Umetnike, kot je Stefan Milenković, bi radi poslušali bolj pogosto, kajti poustvarjalna slast, ki jo srbski mojster izžareva, se v dvorano pretaka kot val dobrodejne energije. Sijajni violinist ima zelo natrpano agendo, saj se kot profesor razdaja tako v ZDA kot na beograjski Univerzi za glasbo, postal pa je tudi umetniški vodja koncertne dvorane v Novem Sadu, od koder je v Trst pripeljal imenitni komorni orkester Kamerata Novi Sad. Tudi njegova koncertna dejavnost je v polnem razcvetu, zato se lahko veselimo vsakega, dasiravno redkega obiska. Ugledne goste je pred polno dvorano pozdravil direktor konservatorija Tartini Sandro Torlontano, ki se je poklonil tudi predstavnikom srbskega konzulata v Trstu ter gostom iz Pirana, kjer bodo srbski mojstri ponovili koncert.
Naveza Tartini-Trst-Piran se utrjuje tudi z muzejsko dejavnostjo, kajti tako rodno mesto kot Trst hranita dragocene eksponate starega mojstra, čigar opus, tako glasbeni kot raziskovalni, spremlja vsakega violinista, kot je dejal Milenković. Srbski virtuoz, ki stalno širi svoj repertoar in se sooča tudi z drugačnimi žanri, od tanga do pop glasbe, je tokrat predstavil dve zelo popularni Tartinijevi sonati v nekoliko drugačni preobleki: namesto originalne spremljave z basso continuo smo ju poslušali ob spremljavi godalnega orkestra, ki je sicer ponekod rahlo zasenčil dragoceni zvok Milenkovićeve violine Guadagnini, je pa solista dopolnjeval z elegantno usklajeno igro. Program je okvirno predstavila muzikologinja Margherita Canale, sledil pa je brezpogojni užitek ob muziciranju, ki ni iskalo posebnih filoloških prijemov, je pa mojstrsko izrezljalo sleherno podrobnost z igro, ki je bila okusno in muzikalično izpeljana ter vzporedno usmerjena v podrobnosti in celoto.