Jugonostalgiki: Računajte na nas!

Tako se začne film Cinema komunisto, ki je nastal leta 2010 v režiji Mile Turajlić in pripoveduje zgodbo o času, ko je bila Jugoslavija Hollywood vzhoda. Predvsem naša generacija, ki Jugoslavije ni doživela, ne ve, koliko je za razvoj te države pomenila kinematografija. Večkrat pa se tega ne zavedajo, ali se niso zavedali niti tisti, ki so to doživeli in gledali filme, v katerih so mladi, nasmejani in veseli obrazi navdušeno in energično gradili ceste, stavbe, upanje v bodočnost in v novo državo.

...Jer to je mala moja rock'n'roll
Koga še danes ne zasrbijo pete ob prvih nekaj taktih „ Ne spavaj, mala moja, muzika dok svira” skupine Bijelo Dugme? Ali se pri nežnejšemu spolu ne ustvari upanje, da bi nam nekdo posvetil besede, kot jih je Oliver Dragojević v pesmi „Sve bi da za nju“. Še danes zagrabimo za roko najbližjega in ga zvlečemo na plesišče ob pesmi „Ako su to samo bile laži“, Plavega Orkestra. Ob upornih tonih in besedilu pesmi „Računajte na nas“ pa se obkrožimo s prijatelji in z optimizmom prepevamo v upanju za boljši jutri.

Dovolite nam, da tokrat le malo zašepetamo o občutku, ki nas kdaj pa kdaj preveva. Gre za nekako rahlo otožnost, melanholijo, če lahko tako rečemo. Ne navsezadnje živimo v enem izmed najbolj negotovih in neprizanesljivih obdobjih človeške zgodovine. Ekonomska kriza vsakega vedno bolj pogreza v privatno sfero. Na eni strani je lahko to tudi razumljivo, saj se skoraj vsak izmed nas spopada z nelahkimi trenutki in skrb za lasten obstoj marsikdaj ne pušča veliko prostora za kaj drugega. Nič čudnega, če torej kdaj pa kdaj nekoliko zasanjano mislimo o časih, ko je bilo v zraku čutiti, da si del nečesa velikega, pomembnega.