Pošljite nam svoje jezikovne dileme
Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov. Na vaša vprašanja bo odgovarjala jezikovna svetovalka in članica Slorijeve Delovne skupine za slovenski jezik Andreja Kalc.
Dober dan,
jaz vam danes pišem odkrito »razburjena«! Za jezik se res trudim, zato poskusim vsakič, ko imam za poslati pomembno besedilo, ki gre v javnost ali ga objavim v naših časopisih, prositi nekoga, ki zna dobro slovenščino, da mi popravi, če kaj zgrešim. Tudi včasih so mi lektorji popravljali vse, tudi tisto, kar je bilo prav ali ni bilo čisto zgrešeno. Se zdaj sprašujem, če je nekomu všeč izraz »v sklopu projekta«, ker drugače ne more izraziti svoje misli, ga je treba na vsak način popraviti? Ali je kar narobe, če napišem »osebno sem mnenja«? Saj besede so čisto slovenske. In dosti nas je takih, ki tako mislimo.
Pobesneli lov na napake je velikokrat travmatičen tudi za nas poklicne jezikovne lovce, ne samo za uboge avtorje, ki so nato soočeni s povsem spremenjenimi besedili in številnimi popravki. Nekateri ste na tem področju bolj bojeviti in se upirate posegom v svoja besedila, drugi pohlevneje sprejemamo napotila. Pretirano jezikovno pravičniški so tudi nekateri popravljalci. Vse to drži. Z lastnim jezikom smo tako organsko povezani, da je povsem naravno, če nas opozorilo na napako neprijetno zbode. Toda nikakor ne smemo dopustiti, da nam napuh skvari pogled na lastna sporočila. Kajti prav toliko, kot je jezik intimen, je tudi kolektivna dobrina – kot voda, kot zrak. Ko slabo govorimo in nemarno pišemo, to počnemo tudi v imenu skupnosti in zanamcev.
Za svoja besedila in jezik smo sami enako odgovorni, kot smo odgovorni za svoj videz, za katerega pa običajno tudi brez šole izvrstno poskrbimo. Pri popravljanju napak gre prvenstveno za urejanje z jezikovnimi sredstvi posredovanih misli in ne za lovljenje tuje nesposobnosti. Kar je slabo zapisano, je bilo sprva slabo premišljeno, je nekoč zapisal pesnik in sociolog Aleš Debeljak.
Toda poglejmo vaše primere. Jezikovni vzorci oziroma avtomatizmi, ki jih omenjate, so slovnično morda res sorazmerno ustrezni, nikakor pa ne pripomorejo k vsebini, predmetnosti sporočila.
Kar se tiče tega projekta, smo bili prisiljeni skrčiti sredstva. Navedena konstrukcija je žal precej okorna, pri tem pa nima nič vsebine. Knjižna slovenščina neprimerno bolj kot italijanščina teži h gospodarnosti izraza. Opazujmo bolj jedrnato rešitev: Pri tem projektu smo bili prisiljeni skrčiti sredstva. Vsakič, ko začnete poved s »kar se tiče«, se že gibljete na meji s pogovornostjo, ki v zapisanih besedilih ne deluje naravno. Enako je s podobnim mašilom »v sklopu«: V sklopu svojih prizadevanj, da vedno podpiramo svoje stranke, bi vam radi ponudili še več. Poved je bila očitno prevedena. Ničesar ne bomo izgubili, veliko pa pridobili pri jasnosti izraza, če bomo zapisali bolj zgoščeno: Kot vedno si prizadevamo podpreti svoje stranke, zdaj pa bi vam radi ponudili še več. Kdor vam tako popravlja besedila, vam gotovo noče hudega, temveč potrpežljivo kaže pot k boljšemu in neposrednejšemu razumevanju. Pri tem ni ničesar na novo izumil slovenski lektor, temveč je veliko takih mest odkrila že antična retorika. Če izjavite, da nekaj mislite (mislim, da ...), potem že slovnična oblika glagola naslovniku prenese informacijo, da to delate vi in ne kdo drug: z dodajanjem prislova osebno vrinete povsem odvečno, torej tavtološko (= »istorečno«) prvino. Te vrste oblike seveda veliko lažje prenese italijanščina: personalmente credo che ...
Profesionalna skrb za slovenska besedila, namenjena javnosti, zahteva poklicnega bralca: urednika, redaktorja ali lektorja (v romanskem svetu to poteka veliko svobodneje). Pri tem je dobro, da vsi udeleženci tega procesa delujemo konstruktivno in po možnosti terapevtsko: prisluhnimo, sprejmimo, nestrinjanje pa dobro argumentirajmo. Ob upoštevanju pravopisnih in slovničnih pravil svoje misli izražajmo neposredno in zgoščeno ter se zavestno izogibajmo jezikovnim razvadam, čeprav tako morda piše celotna skupnost.