Kolumne

POMISLEKI: Zmedeni smo, pa ne prikupno zmedeni

Fri, 06 Nov 2026 05:00:00 GMT

Spomnim se popevke, ki jo je pela Irena Kohont. O fantu, ki je bil tako prikupno zmeden, da se niti ni jezila nanj, ko jo je zapustil ... Irene in njenega žametnega glasu žal ni več, poslovila se je pred nekaj leti, pesmico pa še vrtijo na slovenskem radiu. Na tistem radiu, ki je del RTV Slovenija, novodobne ljubljanske oblasti pa bi javni radio in TV najraje sestradale. Toliko gnojnice so že zmetali v tisti dve hiši na Kolodvorski in Dalmatinovi, da je še dobro, ker še stojita. Če prav pomislimo, je prav tam glavna trdnjava slovenske kulture. Tam najbolj skrbijo za slovenski jezik, tam sta doma dva orkestra, pa pevski zbori, literarne in glasbene redakcije, milijon za narod pomembnih stvari. Politike, dežurne vladarje, pa kakopak moti tisti del, ki se ukvarja z informacijami. Vsi bi radi imeli čredico poslušnih, ki bi trobili v isti rog, hodili naokoli s plašnicami. Kdo ve, kako bi Irena Kohont dandanes zapela svojo popevko o fantu, ki je bil tako prikupno zmeden ...

Dandanes smo po malem zmedeni vsi v deželici, ki ji včasih trpko pravimo Dolina šentflorjanska, drugič ji spet malo cinično rečemo Butale. Gre pa za košček zemlje in skupnost, o kateri je Kajuh zapisal, da nas je samo milijon. Izgubili smo kompas, ne znajdemo se, vse je drugače, kot je bilo nekoč. Kaj nekoč, še pred nekaj meseci.

Nenehno se pogovarjamo, kako je bilo nekoč, o tem se nikakor ne poenotimo. Kako je danes, pa se nihče zares ne zmeni. V resnici živimo samo danes. O jutri prav malo vemo, samo ugibamo lahko, kako bo, če bo.

O včeraj se niti po naključju ne zmoremo dogovoriti, kako je bilo. Zgodovino pišemo na novo, na glavo je obrnjeno vse skupaj, še malo, pa bomo razglašali nove resnice. Še malo, pa nam bodo dopovedovali, da niti druge vojne ni bilo, kaj šele kakšen holokavst. Še nedavno smo vedeli, kaj se dogaja v Gazi. Po zločinskem napadu Hamasa se je v Gazi dogajal genocid, na Zahodnem bregu pa judovski priseljenci uničujejo vse, kar je palestinskega. Vedeli smo tudi, da kubanski režim duši svoje ljudi, ampak skrajno vneto so mu desetletja pomagali v Washingtonu. Zdaj so severni Američani s skrajnimi pritiski dosegli, da so Kubanci lačni, brez zdravil, brez bencina, brez vsega.

Slovenska diplomacija si je nadela čisto nova očala, med redkimi je, ki stojijo na strani drugačnih zgodovinskih resnic, na drugem bregu. Za nas ni genocida v Gazi, ni preganjanja Palestincev na Zahodnem bregu, tudi ameriških pritiskov na Kubo ni. Samo sedemnajst držav je v Združenih narodih glasovalo proti resoluciji, ki je zahtevala konec več kot 60-letne blokade Kube. Ena teh je bila pred dnevi Slovenija. Kaj počne diplomacija, tega Kajuhovega milijona ljudi, ki še živijo na naši zemljici, morda sploh ne zanima. Dovolj smo sprti, dovolj se preziramo med seboj, da nam mednarodni okviri našega lastnega dogajanja in dejanja pravzaprav niso mar.

Mar nam je samo še to, kdo bo koga, ko bomo kmalu spet glasovali na referendumu, kdo bo zmagal na županskih volitvah. Občin imamo toliko, da jih komaj preštejemo, pred tremi desetletji smo jih prilagodili številu župnij, zdaj pa ne znamo nazaj, ko župnije izginjajo, ker ne premoremo več dovolj duhovnikov.

Prezir in napuh sežeta že tako daleč, da partizanski prapori ne smejo več na proslavo v Kopru, ki je bila v resnici navadno partijsko zborovanje, vladajoča partija se je polastila zgodovine in osamosvojitve. In predsednica republike ne more več pozdraviti častne čete, ki sodi k vojski, katere glavna poveljnica je.

Hudičevo zmedeni smo, ko gledamo »nabildanega« šefa parlamenta, ki sredi polja pri Kranju pojasni novinarjem, da vendar ne počne nič nenavadnega, če strelja kozle in ureja dovoljenja za gradnjo pravoslavne cerkve prav tam, sredi polja pri Kranju. Priskrbel je tudi bogatega človeka iz Bosne, ki bo ves projekt menda plačal. Tudi župana je pridobil zase. Prav vse lahko počne, nedotakljiv je, brez njega in njegove skupinice ne bi bilo sedanje vlade in ne bi bilo spremenjenih pogledov na svet in drugačnega dojemanja zgodovine in prihodnosti. V času covida so njega in njegove nasprotnike cepljenja odganjali z vodnimi topovi, veljali so za rokomavhe. Zdaj država brez njih še dihati ne more. Z lučjo pri belem dnevu so zadnje dni iskali gospo, ki je pristala, da bo poslanka. Brez nje in njenih namreč te države, take, kakor je v teh časih, sploh ne more biti.

POŽAR V SKLADIŠČU 18: Gostoljubnost na preizkušnji

Thu, 05 Nov 2026 07:30:52 GMT

Trst se rad predstavlja kot odprto, večkulturno in gostoljubno mesto. Toda v Starem pristanišču se že dolgo kaže drugačen obraz mesta. V zapuščenih skladiščih, brez osnovnih pogojev za življenje, iščejo zavetje ljudje, ki nimajo kam drugam. Njihove stiske so znane, nevarne razmere prav tako. Kljub temu se v vsem tem času ni spremenilo nič.

Požar v skladišču 18, v katerem sta umrla 21-letna Marilisa Covasso in 23-letni mladenič iz Maroka, ni prva tragedija te vrste. Decembra lani je v skladišču 116 umrl 32-letni Alžirec. Umrl je naravne smrti, sam, daleč od doma in brez bližnjih. Po tisočih prehojenih kilometrih se je njegova pot končala v mestu, ki se ponaša z odprtostjo. Mesec dni pozneje je v bolnišnici umrl še 43-letni migrant iz Nepala, ki je prenočeval v skladišču 19. Za temi dogodki niso zgolj številke, temveč človeška življenja.

Nesprejemljivo je, da se kaj takega dogaja v osrčju Evrope leta 2026. Še bolj zaskrbljujoče je, da se ob vsaki tragediji znova pogovarjamo o istih težavah, nato pa se življenje v Starem pristanišču nadaljuje po starem. Ljudje se selijo iz enega zapuščenega objekta v drugega, ne da bi jim ponudili alternativo. Vprašanje ni, kako jih odstraniti iz posameznega skladišča, temveč kam jih napotiti, ko od tam odidejo.

Podatki kažejo, da večina migrantov, ki pridejo v Trst po balkanski poti, mesta niti ne nameravajo izbrati za svoj končni cilj. V prvih osmih mesecih letos jih je v Trst prišlo 7231, 31 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Avgusta so jih zabeležili 1086. Kar 42 odstotkov jih je želelo nadaljevati pot v druge evropske države. 34 odstotkov v druga italijanska mesta, le sedem odstotkov pa jih je nameravalo ostati v Trstu. Zato opozorila župana Roberta Dipiazze, da bi sprejemni center število migrantov v mestu potrojil, ne morejo biti edini odgovor na vprašanje, kako poskrbeti za ljudi, ki so že tukaj. Možnost obstaja: nekdanji bazar nasproti železniške postaje bi lahko postal začasno zatočišče z varnim prenočiščem, obrokom in osnovnimi storitvami.

Jasno je, da Trst ne more odločati o tem, po katerih poteh bodo ljudje prihajali v Evropo. Lahko pa odloči, kako bo poskrbel za tiste, ki se znajdejo na njegovih ulicah in nimajo strehe nad glavo. Za to ni potrebno soglasje o migracijski politiki. Potrebno je le priznanje, da nihče ne sme umreti v zapuščenem skladišču zato, ker ni imel kam drugam. Gostoljubnost se namreč ne kaže samo v podobi, ki jo mesto predstavlja svetu, temveč predvsem v tem , kako ravna z ljudmi, ki potrebujejo pomoč.

IGRE NA SREČO: Pozabljivka iz Palače Chigi

Wed, 04 Nov 2026 08:00:00 GMT

»Zgroženi smo nad vlado, ki unovčuje zelo resno bolezen, kot je odvisnost od iger na srečo, ki skoraj dva milijona Italijanov pahne v obup. Renzi bi moral pojasniti razlog za to sramotno podkupnino, plačano igralniškim lobijem.«

Tako je pred dobrimi enajstimi leti, oktobra 2015, s sedežev desničarske opozicije v italijanskem parlamentu proti levosredinski vladi Mattea Renzija rohnela vodja Bratov Italije Giorgia Meloni. Ogorčena je bila, ker so igre na srečo tisto leto poskočile na več kot 88 milijard evrov.

Avgusta 2022 je ponovila: »Bratje Italije imajo glede iger na srečo vedno isto stališče: v tem posebnem trenutku, ko se revščina in obup širita, obstaja velika nevarnost, da se ljudje zatečejo v objem hazarda.«

Trinajst mesecev pozneje, septembra 2022, je ona zasedla najvišji stolček v Palači Chigi. Pričakovati je bilo, da se bo z vso vnemo lotila »zelo resne bolezni, kot je odvisnost od iger na srečo,« a kaj, ko ji je »narava« premešala štrene.

Maja 2023, sedem mesecev po tem, ko je postala prva predsednica italijanske vlade, je poplava hudo prizadela Emilijo - Romanjo in povzročila večmilijardno škodo. Vlada je takoj ukrepala, da bi oškodovanemu prebivalstvu priskočila na pomoč.

Kako?

Z novim žrebanjem iger na srečo SuperEnalotto in Lotto. Dotedanjim trem žrebanjem tedensko (ob torkih, četrtkih in sobotah) je bilo (7. julija 2023) dodano še četrto žrebanje, ob petkih. S prihodki iz tega dodatnega žreba naj bi pomagali pri kritju stroškov za obnovo prizadetih območij.

Dodatno četrto žrebanje bi moralo biti le začasno: konec leta 2023 bi ga morali ukiniti. Tako je bilo prvotno predvideno. Nato so ga podaljšali za celo leto 2024, leto pozneje je postalo s finančnim zakonom dokončno, a ni bilo več vezano na »pomoč poplavljenim krajem v Emiliji - Romanji.«

Decembra lani je finančni zakon predsednice vlade Giorgie Meloni uvedel novo igro na srečo. Win for Italia Team je bila lepo poimenovana v jeziku, skreganim z Dantejevim. Loterija naj bi služila za financiranje italijanskega športa, so jo upravičili desnosredinci. Obenem je bila ustanovljena še dodatna igra na srečo, Fai3 Fai4, nekakšna instant loterija z žrebanjem vsakih pet minut za skupnih 216 žrebanj dnevno (ali 78.840 letno!!!).

Vse kaže, da se je desnosredinska vlada predsednice Meloni kar zaljubila v igre na srečo. Sicer si ni mogoče razlagati uvedbe dodatnega, petega tedenskega žrebanja SuperEnalotta in Lotta, predvidenega v novem finančnem zakonu. Tako bo – po izračunih izvedencev za državne račune - državna blagajna prihodnje leto od teh dveh iger na srečo unovčila nečednih 30,5 milijona evrov (15,7 milijona od Lotta, 14,8 milijona od SuperEnalotta), leta 2028 pa skupno 43,1 milijona evrov. Dodatnih 188 milijonov evrov naj bi navrgla igra na srečo Podrgni in zmagaj (Gratta&Vinci). Zanimiv je tudi drug izsledek v »tehničnem poročilu« o prihodkih s področja iger na srečo. Ti naj bi narasli za 30 odstotkov. Toliko naj bi Italijani več zaigrali v prihodnjem letu.

