Pošljite nam svoje jezikovne dileme
Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov. Na vaša vprašanja bo odgovarjala jezikovna svetovalka in članica Slorijeve Delovne skupine za slovenski jezik Andreja Kalc.
Spoštovani,
že dobro desetletje se ukvarjam s preučevanjem srenj in jusov pri nas, ter drugih organizacij skupne lastnine v Italiji in Sloveniji. Redno se tako pojavlja izraz »usi civici«, saj je Kraljevina Italija z zakonom št. 1766/1927 skušala omenjene organizacije uničiti. Vse različne vrste nerazdeljene skupne lastnine je tako strpala pod izraz »usi civici«, ki je bil lasten užitkom, ki so jih prebivalci na jugu Italije izvajali na tuji lastnini. Prav zato ga je težko prevesti, saj pri nas tovrstnih užitkov ni bilo, šlo je za čisto lastnino. Za prevod običajno uporabljamo izraze »splošni užitki«, »obči užitki«, v nekem zapisniku iz leta 1937 sem dobil izraz »užitninske pravice«. Noben me ne prepriča popolnoma. Morda obstaja kakšna druga možnost?
Hvala in lep pozdrav.
Zanimiva tema, ki vas raziskovalno že dolgo zaposluje, je zahtevna tudi jezikovno, ker tudi poznavalci in strokovnjaki ugotavljate, da temeljni izrazi niso povsem enoznačni: nekateri razlikujejo med jusi in srenjami, drugi ju večkrat uporabljajo kot sopomenke. Kratek in zato gotovo nezadosten pregled predvsem publicističnih besedil je pokazal, da ju sinonimno uporabljajo predvsem novinarji, tako primorskih kot osrednjeslovenskih medijev. Toda razlikovanje je pomembno predvsem zaradi srži vašega vprašanja, nekateri strokovnjaki namreč poudarjajo, da se pravice na skupnem dobrem med jusi in srenjami razlikujejo: jusi naj bi včasih imeli služnostno pravico in ne vselej lastninske, ta se pa seveda v vsakem primeru razlikuje od tiste, ki jo je določal omenjeni zakon.
Toda vas zanima jezikovno in v tem primeru tudi pravno ustrezen prevod italijanske pravice »usi civici«, ki se od razsodbe italijanskega kasacijskega sodišča leta 2018 ne aplicira več na kraške juse in srenje ter druge staroselske agrarne skupnosti v FJk (»comunelle«), temveč se jim priznava skupno lastninsko pravico, ki so jo uživale pred uveljavitvijo spornega zakona iz vašega vprašanja. Najprej poglejmo, zakaj vas ne zadovolji zadnji izraz, ki ste ga našli v zapisniku. Pridevnik užitninski sicer še obstaja: to izpričuje SSKJ, vendar je tvorjen tako: 'ki se tiče užitnine', se torej ne tiče užitka. Užitnina je bila pred letom 1945 »krajevni davek od prodaje tržnega blaga« in torej ni povezana s pravico užitka (= 'osebna služnost').
Vaše vprašanje razumem predvsem kot odprtje strokovne debate, na katero morata odgovoriti s konsenzom jezikovna in pravniška stroka: žogico torej takole nesramežljivo podajamo Centralnemu uradu za slovenski jezik, ki je s pomočjo številnih pravnih strokovnjakov rešil že vrsto podobnih terminoloških orehov – neumorno pa se lotevajo novih in novih. S citatom iz zanesljivega vira (publikacija Soupravljanje naravnih virov: vaške skupnosti in sorodne oblike skupne lastnine in skupnega upravljanja, ur. in avtorica citiranega uvoda je Romina Rodela) navajam možno rešitev, kajti užitek je načeloma osebna služnostna pravica, tu pa potrebujemo izraz za tako pravico, ki jo uživa skupnost: »Zakon [št. 1766/1927, op. a.] je srenje namreč opredelil kot »usi civici«, tj. vrsta služnostne pravice, ki jo lahko koristijo vsi prebivalci občine, ne glede na to, ali imajo staroselske pravice ali ne.« Ali je ustreznejša rešitev »skupnostna služnostna pravica« ali je bolje, da ostane to »obči užitek«, torej gotovo še v enem izmed prihodnjih prispevkov.