»Predstave pripravljam najprej zase«

Stanislav Moša, dramski in glasbeni režiser, pisec glasbenih besedil in libretist, je zaljubljen v opero in balet, sloves pa si je pridobil kot režiser zelo uspešnih muzikalov oziroma predstav sodobnega glasbenega gledališča, kot jih sam najraje imenuje. Je Čeh, ki odlično govori slovensko. Nocoj bo v tržaškem Kulturnem domu na ogled njegovo Stoletje mjuzikla, glasbeno-gledališko popotovanje med znanimi in manj znanimi melodijami tega žanra. Prva premiera v sezoni Slovenskega stalnega gledališča je koprodukcija z Gledališčem Koper in SNG Nova Gorica. Ponovitve bodo na sporedu do 11. oktobra.

Ste od nekdaj vedeli, da želite delati sodobno glasbeno gledališče?

Ne (smeh). Želel sem biti kipar, dokler mi ni profesor rekel, da mi ni treba v poklic, v katerem bom celo življenje delal kip samo enega človeka – mislil je na Lenina. Pri nas na Češkem je takrat vladal totalitarizem, malo sem se prestrašil in ker sem rad zahajal v gledališče in bil zaljubljen v poezijo in literaturo, sem ob koncu gimnazije že vedel, da hočem študirati režijo. Z maturo takrat nisi mogel na akademijo, moral si imeti tri leta prakse, zato sem se vpisal na glasbeno-dramski oddelek konservatorija in pridobil veliko izkušenj glede petja, intonacije, klavirja. Tam sem dobil občutek, da bi gledališče lahko pred mojimi očmi pelo. Danes pa režiram tako drame, zadnja premiera je bila Shakespearova drama Antonius in Kleopatra, kot glasbeno gledališče.

Posebno uspešni ste ravno na področju muzikala. Kaj vas pri njem najbolj fascinira?

Fasciniran sem nad tem, kako se glasbeno gledališče razvija. Včasih, ko je bila kraljica gledališča opera, je na tehniko vplivala arhitektura. Na odru je bila luknja za orkester in pevec je moral imeti take predispozicije, da je bil glasnejši od orkestra. Imeti je moral tako močan glas, da je pel brez mikrofonov, a je publika kljub temu uživala. Iz tega se je razvila tehnika petja belcanto. Sredi 20. stoletja pa je prišel gospod mikrofon in vse spremenil: v nekem trenutku je glasbeno gledališče zaradi nove tehnike spremenilo svojo dramaturgijo in prevzelo tudi dramske teme. Ko je Leonard Bernstein prvič prišel na Broadway z enim prvih muzikalov, West Syde Story, so projekt odpovedali, ker je bilo v njem preveč trupel ... Potem pa je bil velika uspešnica in razvila se je dramaturgija muzikala, v katerem lahko človek poje tiše o stvareh, ki so zelo globoke, zelo intimne. Doživeli smo Rent in druge muzikale, ki so celo tragični, zelo občutljivi ...

V Stoletju mjuzikla je 28 pevskih točk: kako ste jih spletli v glasbeno predstavo?

Moje veliko veselje kot gledalec – kajti tudi kot režiser pripravljam predstave najprej zase – in kot režiser je, da sem srečal Patrika Grebla. Zanj sem napisal scenarij in Patrik Greblo, pianist in dirigent, je v resnici tudi velik entertainer, pripovedovalec te predstave, v kateri tudi poje. On je človek, ki je posvečen glasbi, in neverjetno je gledati, kako se pogovarja s publiko. Za to njegovo vlogo sem se nekoliko inspiriral pri Leonardu Bernsteinu in njegovih vzgojnih koncertih za otroke z newyorško filharmonijo. Patrik Greblo je kot Leonard Bernstein ...

Seveda nismo poskušali dati tako različne muzikale v eno samo dolgo vrsto, smo pa skušali povezati različne teme in obdobja. Predstava je interaktivna, publika tudi poje ... zlasti pa upam, da publika dobi občutek, da brez gledališča naše življenje nima smisla. Nekoč sem prebral stavek, ki mi je zelo všeč: gledališče je biološka potreba človeka, kot hrana, kot pijača, in brez gledališča naša civilizacija ne bi obstajala ...

Sodelujte pri gledališki nagradi Primorskega dnevnika

Tudi letos lahko občinstvo Slovenskega stalnega gledališča sodeluje pri gledališki nagradi Primorskega dnevnika in glasuje za najboljšo domačo produkcijo: vsaki predstavi lahko namenite oceno od 1 (najnižja) do 10 (najvišja).

Med vsemi, ki bodo izpolnili tudi polja z osebnimi podatki, bomo ob koncu sezone izžrebali dva gledalca in jima podarili abonma SSG.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.