Ob takih podatkih postajajo besede Giorgie Meloni iz avgusta 2022 nadvse aktualne: »V tem posebnem trenutku, ko se revščina in obup širita, obstaja velika nevarnost, da se ljudje zatečejo v objem hazarda.« Tudi zato, ker je medtem skupna vrednost denarja, »vloženega« v igre na srečo, skokovito narasla.

V prvem poročilu o javnem igralniškem sektorju za leto 2025 »objavljenem v skladu s členom 23, odstavkom 1, zakonskega odloka št. 41 z dne 25. marca 2024« piše, da so »prihodki od iger na srečo v Italiji leta 2025 znašali 165,3 milijarde evrov«.

Skoraj dvakrat toliko kot deset let prej – takrat so znašali 88 milijard evrov -, ko je v Palači Chigi sedel Matteo Renzi

Letos poteka sto let, odkar so na pokopališču v Turinu našli moškega brez dokumentov in brez spomina. Zaprli so ga v psihiatrično bolnišnico, po kateri je dobil ime »lo smemorato di Collegno« (pozabljivec iz Collegna). Sergio Corbucci je leta 1962 posnel po njem istoimenski film, Totò je bil njegov protagonist.

Odkar je postala predsednica vlade, je Giorgia Meloni – tako kažejo objavljeni podatki o igrah ha srečo – popolnoma pozabila na besede zgroženosti, izrečene leta 2015 na Renzijev račun. Sedaj bi morala ona »pojasniti razlog za to sramotno podkupnino, plačano igralniškim lobijem«. Doslej ni o tem izrekla niti besedice. Očitno ji je spomin ponagajal.

Ko bodo čez leta posneli film o skokovitem porastu hazardnih iger v Italiji v času njene vlade, bo imel režiser z naslovom lahko nalogo. Kar na dlani je: Pozabljivka iz Palače Chigi. V glavni vlogi: Giorgia Meloni.

KOROŠKI FOKUS Dolga pot do skupne organizacije

Tue, 03 Nov 2026 12:00:18 GMT

Politični mlini tudi na (avstrijskem) Koroškem meljejo počasi – za mnoge v slovenski narodni skupnosti prepočasi. Predvsem če gre za potrebne strukturne spremembe znotraj manjšine, ki ima že več kot dvajset let kar tri zastopniške politične organizacije. Dve sta do pred kratkim delovali celo brez predsednika oziroma predsednice.

Vsaj ena od njiju, Zveza Slovenskih organizacij (ZSO), je pred nekaj dnevi odpravila vodstveni vakuum in končno spet izvolila vodstvo. Predsednik organizacije bo v prihodnjih štirih letih Florian Wieser, ki je šele februarja letos postal poslovodja ZSO. V manjšinski politiki dokaj neizkušenega novega predsednika je na občnem zboru – bil je edini kandidat za najvišjo funkcijo v tej organizaciji – podprlo dobrih 90 odstotkov delegatov in delegatk. Za prvo podpredsednico je bila izvoljena Gusti Gasser, za drugo Ana Blatnik, nekdanja deželna poslanka socialdemokratov (SPÖ), za tretjega podpredsednika pa Matej Kežar. Gusti Gasser in Ana Blatnik sta – skupaj z zgodovinarjem Valentinom Simo – skoraj dve leti začasno vodili ZSO, Florian Wieser pa bo tako kot že njegov predhodnik Manuel Jug, ki se je konec leta 2024 nepričakovano poslovil od manjšinske politike, ker zanj ni bila več izziv, ostal tudi poslovodja ZSO, organizacije, ki pokriva levi politični in ideološki spekter med koroškimi Slovenci in Slovenkami.

Še brez odločitve o novem predsedniku ali predsednici so pri Narodnem svetu koroških Slovencev (NSKS), najmočnejši in tudi najstarejši krovni politični organizaciji, ki v glavnem predstavlja konservativen in večinoma katoliški tabor med Slovenci in Slovenkami na Koroškem. Na volitvah organizacije letos poleti se namreč nihče ni potegoval za predsedniško mesto – niti dosedanji predsednik, diplomat mednarodnega ugleda Valentin Inzko. Za jesen napovedana odločitev, da bo predsedniško funkcijo prevzel nekdo iz novoizvoljenega Zbora narodnih predstavnikov (ZNP), pa se še ni uresničila.

S tem je odprto vprašanje morebitne združitve treh organizacij, o kateri le-te menda razpravljajo že nekaj let. Tudi v tretji organizaciji, Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS) s predsednikom Bernardom Sadovnikom, ki je tudi najbolj glasen zagovornik združitve treh organizacij v eno.

Toda za novega predsednika ZSO Floriana Wieserja združitev očitno ni prednostna naloga. Po izvolitvi je sicer napovedal potrebo po posodobitvi struktur organizacij slovenske narodne skupnosti, hkrati pa namignil, da ne bi smele izgubiti pristojnosti in vpliva. Predlagal je vzpostavitev delovne skupnosti osrednjih organizacij, ki pa bi ostale samostojne. Vzpostavitev pa naj spremljajo strokovnjaki od zunaj. Ali z drugimi besedami: pot do skupne politične organizacije koroških Slovencev, ki bi dvignila nujno potrebno moč manjšine znotraj in zunaj nje, bo še dolga. Na to opozarjajo ne le izjave novega vodstva ZSO, temveč tudi očitne težave tudi pri NSKS tako pri iskanju novega predsednika kakor tudi glede nadaljnje usmeritve te organizacije.

Za avstrijsko zvezno in koroško deželno politiko je takšen razplet vsekakor dobrodošel, saj pomeni, da jima pri krepitvi manjšinskih pravic ni treba hiteti. Posebej ne pri prenovljenem Zakonu o narodnih skupnostih, v avstrijskem parlamentu sprejetem šele julija letos, ki naj bi šestim avtohtonim manjšinam v Avstriji zagotavljal več manjšinskih pravic in ki je – skupaj s sedmim členom Avstrijske državne pogodbe (ADP) – pravni temelj za zaščito narodnih skupnosti v Avstriji. To - čeprav tudi iz prenovljenega zakona še vedno veje manjšinam nenaklonjen duh iz sedemdesetih letih prejšnjega stoletja - so ugotovili tudi udeleženci skupnega simpozija Hiše zgodovine Avstrije (hdgö) in Iniciative manjšine na Dunaju pod geslom »Ker nikoli niste zadovoljni – 50 let Zakona o narodnih skupnostih«.

Za konec pa še ena razveseljiva in ena manj razveseljiva vest. Najprej prva: Skupnost južnokoroških kmetic in kmetov (SJK) je bila na volitvah v Koroško kmetijsko zbornico dokaj uspešna. Obdržala je štiri mandate v 36-sedežni zbornici in s tem tudi mesto v predstojništvu zbornice. Manj razveseljiv, celo alarmanten, pa je nov zasuk koroških volivcev v desno, saj so svobodnjaški kmetje pridobili kar tri sedeže in bili edini zmagovalci na teh stanovskih volitvah.

POD PREPROGO: Bolje Tibi kakor Bibi

Sun, 01 Nov 2026 23:00:00 GMT

Kakšen teden je za nami! V Beogradu so študentje zrušili mafijsko oblast. V parlament so poslali akademike, intelektualce, umetnike. Ne bo jim lahko vladati, a slabše kot prej menda ne bo. So pa mladi Srbi lahko v navdih mladim, ki so množično demonstrirali na ulicah po Evropi, in v svarilo evronatovski tehnokraciji v Bruslju: pogum in vztrajnost zmoreta spremeniti stvari.

Vroče je bilo tudi v Braziliji, zadnji trdnjavi demokratičnega socializma v Južni Ameriki, ki jo je Donald Trump skušal streti na vse načine: s carinami na 37,5% tik pred volitvami, z manipulacijo družbenih medijev, z denarjem prevratniški desnici, z novobinkoštnimi pridigarji, ki so - če so religije opij narodov - fentanyl med verami. Pa je stari lev Inacio Lula Da Silva znal zbrati neverjetnih 10 milijonov več glasov kot tri tedne prej. Mladi Bolsonaro, lastnega očeta sin, ki so mu bili sodniki za petami zaradi finančnega kriminala, se zdaj greje na Floridi pri stricu Donaldu.

A še pomembnejši je za nas Izrael. Sedem milijonov judovskih volivcev ni odločalo le zase in niti le o usodi prav tako sedmih milijonov Palestincev, od katerih imata le dva milijona volilno pravico, drugi pa živijo pod terorjem naseljencev in vojske, ko ne umirajo dan za dnem kot v Gazi.

Izraelci so odločali tudi za nas v Evropi. Naša življenja, ekonomija, cene goriv in stopnja inflacije (včeraj je dosegla 5,4%!) odvisijo od vojaških avantur Benjamina Netanjahuja. Naj bo res ali ne, da z Epsteinovimi dosjeji izsiljuje Donalda Trumpa, lahko z novo agresijo na Iran zaneti planetarni požar. Poskusil je tik pred volitvami, a se mu je poveljnik generalštaba Ejal Zamir k sreči uprl in preprečil najhujše.

Netanjahu je zdaj izgubil vladno večino. Desna koalicija je s 64 padla na 53 sedežev, četudi njegov Likud ohranja relativno večino med strankami. Bil je poražen, a zlodej je trdoživ. Še se lahko pobere, toda to ni več odvisno le od njega.

Žogico ima v rokah opozicija Gadija Eisenkota. Prejeli so 48 poslanskih mandatov, precej manj, kot so pričakovali. Daleč pod 61 potrebnimi za vlado. Imajo pa možnost, da se osvobodijo Netanjahuja v povezavi - v kakršnikoli obliki - z 19 poslanci dveh palestinskih strank, Enotne liste treh laičnih oz. levih strank Ta’al, Balad in Hadaš (v tej so tudi napredni Judje), ter z zmerno islamsko Ra’am.

Vodja Ta’ala Ahmad Tibi je z geslom »bolje Tibi kakor Bibi« že ponudil podporo za izvolitev predsednika kneseta iz vrst opozicije in za vsako pragmatično rešitev, le da se znebijo Netanjahuja. Palestinci v Izraelu nikoli niso imeli 19 poslancev, četudi jih je za več kot petino prebivalcev. A po skoraj 80 letih zatiranja in izigravanja je sploh čudež, da gredo še volit in tokrat množično. Razumeli so, da je trenutek zgodovinski, zadnja priložnost, kot svari pisatelj David Grossman, preden bo demografska rast mesijanskih fanatikov za vselej zaprla to okno priložnosti.

Kapo dol pred voditelji palestinskih strank. V kačjem gnezdu, kjer živijo, kjer Izraelci potrebujejo stalno nove zunanje sovražnike zato, da se ne začnejo klati med sabo, so pokazali, da obstaja med Hamasovim samomorilskim nasiljem in Palestinsko upravo, ki je od Osla dalje le še Izraelu podrejen ječar lastnega naroda, tretja pot - pot dialoga. Edina, ki vodi v sožitje.

Vprašanje je, ali bo Eisenkot to razumel in zbral politični pogum za dialog z zaničevanimi »Arabci«, ko še besede Palestinci ne more izreči. Edini v koaliciji se za to zavzema Jair Golan z 8 poslanci Demokratov. Druga dva partnerja Naftali Bennet in Avigdor Liberman o tem nočeta slišati. Vendar mora Izrael skozi to šivankino uho, če želi na pot miru in sožitja in ne v samomor, kamor ga vodi stopnjevanje nasilja. To so razumeli celo svojci žrtev 7. oktobra, ki so takoj pozvali, naj v parlamentu večina 67 poslancev (opozicija + Palestinci) končno uvede preiskavo o Netanjahujevi odgovornosti za masaker tistega dne.

Če so oni to razumeli, zmore tudi politika. Še pred novo vlado, lahko naredijo dvoje: 67 poslancev lahko izvoli predsednika parlamenta in uvede preiskavo o 7. oktobru. Če gre to skozi, bi tretji korak lahko bila vlada. Palestinci so pripravljeni tudi samo na zunanjo podporo. Morajo se izreči Eisenkot in njegovi in to čim prej. Netanjahu je vsega zmožen. Za oblast bi prodal lastno mater. Nič mu ni še v tretje napasti Iran, tokrat še bolj uničujoče, kar pa lahko sproži posledice neslutenih globalnih razsežnosti.

