Za bralca užitek, za prevajalca izziv

Za bralca užitek, za prevajalca izziv: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov) Vitomila Zupana je izjemen roman, kar istočasno pomeni, da ga ni lahko v prevodu ponuditi bralcem, ki ne obvladajo slovenskega jezika. Patrizie Raveggi ni strah izzivov, kar je že večkrat dokazala. To temeljno delo, ki obravnava polpreteklo slovensko zgodovino, je julija letos v italijanskem prevodu izdala rimska založniška hiša Voland. Prevajalka dobro pozna slovensko literaturo in tudi Slovenijo, v kateri občasno prebiva. Svojo poklicno pot je Patrizia Raveggi, ki je diplomirala na prestižni univerzi v Pisi Scuola Normale Superiore, preživela v kulturnem sektorju italijanske diplomacije, uveljavila pa se je kot prevajalka iz slovenskega in angleškega jezika.

Začnimo z izbiro: kako to, da ste izbrali Vitomila Zupana in kako to, da ste izbrali prav to delo, Menuet za kitaro (na petindvajset strelov)?

V nekem idealnem svetu prevajalci izberejo knjige, za katere mislijo, da bi pritegnile zanimanje bralcev njihove države in jih predlagajo založbam v presojo; založbe s svoje strani razpravljajo o predlogih s prevajalci, zahtevajo pojasnila, postavijo protipredloge, včasih sprejmejo prevajalčeve predloge ... Morda je včasih tako. V tem primeru nisem jaz predlagala Menueta Volandu, temveč ga je založba predlagala meni. Zasluga gre tokrat torej povsem rimski založbi, ki so jo ustanovili pred približno 20 leti in ki jo vodi poznavalka slovanskih jezikov in literatur. Ob tem sem imela srečo, da sem lahko računala na odličen editing. Presenečenje in zadovoljstvo, da se bom lotila literarnega dela, ki me je leta prej povsem prevzelo, je nekoliko zastrlo dejstvo, da sem morala izbirati med Menuetom in nekim drugim romanom sodobnega slovenskega avtorja.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.