Pogovor z maestrom Aleksandrom Vodopivcem je potekal v mestnem baru v ponedeljek, prav ob uri, ko sta si predsednika republike Sergio Mattarella in Borut Pahor podala roki pred bazovskim šohtom in pred spomenikom bazoviškim junakom na tamkajšnji gmajni. Vodopivec je po rodu iz Bazovice. Ob koncu vojne jih je imel enajst. Bil je otrok. A se še živo spominja, kaj se je v tistih majskih dneh dogajalo v njegovi vasi. Kako so v rudnik zmetali razgrajene ostanke nemškega tanka, ki so mu partizani uspeli pretrgati gosenice, da je nemočno obstal, njim v majhno milost in ogromno nemilost. Tudi iz Trsta pripeljani poraženi nemški vojaki so končali tjakaj, s skupino petih fašistov Collottijeve bande in konji. Eden od mladih fantov je našel zaboj ročnih bomb. Sedel je na rob jaška, odvil varnostno sklopko in vrgel bombo v globino. Po sedmih sekundah je eksplodiralo. Močno, da se je streslo. In treslo se je, dokler niso vse bombe zagrmele v opuščenem rudniku.
Spomnil se je tudi komaj umrlega mladega partizana, maestro Vodopivec. Bil je iz Škednja. Njegovo ime je vklesano v spomenik pri Sv. Ani. Ob njem ga je partizanski prijatelj pretresljivo objokoval. Ko je izvedel, od kod so streljali na tovariša, je stekel tja. Ujel je četnika. »Za kralja Petra!« so bile njegove zadnje besede, preden ga je rafal pokončal ... Ti strahotni spomini so na dan, obeležen s spravnim dejanjem (kot sta ga poimenovali italijanska in slovenska diplomacija), privreli ob koncu pogovora. Njegova tema je bil drug spomin. Prav nič pretresljiv. Nasprotno: žlahten, poklicno zelo cenjen, umetniško neponovljiv. Obudil ga je sicer žalostni dogodek: nedavna smrt slovitega italijanskega skladatelja Ennia Morriconeja. Čeprav se ni maestro Vodopivec nikoli osebno srečal z njim, mu je bila pa dana čast aranžmaja njegove partiture in nastop v verjetno najbolj slovitem in najboljšem filmu režiserja Sergia Leoneja C’era una volta in America s hollywoodskim zvezdnikom Robertom De Nirom v naslovni vlogi.
Aleksander Vodopivec je priznan tržaški pianist, skladatelj, vodja številnih glasbenih skupin in orkestralnih zasedb. Še do pred kakim desetletjem je njegovih trinajst not razpoznavno napovedovalo začetek dnevnih poročil Radia Trst A. Mnogo let je deloval v tržaškem opernem gledališču Verdi. Tam je spoznal znanega koreografa Gina Landija. In prav Gino Landi ...
Pred začetkom pogovora je Aleksander Vodopivec z zaščitno masko na bradi in temnimi očali na čelu potegnil iz mape stran revije s člankom o Enniu Morriconeju, opremljeno s fotografijo iz filma C’era una volta in America. Posneta je bila med snemanjem v prestižnem hotelu Excelsior na beneškem Lidu. V veliki dvorani, polni miz s cvetjem in svečami na dolgih belih prtih, stopata v ospredje protagonista, Robert De Niro in Elizabeth McGovern. Držita se za roko. Levo je opaziti godalni orkester.
»To je Aleksander Župančič, igral je na violino,« pokaže maestro Vodopivec tistega na skrajni desni. Potem se prst pomakne v zadnjo vrsto: »To je moj že pokojni prijatelj Silvan Križmančič.« Zatem se ustavi na četrtem z leve, v prvi vrsti: »To sem pa jaz.«
Maestro Vodopivec, kako se je zgodilo, da ste lahko skočili z odra tržaškega Verdija na filmsko platno?
Sergia Leoneja nisem poznal. On je bil takrat že slaven režiser. Zaslovel je s svojimi špageti vesterni, Per un pugno di dollari in drugimi. Jaz sem že dolgo let sodeloval z Verdijevim gledališčem. Kot pianist. Napisal sem tudi nekaj suit. Baletni ansambel je vodil znani koreograf Gino Landi. Poleti 1982 so ga obvestili, da išče Leone godalni orkester za prizor v filmu, ki ga je italijanski režiser nameraval snemati v Benetkah. Landi je takoj pomislil name kot vodjo ansambla. Napovedali so mu, da bo Leonejev asistent režije prispel v Trst. Prispel je in si začel pred vajo ogledovati glasbenike.
Zakaj?
Leone mu je naročil, naj ne izbere takih, ki bi bili italijanskega videza, temveč tiste, ki izgledajo bolj slovanskega porekla, kot so Ukrajinci, Poljaki in podobni, ker godalni orkester, kot si ga je režiser zamislil, bi morali sestavljati priseljenci iz Vzhodne Evrope.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.