PERSPEKTIVE: Dostopnost jedrske energije

Fri, 30 Oct 2026 07:30:52 GMT

V svoji zadnji Perspektivi, ki je izšla 27. avgusta, sem pisal o jedrski energiji. Omenil sem razliko med fuzijo in fisijo ter na kratko opisal generacije reaktorjev, ki temeljijo na fisiji (od prve do tretje generacije). Ob koncu članka sta ostala dva argumenta nepokrita: reaktorji četrte generacije in mali reaktorji SMR (Small Modular Reactors). Kaj so pravzaprav reaktorji SMR?

Na spletni strani Evropske komisije beremo, da ti reaktorji temeljijo na fisiji in proizvajajo od 20 MWe do 300 MWe (za primerjavo: jedrska elektrarna Krško proizvaja okoli 700 MWe) ter lahko uporabljajo razne tehnologije ohlajevanja. V čem pa je novost? Malih jedrskih reaktorjev ne moremo imeti za novost v absolutnem merilu, kajti najdemo jih že v vojaškem svetu na letalonosilkah in podmornicah. Manj so pa znani, ko govorimo o jedrskih elektrarnah, ki so bile zgrajene v civilne namene. Zakaj pa govorimo o manjših reaktorjih v civilne namene, če pa potrebujemo vedno več energije?

Pri reaktorjih od prve do tretje generacije je bila glavna tema varnost. Ta je dosegla visoke standarde in ostaja vedno prioriteta (tudi pri reaktorjih SMR se govori o pasivni varnosti). Ampak ob varnosti obstajajo tudi druge kritične točke, ki se ponavljajo v svetu današnjih jedrskih elektrarn. Med temi so nedvomno cene gradnje reaktorjev, ki so izredno visoke in nepredvidljive (do te točke, da se med gradnjo, ki traja zelo dolgo, spreminjajo zakoni, kar privede do še večjih stroškov prilagajanja projekta). V Angliji na primer širijo jedrsko elektrarno, pri čemer so se dela začela uradno leta 2017 z namenom, da bi bil objekt dokončan leta 2023 po ceni 18 milijard britanskih funtov. Trenutne napovedi predvidevajo konec projekta leta 2027 z dokončno ceno od 25 do 26 milijard britanskih funtov. Točne številke niso pretirano pomembne (zato sem vzel kar prve, ki so na voljo na Wikipediji), ampak razvidni so dolgi časi gradnje, izredno visoke cene in nepredvidljivost.

Kako se lahko temu zoperstavimo? V industrijski proizvodnji delimo stroške v dve makrokategoriji: enkratni in ponavljajoči se stroški. Stroški projektiranja, prototipi, raziskovanje, testiranja ipd. spadajo pod enkratne stroške in so pogosto ogromni. Ponavljajoči se stroški so potem veliko nižji. Če vzamemo kot primer proizvodnjo plastične sklede: enkratni stroški so lahko nad deset tisoč evrov, ponavljajoči se pa manj kot evro. To pomeni, da moramo za »projekt skleda« najprej investirati 10.000 evrov, nato pa bomo začeli proizvajati sklede, ki nas stanejo 1 evro vsaka. Če proizvedemo samo dve skledi, nas vsaka stane 5001 evro, če pa jih proizvedemo 100.000, nas vsaka skleda stane 1,1 evra.

Ali bi lahko enako naredili z jedrskimi reaktorji? Torej projektirali en manjši reaktor (enkratni stroški) in ga potem v tovarni proizvajali v velikem številu (ponavljajoči se stroški)? Manjši reaktor je tej logiki bolj prijazen v primerjavi z velikimi reaktorji (pri katerih nastopi problem prevoza, logistike ipd.). Proizvodnja v tovarni (kjer imamo proizvodne linije) ima gotovo velik potencial z vidika končne cene posameznega reaktorja, predvidljivosti stroškov, preverjanja varnostnih parametrov ipd.

Ne glede na ceno so manjši reaktorji obenem lahko tudi bolj razporejeni po ozemlju, kar prinaša razne prednosti: bolje skrbijo za uravnavanje nekonstantnosti energije iz obnovljivih virov, lahko proizvajajo toploto za toplo vodo za bližnja mesta ipd.

Ideja je smiselna in je zato vredno poskusiti, ampak še vedno ostaja vprašanje jedrskih odpadkov (čeprav obstaja možnost, da bi nekateri reaktorji četrte generacije dovolili njihovo ponovno uporabo), ob tem pa je danes na svetu več kot 120 načrtov, kako bi lahko zgradili reaktorje SMR. Že ta podatek bi bil lahko pokazatelj, da smo še zelo daleč od njihove konkretne uporabe, ampak ni v celoti tako. Rusija in Kitajska sta svoje prve reaktorje SMR že vklopili v letih 2019 in 2021. Evropa si je zadala cilj, da to tehnologijo uporabi v tem desetletju ali v začetku naslednjega.

Bo prelom desetletja tudi začetek dokončnega prehoda na jedrsko energijo?

POMISLEKI: Veliki premiki, ne prav gotova prihodnost

Thu, 29 Oct 2026 07:30:26 GMT

Zgodovinska zmaga, so zapisali poročevalci iz Brazilije, ko je v nedeljo staremu predsedniku Luli uspelo nadoknaditi izgubljeno v prvem krogu brazilskih predsedniških volitev in se že četrtič zavihteti na vrh. Mojstrsko je izpeljal podvig, ki se je zdel skoraj nemogoč. Ni jih veliko, ki so sposobni izpeljati tak podvig.

Zgodovinski poraz, so zapisali poročevalci iz Srbije, ko je v nedeljo po poldrugem desetletju padel z oltarja visokorasli samodržec Aleksandar Vučić. Zdelo se je nemogoče, da so študenti izpeljali dve leti trajajočo ofenzivo, skoraj odpihnili so dosedanjo oblast, nadvse podobno tisti, ki jo je vodil prosluli Slobodan Milošević.

Pomembna mejnika sta se zgodila v Braziliji, največji, najpomembnejši, najbogatejši, najbolj razviti državi Južne Amerike, edini veliki in odločilni, ki še ni postala notranje dvorišče samopašnega sevniškega zeta. In v Srbiji, v resnici obrobni, majhni, pa hkrati zmeraj pomembni in marsikdaj odločilni državi na Balkanu. Saj se je spomnimo, kako je prispevala k tej ali oni vojni, precej manj k temu ali onemu miru. Nekoč nam je rezala kruh, za katerega smo sami sejali, sami želi, sami mlatili žito, sami pekli.

Luiz Inácio Lula da Silva je včeraj praznoval 81. rojstni dan, izkušen je in še vedno izjemno zagnan za delo. V treh tednih mu je uspelo poraz spremeniti v zmago, deset milijonov novih volivcev je prepričal, da so šli kljub deževju na volišča, volili zanj in odpihnili dežurnega zastavonošo klana Bolsonaro, 45-letnega Flavia, sina nekdanjega, za 27 let zaprtega predsednika Jaira Bolsonara.

Skoraj pol Brazilije stoji za tem klanom. Skoraj vsi bogati, skoraj vsi visoko izobraženi, vsi desničarji, pa skoraj vsi verniki evangeličanskih cerkva, ki so se polastile Brazilije potem, ko je poljski papež Wojtyla prepovedal teologijo osvoboditve. Mislil je, da je levičarska, da so v njej sami prekucuhi. Druga polovica Brazilcev, zdaj vemo, da za malenkost večja, je stala za Lulo. Skoraj vsi reveži, skoraj vsi manj izobraženi, skoraj vsi katoliki, pa vsi levičarji.

Komaj je govoril Lula, ko je slavil zmago, utrujen je bil, leta mu tudi ne prizanašajo. Nasprotnik Bolsonaro je oznanil, da izidov ne priznava. Njegov besednjak je nadvse podoben besedičenju njegovega očeta Jaira, ko je pred štirimi leti izgubil volitve proti Luli. Poskusil je izvesti prevrat, pa mu ni uspelo, zato so mu naložili 27 let ječe. Prepričan je bil, da ga bo sin pomilostil že svoj prvi dan na oblasti.

V Srbiji se je v nedeljo obrnilo tako, da so ljudje odpihnili vase zaverovanega Vučića. Zmagali so študenti, veliko gibanje, ki ga podpirajo izobraženi Srbi. Presenetljivo je bilo, da je Vučić, ki zna voziti slalom med Brusljem in Moskvo, tudi Pekingom, pa poskrbeti zase, si podrejati državni aparat in vse, kar leze in gre v največji balkanski državi, po preštetih glasovih brez dramatiziranja priznal, da je izgubil. Zmagali so pač zmagovalci. On, Vučić, pač ne bo več predsednik republike, saj je odstopil, pa tudi predsednik vlade ne bo, kakor si je zamislil, saj je njegova stranka izgubila.

Ob vsem zadovoljstvu, ker se je premaknilo v Srbiji in ker je Lula ostal in Donald Trump iz njegove države ni naredil še ene skrajno desničarske satelitske, skoraj bananske republike, je vendar povsem odveč veseljačenje. Nemogoče je spregledati, da je v vseh parlamentih v Braziliji, ki meri osem milijonov in pol kvadratnih kilometrov in šteje 215 milijonov ljudi, odločanje še vedno pretežno v rokah desnice in skrajne desnice. Na obe vpliva klan Bolsonaro, samo iz ožje družine sta v osrednjem parlamentu dva senatorja in dva poslanca. Lula se tudi zaveda, da v četrtem predsedniškem mandatu ne bo zelo lahko najti zagretih in zagnanih, učinkovitih sodelavcev. Večina se je pri koritu v prvih treh mandatih že omastila, v četrtem bo poskušala iztržiti vse, kar bo mogoče.

V Srbiji bo še malo teže. Pretkani, z vsemi žavbami namazani Vučić je skrajno lahkotno odkorakal z odra, pričakuje pa, da bodo zmagovalci volitev prav kmalu zabredli v težave. Študentsko gibanje nima trdnega vodstva, vodstva pravzaprav sploh nima. Strukture, ki bi bile sposobne prijeti za metlo in vsaj malo počistiti Avgijev hlev, si mora šele zamisliti. Vsa država je še vedno v rokah Vučićevih in Vučiću podobnih rokohitrcev in rokomavhov.

PERSPEKTIVE: Mladi kot pregovorna fraza

Wed, 28 Oct 2026 07:30:35 GMT

Živijo, perspektive! V tej rubriki se navadno oglašam z novicami o knjigah. Tokrat se bom od tega odmaknila, kar pa ne pomeni, da se v knjižnem svetu nič ne dogaja, ravno nasprotno. Pred kratkim so sporočili, da je letošnja prejemnica Nobelove nagrade za literaturo kanadska pesnica Anne Carson, umetna inteligenca (UI) založništvu ves čas prinaša nove izzive in še bi lahko naštevala.

Osredotočila pa se bom na drugo plat mojega življenja, ki me tudi zelo določa. To je mladost. Kar je skupna lastnost piscev te rubrike, saj je nastala z namenom dati besedo ravno mladim in predstaviti njihove »perspektive«.

»Mladi so naša prihodnost«, »Na mladih svet stoji.« Te in podobne fraze večkrat slišimo v propagandnem in medijskem svetu. V sebi nosijo resnico, saj prihodnost čaka te mlade generacije, ki se bodo razvile in postale odrasle. Sama mladost razumem kot nekaj zelo optimističnega, saj mlad človek v sebi veliko nosi potenciala, ustvarjalnosti v iskanju novih idej, prilagajanja sodobni tehnologiji, družbenim spremembam in tako naprej. Poudarila bi tudi, da sem navdušeno prebrala uvodnik o mladih v Novem glasu in se popolnoma strinjam z Anastazijo Pertot, da starejši večkrat zavirajo mlade generacije. In to se mi zdi vredno poudariti. Morda je imela tudi ona v zadnjem tednu kakšno izkušnjo, da se ji je zdelo primerno mlade še bolj ovrednotiti.

In če izhajam iz že omenjene fraze »Mladi so naša prihodnost«, ugotovim, da generacija Z (v katero spadam tudi sama) ni več »mlada«, ampak že generacija, ki hodi v službo, dela in plačuje davke. Nismo več tisti brezglavi mladostniki, ki skačejo čez vodo, kjer je most. Smo potrošniki, imamo pa tudi nove ideje in zamisli. In tudi v knjižnem svetu imajo avtorji generacije Z že knjižne uspešnice. Za nami pa so še mlajše generacije.

