»Vsako zgoščenko si predstavljam kot potovanje«

Bor Zuljan je lutnjist, kitarist, muzikolog, koncertist, umetniški vodja, profesor lutnje, raziskovalec ... Po zaključenem študiju na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer je študiral kitaro in jazz, se je po krajšem študijskem postanku v Koblenzu preselil v Ženevo, da bi se izpopolnjeval pri priznanem kitaristu Dušanu Bogdanoviću. Tu je zaključil študij lutnje in kitare ter se še dodatno specializiral v srednjeveški glasbi in glasbeni pedagogiki. Njegovo zanimanje za najrazličnejše glasbene sloge in tradicije ga je zadnja leta privedlo do preučevanja zvoka in improvizacijskih tehnik v obdobju renesanse. Trenutno živi v Franciji, dela pa v Ženevi, kjer poučuje na Ljudskem konservatoriju za glasbo, ples in gledališče ter zaključuje doktorski študij na Visoki šoli za glasbo. Redno se vrača tudi v Goriška Brda, od koder je doma, saj je od leta 2011 umetniški vodja festivala srednjeveške in renesančne glasbe Flores musicae, ki poteka ravno v teh dneh.

Priložnost za pogovor se je ponudila ob izidu prve solistične zgoščenke, ki jo je Bor Zuljan v celoti posvetil velikemu angleškemu skladatelju in Shakespearovemu sodobniku Johnu Dowlandu (1563–1626).

Ko poslušamo zgoščenko, se zavedamo, da je program zelo natančno zasnovan. Nam lahko zaupate, zakaj ste se odločili za Johna Dowlanda in kako je potekala izbira skladb?

Dowland me spremlja že nekaj časa, vse od študija na srednji glasbeni šoli v Ljubljani. Takrat sem še študiral jazz, svojo profesorico kitare Katjo Porovne pa sem spraševal o srednjeveški glasbi, ker o njej nisem vedel veliko. Prinesla mi je dela dveh skladateljev, Luisa de Milána in Johna Dowlanda. Dowlandova glasba mi je bila že takrat, ko sem igral jazz, zelo všeč, presenetljive so predvsem njegove kromatične fantazije. Program na zgoščenki sem v bistvu zasnoval že takrat v svoji prvi diplomski nalogi, tega koncepta pa sem se več kot deset let držal na svojih koncertih. Vsako zgoščenko si predstavljam kot potovanje ali zgodbo, zato celotna struktura temelji na treh kromatičnih fantazijah: to so uvodna A Fantasia, vmesna Forlorn Hope Fancy in zaključna Farewell. Vmes so še druge, tudi lahkotnejše skladbe, ki se prelivajo ena v drugo. Zdi se mi, da mora zgoščenka predstavljati neko celoto.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.