Toni Bruna ob špargertu

Toni Bruna je mlad tržaški kantavtor, bolje rečeno kraški kantavtor, ki poje v tržaškem narečju. V naših krajih je splošno znan kot Toni Bruna, njegovo pravo ime je zavito v skrivnost ... Deset let po prvencu Formigole je prejšnji teden končno zagledal luč njegov drugi glasbeni izdelek z naslovom Fogo nero.

Toni Bruna je za naše čase nekonvencionalni umetnik. Nima Instagram profila, tudi na Facebooku ga ne boste našli, da o Twitterju in Tik-Toku ne govorimo. Še dobro, da ima uradno spletno stran, s katere se včasih oglaša v svet, drugače pa ni oseba, ki bi rada nastopala v javnosti, vsaj ne v določenih krogih. Zato me sploh ni presenetilo, ko mi je zaupal, da bo novo ploščo, na katero smo čakali neskončnih deset let, izdal v samozaložbi. »Čemu glasbena založba? Etikete (v italijanščini je besedna zveza etichetta discografica sinonim za založbo; op. avt.) že od nekdaj tržem tako z majčk kot s spodnjega perila. Če mi bo kaka založba ponudila milijonsko pogodbo, bom seveda premislil, a težko bo, saj nimam Instagram profila ...«

Tudi njegovi nastopi v živo so bili predvsem na začetku dokaj neobičajni. Prisostvovali smo na primer koncertu Tonija Brune na openskem tramvaju, v zapuščenem železniškem tunelu, a tudi v palači Gopčević, na ljubljanski Metelkovi, drugod po Italiji in celo v Španiji in ZDA. Prvenec Formigole, ki je izšel leta 2011, je bil zelo uspešen. V njem je Toni Bruna izvirno in z določeno mero sarkazma opisal svoj domači kraj – Trst in okolico. Album je z glasbenega zornega kota imel mednarodni predznak, po številnih koncertih in navdušujočih kritikah pa je Toni Bruna leta 2013 izginil. O njem ni bilo ne duha ne sluha celih šest let, dokler ni leta 2019 na Youtube portalu objavil kratek film Fogo nero. Točno dve leti kasneje pa je pred nami istoimenski album. Pri snemanju mu je tudi tokrat pomagal zvesti prijatelj Alessandro Giorgiutti, knjižico je naslikal Gabriele Demarin, grafično pa opremil Jan Sedmak. Zgoščenko lahko kupite na spletni strani www.tonibruna.com in v tržaških knjigarnah Minerva ter Lovat.

V štirinajstih komadih igra Toni Bruna na vse inštrumente, podpisal je tudi vsa besedila. Mednarodni glasbeni prizvok se je v teh letih izgubil, manj je veseljaških ritmov, več melanholije. Album je tako bolj minimalističen, samoizpoveden, trd – kot kraški kamen in kot sam Toni Bruna. A zato nič slabši od prejšnjega, samo letni čas se je spremenil. Če je Formigole bila spomladanska plošča, je Fogo nero bolj jesenska, zimska umetnina, ki ji boste lahko prisluhnili ob prižganem špargertu s skodelico vročega čaja. Ali kuhanega vina, po želji ...

Fogo nero

Toni Bruna

Tržaški alternativni folk

Samozaložba, 2021

Ocena: ★★★★ 1/2