Glasuj za Osebnost Primorske leta 2018!

Januar: Sibila Peternelj, dobra vila iz Goriških brd, z novimi igračami obdaruje male bolnike v šempetrski bolnišnici in otroke v briških vrtcih

Hvaležnost na otroških obrazih

Sibila Peternelj iz Goriških brd s svojimi prihranki že več let kupuje darila za otroke in ob božiču razveseljuje predvsem male bolnike.

Obdarovanje je njeno poslanstvo že več kot deset let.A za to 33-letna Sibila Peternelj iz naselja njihovi obrazi povedo več kot to,” zatrjuje Sibila Peternelj, mama samohranilka 13-letne Erike in leto starejše Emili, ki sta njeni zvesti po Brestje v Goriških brdih ne zbira denarja pri donatorjih, ampak s svojimi prihranki vse leto kupuje darila, da nato decembra razveseli male bolnike v šempetrski bolnišnici, nedavno pa je ob- darila tudi otroke v vrtcih na Dobrovem in v Kojskem. “Otroci so navadno zelo ve- seli, uspejo reči ‘hvala’, nato pa se posvetijo igračam. Amočnici pri izbiri daril ter obdarovanju.

Pred dvema tednoma so dekleta razdelila za kar 1500 evrov daril. Sibila ocenjuje, da je zanje skupno namenila dve svoji plači. Zaveda se, kako težko je otrokom preživljati čas v bolnišnici, ko okrevajo zaradi različnih bolezni, zato jim želi te tre- nutke polepšati vsaj z enim darilom. “Ta kupujem v Italiji in poskrbim, da izberem kvalitetne izdelke znanih proizvajalcev,” še poudari in se zahvali podjetju Prima I.E. iz Solkana, kjer ji za razvoz daril posodijo kombi.

Sibilina želja po obdaro- vanjuizvira iz otroštva, ko je z žepnino kupila hrano za zapuščene živali ali sendviče za brezdomce. Zadnja leta darila najraje nosi malim bolnikom. Kamorkoli pride, so je zelo veseli. Decembra 2017 je prvič obdarila otroke na ljubljanski pediatrični kliniki. Njena dobrosrčnost pa pride do izraza tudi med letom, ko otrokom podarja knjige ali obišče starejše. Razvila je tudi svoj slogan, da je najhitrejša pot do sreče osrečiti druge. AC

Februar: Marko Zevnik, ustanovitelj zavoda Sopotniki

Iz strasti do vožnje je nastala služba

Marko Zevnik je računalniški programer, ki je študiral primerjalno književnost in sociologijo. Predvsem pa rad vozi. To je botrovalo tudi zamisli, da ustanovi zavod, ki bo starejšim zagotavljal brezplačne prevoze.

Že naslednji dan jih je poklicala prva potnica, gospa iz Kačič v divaški občini. Odtlej je zavod So- potniki prerasel meje Krasa in Brkinov, se razširil še v šest občin in trenutno združuje 60 prostovoljcev, ki nudijo prevoze 459 potnikom.

Skupaj s skupino prosto- voljcev je takrat ustanovil neprofitni zavod Sopotniki. “Kar sami smo kupili avto in začeli,” pravi. Kasneje so za- vodu priskočile na pomoč občine Divača, Hrpelje-Ko- zina in Sežana. Zatem so delovanje razširili v Sevnico, Brežice, Krško in Kočevje, vozijo v Postojni, Pivki, Aj- dovščini ...

V začetku je Sopotnike gnala nekoliko romantična predstava, da bodo starostnike peljali na kavo s pri- jatelji, ki jih že dolgo niso videli. V praksi se je izkazalo, da jih največkrat peljejo k zdravniku, na Rdeči križ, Karitas, v trgovino. “Šele ko imajo pozitivno izkušnjo, začnejo razmišljati, da bi se lahko odpravili še kam. In to je tisti del, kjer vidimo našo dodano vrednost, da jim omogočamo bolj kakovos- tno življenje.”

