»Zakaj smo še fašisti?«

»Zakaj smo še fašisti?« se v istoimenski knjigi (Ma perché siamo ancora fascisti?, Bollati Boringhieri, 2020) izzivalno sprašuje zgodovinar Francesco Filippi, ki je na 256 straneh prepričljivo razčlenil razloge, zaradi katerih po njegovem mnenju Italija 75 let po koncu druge svetovne vojne ni še prepričano antifašistična. Potem ko je lani v knjigi Mussolini ha fatto anche cose buone z ironičnim pristopom razgradil vse floskule o dobrih in koristnih stvareh fašističnega režima, se je Filippi v svojem zadnjem delu lotil analize miselnosti in vprašanja, zakaj Italija, za razliko od Nemčije, ni še odločno obračunala s svojo fašistično preteklostjo.

Razlogov je veliko. Eden od teh je, da je fašizem umrl različne smrti od nacizma. Maja 1945 se je tretji Reich še boril. Zmagovite zavezniške sile so razpustile kratkotrajno vlado Karla Dönitza, ki je bila oblikovana zato, da bi se pogajala o predaji, oblast so prevzeli zavezniki, ki so tudi poskrbeli za denacifikacijo (zahodni zavezniki v zahodnih delih, sovjetska oblast v vzhodnem delu). V Italiji je prehodno obdobje trajalo od 25. julija 1943 - ko je fašistični svet izrekel nezaupnico Benitu Mussoliniju - vse do osvoboditve spomladi 1945.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.