Raffaellova veličina na razstavi

Velika razstava ob 500-letnici smrti enega najpomembnejših ustvarjalcev italijanske renesanse, Raffaella, se ni rodila pod srečno zvezdo. Načrtovana je bila kot največji spomladanski kulturni dogodek v Italiji, od začetka marca do prvih junijskih dni, a je bila odprta le nekaj dni. Popolna zapora Italije zaradi pandemije covida-19 je namreč vse do junija hermetično zaprla vrata nekdanjih konjušnic Kvirinala, gotovo najelitnejšega razstavnega prostora v Rimu in enega najelitnejših v Evropi. Tako so razstavo dejansko odprli šele po preklicu ukrepov, ki jih je vlada uvedla zaradi pandemije, to je sredi junija, odprta pa bo do konca avgusta. Vendar s številnimi omejitvami.

Razstava Raffaello, tak je njen uradni naziv, je vendarle eden tistih dogodkov, kjer ne manjka obiskovalcev. Do srede avgusta je razprodana, nato je do konca avgusta še nekaj prostih mest. Ogledi se začenjajo ob 8. uri, končujejo pa ob 23., ob sobotah in nedeljah celo kasneje. Razstavo si obiskovalci ogledajo v majhnih skupinah, do največ 10 ljudi, skupine vstopajo vsakih pet minut, seveda obvezno z zaščitno masko na obrazu, po razkuženju rok in merjenju vročine. Obisk traja 80 minut, v vsaki sobi je čas točno odmerjen na pet minut, nakar zvonček opozori, da je čas za prehod v naslednjo sobo. Vsaka skupinica ima spremljevalca, ki diskretno, a odločno poskrbi, da vsi spoštujejo časovna pravila. Avdio vodičev ni na razpolago, obstaja pa aplikacija, ki jo lahko vsakdo brezplačno naloži na telefonček in posluša, seveda s slušalkami; poleg italijanščine je besedilo še v angleščini in francoščini. Vse je na prvi pogled videti zelo zapleteno, je pa dejansko odlično zamišljeno: nikjer ni gneče, nihče glasno ne razlaga posameznih slik, ni večjih skupin, ki v muzejih, galerijah in razstavah pogosto onemogočajo gibanje posameznim obiskovalcem.

Vsebinsko je razstava zelo bogata. Človek, ki bi si želel v muzejih in galerijah ogledati vse, kar je razstavljeno v Rimu, bi moral prepotovati vso Evropo in tudi del Severne Amerike, pa vsega ne bi videl. To velja na primer za nekaj risb, ki jih je dala na posodo angleška kraljica Elizabeta iz kraljeve zbirke, ki javnosti ni na ogled. Na razpolago je tudi bogat katalog, več kot 500 strani.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.