Iz kraške jame rešili srnico

Jamarji zimski čas najraje izkoristijo za sprehode po gmajni, saj takrat, ko drevje ni zeleno, najraje (in tudi uspešno) pregledujejo teren in najbolje ocenijo, kje bi bil vhod v jamo. V lanskem letu so nam zaupali slabo novico, da so iz jame na Brundlovem partu reševali psa, ki pa žal ni preživel. Upajo, da bo takih novic manj v letošnjem letu. A prav letošnje leto začenjajo s spodbudnejšo novico. Orlečan Ludvik Husu je s pomočjo še treh jamarjev sežanskega jamarskega društva, ki so tudi člani Jamarske reševalne službe, uspešno rešil mlado srnico iz Tomaževe jame, ki leži le 400 metrov oddaljena od jame v Brundlovem partu. Ludvik Husu je velik prijatelj zamejskega jamarja, člana jamarskega odseka Slovenskega planinskega društva Trst Claudia Bratosa, s katerim sta v lanskem letu dosegla enega največji uspeh sežansko-zamejske jamarske naveze. V Živem muzeju Krasa pri Sežani sta odkrila jamo, v kateri sta dobila okostje bizona, divjega konja in goveda. Strokovnjaki ocenjujejo, da so najdbe stare od 15 do 25 tisoč let. Ludvik pa ni samo jamar, je tudi gasilec, planinec, pohodnik, fotograf, predvsem pa velik ljubitelj kraške pokrajine, tako podzemnega kot nadzemnega dela. Dolgo let je bil zaposlen kot konjar v lipiški kobilarni, pred dobrim letom pa se je upokojil. Je pa tudi ljubitelj živali. Rad se sprehaja po kraški gmajni in sprehodi v naravo so del njegovega vsakdana, še posebno zadnje leto, ko ima več časa in se je z vso vnemo posvetil jamarstvu in odkrivanju novih jam. Tako se je pred dnevi vračal s sprehoda in se zaustavil na svoji parceli pri Tomaževi jami (jama se namreč imenuje po njihovem hišnem imenu- pri njih doma se jim reče Tomaževi). V jami je slišal, kot da bi nekdo hodil. Odšel je do roba jame in videl srno, ki ga je prestrašena, a usmiljeno pogledala v želji, da jo reši. »Sprožil sem akcijo za reševanje srnice. Poklical sem center 112, ki je obvestil Jamarsko reševalno službo. Trije jamarski reševalci so prišli na kraj dogajanja in stekla je akcija reševanja mlade srnice iz naše jame. Prvi se je v jamo spustil jamski reševalec, ki je zagledal še eno srno, ki pa je bila že mrtva in ji ni bilo pomoči. Živo mlado srnico kot tudi mrtvo smo prinesli na površje. Ker preživela srnica ni bila poškodovana, smo se odločili, da jo spustimo v naravo. Mrtvo srno pa je prevzel lovec sežanske lovske družine Tabor,« pove dolgoletni jamar Husu, ki je prav gotovo zaslužen, da srnica spet skaklja po prelepi kraški gmajni.