»Kaj ne bomo nič zapeli?« – in zapeli so!

»Janko, kaj ne bomo nič zapeli, so me vprašali prisotni. Ko sem to slišal, sem stekel do mikrofona in začel peti prvo kitico Zdravljice. To je bila pobuda publike, ki sem jo jaz udejanjil,« je v telefonskem pogovoru ponosno razložil zborovodja Janko Ban in dodal, da se mu je zdelo slavje pred Narodnim domom najlepše končati s pesmijo, s katero se je dan začel v openski vojašnici.

Nabito polna Ulica Filzi je prisluhnila melodiji in kaj kmalu pritegnila petju sedme kitice Zdravljice, ki so jo izbrali za slovensko himno. »Tonaliteta, ki sem jo ubral, je bila za kogar ni pevec morda res nekoliko visoka, a bi nižja intonacija izzvenela manj mogočno,« je razložil Ban in priznal, da mu je Zdravljica posebej pri srcu, saj je hkrati slovenska himna in pesem z vsebino, prepojeno z univerzalnimi vrednotami sožitja med narodi.

»Dolgoletni up se je uresničil,« je z ganjenim glasom priznal Ban in dodal, da so se med mogočnim donenjem Prešernove besede marsikomu orosile oči, druge je oblila kurja polt. Ponedeljkove Zdravljice se bomo spominjali z mešanico veselja in ganjenosti. Narodni dom pa bo ostal in z njim bodo še naprej odmevali Prešernovi verzi: ne vrag, le sosed bo mejak!