Kolumne

PREBLISKI: Igranje na cesti ni več dovolj ...

Wed, 17 Jun 2026 09:00:00 GMT

Triindvajseto svetovno prvenstvo je v polnem teku. Preveč je tekem, da bi jim lahko v celoti sledili. Med doslej najbolj zanimivimi pa je bila tekma med Brazilijo in Marokom. Kdor jo je pozorno spremljal, je lahko opazil nekaj, kar bi bilo še pred nekaj desetletji skoraj nepredstavljivo: tehnično znanje Maročanov je bilo najmanj na ravni nekdanjih brazilskih mojstrov nogometa. Brazilci so dolgo veljali za pojem individualne tehnične popolnosti, Evropa pa se jim je lahko le približala. Še najbližja jim je bila nekdanja jugoslovanska šola. Danes ni več tako. O tej problematiki je spregovoril na X-u tudi Jorge Valdano, odličen komentator svetovnega nogometa.

»Nogomet zna biti krut. En teden te slavijo, teden dni pozneje pa se ljudje sprašujejo, ali sploh veš, kje stoji gol,« je nekdo duhovito pripomnil ob primeru brazilskega napadalca Igorja Thiaga, ki so ga nekateri posmehljivo poimenovali celo »brazilski Delap«. S tem izrazom so želeli poudariti njegovo fizičnost in domnevno tehnično omejenost.

Toda vprašanje ni zgolj v Thiagu. V ozadju se skriva veliko širši problem. Predolgo je veljalo prepričanje, da brazilski talent sam po sebi zagotavlja tehnično odličnost. Sodobni nogomet dokazuje nasprotno. Tudi najbolj nadarjen igralec mora skozi proces sistematičnega učenja. Talent je izhodišče, ne končni cilj. Če je nekoč ulica ustvarjala mojstre, danes vrhunska tehnika vse bolj nastaja kot rezultat načrtnega dela, metodike in dolgotrajnega usposabljanja. V tem pogledu tudi Brazilija ni več izjema.

Kako je prišlo do tega?

V preteklosti je »učenje na cesti« zadostovalo za oblikovanje odličnih igralcev. Večino je tehnično oblikoval model neprestanega igranja v prostem času. Kot piše Johan Cruyff v svoji avtobiografiji My Turn, je ta model danes preživet. Otroci niso več v stiku z žogo toliko časa, kot so bili nekoč. Nekdanji učni model, ko so se sami organizirali in igrali do poznih večernih ur, je skoraj izginil. Šele po dolgem procesu neformalnega učenja se je otrok vključil v klub. Kdor je izstopal, je po določeni »naravni« selekciji napredoval. Ta model je prevladoval vse do konca osemdesetih oziroma začetka devetdesetih let.

Novo tisočletje je prineslo velike spremembe na področju sistematičnega oblikovanja nogometnega znanja. Nekatere države in nogometne zveze so na tem področju močno napredovale. Nemci za takšen proces uporabljajo izraz Fussballausbildung. Ne pomeni zgolj treninga ali vadbe, temveč celostno oblikovanje nogometaša – od prvih stikov z žogo do razvoja tehnike, razumevanja igre in osebnosti.

Prav zato današnji igralci na svetovnem prvenstvu, zlasti afriški, pogosto niso proizvod zgolj nogometnih struktur držav, za katere nastopajo. So tudi posledica migracijskih tokov, kolonialne zgodovine in dvojnega državljanstva. Govorimo lahko o globalizaciji nogometnega talenta.

Posebej izstopa Francija, ki je postala nekakšna izvoznica nogometnih talentov. Francoski nogometni sistem ustvari toliko kakovostnih igralcev, da bi lahko sestavili več vrhunskih reprezentanc. Podobno velja za Nizozemsko, Nemčijo in Anglijo. Dejstvo, da številni igralci, rojeni in nogometno oblikovani v Franciji, danes nastopajo za afriške in druge reprezentance, ni zgolj posledica migracij. Je tudi posreden dokaz o visoki kakovosti nogometnega izobraževanja in usposabljanja v francoskih klubih. Ti ne izvažajo le igralcev, temveč tudi znanje, metode dela in rezultate svoje nogometne šole.

Zato je danes lažje razumeti, zakaj afriške reprezentance tehnično niso več v podrejenem položaju. Številni njihovi igralci so bili vzgojeni v francoskih, nizozemskih, nemških in drugih evropskih klubih. Nekoč je bilo skoraj nemogoče tehnično konkurirati Brazilcem, ki so prihajali iz ulic in iz favel. Danes talent sam po sebi ni več dovolj. Potrebuje celostno tehnično, kondicijsko in mentalno usposabljanje. Brez kakovostnega šolanja ne gre več nikjer – tudi ne v našem zamejskem prostoru. V tem trenutku pa to kakovost najuspešneje zagotavljajo prav najbolj razviti evropski nogometni sistemi.

