Andraž Rožman je domala 15 let tesno povezan z novinarstvom. Od leta 2005 je zaposlen na Dnevniku, v športni in ljubljanski redakciji, objavlja pa tudi v drugih rubrikah in Dnevnikovem Objektivu. Kot pisca ga najbolj privlačita reportaža in intervju, predvsem pa zgodbe ljudi, katerih glas ni slišan. Roman Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano je njegov knjižni prvenec, v katerem predstavlja begunsko zgodbo sirskega pesnika, pisatelja in založnika Mohamada Al Munema in njegove palestinske družine.
V daljšem pogovoru, ki ga objavljamo v četrtkovi izdaji dnevnika, je avtor spregovoril o prvem naključnem srečanju z Mohamadom. »V njem sem takoj videl zanimivega človeka in človeka, ki lahko pove kaj več. Z njim se je vse skupaj poklopilo, začela sva sprva delati intervjuje ... Nisem pa si takrat še predstavljal, da bo iz te njegove pripovedi po treh letih nastala knjiga. In da to ne bo le knjiga o zgodbi begunca, ampak tudi najina skupna zgodba, s katero sva dokazala, da se v družbo ne vključujejo le migranti, ampak vsi. S pomočjo Mohamada in drugih beguncev sem se namreč v družbo vključil tudi jaz, kar je še posebno vidno proti koncu knjige, ko nisem več le izpraševalec, ampak bolj konkretno vstopim v zgodbo in razkrijem svoje doživljanje. Tako dobimo dva vidika, ki se prepletata in povezujeta.«
Kot pravi avtor, je knjigo Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano – žirija nagrade kresnik jo je pravkar uvrstila v deseterico najboljših romanov leta – napisal tudi zato, da bi spodbujal dialog. »Verjamem v to, da se je treba pogovarjati, povezovati, saj bomo le tako kot družba močni. S knjigami hočem odpirati prostore za mišljenje. Čim več povezovanja in spoštovanja drugih, v drugem iskati sebe in v sebi drugega. Potrebno je odpirati družbene prostore. To je še posebno pomembno, ker nas kapitalistični sistem stiska v kot in noče, da bi brali, se povezovali in razmišljali. Zame je politično dejanje že to, da razmišljam. Zato je prebrati knjigo politično dejanje.«
Več v četrtkovem Primorskem dnevniku.