Mlade omenjajo v skoraj vsakem govoru ob proslavah, kulturnih dogodkih, medijskih sporočilih, da je že zbanalizirano. Rekla bi pregovorna fraza. Večina teh govornikov v resnici ne verjame, da so mladi naša prihodnost, in tem mladim, ki jih omenjajo, ne bi pomagali.

Za generacijo Z je značilno, da je zelo glasna na protestih, pri ozaveščanju o podnebnih spremembah, če omenim Greto Thunberg, pa tudi pri humanitarnem delu. Poznam namreč več študentov ali tudi prijateljev, ki se vključujejo v aktivno pomoč drugim. Mislim, da iščemo tudi skupen dialog v našem, zamejskem okolju, saj si želimo in se trudimo sodelovati. Največ prek osebnih stikov, prijateljstev, družabnosti ... In prav tako povezovanje sem spoznala med študentskim življenjem v Ljubljani, kar je bil zame neprecenljiv vir združevanja in ohranjanja svoje, slovenske ter tudi zamejske identitete.

Kaj pa, ko nas stare institucije, društva še vedno silijo v eno in isto. In zakaj nočejo nam mladim stopiti v bran ravno tiste organizacije, ki naj bi bile za nas odgovorne? Ti mladi, uporabljeni v pregovornih frazah, smo tudi del Slovencev v Italiji. Ustvarjamo svoja društva, svoje skupine in razvijamo svoja stališča. Žal pa ogromno mladih tudi odide iz tega prostora, pregovorno zaradi »zaprtosti«. Gredo v tujino po zaposlitev, ljubezen in druge, celovitejše izkušnje. Razumem tiste, ki se odmikajo, saj imajo občutek, da manjšina mladih ne vidi in si ne prizadeva zanje. Spet drugi se umikajo iz domačih društev, a ne verjamem, da zaradi tega, »ker so leni«. V društvih namreč starejši člani, verjetno tudi milenijci, še vedno podcenjujejo mlade in dajejo vsem nalepke: če si krščen že pomeni eno, če si v eni skupini študentov pa drugo. In tako ostaja in bo ostal pogled v našem prostoru zastrt.

Skratka, verjamem, da je mladost vrednota, in del mladih vendar ostaja v teh krajih, tukaj odrašča, saj so mladi navezani na to zemljo in na jezik. Poleg tega so vir novih možnosti, ki jih bodo še razvili. Čeprav so številni še vedno skeptični, imajo mladi ogromno potenciala.

Morda bi jim lahko prisluhnili.

MESTA: Laboratorij izključenosti

Tue, 27 Oct 2026 07:30:49 GMT

Slovenija je junija po 24 letih svojim prebivalcem, ki niso državljani Evropske unije, odvzela volilno pravico na lokalnih volitvah. Lahko torej plačujejo davke ter dolga leta prispevajo k razvoju skupnosti, v kateri živijo in delajo, nimajo pa besede pri tem, kako se ta denar porablja.

Za razumevanje dolgoročnih posledic takšne ureditve ni treba razvijati teoretičnih scenarijev. Skoraj 10 % prebivalcev Trsta, ki prihajajo na primer iz Srbije, Kosova, Ukrajine ali Kitajske, nikoli ni imelo možnosti izbirati političnih predstavnikov na ravni občine. Podobno kot Nemčija, Francija ali Avstrija - in v nasprotju z Madžarsko, Slovaško ali Švedsko - Italija na lokalnih volitvah še nikoli ni omogočila državljanom tako imenovanih tretjih držav, da bi sodelovali pri izboru predstavnikov lokalnih oblasti.

V bližnjem Tržiču že desetletja deluje empirični laboratorij tovrstne izključenosti. V mestu s trideset tisoč prebivalci predstavljajo tujci iz tretjih držav, predvsem državljani Bangladeša, okoli četrtino vse populacije. Gre za stalne prebivalce, katerih delo poganja ladjedelnico Fincantieri, enega največjih industrijskih stebrov severovzhodne Italije. Kljub temu je velika večina bangladeške skupnosti v lokalnem političnem prostoru brez možnosti soodločanja, občinska politika pa jo je večkrat vzela za tarčo administrativnih ukrepov. Z urbanističnimi odredbami o neustrezni namembnosti prostorov je ustavila verske obrede v dveh osrednjih kulturnih centrih skupnosti, kar je sprožilo večletne sodne spore pred upravnimi sodišči. Pred časom so lokalne oblasti uvedle tudi zgornjo mejo za vpis otrok v javne vrtce, zaradi česar je takrat več deset otrok, večinoma rojenih v Italiji staršem iz Bangladeša, ostalo brez mest v tržiških vrtcih. Igranje kriketa, ki je najbolj priljubljen šport bangladeške skupnosti, je na javnih zelenicah prepovedano pod grožnjo globe, z odmevnimi javnimi nastopi pa je občina najavljala tudi prepoved kopanja v oblačilih na mestni plaži Marina Julia.

Pritisk na priseljensko populacijo so dopolnili posebni občinski odloki o urejanju mestnega jedra, ki so z administrativnimi prepovedmi določenih dejavnosti - od poslovalnic za nakazila denarja in telefonskih centrov do internetnih točk - načrtno omejili ponudbo storitev, ki jih ta skupnost najpogosteje uporablja. Takšen pristop otežuje vsakodnevno ekonomsko in družbeno funkcioniranje priseljenske skupnosti, trajno poglablja nezaupanje med prebivalci in ustvarja okolje za kulturni boj, ki lokalni politiki služi kot gorivo za politično mobilizacijo.

Lokalna demokracija je osnovna regulativna infrastruktura mesta. Deluje kot povratna zanka, ki občinsko upravo sili v prilagajanje javnih storitev realnemu stanju na terenu. Ko se znatnemu deležu stalnega prebivalstva odvzame možnost glasovanja, se ta povratna zanka prekine. Občina neha investirati v integracijo, zdravstveno dostopnost in stanovanjsko politiko, saj ti ukrepi ne prinašajo političnih točk pri volilnem telesu. Mesto izgubi sposobnost samoregulacije, družbena trenja pa se namesto skozi institucije začnejo kopičiti na ulici.

V javnih razpravah o pravicah priseljencev ni problem le njihovo zavračanje z argumentom drugačnosti. Tudi zagovorniki pravic se pogosto zatekamo k utilitarnim argumentom. Ugotavljamo, da tujce potrebujemo, ker rešujejo demografsko sliko, polnijo pokojninsko blagajno, držijo pokonci celotne gospodarske panoge ali opravljajo dela, ki jih domačini nočejo ali ne znajo več opravljati. Vendar pa človekovo dostojanstvo in pravica do spoštovanja v skupnosti ne moreta biti pogojena z njegovo ekonomsko koristnostjo.

Zlato pravilo morale, ki tvori jedro vseh velikih filozofskih tradicij in religij sveta, zapoveduje preprosto načelo: ne delaj drugemu tistega, česar nočeš, da bi drugi storil tebi. Kako bi se sami počutili, če bi desetletja živeli v nekem mestu, tam delali, plačevali dajatve in vzgajali otroke, lokalna oblast pa bi nam na vsakem koraku oteževala normalno življenje? S tujci iz tretjih držav moramo ravnati preprosto spodobno in pravično - kot s svojimi bližnjimi. Ne zato, ker brez njih ne moremo, temveč zato, ker so eni od nas.

POD PREPROGO: Z gorjačo nad otroke

Mon, 26 Oct 2026 05:00:00 GMT

Desnica se je na proteste mladih odzvala, kot edino zna: nagonsko, z vojsko na ulicah in zaostritvijo kazenskih predpisov, že deveto, odkar vlada Giorgia Meloni. Rezultat? Prepolni zapori za mladoletne in še hujši izgredi na protestih. Kajti represija le stopnjuje frustracijo mladih na obrobju.

Treba je prepoznati vzroke stiske mladih, da bomo znali nasloviti njihove potrebe, tako tiste izrečene na shodih za pravico do študija in proti oboroževanju, kot tiste neizrečene, morda nezavedne, v ozadju izbruhov neracionalnega nasilja. Politični protesti študentov so eno, plenjenje trgovin je nekaj drugega.

Vsem protestom mladih po svetu pa je skupen upor generacije brez bodočnosti. Za oblast so nevidni. Na vprašanje, zakaj si je dal masko na obraz, je najstnik odgovoril, »zato, da me bodo videli«. Drugi prizna, da je nasilje grda stvar, »a nujna, da nas opazijo«.

Ta generacija je produkt razkroja liberalnega kapitalizma v monopolni neoliberalizem, ki elitam dopušča prosto plenjenje družbenega bogastva. Ena od dogem neoliberalizma je bila t. i. trickle down teorija: če bogatim dovoliš neomejeno kopičenje denarja, bo z njihovih bogato obloženih miz kaka drobtina padla tudi za reveže. Drobtinic že zdavnaj ni več, koncentracija bogastva v rokah elit pa večja kot kdajkoli v zgodovini.

Vlade nič več ne odločajo. V Evropi je politična oblast le še brezobličen birokratski stvor v službi interesov tehno-finančnih elit, povsem indiferenten do potreb lastnih populacij. Kaj bi odgovorili ljudje, ko bi jih vprašali, ali si želijo več orožja? Ali se bojijo Rusije? Bi svoje otroke poslali na fronto? So za pravični dohodek za vsakogar? Boljše zdravstvo in šolstvo? Mir? Družbeno pravičnost?

V demokraciji naj bi volja ljudi usmerjala politiko, v naših družbah jo interesi elit. Volitve so vse bolj votel in manipuliran ritual. Formalna demokracija nam dopušča svobodo mnenja, do neke mere tudi proteste, da se izkašljamo, medtem ko politika odloča mimo nas. Ko nam prekipi, ker so hrana, dizel, stanarine, šolnine in stroški za zdravje nevzdržni, nas naščuvajo proti priseljencem, da se le ne bi uprli pravim plenilcem.

Za mlade ni več niti tiste majhne doze »panem et circenses«, s katero nas je uspavala potrošniška kultura. Finančni turbokapitalizem potrošnje ne potrebuje več, denar proizvaja iz denarja, iz vojn in ga razmnožuje z umetno inteligenco. Mladim zapušča orjaški javni dolg, oropano okolje in podnebno moro. Denar za študentske domove iz pompozno poimenovanega plana Next generation EU je Giorgia Meloni podarila nepremičninarjem, ki zdaj terjajo tisoč evrov mesečno za študentsko sobo.

Protesti proti vsemu temu so utemeljeni, ko so politično osveščeni in ciljajo na alternativo. Velika večina je nenasilnih. Včasih se mednje pomešajo nasilneži, ki so drug problem, kot so problem načrtne provokacije oblasti. Francesco Cossiga je leta 2008 lepo pojasnil, kako s provokatorji zanetiti iskrico nasilja, da ravs izjalovi še tako upravičene proteste. Videli smo jih na delu na G8 v Genovi leta 2001, vidimo jih v Franciji, na posnetkih iz Metza, Reimsa, Pariza, kjer so v črno oblečeni policisti pomešani med demonstranti metali kamne in petarde na kolege v bojni opremi, da so izzvali naskok s pendreki. V Milanu se je profesorica golih rok postavila med policijo in tepene dijake. Mar ni naloga policije, da ohrani mirno kri? Ali so imeli drugačne ukaze?

Povsem druga zgodba je noro plenjenje mlajših bratcev in sestric protestnikov v nedeljo v Milanu. Tu ni bilo politike, le neizmerna socialna beda. Seveda, niso kradli hrane, ampak telefone, superge, puloverje in jakne. Za najstnike so še pomembnejši kot hrana, da si del nečesa, da nisi out. Mnogi so druga generacija priseljencev, rojeni so v Italiji, a so že razumeli, da niso, kot vsi drugi. Da v tiste trgovine nimajo vstopa če ne s silo. Ne kontestirajo sistema, ampak to, da jih je sistem izključil.