Zase pravi, da je prostovoljski direktor zavoda, saj to počne poleg redne službe. “Zadnje čase sem le po sestankih, tako da pri Sopotnikih vozim le še ob sobotah. Tako vsaj vidim, zakaj sploh vse to počnem. Sestanki znajo biti duha- morni in naporni, ko vidiš hvaležnost uporabnikov, pa vse spet dobi smisel,” pravi. HR

Marec: Jasna Čebron je za literaturo navdušila več generacij gimnazijcev in z njo še zmeraj bogati domači Koper

“Literatura mora med ljudi”

Radijski poslušalci in časopisni bralci so marca za osebnost Primorske izbrali Jasno Čebron, ki že dolgo bogati kulturno življenje v domačem Kopru.

Slovenistka in italijanistka Jasna Čebron je še pose- bej dejavna zadnjih sedem let: najrazličnejše li- terarne ustvarjalce redno gosti na mesečnih Pogovorih o branju, gostja 50. večera pa je bila lanskega marca prav ona. Sedemdeseti rojstni dan je praznovala v objemu sedmih literatov. V prepolnem kavarniškem prostoru koprskega gledališča seveda niso manjkali niti njeni nekdanji dijaki.

Jasna Čebron je na dolgi pedagoški poti ljubezen do literature pomagala razvijati več generacijam koprskih ali piranskih gimnazijcev. Segla je tudi čez okvirje šolskega programa in tako pomembno prispevala k širšemu obzorju mladih.

Po upokojitvi še kar deli svoje bogato znanje. “Literatura mora med ljudi in jaz jo želim širiti,” je lani dejala ob razglasitvi marčevske osebnosti Primorske. “Koper nima literarnega središča; revije, literarne šole ali česa podobnega. Ustvarjalcev pa ima veliko! Žal so lepi družabni prostori v mestu dosegljivi samo s plačilom. No, gledališki foaje je prijazen, in da bi ohranjali literarno ‘kondicijo’ Kopra, dokler se položaj ne izboljša, člani Kulturnega klu- ba tam pripravljamo pogo- vore o branju.”

Blizuji je tudi film, ki ga je prav tako približevala dijakom. “Z dobrim, umetniškim filmom se da vzgajati mlade gledalce in jim odpirati oči,” je prepričana. “Zelo hitro začnejo opazovati film, ne le gledati. In potem se zgodi podobno kot z literaturo: vse globlje gre in vse bolj povezuje.” AG

April: Patricija Lovišček, ustanoviteljica zasebnega zavoda Modri december iz Kopra, ki želi ljudem z avtizmom zagotoviti celostno obravnavo

Sprejemanje drugačnosti je nujno

“Avtizem je priložnost za spremembe v družbi,” je prepričana Patricija Lovišček iz koprskega Zavoda Modri december.

Patricijo Lovišček, sicer vodjo Mladin- skega centra v Piranu, žalostijo vsakršne oblike izločanja v družbi, ne samo oseb z avtizmom. “Naša družba je žal zelo naklonjena izločanju vsega in vsakega, ki štrli iz povprečja. Tudi če si preveč uspešen, ni dobro, ker so potem ljudje zavistni. Pri nevroloških motnjah, kakršna je avtizem, se ta drugačnost kaže v vedenju, saj je razu- mevanje oziroma percepcija sveta oseb z avtizmom pač posebno,” pravi Loviščkova. “Zdi se mi popolnoma ab surdno, da na avtizem gledamo z vidika hendikepa, ne pa z vidika potenciala,” kar ne more razumeti. “Avtizem ni bolezen, je stanje oziroma motnja, ki je ne zdravimo z zdravili. Avtizem ne izgine kar čez noč, lahko pa se naučiš z njim živeti.Tako posameznik kot njegova družina, sošolci, prijatelji ... Zato je tako pomembna zgodnja obravnava,” poudarja.

V zadnjih desetih letih je bil s pomočjo nevladnih organizacij sicer narejen velik korak naprej na tem področju, a zavedanje o avtizmu in aspergerjevem sindromu, ki je ena od oblik avtizma, je še vedno precej nizko. “Zdelo se mi je, da lahko na tem področju s svojimi izkušnjami - kot mama fanta z avtizmom - nekaj naredim.” Zato je konec leta 2015 v Kopru ustanovila zasebni zavod Modri december. “Naših seminarjev in delavnic se je doslej ude- ležilo že skoraj tisoč ljudi iz vse Slovenije, ki so z za- nimanjem prisluhnili predavateljem, kvalificiranim strokovnjakom s področja avtizma. Tako visoka udeležba potrjuje, da je potreba po tovrstnem izobraževanju velika,” je prepričana Loviščkova, ki opozarja na pomanjkljivo sistemsko ureditev in na težko zaposljivost oseb z avtizmom, kar jim onemogoča polnopravno vključitev v družbo. PV

Maj: Predsednik društva Naredi nekaj za naravo Miha Vivoda

Pretvorimo načelnost v dejanja

Miha Vivoda in ostali člani društva Naredi nekaj za naravo vsaj enkrat na dan oziroma približno 500-krat na leto s supi čistijo nesnago, ki se nabira v morju.

