Ptičja farma nam drži ogledalo

Jaka Ivanc podpisuje režijo predstave Ptičja Øapma (Ptičja farma), koprodukcije Slovenskega stalnega gledališča (SSG) in Gledališča Koper. Predpremierno bo prikazana danes na odru tržaškega Kulturnega doma. Besedilo zanjo podpisuje režiserjeva sestra Jera Ivanc.

Gre za predelavo Aristofanove komedije Ptiči, v kateri ljudje prosijo ptiče, da jim postavijo novo državo. Ptiči se odločijo prevzeti celo mesto bogov, pri novi ureditvi pa kmalu zaškripa ... Druga predpremiera bo v četrtek, premiera pa bo v petek. Sledile bodo ponovitve: goriška bo v Kulturnem centru Lojzeta Bratuža 2. maja, 12. maja se bo predstava selila v Koper.

Jaka Ivanc je zaposlen v Gledališču Koper. Za sabo ima številne uspešne otroške predstave in lepo število komedij. Komedija namreč v slovenskem gledališču ni najbolj priljubljena zvrst, pa čeprav je po mnenju režiserja včasih zahtevnejša od drame.

Težko je režirati komedijo, ker je njen učinek v dvorani zelo hitro viden in očiten. Če se pa pri komediji ne smejemo, smo zgrešili bistvo.

Gre tudi tokrat za komedijo?

Pri Ptičji farmi ne gre za čisto komedijo, saj nosi predstava v sebi bridko noto oz. tragiko današnjega sveta in družbe. Drži nam skratka ogledalo.

Zanimivo je, koliko nas antična književnost nagovarja.

Človek se je izkazal za zelo pametnega s tem, da je prišel Aristofan do nas in če ga nismo pozabili. Po drugi strani pa se mi danes zdi, da je človeška neumnost izredno velika. Einstein je imel očitno prav, ko je rekel, da sta samo dve stvari neskončni: vesolje in človeška neumnost.

Zdi se mi, da ste v svojih režijah večkrat razmišljali o razmerju med oblastjo in družbo oz. posameznikom.

V družbi, ki je postavljena hierarhično, bo vedno kdo proti nekomu. Posameznik proti družbi ali proti drugemu posamezniku generira konflikt. Vemo, da ni dramske napetosti brez konflikta, tako da je konflikt za generiranje kakršnihkoli komičnih situacij dobrodošel.

Kateri je pa osrednji konflikt tega odrskega dela?

Gre za predstavo o nastanku države oz. o tem, kako si človek domišlja, da bo naredil državo. Sistemu se je treba upirati, ampak v tem uporu vidim tudi možnost, da sistem uvidi, kaj funkcionira in kaj ne. V današnji družbi ne maram namreč tega, da nihče noče več priznati svojih napak. Nastalo je nekakšno prepričanje, da, če kaj delaš, je vedno prav. Nihče ni sposoben reči: »Zmotil sem se, gremo naprej, na tem se bom učil.« Vsi radi napletamo na floskulah, da se iz napak učimo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.