Nekateri so še otroci, 11 ali 12 let stari. Kaj naj z njimi? Vprašanje za pedagoge, psihologe, sociologe, ne za policiste in sodnike. Mogoče jih je kdo naščuval v kolektivno orgijo, katere posledic se niti ne zavedajo. Če se jih kdo zaveda, pa mu itak ni mar, saj nima česa izgubiti. V tej družbi že prej ni bilo prostora zanj. To so vprašanja, ki terjajo premišljen odgovor in ukrepe politike. Kot terja odgovor krik študentke: »Pobrali ste nam vse, pustite nam vsaj bodočnost!«

BOKSARSKA VREČA: Sanje letijo kot avtomobili

Fri, 23 Oct 2026 06:00:26 GMT

Ko sem pred nekaj tedni vozil po prenasičenem Trstu, med barcolanskim navdušenjem, turističnim prerivanjem in divjim drezanjem, da bi vsako vozilo našlo svoj prostorček, sem si zaželel akrobatske tehnologije nove igračke Elona Muska, Roadsterja družbe Tesla. Z veseljem bi pritisnil gumbek, da bi avto odpihnil vse okrog mene, dvignil se kakih deset metrov, se zavil v zraku in pristal na prostem parkirnem mestu, ki sem ga zagledal na drugi strani ceste. Ja, moje oči zagledajo prosto mesto še na 400 metrov razdalje.

Morda ste tudi vi zasledili, da se je Elon Musk ponovno predstavil svojim navijačem z novim šovom, v katerem je avtomobil skakal kot artist v cirkusu. Za razliko od manj uspelih šovov prejšnjih let, ko so obljubljene robote Optimus vodili na daljavo ali celo najeli kostumirane statiste, je bila tokrat kakovost šova vsaj nad pričakovanji. Tehnologija iz sveta raket se sreča z našimi vozniškimi potrebami.

Oziroma ne. Če se zares zaustavimo pri tem, kaj vse prikazani prototip zmore, je resnično težko najti razlog, da bi imeli v garaži tako močan avtomobil, ki se lahko kosa z bojnim letalom. Ga bodo sploh prodajali? Revija Avto fokus lepo povzame nori načrt Elona Muska: »Tesla je napovedala tri izvedbe. Osnovni performance bo dvosedežni električni športni avtomobil z aktivno aerodinamiko in sistemom podtlaka, ki naj bi do 97 km/h pospešil v manj kot 1,6 sekunde. Različica thrust bo dobila še zadnje potisnike, s katerimi naj bi za enak pospešek potrebovala manj kot 0,9 sekunde. Na vrhu ponudbe bo enosedežni rocket s popolnim sistemom potisnikov za zračne manevre. Zanj Tesla obljublja pospešek do 97 km/h v manj kot 0,59 sekunde.« Članek se tako nadaljuje: »Toda pri Tesli je treba tudi najbolj spektakularne predstavitve spremljati z določeno mero previdnosti. Roadster druge generacije je bil prvič napovedan že leta 2017, proizvodnja pa bi se morala začeti leta 2020. Po številnih preložitvah Elon Musk zdaj obljublja leto 2028. Tudi tokrat namreč niso predstavili serijskega avtomobila, temveč prototip, ki je predvsem pokazal, česa je tehnologija sposobna v nadzorovanih razmerah.«

Nadzorovane razmere so seveda botrovale temu, da je bil šov tako uspešen. Res pa je, da je pri tem pomagalo tudi dejstvo, da je večina uporabljene tehnologije že obstajala. Kdor pozna avto McMurtry Spéirling (čudni avtomobili, podobni Batmanovim, me zanimajo že vrsto let), ve, da lahko to vozilo s pomočjo posebnih ventilatorjev vozi z glavo navzdol. Takšno vozilo sicer ni dovoljeno na običajnih cestah, ker je sistem, ki avtu omogoča, da ostane prilepljen na cesto in hkrati dosega vratolomne hitrosti (dobesedno vratolomne), nevaren za vse ostale voznike. Celo smet na asfaltu lahko avto posesa in jo nato izstreli kot iz pištole.

Zato je avtomobil, ki ga je predstavil Musk, verjetno dovoljen samo znotraj baze v Avianu, nikakor pa ne v Ulici Saba. Zakaj torej takšno tehnologijo sploh kazati?

Muskovo igračkanje je še vedno nevarno razkazovanje moči. Medtem ko lahko v programu SpaceX vidimo vsaj nekaj drobcev koristi tudi za človeštvo, je šov z Roadsterjem zgolj politične narave. Takšno vozilo si bo verjetno lahko privoščilo 0,001 % milijarderjev. Pa še pri tem močno dvomim, da je kdorkoli sploh usposobljen voziti kaj takega.

Muski in podobni fenomeni kopičijo bajne vsote denarja, ker je večina izmed nas - ja, tudi sebe štejem zraven - mestoma še vedno najstniško navdušena nad nerazsodnim, egoističnim pojmom napredka. Avto, ki leti. Trgovina, kjer vedno najdem vse. Hitra hrana, ki mi je na voljo podnevi in ponoči. Filmi, ki se zgledujejo po mojih igračah ali po videoigrah. Na takih rodovitnih tleh nostalgične družbe, kjer ni odraslih, ki bi prevzeli odgovornost (pa zakaj bi sploh plačevali davke?), se lahko milijarder povzpne na raven znanstvenika. Kako globoko je to zasidrano v moji podzavesti, ugotovim, ko pomislim, kako si včasih zaželim magični gumb, ki bi me dvignil v zrak ali me peljal z glavo navzdol po stropu predora, nad vsemi ostalimi v koloni. Hkrati se moram zavedati, da to ni napredek, temveč igračkanje; da to niso skupne sanje, temveč šopirjenje.

Prava, odrasla sanjavost je tista, ki bi omogočila vsem voznikom, da letijo.

POMISLEKI: Evropa se prevrača na glavo

Thu, 22 Oct 2026 06:30:03 GMT

Veliko let je že minilo, odkar sem jo prvič dobil s palico po hrbtu. Ni bila navadna palica, žandarski pendrek je bil. Sredi Pariza, na Boulevard Saint-Germain, tam smo se študenti najraje potikali. Prihajali smo s predavanj, klepetali smo in se smejali. Uniformiranci so pritekli in vsakemu od nas podarili po udarec ali dva čez pleča, potem so tekli naprej. Študentski nemiri so se bližali. Bilo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kmalu po naši prvi izkušnji z žandarji so se začeli resni, veliki nemiri, skoraj tako resni in usodni kot tile, ki se po vsej Franciji dogajajo te dni. V spominih tedanjih generacij so ostali kot »leto 1968«.

Vso Evropo so tedaj zajeli nemiri, marsikaj se je spremenilo na zahodu, pa tudi na vzhod je vplivalo, protesti so segli vse do Balkana. Mladina je izražala nezadovoljstvo, toliko let je tedaj že minilo od druge vojne, da so na sceno stopale nove generacije z novimi vrednotami.

Pozneje sem izbruh nezadovoljstva in divjanje doživel čez veliko let v Genovi, takoj ob začetku novega tisočletja je bilo. V ligurski metropoli so zasedali mogočneži iz skupine G-8, takrat je bila zraven tudi še Rusija. Genovo so razdejali.

Kar se te dni dogaja v Parizu, po vsej Franciji, pa v Madridu in vsej Španiji, v Tirani in vsej Albaniji, je vsaj toliko nasilno, kakor je bilo v šestdesetih v Parizu ali pa v začetku tisočletja v Genovi. Morda še bolj. Vse skupaj utegne v prihodnje biti še bolj skrb zbujajoče, kakor se zdi ta trenutek.

V Franciji se je tokrat začelo zaradi nezadovoljstva dijakov, ki so ob začetku novega šolskega leta ugotavljali, da so učilnice napol podrte, da ni dovolj profesorjev, da je vse skupaj komaj še resna šola. Pridružili so se jim študenti, potem še sindikati. Naposled so prihrumele horde nasilnežev, ki razbijajo in kradejo.

V Španiji je počilo, ko so staro gospo nasilno izselili iz stanovanja, nekaj dni pozneje je umrla. Protest mladih zaradi pomanjkanja stanovanj je postala vstaja, ki je storila, da so ulice v Španiji prav tako polne razbitin kot tiste v Franciji.

V Albaniji se je »flamingova revolucija« začela zaradi ameriških načrtov o gradnji turističnih naselij v nedotaknjeni naravi. Slovenski zet iz Amerike je tja poslal svojega zeta, albanski politiki so se dali podkupiti, študenti so šli na ceste. Vstaja traja že dolge tedne, njen cilj ni samo obramba flamingov in narave, strmoglaviti hočejo vlado, spremeniti sistem. Premier Edi Rama ne popušča, tuje sile obtožuje, da hočejo strmoglaviti vlado v Tirani. Prizori protestov so nadvse podobni tistim iz Francije in Španije. Povsod vse razbito, povsod zamaskirani nasilneži.

Vre tudi drugod po Evropi. Kjerkoli lahko izbruhne nov protest. Stara zasanjana Evropa pa zaseda in modruje. Išče nekakšne rešitve za uravnoteženje proračuna, v katerega eni veliko vlagajo, drugi bolj jemljejo kot vlagajo, dogovoriti pa se ne zmorejo o ničemer več. Vsak dan bolj so podobni nekdanjim zasedanjem neuvrščenih držav, ki so na koncu vsakokrat objavljale resolucije, premaknile pa ničesar. O proračunu se letos v Bruslju ne bodo pogodili. Zmeraj se najde kdo, ki je proti že čemu, celo majhna Slovenija je enkrat že vložila veto. Hkrati se v Nemčiji na nekoč vzhodnem koncu zmagovito pojavlja skrajno desna Alternativa za Nemčijo, tako kot v Franciji že dolgo Nacionalni zbor Marine Le Pen.

Kdo ve, ali bo uspelo vsak dan bolj zmedenim oblastnikom te ali one barve še ustaviti nezadovoljstvo mladih, predvsem pa, ali bodo znali in zmogli ustaviti nasilneže, ki so izkoristili nezadovoljni mladi rod. Razbijajo in ropajo, sejejo nemir na vse strani. Vse se je pomešalo med seboj, menjava generacij, popolne spremembe v zaznavanju preteklosti in prihodnosti, spreobračanje na glavo vsega, kar je morda veljalo za skupne vrednote. Veliko časa je že minilo od padca berlinskega zidu, mladi se obračajo na desno, Evropa pa za stoletje v preteklost.

V Franciji se pripravljajo na volitve. Prvič po drugi vojni in Petainovi vladi se utegne povzpeti na vrh skrajna desnica. Za nasprotnico ima skrajno levico, na sredini pa ni skoraj ničesar. Ne zmerne levice ne zmerne desnice, ki je vladala desetletja. V Španiji bodo volili že prihodnji mesec, zmerna levica se - tako se vsaj zdi - poslavlja. V Albaniji, ki je bruseljska druščina nikakor ne spusti zraven, se utegne usodno zaplesti že prav kmalu.

KOROŠKI FOKUS: Še ena zamujena priložnost

Wed, 21 Oct 2026 06:30:43 GMT

Uradna Koroška je te dni praznovala 106. obletnico plebiscita in se tako spomnila dogodka 10. oktobra 1920, ko se je dobrih 58 odstotkov prebivalstva južne Koroške odločilo za Avstrijo, slabih 42 odstotkov pa je glasovalo za priključitev k tedanji državi Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Kot so pokazale znanstvene analize plebiscita, so k izidu v prid Avstrije odločilno doprinesli glasovi koroških Slovencev in Slovenk, ki so v glasovalni coni A predstavljali močno večino prebivalstva. Za Avstrijo je glasovalo najmanj 10.000 koroških Slovencev in Slovenk ali dobra četrtina vseh volivcev in volivk! Razlogov, zakaj je velik del manjšine leta 1920 glasoval za Avstrijo, je bilo več: slovesna obljuba tedanje začasne deželne vlade, da bodo koroški Slovenci enakopravni deželani in uživali vse manjšinske pravice, zgodovinska vezanost na Avstrijo, gospodarska in verska razmišljanja, in drugo.

Toda prispevek manjšine k izidu plebiscita nikoli ni bil poplačan. Nasprotno. Sledilo je agresivno ponemčevanje, ki je v času nacizma doseglo svoj vrhunec z nasilnim pregonom skoraj 200 slovenskih družin v delovna in koncentracijska taborišča Tretjega rajha. Le razplet druge svetovne vojne s porazom nacizma in fašizma je slovensko manjšino rešil pred popolnim izginotjem na ozemlju Koroške in ji omogočil vrnitev na njihove domove. Podpis Avstrijske državne pogodbe (ADP) leta 1955 pa ji je vrnil osnovne manjšinske pravice, a te do danes niso docela uresničene.

