S pletilkami v novo življenje

Pletilke. Rešile so jo pletilke. Znana ekonomistka, publicistka, strokovnjakinja za terorizem Loretta Napoleoni se je v hudi osebno-finančni stiski zatekla k ... pletenju. In bila dvakrat uspešna: rešila je sebe in svoje finance. Napisala je namreč knjigo Sul filo di lana (Mondadori, 2019), v angleškem originalu, ki pa bo izšel šele jeseni (zaenkrat sta izšla italijanska inačica in švedski prevod), so knjigo – ustrezneje – naslovili The Power of Knitting (Moč pletenja). Knjigo, ki je vse prej kot opis pletenin, avtorica trenutno predstavlja na italijanski turneji. V petek je o svojem delu govorila v tržaški knjigarni Lovat. Pred predstavitvijo si je vzela čas za krajši pogovor.

»Očitno mi vse moje znanje, ki sem si ga nabirala desetletja s študijem, raziskavami in delom v različnih organizmih, ni veliko pomagalo. Po 31 letih zakona se mi je sesul (dotedanji) svet: morala sem se izkopati izpod ruševin, se nanovo sestaviti in »reorganizirati«. Bila sem čustveno prizadeta, ob tem sem se morala soočiti s težkimi finančnimi vprašanji. Začela sem dvojno potovanje, eno navznoter, drugo, realno, po svetu z nekaj kovčki, da sem uredila razne zadeve. Najprej sem se morala umiriti in zatekla sem se v preteklost, osebno in splošno: v roke sem ponovno vzela pletilke in z vsako petljo se je moja vez s prijetnimi leti odraščanja in obenem s starodavnim početjem žensk krepila.«

Rekli ste ponovno, torej ste pletli že veliko pred tem?

Prvič sem pletilke pod spodbudnim nadzorom babice v roke vzela pri šestih-sedmih letih. Zame prvenstveno to ni bilo učenje pletenja, temveč prava življenjska šola. Moja babica, letnik 1900, ki je dala skozi dve svetovni vojni, mi je ob skoraj vsakodnevnem pletenju pripovedovala najrazličnejše zgodbe. Tako sem iz njene pripovedi spoznala, da pletenje še zdaleč ni bilo običajno žensko delo, temveč da je vplivalo na potek zgodovine. V glavnem gre za zamolčana ali premalo vrednotena zgodovinska poglavja oziroma vidike: nanašajo se na ženske in na njihov doprinos, ki uradno (še) ni priznan.

Ste skozi prizmo pletenja hoteli opozoriti na še nenapisana poglavja zgodovine, v kateri nastopajo tudi ženske?

Pletenje sem izbrala za metaforo, ki mi je omogočila, da spregovorim o zasebnih vprašanjih, družinskih zgodbah in spominih, ob tem pa da razširim pogled na svetovno dogajanjem razkrijem globalne politične in ekonomske procese. Vedeti je treba, da pletenje ni in ni bila izključno ženska domena: prva odkritja razkrivajo, da so znali plesti že tisočletja pred našim štetjem.

Takrat so pletenine ljudi ščitile pred toploto in mrazom. Verjetno so uporabljali samo eno pletilko, kot npr. ribiči, ko pletejo mreže. Tudi njih uvrščajo med »utemeljitelje« pletenja. Vsekakor je pletenje do nedavnega imelo odločen uporabniški značaj: ljudje so si morali vse narediti sami ali koga plačati, tekstilna industrija je relativno mlad pojav. In ženske v stoletjih so morale nenehno delati, nikoli niso smele postavati z roko v roki. To je veljalo predvsem za pripadnice nižjih družbenih slojev; plemkinje ali bogatašinje niso pletle, ampak so vezle ali tkale kot Penelopa.

Celotni intervju v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.