Nostalgična pripoved, ki je letošnjega julija iz Cannesa odnesla veliko nagrado žirije, pripoveduje o času in prostoru, ki ju seveda ni več, po katerih pa ob gledanju filma občutimo vonj, predvsem pa pomanjkanje.
Osrednja junaka sta Laura in Ljoha, ki prihajata iz dveh različnih svetov, a tudi iz različnih držav in govorita različna jezika. Ločujeta ju še družbeni razred, spol, svetovni nazor ... Laura, ki se je poslovila od svojega ruskega dekleta, se je z vlakom odpravila v Murmansk, zato da bi videla tamkajšnje petroglife. Ljoha pa gre tja delat v rudnik in že prvo noč izprazni steklenico vodke. Med dolgo vožnjo z vlakom se v podobi, ki jo skušata prikazati o sebi, začnejo kazati razpoke, na površje pa prihajajo tudi ranljivost in predsodki, ki jih imata drug do drugega. Laura je namreč Finka, ki je živela v Moskvi, kjer je imela dolgo ljubezensko razmerje s profesorico Irino; ob njej je doživljala zabavno rutino sprejemov in večerij v družbi ruskih intelektualcev. Irina pa jo je večkrat razočarala, tako tudi nazadnje, ko ji je obljubila, da se bo z njo odpravila v Murmansk, a se je naposled odpovedala potovanju.
Laura je vseeno sedla v vlak, na katerem pa spozna povsem novi svet mladega Ljohe. Njuno srečanje je odeto v neskončno prostranost sibirske pokrajine, režiser pa tudi uspe priklicati na dan vso nostalgijo devetdesetih let.
Avtor filma je dvainštiridesetletni finski scenarist in režiser Juho Kuosmanen, ki je že s svojim prvencem Najsrečnejši dan Ollija Mäkija (2016) očaral žirijo v Cannesu in prejel nagrado v festivalski sekciji Un Certain Regard, ki je posvečena ravno mladim avtorjem.
Scompartimento n. 6
Finska, Estonija, Nemčija, Rusija, 2021
Režija: Juho Kuosmanen
Igrajo: Jurij Borisov, Seidi Haarla, Dinara Drukarova in Julija Aug
Ocena: ★★★, 1/2