Kajti že takoj po podpisu ADP so plebiscitne proslave vnovič potekale v skrajno nemškonacionalnem in protislovenskem vzdušju ter odrekanju pravic slovenski manjšini. Spomnimo se le nastopov desničarskega populista in deželnega glavarja Jörga Haiderja, ki je Koroško razglasil za enojezično in ob tem še ob vsaki priložnosti napadel tudi Slovenijo. Šele s prihodom Petra Kaiserja na čelo deželne politike leta 2013 se je slika začela spreminjati. Manjšina je dobila svoj prostor tudi na uradni plebiscitni proslavi dežele na dvorišču deželnega dvorca v Celovcu. V spored praznovanja so bila vedno vključena slovenska društva, slovenski pevski zbori in slovenska šolska mladina. Tudi letos. Nekaj slovenskih besed pa je v slovenščini spregovoril tudi novi deželni glavar Daniel Fellner, prav tako tudi novi predsednik koroškega deželnega zbora Andreas Scherwitzl. Prvi z enim stavkom, drugi celo z dvema. Kot je poročal neki koroški dnevnik, tudi v veselje zastopnikov vseh treh slovenskih krovnih organizacij, ki so sedeli v drugi vrsti častnih gostov. Da bi na proslavi tudi spregovoril predstavnik manjšine, pa deželni protokol vztrajno preprečuje. Očitno se sme to zgoditi le vsakih deset let - torej naslednjič šele ob 110-letnici leta 2030 ...

Čeprav se je sožitje med obema narodoma v deželi v zadnjih letih nedvomno izboljšalo, uradna Koroška najverjetneje ni pripravljena, da bi ob deželnem prazniku padle tudi kritične besede glede uresničitve do danes neizpolnjenih obljub in obvez do slovenske manjšine iz leta 1920 kakor tudi iz Avstrijske državne pogodbe. Na to so morali predstavniki manjšine opozoriti člane komisije Sveta Evrope, ki je prav v času plebiscitnih proslav obiskala slovensko manjšino, da bi se seznanila z njenim slej ko prej nezadovoljivim položajem. Konkretno na področju dvojezičnega sodstva, ki izključuje mesto Celovec, velik del okraja Beljak in del Ziljske doline, prav tako ni docela urejena elementarna vzgoja, dvojezična toponimija, slovenščina kot uradni jezik in še drugo.

Na proslavi v Celovcu tudi ni bilo slišati niti besede o (uradno potrjeni) nezakoniti nasilni policijski raciji konec julija 2025 pri Peršmanu. Tudi poldrugo leto po povsem spornem incidentu, ki je močno zmotil sožitje na Koroškem, pa tudi odnose dežele Koroške in tudi Republike Avstrije z Republiko Slovenijo, razen premestitve enega uradnika ni bilo nikakršnih sankcij, pojasnil in kadrovskih posledic.

V slovenščini izgovorjene besede »Živela naša domovina Koroška« (Fellner) in »Koroška je čudovita dežela s čudovitimi nemško in slovensko govorečimi ljudmi, zaklad, katerega je treba varovati« (Scherwitzl) ne morejo prikriti potrebe po manjšini bolj naklonjeni politiki. Letošnja plebiscitna proslava je zato bila morda celo zadnja priložnost, ki pa jo je koroška politika spet zamudila. Kajti na obzorju so deželne volitve na Koroškem kakor tudi parlamentarne volitve v Avstriji najkasneje 2028, ki bodo zagotovo potekale v znamenju močnega zasuka na desno.

POD PREPROGO: Izrael brez alternative

Mon, 19 Oct 2026 05:30:00 GMT

Do volitev v Izraelu manjka le še nekaj dni. Izid bo najbrž določil prihodnost Benjamina Netanjahuja, ki je doma obtožen korupcije, v tujini pa vojnih zločinov. Manj verjetno je, da bo prišlo do zasuka v politiki Izraela, ali da se bo kaj bistvenega spremenilo za Palestince.

Po anketah je v rahli prednosti opozicijski blok, ki ga vodi nekdanji poveljnik generalštaba vojske Gadi Eisenkot. Njegova stranka Jašar naj bi v 120-članskem knesetu dobila 21 do 23 sedežev, skupaj s strankami drugih voditeljev zmerno desne opozicije (Naftali Bennett, Jair Lapid, Jair Golan) in z Netanjahujem skreganega skrajnega desničarja Avigdorja Liebermana pa bi koalicija imela od 52 do 55 sedežev.Netanjahujev Likud naj bi z 32 sedežev padel na 20-21. Verska desnica in skrajni rasisti (Itamar Ben Gvir in Bezalel Smotrič) naj bi obdržali ali rahlo povečali konsenz, vendar bi desna koalicija izgubila zdajšnjo večino 64 sedežev in jih obdržala 51 ali 52. Vsem anketam sta skupni dve napovedi: koalicija generala Eisenkota naj bi bila v rahli prednosti pred Netanjahujevo, obe pa bi ostali krepko pod večino 61 sedežev.

V kneset naj bi se prebilo tudi 12 do 14 poslancev v Izraelu živečih Palestincev, povezanih z judovsko levico. Skupna lista laičnih in levih strank Hadaš, Ta’al in Balad naj bi izvolila med 7 in 9 poslancev, zmerna islamska stranka Ra’am pa 4 do 6. Tako kot Netanjahu tudi Eisenkot izključuje vsakršno obliko povezave z njimi. Izraelu se zato najbrž spet obeta obdobje nestabilnosti, kot v letih 2019-2022, ko so imeli kar petkrat predčasne volitve, dokler ni Netanjahu prevladal v navezi s skrajno desnico.

Premier je zdaj pod udarom, vendar ne zaradi genocida v Gazi in etničnega čiščenja na Zahodnem bregu, ki naj bi ju podpiralo med 80 in 90 odstotkov Izraelcev. V filmu Naza smo poslušali srhljiva pričevanja o genocidu v Gazi. Vojaki, ki so ga izvajali, niso mesijanski fanatiki, ampak »demokrati«, otroci buržoazije svetovljanskega Tel Aviva. Film Netanjahuju ni škodoval. Ne samo, ker je v Izraelu prepovedan, ampak tudi zato, ker masaker palestinskih otrok nikogar ne gane, meni novinar Gideon Levi. Premier ga je celo izrabil za igranje žrtve in že običajne očitke o antisionizmu.

Je pa Netanjahu v zagati zaradi novih obtožb, da je dopustil masaker 1200 Izraelcev 7. oktobra 2023. Nič novega. Sam sem o tem pisal v kolumni 13. januarja 2024 z naslovom Vedeli so. Zakaj niso ukrepali? in še obširneje 7. oktobra istega leta. Navajal sem neodvisne izraelske vire, ki pa so jih vlade in njim podrejeni mediji tako v Izraelu kot v EU in ZDA utišali.

Časnik Haaretz je v volilni kampanji spet povlekel na dan prezrta opozorila Egipta in Združenih arabskih emiratov, Šin Beta in enot IDF, ki so nadzirale Gazo. Netanjahu skuša krivdo prevaliti na vojsko in tajne službe, a ga je šef Šin Beta Ronen Bar zaradi tega tožil. Izraelska javnost bi mu odpustila vse - genocid v Gazi, masakre v Libanonu, agresijo na Iran - nikoli pa tega, da je zavestno dopustil smrt 1200 rojakov.

Netanjahu je celo poletel v Dubaj rotit emirja Mohameda bin Zajeda, naj zanika, da ga je tudi sam predhodno obvestil o 7. oktobru. Emir je odklonil. Le nekaj dni kasneje je prišlo do incidenta na poletu Dubaj-Tel Aviv z vrsto sumljivih in nelogičnih okoliščin, kot da bil napad insceniran, zato da se preusmeri pozornost javnosti od obtožb na račun premierja.

Tudi izbira Nobelove nagrajenke za mir je pomenljiva. Odločitve komisije v Oslu nikoli niso naključne. Morda je za vplivno judovsko diasporo v ZDA napočil čas za zamenjavo Netanjahuja. Opravil je umazano delo, v krvi zatrl utopijo palestinske države. Je pa tudi zapravil ugled Izraela in sionizma v svetu. Gadi Eisenkot bi bil zdaj manjše zlo.

Sta pa dva problema. Bo general dobil dovolj podpore? Bo pošast mesijanskega suprematizma, ki se je v štirih letih na vladi omamila z okusom krvi, mogoče spet spraviti v vrečo? Težko bo. Četudi bi se posrečilo, s tem Izrael še ne bi stopil na pot sožitja s Palestinci. Eisenkot volivcem obljublja, da z njegovo vlado Palestinci ne bodo dobili svoje države. General, ki je s trdo roko vodil represijo druge intifade in okupacijo Libanona do leta 2006, je teoretik »doktrine Dahlija« (po šiitski četrti v Bejrutu), po kateri je treba proti gverili uporabiti nesorazmerno vojaško moč, uničiti stavbe in vso infrastrukturo, ne glede na civilne žrtve. Natanko to, kar IDF počne v Gazi.

POMISLEKI: Referendumska nedelja

Wed, 14 Oct 2026 15:13:00 GMT

Veliko bolj primerno se je zmerjati in se pomeriti na referendumih kakor streljati. O tem pač ni dvoma. Vse je boljše kot udinjanje Mussoliniju ali prisege Hitlerju na stadionu ali na Kongresnem trgu, pa angleško vračanje tistih, ki so prisegali, na koncu pa Teharje in Kočevski rog. Srčno upam, da bo ostalo pri referendumih, levicah, desnicah in resnicah.

V nedeljo smo imeli v Sloveniji referendum. Samo lučaj čez mejo, ki je na videz ni. V resnici je tako visoka, da v Sloveniji nimamo pojma, kaj se dogaja v zamejstvu, tam pa ne, kaj vse se dogaja pri nas. Pa ne samo, da nimamo pojma, tudi zanima nas ne. Vsekakor je bolj zanimiva tržaška Barkovljanka kot referendum, vseeno kateri od štirih ali petih. Barkovljanka je veselje na morju, tako rekoč veselica, referendum pa je spopad srditih nasprotnikov, soočenje ene in druge polovice razklanega naroda.Čisto drugače je pisati o usodnih dogajanjih doma, v svoji deželi, kakor nekje na tujem. V devetdesetih je bilo čisto drugače doživljati tistih deset velikih dni slovenskega osamosvajanja, ko k sreči ni bilo velikih bitk in veliko žrtev, kakor desetletje ali dve prej, ko sem kot dopisnik v Latinski Ameriki doživljal državne udare ali pa spremljal gverilce in njihove nasprotnike. Tam je bilo obilo krvi, pri nas k sreči ne. En sam strel doma je odmeval drugače kot rafali vso noč tam daleč nekje.

Torej – v nedeljo smo imeli referendum o tem in onem, kar štiri hkrati smo imeli, pa je bil zares in recimo usoden samo eden. Kdo ve, ali se ga bomo čez čas sploh še spominjali. Pa se ta trenutek zdi, kakor da se trese zemlja. V resnici je zemlja čisto mirna, orkan divja v Mehiki, zemlja se trese v Panami, v deželah tistega ducata let, ko je bilo zame tam središče sveta.Pri nas, na vzhodni strani meje, ki je na videz ni, je to jesen vse precej drugače, kakor je bilo še spomladi. Zdi se, kakor da smo se z volitvami, ki so bile neverjetno izenačene, izrekli za nov, drugačen družbeni red, pa nam to spomladi niti na pamet ni prišlo. Nič ni več, kakor je bilo, preden so si na eni strani kupili kranjskega skoraj znanstvenika, ki je zdaj predsednik parlamenta, na drugi strani pa se tega niso domislili. Tisti, ki so vladali pred zdajšnjimi, so bili najbrž preveč sami vase zagledani, pa čisto premalo izkušeni in pretkani, da bi se lahko prilagodili stvarnosti. Če bi si mimogrede kupili tistih nekaj poslancev, ki so bili na trgu, krstili so se za Resnico, bi morda še kar naprej vladali. Morda Slovenci celo ne bi imeli ene izmed svojih strank v druščini z Alternativo za Nemčijo, kakor jo imamo zdaj. Pa so kranjske veseljake kupili tisti z nasprotne strani. Pred leti so z njimi, takrat izgredniki, odločno obračunali z vodnimi topovi. Zdaj so zavezniki, brez pred leti z vodnim topom zalitih veseljakov te vlade sploh ne bi bilo.

