»V vsakem jeziku sem drugačna ženska«

Ko pišeš, nisi nikoli sam, pravi Laila Wadia, ki se je rodila v Indiji, a že več desetletij živi v Italiji. Ustalila se je v Trstu, kjer piše v več jezikih, njena osrednja tematika pa ostaja ista: ženske danes. V svojem zadnjem delu Algoritmi indiani (Indijski algoritmi), ki je izšlo leta 2017 pri tržaški založbi VitaActiva, se je vrnila v rojstno Indijo. Izdajo najnovejše knjige je preprečil covid-19, prenesli so jo na jesen.

O sebi pravite, da v eni združujete več identitet, da ste »multiidentitarni«.

Če se ne morem označiti za žensko s »čisto identiteto« (puri-identitaria v nasprotju s pluri-identitaria v italijanskem originalu, op. nov.), bi bila ženska brez identitete. Vsakič, ko uporabljam drugačen jezik, se izražam v drugačni kulturi, srečam drugačne ljudi, spremenim identiteto: postanem kot spužva in vpijem od drugega vse, kar morem, zato da se nadalje razvijam in spoznavam novo. Statična identiteta vodi v strah in nestrpnost, fluidna identiteta te pripelje v ocean človeških izkušenj.

Izražate se v različnih jezikih, razlikujete med njimi?

V vsakem jeziku sem drugačna ženska. Posamezne besede imajo drugačno specifično težo v različnih jezikih. To je prednost poznavanja več jezikov, ker tako spoznaš več kultur in različne načine oblikovanja posameznikovega življenja.

Vendar pa tematike ostajajo iste, pišete predvsem o ženskah.

Zaljubljena sem v to, čemur pravim žensko (il femminile). Po moji osebni definiciji je žensko vse, kar zavrača nasilje.

Več v današnji izdaji Primorskega dnevnika