»Pravce so poti, ki nas peljejo do korenin«

Pripovedovalka. Ada Tomasetig iz Saržente v Benečiji je vsrkala stare zgodbe domačega kraja, jih osvojila in jih nato začela posredovati drugim. Otrokom in odraslim. Posreduje jih v pisni obliki, izdala je več publikacij, in preko živega pripovedovanja, velikokrat posnetega in dodatno posredovanega širšemu krogu poslušalcev-gledalcev. Svojo vlogo doživlja kot nekakšno samoumevno poslanstvo in mu je povsem predana. Za svoje delo je prejela veliko priznanj, naj omenimo samo dve z letošnjo letnico: januarja so ji na 50. srečanju Slovencev videmske pokrajine in Posočja izročili Gujonovo priznanje, kasnejša pa je novica, da je Ada Tomasetig med desetimi dobitniki priznanja Naša Slovenija 2019, ki jih podeljuje gibanje Kultura Natura Slovenija. Poleg številnih zbirk »pravc« (nekatere so izšle tudi v italijanskem prevodu) velja omeniti obsežno publikacijo Od Idrije do Nediže, katere urednica je bila prav Ada Tomasetig.

Tradicija: v svojem umetniškem ustvarjanju se posvečate predvsem odkrivanju in razkrivanju ljudske dediščine rojstne Benečije. Kaj vam pomeni ljudsko izročilo?

Mislim, da pravce, zgodbe, navade in tradicije varujejo našo zgodovino. To so okna na staro življenje naših ljudi, so poti, ki nas peljejo do korenin, do dušice naše kulture.

O pravljicah pogosto mislimo, da so namenjene najmlajšim. Je tako?

Otrokom je všeč poslušati pravce. In to od vedno. Ko sem bila majhna, so tudi odrasli radi poslušali zgodbe ali kakšne strašne pripovedi, ko se je pozimi lupilo koruzo ali ko se je poleti počivalo pod kostanji. Vedno se je našel kdo, kakšen mož ali kakšna žena, ki so znali tako lepo pripovedovati, da so jih tako otroci kot odrasle osebe poslušali kot pribiti. Mislim, da tudi danes, tako kot nekoč, imajo pravce radi tako mali kot veliki.

Pravljice, pravce, kot pravite vi, k nam prihajajo iz preteklosti. Je njihova sporočilnost še aktualna?

Mislim, de je njihova sporočilnost bila, je in bo vedno aktualna. V njih je življenje: rojstvo, težave, veselje, trud, smeh, žalost, ljubezen, dobrota, hudobija, prijateljstvo, sreča, nesreča, upanje in smrt. Vsaka pravca ti nekaj da, lahko te poduči ali ti spodbudi razmišljanje, lahko te razveseli in vzbudi smeh, lahko te tudi uspava. A v vsakem primeru ti nekaj pusti.

Veliko likov iz beneške ljudske zakladnice je zelo zanimivih, vznemirljivih, npr. krivapete. Kdo so pravzaprav?

Krivapete. Spoznala sem jih, ko sem bila še otrok. V pravcah, ki sta mi jih pripovedovala mama in tata. Mama je bila z Mašer, gor blizu Babe. Tata je imel mamo, ki je bila prišla v Saržento iz Marsina. V teh družinah se je govorilo o krivapetah. Že kar sem bila majhna, je bilo v meni veliko zanimanje za ta mitološka bitja in veliko spoštovanje do njih. Te žene, ki niso samo žene, ampak nekaj več. Ki niso boginje, a skoraj. Bile so zelo pametne, modre, imele pa so nekaj posebnega, kar ljudem ni prijalo: noge so imele obrnjene, peto spredaj in prste zadaj. V njih je bila vsa moč Matere narave.

Imele so lase zelene kot trava naših senožeti in kot listi dreves, ali pa rumene kot sonce in pšenica in še rjave kot kostanjeve burje ali bele kot veter in kot čista voda, ki teče po naših studencih. Imele so veliko pamet, kulturo, znanje. In usmiljenje do ljudi. One znajo in učijo, ker vedo, da znanja ne gre držati zase, da ga je treba deliti z drugimi. Učijo, učijo, a ne prav vse: vsak človek mora kaj dojeti sam, mora se tudi potruditi.

Krivapete so pustile veliko sporočilo vsem, posebno pa ženskam: treba je spoštovati vse, a treba je tudi zahtevati spoštovanje. Njih učila, njih besede so bile, so in bodo vedno pravične. Zato mislim, da bodo krivapete za vselej z nami, do kar bo svet.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.