Ni dovolj le, da odpadka ne vržeš v naravo, treba ga je tudi pobrati, če naletiš nanj. Tako meni Miha Vivoda, predsednik društva Naredi nekaj za na- ravo, ki si je s svojim na- lezljivim okoljevarstvenim zanosom prislužil zmago v majskem krogu akcije Oseb- nost Primorske 2018.

“Odpadek je za večino še vedno nekaj umazanega, je tisto ‘fuj’, česar se ne smemo dotikati. Zato ta izbor je mljem kot priložnost, da po- vabim ljudi, naj spoštovanje do okolja z načelne ravni v čim večjem številu pretvo- rijo v dejanja,” je tedaj poz- val 36-letni farmacevt, ki se je pred leti iz domače Izole preselil v Koper. Iniciativa Naredi nekaj za naravo je nastala povsem spontano, tako da je skupina navdušenih suparjev z Vi- vodo na čelu začela pobirati odpadke z morske gladine. V želji, da bi se jim čim več ljudi pridružilo, so ustvarili facebook stran, ki je lani prerasla v društvo.

Poleg rednega, “rekreativnega” čiščenja morja pripra- vljajo tudi večje čistilne akcije in se pridružujejo po dobnim pobudam tudi izven domačega okolja. Med pr- vimi so bili v akciji tudi 1. maja letos, ko so morski to- kovi in veter k nam zanesli večjo količino nesnage. “To je bila klofuta, ki smo si jo zaslužili.Živimo življenje, ki temelji na izdelkih za enkratno uporabo. Bojim se, da takšnih prizorov v prihodnje ne bo nič manj, prej nasprotno. Zato moramo biti na to pripravljeni. Čezmejni vplivi so jasni, vsi smo na istem planetu, tu državne meje niso pomembne,” razmišlja Vivoda. 10

Junij: Igor Crnić, vodja Reševalne službe slovenske Istre

“Če si buden, ne trati časa”

Izolan lgor Crnić, vodja Reševalne službe slovenske lstre, se pri svojem delu in v življenju nasploh drži načela “ravnaj z vsemi tako, kot si želiš, da bi ravnali s tabo”.

Igor Crnić nadgra- dil z raziskova- njem in izobraževanjem v stroki, sode- loval je pri projektih, us- merjenih v razvoj enote in organizacije sistema nujne medicinske pomoči (NMP) v slovenski Istri, pri pripravi nacionalne strategije in vzpostavitvi dispečerske službe zdravstva.

V Zdravstvenem domu Izola je zaposlen 25 let. “Sem vztrajen in radoveden, vsekakor pa perfekcionist,” prizna in doda: “Ena mojih pomembnejših vrednot je iskrenost.”

Ob kritikah zdravstva, ki se pojavljajo v medijih, za- menja program. “Jezi me, ker se mi zdi, da je sistem dober, celo denar obstaja, problem je v interesnih sku- pinah in temu se je težko zoperstaviti,” razmišlja. Crnić sodeluje tudi pri strokovnih predavanjih in seminarjih, tečajih in uspo- sabljanjih. “Ko delam z zdravstvenimi tehniki, medicinskimi sestrami, reševalci, želim, da domov odnesejo sporočilo, da so le z znanjem pri svojem delu suvereni, da morajo biti nadvse etični in da gre z vsakim človekom ravnati tako, kot da gre za njihovo bližnjo osebo.”