Potem seveda tudi nenadne zvestobe Netanjahuju ne bi bilo, še manj trdnega zavezništva z veliko Ameriko. Tudi z Rimom najbrž ne bi dosegli tako prisrčnih odnosov, pa z drugim Rimom onkraj Tibere se ne bi dogovarjali o nadgradnji sporazumov med državama, ni čisto jasno, za kakšne nadgradnje gre in čemu so potrebne. Nihče ne bi kazal svetu fotografij iz Gaze in jih prodajal kot podobe pobitih iz Sudana. Ko so nekaj podobnega pred leti storili na rimski televiziji, ko so kazali slovenske talce pred italijanskimi puškami, razlagali pa, da slovenski strelci ubijajo italijanske civiliste, smo zagnali vik in krik. Zdaj pa je samo britanski humanitarni delavec, nekdanji vojak, povedal, da je bil zraven, ko so v Gazi Palestinci čakali na kruh.Zelo se spreminja vzhodna stran meje, ki je na videz ni. Pa tega očitno ne znamo dovolj jasno in glasno povedati. Politiki, ki so po svoji zaslugi, predvsem zaradi svoje samovšečnosti izgubili spomladanske volitve, se nikakor ne znajdejo. Na referendumu nikakor niso zmagali prejšnji vladarji, kakor se bodo zagotovo hvalili. Samo zmeraj bolj zaničevana civilna družba se je znala zbrati in privabiti ljudi. Še nikoli na kakšen referendum ni prišlo toliko ljudi kot v nedeljo. Storili so, da je novopečena oblast, ki zbira okrog sebe najbolj izkušene politike, pri koritu že tri desetletja in več, izgubila bitko za edini zakonodajni referendum zadnje nedelje.Prave bitke se šele začenjajo, pa nisem čisto prepričan, da bomo iz njih izšli celi, zdravi, neprizadeti.

MLADI: Kaj se lahko naučimo od Barcolane?

Tue, 13 Oct 2026 15:00:00 GMT

Furio Benussi je bil po nedeljski regati še posebej ponosen na mlade jadralce, ki sodelujejo v projektu Young. V njih vidi prihodnost tega športa in upa, da bodo nekoč prevzeli njegovo mesto.Prav ta želja bi lahko bila izhodišče za razmislek o letošnjem prazniku. Če smo bili v preteklih letih vajeni množice obiskovalcev, je bilo letos mladih še več kot običajno. DJ-seti so odmevali na številnih prizoriščih, povsod je bilo čutiti živahen utrip. Ta je magnet za mlade, ki so v Trstu pogosto skoraj nevidni. Del jih najdemo sicer v univerzitetnih krogih. Univerza v Trstu se navsezadnje lahko pohvali z velikim številom študentov iz drugih mest, tudi iz Veneta. V preteklih dneh so se mladi popoldne sprehajali po mestu, zvečer pa so se zbirali ob glasbi, ki jim je blizu. Barcolana je tako pokazala, da zna nagovoriti tudi generacijo, ki mesta pogosto ne doživlja kot svojega naravnega prostora za druženje in preživljanje prostega časa.

In prav tu se odpira širše vprašanje: kaj bi moral Trst storiti, da bi takšno energijo ohranil tudi po koncu praznika? Glasba in prireditve same po sebi ne morejo biti dovolj. Mladi potrebujejo tudi privlačna delovna mesta, možnosti za poklicni razvoj in dostopno stanovanjsko politiko. Potrebujemo mesto, v katerem si lahko ustvarijo prihodnost, ne le preživijo prijeten konec tedna. To bi pomenilo, da domačinom po končanem študiju ne bi bilo treba odhajati drugam v iskanju zaposlitve, študenti iz drugih mest pa bi lahko v Trstu ostali tudi po diplomi. To je seveda idealen scenarij. Barcolana vsako leto pokaže, da ima Trst potencial, da privabi množice. Vprašanje je, ali zna to izkoristiti tudi zunaj nekaj prazničnih dni.

Prihodnje leto se bodo Tržačani odpravili na volišča in izbirali novega župana. Že nekaj časa krožijo govorice, da bi se v župansko tekmo lahko podal tudi predsednik SVBG Mitja Gialuz. Ali se bo zares odločil za kandidaturo, bo jasno v prihodnjih tednih. Če se bo podal v politiko in mu bo uspelo priti na čelo mesta, bo zanimivo videti, ali bo znal izkušnje z Barcolane prenesti tudi v upravljanje mesta. Barcolana namreč ni posebna le zaradi jadranja. Njena moč je tudi v tem, da zna povezati ljudi, pritegniti mlade in za nekaj dni združiti mesto okoli skupne zgodbe.

POD PREPROGO: Nemška kriza je tudi evropska

Sun, 11 Oct 2026 06:29:00 GMT

Politična kriza Nemčije, kjer se je na treh zaporednih deželnih volitvah vodilna konservativna stranka CDU dobesedno razsula, je tudi kriza Evropske unije, in to vsaj iz dveh razlogov. Prvi, najbolj intuitiven in neposreden, je, da je CDU steber v EU vodilne Ljudske stranke in da je njena predstavnica Ursula von der Leyen že drugi zaporedni mandat na čelu Evropske komisije.Drugi je v vodilni vlogi, ki jo je Nemčija imela v EU kot gospodarska lokomotiva in skupaj s Francijo tudi v političnem vodenju unije. Ker EU nikoli ni prerasla v federalno zvezo z večinskim odločanjem članic, sta v tej vlogi suplirali najvplivnejši državi. Vselej pa sta gledali le na lastne interese (Grki so ob finančnem zlomu to boleče občutili) in nista znali razviti dolgoročne vizije vloge EU na evropski celini in širše v svetu.Zato je zdaj EU v krizi. Usodna sta ji bila dva udarca. Oba sta se odigrala po scenariju, ki so ga neokonservativci v ZDA konec devetdesetih let zarisali v Planu za novo ameriško stoletje (Plan for a New American Century). Ciljali so na unipolarni svet pod taktirko ZDA, kot je že leta 1990, tik pred zlomom Sovjetske zveze, politolog Charles Krauthammer nakazal v članku The Unipolar Moment.Podreditev Evrope je sicer bila stalnica v politiki ZDA. Že prvi generalni sekretar Nata lord Lionel Ismay Hastings je po ustanovitvi zavezništva leta 1949 izjavil, da je njegov cilj "držati Američane noter, Ruse zunaj in Nemce na tleh". Po zlomu Sovjetske zveze konec leta 1991, ki mu je le dva meseca kasneje sledila ustanovitev EU, pa se je pritisk povečal. ZDA so silili v širitev EU na vzhod, toda predpogoj je bil vstop novih članic v Nato pakt. Leta 2004 smo se veselili, ker je v EU vstopila tudi Slovenija. Za naš obmejni mikrokozmos je to bila izjemna pridobitev. Kaj pa za EU? Danes se moramo vprašati, ali ni bil to usodni udarec, ker je prenagljena širitev na kar deset novih članic preprečila utrditev unije v federalno smer. S 27 članicami je to postalo nemogoče, toliko bolj ker so mnoge vzhodne članice politično bližje Washingtonu kot Bruslju.Drugi dejavnik je bilo Natovo osvajanje Ukrajine. Še leta 2008 sta ga Francija in Nemčija (Nicolas Sarkozy in Angela Merkel) na vrhu v Bukarešti zaustavila. Američani so šli dlje, leta 2014 so v Kijevu spravili na oblast nacionaliste, sledila je vojna v Donbasu in po letu 2022 po vsej Ukrajini. Usodni udarec je Nemčiji in Evropi zadala razstrelitev Severnega toka, ki je prerezala popkovino, po kateri se je v Nemčijo stekal poceni ruski plin.Nemška in evropska predelovalna industrija si nista več opomogli. Evropski voditelji niso našli boljšega nadomestila kot masivno vlaganje v oboroževanje, za kar je potreben sovražnik (Rusija) in vsaj začasni namen (pomoč Ukrajini). Tudi po umiku ZDA, kjer je prevladala težnja po zapiranju na lastno celino, EU proti lastnim interesom še vztraja v vojni proti Rusiji v veliko zadovoljstvo ameriške orožarske in fosilne industrije pa tudi samega Trumpa in neokonservativca Marca Rubia.Zakaj? Emmanuel Todd v knjigi Poraz Zahoda sumi, da ZDA marsikaj vedo o vsakem voditelju EU in jih držijo na vrvici z izsiljevanjem. Lawrence Wilkerson, nekdanji šef kabineta državnega sekretarja Colina Powella, je konec avgusta priznal, da so ZDA desetletja načrtno kupovale evropske politike, direktorje časopisov in vplivneže ter še posebej zadnja dva sekretarja Nata Jensa Stoltenberga in Marka Rutteja. Namen Nata nikoli ni bil braniti Evropo, ampak jo ohraniti podrejeno. Nemški filozof in zgodovinar Hauke Ritz navaja, da so v Nemčiji ZDA preko lobija Atlantik Brücke izvajali selekcijo političnega razreda, tako da so imeli svoje ljudi v vseh strankah. Podobno je bilo v Italiji in drugod.Iz širše zgodovinske perspektive je nekoč britanski zgodovinar Arnold Toynbee zapisal, da civilizacije v zatonu pogosto vodijo elite, ki izgubijo stik z realnostjo, ne priznajo svoje nezmožnosti soočanja z izzivi ter so nagnjene k snovanju strategij preživetja, ki se izkažejo za nerazumne in škodljive tako zanje kot za množice, ki jim vladajo. Te besede se zdijo napisane na kožo današnjih voditeljev v Berlinu, Bruslju in drugod po EU.Žal niso spodbudne. Sociolog Pino Arlacchi ugotavlja, da, ker na obzorju ne v Evropi ne v ZDA ni videti boljše alternative, je verjetno, da se cikel zahodnih vojn in tragedij ne bo končal tako kmalu, kot bi si vsi želeli.

ŽARIŠČE: Ko razmišljanje postane odveč

Sat, 10 Oct 2026 05:18:00 GMT

Pred kratkim sem med predavanjem študentom zastavila na videz preprosto vprašanje: »V kateri komunikacijski situaciji je lahko naslednja izjava koherentna: "Danes je lepo vreme - ostal bom doma!"? «

