje: fotografiral je sejmarski vrvež z značilno glasno gestikulirajočim italijanskim trgovcem (laškim kramarjem) v Ajdovščini, prodajalke v Gorici in Trstu med delom in počitkom, športnike v postanku med zmešnjavo koles, opravljalce kmečkih obrti in dela na polju, običaje podeželanov – motive je, kot zanj značilno, občuteno in živo interpretiral in ne zgolj fotografsko dokumentiral,« še izpostavlja Tanja Cigoj.