Zase pravi, da je realist in ne zasleduje sanj: “Vse je odvisno od volje posame- znika in energije, ki jo želi vložiti. Pred časom sem slišal - menda kitajski - rek: Kaj pomeni, če ponoči ne spiš? Preprosto, da si buden. Torej, če si buden, ne trati časa, bi dodal jaz.” NK

Julij: Alenka Artnik, potapljačica na vdih iz Kopra

Kraljica morskih globin

37-letna potapljačica na vdih Alenka Artnik je v zadnjih dveh letih podirala rekord za rekordom. V osvajanju morskih globin se uvršča med peščico najboljših na svetu.

S potapljanjem na vdih se je Koprčan- ka Alenka Artnik začela ukvarjati šele pri svojih 30 letih, a je kmalu postalo jasno, da je preprosto rojena za ta ek- stremni šport. V svoji pa- radni disciplini, potopu z monoplavutjo, je julija pri- plavala do 105 metrov glo- bokega svetovnega rekorda. Z oktobrskega svetovnega prvenstva, ki je bilo v Turčiji, pa je prinesla še dve srebrni medalji.

Globine morskih brezen osvaja z lahkoto, a venomer tudi z zavedanjem, kje so meje njenih zmogljivosti, česar ni mogoče reči za številne druge potapljače in potapljačice iz svetovne eli- te, ki so za rezultat pripravljeni tudi tvegati svoje življenje. “Podiranje rekordov za vsako ceno ni zame. Na takšnih globinah je lahko en sam dodatni meter smrtno nevaren. Ne želim biti del takšne igre. To ni bistvo mojega potapljanja. Tega ne počnem zaradi številk, ampak za lasten užitek in zadovoljstvo,” je povedala poleti, ko smo jo razveselili z novico, da je postala julijska osebnost Primorske.

Naraščajočo priljubljeno- st potapljanja na vdih pri- pisuje predvsem njegovi misterioznosti. “Ljudje nismo zgolj telo, smo tudi um, in vse bolj se zavedamo, kako pomemben je. Pri prostem potapljanju ima ključno vlogo,” je prepričana. V prihodnje se namerava poglobiti v razisko- vanje sprememb v človekovi zavesti, ko je telo dlje časa brez kisika. Poleg tega, pra- vi, ni štos samo v doseganju globin. “Že to, da si med potopom z vseh strani obdan z vodo, ustvari blagodejne občutke. Voda je čis tilec, ki odplakne nesnago in zmanjša težo bremen, ki jih nosimo na površju.” 10

Avgust: Bovški župan Valter Mlekuž je priskočil na pomoč mladim kubanskim plesalcem, ki so jih oglobili zaradi pozabljenih dokumentov

Kuba se zahvaljuje Mlekužu

“Največja nagrada je hvaležnost mladih Kubancev,ko se je po zapletu z dokumenti in globo vse dobro izšlo,” je komentiral Valter Mlekuž,ki se je osebno izpostavil.

Odločitev, da mora pomagati 26 mladim folklornim plesalcem iz kubanske skupine Camagua, je sprejel brez odlašanja. “Ko sem videl strah in negoto- vost v očeh mladih, ki so prišli k nam gostovat v ok- viru Festivala src, sem vedel, da jih ne smem pustiti na cedilu. Razmišljal sem, kako bi se sam ali pa moji otroci počutili, če bi se znašli brez dokumentov v tuji deželi in še z veliko globo, 500 evrov za vsakega, če vemo, da v njihovi deželi povprečna plača znaša zgolj 30 evrov,” se ponovno izvoljeni bovški župan Valter Mlekuž spominja 17. avgusta. Kot je znano, so jih policisti oglobili, ker je spremljevalec pozabil potne liste v Čenti, kjer so bili nastanjeni. Ponudil se je, da gre sam po dokumente in policiste prosil, naj, če je že treba, oglobijo zgolj spre- mljevalca. Kazen je bil pripravljen plačati iz svojega žepa. Takrat ni vedel, kako se bo obrnilo. Razmišljal je, kako bo reagirala javnost in ali bodo ljudje njegovo posredovanje prav razumeli. Lahko bi nastali očitki, da se vtika v delo policistov, ki so, kot poudarja, po črki zakona korektno ukrepali.