Na prvi pogled se zdi izjava protislovna: lepo vreme običajno povezujemo z odhodom na prosto, ne pa z odločitvijo, da ostanemo doma. Toda v določenih okoliščinah je lahko povsem smiselna. Morda govori nekdo, ki trpi za alergijo na cvetni prah, ali nekdo, ki si po napornem tednu želi miru. Sledile so različne interpretacije in razprava o pomenu komunikacijskega konteksta. Nato pa je nekdo predlagal, da bi vprašali umetno inteligenco, kaj pravi. Odgovori so bili na dlani: ponudila je odgovore, prepisane iz spletnih učbenikov. Odgovori študentov pa so bili v nekaterih primerih bogatejši, bolj dodelani, bolj umetniški. A vendar ... Še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo tako preprosto priti do kateregakoli odgovora. Dovolj je nekaj besed, zapisanih v telefon, in v nekaj sekundah dobimo razlago, povzetek, prevod ali celoten sestavek. Generativna umetna inteligenca prihrani čas, olajša delo in odpira možnosti, ki si jih še pred nekaj leti nismo predstavljali. Človek je sicer od nekdaj razvijal take in drugačne pripomočke, ki so mu olajšali življenje: traktor je zamenjal motiko, kalkulator je prevzel računanje, navigacija orientacijo. Umetna inteligenca pa posega tudi na področje jezika, ustvarjalnosti in oblikovanja misli. Ne pomaga nam zgolj opraviti naloge, temveč lahko namesto nas oblikuje njeno vsebino. Kje se torej konča koristna pomoč in začne odpovedovanje lastnim sposobnostim?To vprašanje je posebej pomembno v izobraževanju. Študent lahko danes v nekaj trenutkih pripravi nalogo, ki je jezikovno pravilna, urejena in na prvi pogled prepričljiva. Toda ali je s tem tudi kaj razumel? Je razvil stališče, pretehtal argumente, podvomil o trditvah? Pisanje ni zgolj zapisovanje že oblikovanih misli. Pogosto šele med pisanjem odkrijemo, kaj pravzaprav mislimo. Iščemo besede, popravljamo stavke, zavračamo prve zamisli in jih nadomeščamo z boljšimi. Prav ta napor je bistveni del učenja. Če ga v celoti prepustimo tehnologiji, dobimo izdelek, izgubimo pa izkušnjo, zaradi katere je bila naloga sploh zastavljena.Ne moremo pa si zamisliti, da bomo v izobraževalnem procesu popolnoma prepovedali rabo generativne umetne inteligence: moramo se naučiti sobivati z njo. Nevarnost ni v tem, da bi umetna inteligenca znala preveč, temveč v tem, da bi se sami zadovoljili s premalo. Da bi prvi ponujeni odgovor sprejeli brez preverjanja. Odgovori umetne inteligence so pogosto tekoči in samozavestni, a vendar lahko vsebujejo napake ali poenostavitve. Brez predznanja in kritične distance jih težko prepoznamo. Tako nastaja paradoks: orodje, ki nam odpira dostop do znanja, nas lahko ob nekritični uporabi oddalji od poglobljenega mišljenja.Vendar bi bilo napačno umetno inteligenco zavračati. Sama jo razumem kot dragoceno orodje tudi pri raziskovalnem in pedagoškem delu. Lahko nam pomaga razumeti zahtevne pojme, odkrivati povezave in razvijati zamisli; lahko jo uporabimo kot sogovornika, ki nam postavlja dodatna vprašanja, ni pa smiselno od nje zahtevati dokončen odgovor, ki ga brez premisleka prevzamemo. Prav zato bi morali mlade še odločneje spodbujati k dvomu, argumentiranju in samostojnemu oblikovanju stališč. Dovoliti jim moramo tudi napake in počasnost. To niso pomanjkljivosti mišljenja, temveč njegovi nujni spremljevalci.V družbi, ki poveličuje hitrost in učinkovitost, postaja razmišljanje skoraj razkošje. Zahteva čas, zbranost in pripravljenost, da se soočimo tudi s tistim, česar še ne razumemo. Morda bi morali zato v predavalnicah, pa tudi zunaj njih, znova odkriti vrednost tišine po zastavljenem vprašanju. Ne kot znamenje nevednosti, temveč kot prostor, v katerem se lahko rodi misel. Vprašanje prihodnosti ni le, ali bodo stroji sposobni razmišljati namesto nas. Pomembneje je, ali bomo ljudje še pripravljeni razmišljati sami.

BOKSARSKA VREČA: Pograšam dinozavre in njihov apetit

Fri, 09 Oct 2026 04:00:00 GMT

Ko se v filmu prikaže pošast, me vedno zanima, kdaj bom videl njeno požrešnost. Vsi poznamo čekane Drakule, ki pa ni znan po tem, da bi veliko jedel. Njegova porcija je kozarec dobre, še tople krvi; v bistvu je bolj za smutije, za tekočo dieto.

Prava zver ima drugačen apetit. Volkodlaki se ne zadovoljijo s tem, da bi žrtvi odgriznili košček mesa. Njihovo lakoto lahko poteši samo velika porcija; kot tiste plošče mesa na žaru, ki smo jih požirali v času višje šole.

Filmski imaginarij nas je privadil, da mesojede dinozavre hranimo s kravo, ki jo z žerjavom spuščamo v ogromno kletko, kjer se skriva T-Rex. To je dobra mera požrešnosti, čeprav se Obelix verjetno ne bi strinjal: zanj je to še vedno premalo.

Kdor si je letos ogledal Odisejo Christopherja Nolana, je lahko opazil, kako hrustljavi so bili Ahajci, ko jih je Polifem pojedel kot čičerike v baru, ob gingerinu. In taka požrešnost nas plaši. Upravičeno. Ker nismo več vajeni, da bi bili hrana. Na naših jedilnikih so vse druge živali in v mestu se nihče ne boji, da ga bo danes pojedla večja žival. Čeprav bi tudi sam kdaj pa kdaj ugriznil kakšnega kolesarja, ki se ne zaveda, da vozi po sredini ceste.

Podoben občutek zbeganosti je pred tedni ustvarila novica, da se umetna inteligenca hrani s knjigami, ki jih velika podjetja kupujejo, razstavljajo in skenirajo. Uničeno knjigo potem preprosto odvržejo.

Novica je začela krožiti, ko so se nekateri antikvarji začeli spraševati, ali so tudi drugi prejeli množična naročila za povsem neznane knjige, ki so ležale pozabljene po skladiščih. Nekatera naročila so odkupila zelo redke izvode, ki so po obdelavi končali v odpadkih. Kdor ima skener doma, ve, da je knjigo težko kopirati, predvsem če je debela. Zato me ne čudi, da jo je treba najprej razstaviti, da lahko hitreje futramo mašino, ki se hlastno uči našega pozabljenega znanja.

Požrešnost po podatkih. Kako bi jo ponazoril? V moji glavi ni krvoločne narave, kot pri volkodlakih ali dinozavrih. Subtilnejše narave je. Uničene knjige so težko prebavljiva novica za nas, bralce. Po drugi strani je to edina možnost, da nekatere nedosegljive knjige vsaj preživijo v digitalni obliki. Verjetno bomo v kratkem iznašli enako dobro napravo za shranjevanje podatkov, kot je ... knjiga. Lakota umetne inteligence me prej spominja na prehranske navade zombijev, ki jedo samo možgane. Zdi se mi, da se UI hrani z našo pozabljivostjo.

Knjige, ki so zdaj iskane, so vse nastale, preden so se rodile te ogromne datoteke. Dobra novica je, da so preverjeni viri, predvsem znanstvene razprave, kar pomeni, da se UI končno ne uči le iz naših blodenj na družbenih omrežjih, ampak sega globlje. Drugi razlog, ki velikane sili k takšni papirnati dieti, je pojav, imenovan data poisoning: v napisano besedilo lahko vneseš takšno sosledje črk, ki je za bralca nemoteče, za sistem pa problematično.

Zato še ne vem, kako bi upodobil to pojedino knjig. Saj sami pravimo, da knjižni molj požre roman v nekaj urah. Novinarji medija 404 Media so nekemu prodajalcu knjig predlagali, naj v redek izvod iz velikega naročila skrije AirTag. Sledilna naprava je potovala iz Kalifornije prek Wisconsina in Kolorada do Amazonovega skladišča LAS8 v Las Vegasu, kjer ekipa z oznako VGT3 trga platnice in skenira strani. Po poročanju 404 Media je logotip te ekipe dinozaver, ki kaže zobe in drži knjigo v rokah. Ne vem. Razočaran sem nad to prispodobo. Dinozaver, ki niti ne žre! Taka ne-požrešnost pa res nima ničesar prehistoričnega.

V Italiji letno izide okoli 85.000 novih naslovov. Trije avtorji in dva knjigarnarja mi povedo isto: le štirje odstotki presežejo dva tisoč prodanih izvodov, večina ne doseže niti 250, tretjino neprodanih knjig pa uničijo. Ker jih ne beremo in ker je zaradi hiperprodukcije premalo prostora v skladiščih.

Mislim, da je vredno presoditi, kdo se zares pošastno vede v družbi prenasičenosti. Vsi smo siti vsega. Vsaj umetna inteligenca ima še zdrav apetit.

POMISLEKI: Trumpova velika bitka za Brazilijo

Thu, 08 Oct 2026 04:00:00 GMT

Mrzel veter je zapihal po amazonskih pragozdovih in atlantskih plažah, ko so v nedeljo zvečer objavili izide prvega kroga predsedniških volitev. Napovedi agencij za raziskavo javnega mnenja, ki so napovedale prednost za predsednika Lulo, se niso uresničile. V drugi krog tri tedne po prvem se bo s prvega mesta zagnal mladi politik, glasnik skrajne desnice Flavio Bolsonaro. Predstavnik nove bogataške elite, nove evangeličanske verske večine, ki je vezana na severnoameriške evangeličane, nove Brazilije, kakor si jo je zamislil ameriški milijarder Donald Trump. V prvem krogu so bili poraženi reveži, pa naprednjaki, tudi katoliki, ki so se v brazilski vojni za oblast večinsko opredeljevali za Luiza Inácia Lulo Da Silvo.

Flavio Bolsonaro razen priimka ne premore veliko politične moči. Priimek pa je očitno dovolj, da je potegnil za seboj povzpetnike, tiste, ki upajo, da bodo lahko požigali amazonski gozd in si zagotovili bogastvo. Bolsonaro je priimek, ki v teh časih zagotavlja podporo Donalda Trumpa, ta pa je veliko storil za klan Bolsonaro že v volilni kampanji, ko je obračunaval z brazilsko vlado kot »svinja z mehom«. Braziliji je naložil najvišje carine med vsemi na svetu, kar 50-odstotne, tik pred volitvami je dodal še 25-odstotne carine na tiste pridelke in proizvode, ki so Brazilcem bolj zanimivi.

Za pretežno neuke povzpetnike je bilo to dovolj, da so se odrekli Lulovi retoriki z levega populističnega spektra. Ni jim mar, da ZDA pravzaprav niso zelo pomembne v brazilski zunanji trgovini, prva partnerica je že dolga leta Kitajska. Brazilija je pomembna članica skupine BRICS, ki se na sceni pojavlja kot v prihodnje morda Trumpu in njegovim grozeča sila, saj povezuje Kitajce, Indijce, Ruse in Brazilce, se pravi velik del svetovnega prebivalstva. Brazilija z 212 milijoni, morda tudi nekaj več prebivalci, je za ZDA pomembna, največja je v Južni Ameriki, najbolj naseljena in najbolj razvita. Velik del njenih 8,5 milijona kvadratnih kilometrov so pragozdovi, ki so pljuča zemeljske oble.

V Latinski Ameriki se v vseh pomembnih državah veter obrača na skrajno desnico, samo še Brazilija manjka Donaldu Trumpu do dosege cilja. Če bo z Bolsonarom mlajšem dobil še Brazilijo, bo jug zahodne poloble res washingtonsko notranje dvorišče. Monroeva doktrina, stara dve stoletji, je prvotno pomenila, da vsa Amerika pripada Američanom, državljanom ameriških držav, severnih ali pa južnih. Že v preteklih obdobjih so jo posodobili, da pripada ZDA. Zdaj je definicija še malo bolj zožena, Amerika naj pripada Trumpu.

Če bi v Braziliji 25. oktobra zmagal Flavio Bolsonaro, bi bilo na zahodni polobli marsikaj drugače. Falanga skrajno desnih režimov bi postala velikanska. Volitve v kar sedmih velikih in pomembnih državah zadnja leta so začenši z Mileijem v Argentini prinesle desne ali skrajno desne režime, poleg tega je Trump z udarom odstranil venezuelski čavizem.

Do drugega kroga manjkajo še skoraj trije tedni, marsikaj se še lahko zgodi. 80-letni Luiz Inácio Lula da Silva ima za seboj že tri mandate, marsikaj mu je uspelo urediti in popraviti v prvih dveh, v prvem desetletju tega tisočletja. V tretjem, ki se prav zdaj končuje, mu je marsikaj šlo tudi narobe, pretežno zaradi mednarodnih razmer in stanja v Latinski Ameriki, nekaj tudi zato, ker se je Lula malo postaral, z njim tudi njegovi sopotniki. Stanje duha v Braziliji je drugačno kot v začetku stoletja, tudi favele v Rio de Janeiru niso več tako blizu Lulovemu levičarstvu, kot so bile nekoč.

V prvem krogu so brazilski desničarji zmagali v enajstih od trinajstih držav, posebej pomenljivo je, da imajo popoln nadzor v dveh najbolj pomembnih, São Paulo in Minas Gerais. Vsakokrat posebej velja spomniti, da je São Paulo gospodarsko močnejši od vseh južnoameriških držav, tudi od Peruja in Argentine.

Luiz Inácio Lula da Silva se nadeja, da mu bo uspelo v treh tednih prepričati volilno telo, kako pomembno je delo v korist vseh državljanov, kakor nevarno je voliti sekanje in sežiganje amazonskih gozdov. Analitiki v njegov optimizem zaenkrat ne verjamejo.

Najbolj navdušen po prvem krogu je bil boter klana Bolsonaro Donald Trump, ki ve, da bo po morebitni zmagi skrajne desnice nemudoma prišel na svobodo njegov prijatelj Jair Bolsonaro, zaprt zaradi poskusa državnega udara in poskusa umora Lule.