Včeraj nam je Mlekuž po- vedal, da bi ob podobnem primeru ponovno ukrepal tako, kot mu velevata srce in duša. Že avgusta sta se mu zahvalila kubanski velepo- slanik, prav tako vnuk Fidela Castra. Cela Kuba zdaj ve za Bovec in Mlekuža. Povabili so ga na novembrsko državno slovesnost ob 500-letnici Havane. “Sem na zvezi z veleposlanikom, razmišljam, da bi šel na Kubo.” NB

September: Marija Besednjak, vodja tržaške pravične trgovine Senza confini - Brez meja

Z malimi koraki do pomembnega cilja

Pravična trgovina ni samo prostor za prodajo izdelkov po načelu etične proizvodnje. To je način, s katerim lahko vsak dan v svojem malem svetu dokažemo, da so vsem ljudem priznane osnovne človekove pravice.

V to trdno verjame Marija Besednjak, septembrska osebnost Primorske, ki z 20 prostovoljci upravlja pravično trgovino Senza Confini - Brez meja v tržaškem mestnem središču. “Naše poslanstvo je ljudi spodbuditi, da presežejo trenutno ogorčenje. Vsak človek lahko veliko naredi in s tem izboljša družbo, v kateri živimo,” pravi. Združenje Senza Confini - Brez meja je nastalo leta 1993 na pobudo skupine študentov tržaške univerze. Na začetku je bila trgovina čisto majhna, ponudba v njej pa se je postopoma širi- la. VUlici Torrebianca poleg hrane ponujajo še obrtniške izdelke, keramiko, pa tudi nakit in obleke. Marija Besednjak se je v dvajsetih letih preizkusila v vseh stopnjah sodelovanja, do- kler ni leta 2011 postala predsednica. Stvari pa se niso v njenem pojmovanju bistveno spremenile. Prire- jajo celo vrsto dogodkov, na katerih v ospredje postavljajo najbolj pereče probleme izkoriščanja delovne sile in snujejo predloge za odpravo krivic. To skušajo storiti čim bolj nekonvencionalno. Svojo 25-letnico so tako ob koncu septembra proslavili z likovnim ek- stemporom na mestnih uli- cah z naslovom Pisane razsežnosti. VP

Oktober: Karlo Grgič in Vladimir Vremec, borca za priznanje pravic slovenskih staroselcev na Tržaškem

Jusom vrniti nekdanjo veljavo

Sodba italijanskega vrhovnega sodišča, ki je Jusu Opčine v sporu z Občino Trst in Deželo FJK priznalo lastništvo zemljišč, ni uspeh le za slovenske staroselce na Tržaškem.

Zgled je tudi za druge skupnosti v svetu, denimo v pragozdovih Južne Amerike, kjer pravic staroselcev sploh ne upoštevajo, pravita Karlo Grgič in Vladimir Vremec, dva izmed borcev za priznanje staro- selskih pravic. Primorci so njuno delo nagradili z glasovi za osebnost Primorskemeseca oktobra.

Grgič, sicer obrtnik, je že vrsto let koordinator Agrarne skupnosti tržaške pokrajine in podpredsednik italijanske vsedržavne konzulte za skupno lastnino. Vremec, priznan krajinski arhitekt, pa je predsednik Jusa Opčine. Oba sta potomca staroselcev vaških skupnosti, ki so se pred skoraj dvesto leti vpisali v zemljiško knjigo. Bolj ali manj nemo- teno so delovale do nastopa fašizma, ko je leta 1927 ita- lijanska država z zakonom jusom in srenjam zemljo vzela in jo dala v ločeno upravljanje. Obujanje starih vaških skupnosti se je začelo takoj po drugi svetovni vojni, vendar se je prva priložnost pokazala v 80. letih, ko je tudi prišlo do izvolitve tako imenovanih odborov za ločeno upravljanje jusarskega premoženja. Ključni mejnik je vsekakor zakon o skupni lastnini iz leta 2017. Tako Vremec: “V globalnem svetu je bilo jasno, da je skupna lastnina tista zadnja oaza krajevne avtonomije, ki je nedotakljiva.” Zakon in sodna zmaga bosta dala vsem oblikam skupne lastnine nov zagon. Grgič opozarja na pomen spoznavanja drugih stvarnosti in ekipnega dela: “To je mozaik, ki ga posameznik ne more na- rediti, skupnost pa to lahko stori!” IŽ

November: Matevž Straus, ki z mlado ekipo prezrtim mestom odpira vrata

Sozvočje dediščine in inovativnosti

Heritage Lab, laboratorij za dediščino, je projekt in razvojni model za zanimiva manjša mesta, ki je evropsko komisijo med 720 sodelujočimi prepričal kot potencial prihodnosti. Zato je dobil eno od treh prvih nagrad.

Urbani sociolog Matevž Straus je z ekipo mladih izobražencev v društvu Idrija 2020 projekt Heritage Lab - laboratorij za dediščino - zasnoval za razpis evropske komisije. Ker so prej v društvu živosre- brno dediščino vpeli v zgod- be prihodnosti, je prišel kot nalašč, da so laboratorij “opremili” z modelom, ki bo Idriji in njej podobnim mestom olajšal pot do magnetov za domačine in obiskovalce. Z nagrado bodo model pred pohodom po Sloveniji praktično potrdili doma.

“Razmišljanja, da je de- diščina velik, neizkoriščen potencial prihodnosti, da- nes še niso običajna. O raz- voju zgodb seveda ne raz- mišljamo tako, kot smo pri nas v povezavi z dediščino navajeni v zadnjih 60 letih. Vanje vpenjamo inovativnost,” pravi Straus.

Študij urbane sociologije je opravil v šestih evropskih mestih med Koebenhavnom in Madridom. “Študij, zlasti praktično delo v različnih evropskih okoljih, mi je prineslo obilo novih znanj. Morda tudi najpomem- bnejše spoznanje, da v Sloveniji ni vse tako slabo, kot mislimo,” je prepričan.

Straus je odložil evropska vabila za zaposlitev in ostal v Idriji. “Heritage Lab je skupno delo. V pomoč so nam bili mentor in številne inštitucije, ki se v občini in v državi ukvarjajo z dediščino. Zavedamo se, da naše ideje v okolju ne bodo sprejete takoj. Potrudili se bomo, da bomo v laboratoriju, ki ga bomo zagnali v novem letu, dokazali, da vodijo v boljšo prihodnost za vse.” SO

December: Iva Devetak, duša in srce goriškega medobčinskega Društva prijateljev mladine

Narisati nasmeh na otroški obraz

Iva Devetak je na Zvezo prijateljev mladine prišla pred skoraj tridesetimi leti.In čeprav je zdaj uradno v pokoju, tega nihče ni opazil.

Povod za decembrsko nominacijo je bila podelitev nagrad državnega sveta za prostovoljce leta. Iva Devetak je bila med dobitniki laskavega naziva. A vzroki za predlog in glasove so gotovo veliko bolj globoki in raznovrstni. S svojim humanitarnim delom ter številnimi izobraževalnimi in socialnimi projekti je Devetakova v treh desetletjih močno zaznamovala življenje mladih na Goriškem. In mladi so zaznamovali njeno usodo: “Večkrat so me vprašali, kakšen je moj hobi, kaj delam v prostem času. Moje delo z mladimi in za mlade je služba in hobi. Kot mi je večkrat rekla sestra: to delo mi je bilo položeno v zibelko.” Devetakova je predana svojemu delu z mladimi in trdno prepričana, da je “narisati nasmeh na otroški obraz” najlepše in najpomembnejše delo.

Trdno verjame v poslanstvo ZPM in v to, da si vsi otroci zaslužijo pestro, bogato, ustvarjalno življenje: “Veliko otrok je zelo zase- denih: hodijo na tečaje, v glasbeno šolo, k športnim dejavnostim. Ampak našteto je večinoma treba plačati in tisti, ki so na robu družbe, ostajajo brez vsega.” A je tudi kritična. Lepo bi bilo, meni, če bi država z nevladnim sektorjem iskala sinergije, namesto da prostovoljci vse pogosteje “mašijo luknje.” In skrbi jo, da se mora ZPM v zadnjih letih vse bolj posvečati revščini mladih in otrok: “Ne bi bilo treba, da je v Sloveniji v 21. stoletju toliko revščine. To boli. Dokler ne doživiš, da na božično jutro, ko si slučajno še na društvu, skozi vrata pride mati samohranilka z dvema otrokoma, ki ne ve, kako bo preživela, ne moreš razumeti ...” VU

GLASUJETE LAHKO

PREKO SPLETNE STRANI

klikni in oddaj glas

S SMS SPOROČILOM

NA TELEFONSKO ŠTEVILKO 0039 3401222160