KOROŠKI FOKUS: Za Nemčijo druga

Tue, 16 Jun 2026 09:00:16 GMT

Avstrija je po dolgih letih spet slavila veliko zmago proti »velikemu bratu« – Nemcem. Sicer ne kot leta 1978 na nogometnem svetovnem prvenstvu v Argentini, ko je v Cordobi slavila s 3:2 in so Nemce poslali domov v Evropo, temveč na svetovnem diplomatskem parketu na East Riverju v New Yorku, šlo pa je za sedež nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov.

Mala Avstrija je veliko sosedo Nemčijo izločila že v prvem krogu glasovanja v Generalni skupščini OZN, v katerem je bilo treba osvojiti dvotretjinsko večino. Pri glasovanju za sedeža, namenjena zahodnoevropskim državam, je bila – skupaj s Portugalsko (134 glasov) – izvoljena s 131 glasovi, Nemčija pa je prejela le skromne 104 glasove in utrpela zgodovinski poraz. Nemčija, ki je bila doslej že šestkrat nestalna članica Varnostnega sveta, je namreč takšno zaušnico dobila prvič, saj je bila uspešna pri vseh dosedanjih kandidaturah. Tokrat ji ni pomagalo niti dejstvo, da je članica OZN, ki je po sredstvih, namenjenih za delovanje te najpomembnejše globalne organizacije, na drugem mestu.

Med razlogi za zgodovinski neuspeh je nemški zunanji minister Johann Wadephul omenil Rusijo, ki da je podžgala čustva proti Nemčiji, ker si ni želela njenega glasu v Varnostnem svetu. Tudi to, da mora Nemčija v bližnjevzhodnem konfliktu vedno prevzeti posebno odgovornost za Izrael, je morda odvzelo glasove, je še dodal prvi mož nemške diplomacije. Kot tretji razlog pa je navedel, da je za neuspeh delno kriv tudi pozen vstop Nemčije v tekmo za dvoletni mandat v Varnostnem svetu šele leta 2018. Avstrija je to storila že leta 2011!

Izid glasovanja v Generalni skupščini OZN je bil hud udarec predvsem za nemškega kanclerja Friedricha Merza, ki se je od svojega nastopa kot šef nemške vlade pred dobrim letom dni predstavljal kot politik, ki bo okrepil položaj Nemčije na mednarodnem prizorišču. Kot potrjuje Cordoba 2.0, mu to nikakor ni uspelo. Hkrati se doma spopada s hudimi pritiski zaradi več let trajajoče stagnacije gospodarstva. Sodeč po aktualnih javnomnenjskih raziskavah, je Merz medtem postal kancler z najmanjšo podporo Nemcev v zadnjih desetletjih. Niti predčasno propadla koalicija socialdemokratov, zelenih in liberalcev pod vodstvom kanclerja Olafa Scholza ni padla tako nizko kot trenutna vladna koalicija meščanske unije CDU/CSU ter socialdemokratov, ki jo vodi Merz.

Medtem ko si nemški politiki ližejo boleče rane po izgubljeni bitki na mednarodnem parketu, se mala Avstrija veseli, saj je uspešno odbila napad velikega brata in se zavihtela v najvišji forum odločanja Organizacije združenih narodov. In to kljub temu, da tudi sama ni nikdar tematizirala genocida v Gazi in ga obsodila, prav tako se ni odločno odzvala na napad Izraela in ZDA na Iran ali vojaško akcijo ZDA v Venezueli. V vseh teh primerih je šlo za jasno kršitev mednarodnega prava. Da je Avstrija kljub takšni politiki v generalni skupščini OZN dobila dvotretjinsko podporo, je po eni strani uspeh njene diplomatske spretnosti, po drugi pa politična realnost. Avstrija pač nima tolikšne politične teže kot npr. Nemčija.

Uspešna kandidatura za nestalni sedež v Varnostnem svetu OZN v letih 2027 in 2028 je Avstriji nedvomno odprla veliko priložnost, da se kot majhna in nevtralna država spet uveljavi kot posrednica pri globalnih konfliktih, s katerimi se spopada ves svet. Avstrijska diplomatska spretnost, ki je legendarna in ki jo potrjujejo mnogi uspehi – od Avstrijske državne pogodbe leta 1955, uspešnega posredovanja kanclerja Bruna Kreiskega na Bližnjem vzhodu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja do preselitve pomembnih institucij OZN na Dunaj –, je vnovič na preizkušnji. Kot majhna država ima v naslednjih dveh letih spet priložnost, da konkretno prispeva k mirnejšemu svetu. Delno ji je lahko za zgled (še manjša) Slovenija, ki je v preteklih dveh letih svojo priložnost kar spretno unovčila. Toda le če bodo uspešni avstrijski kandidaturi zdaj sledila tudi konkretna dejanja.

Avstrija torej lahko veliko prispeva k reševanju mednarodnih konfliktov in ustvari zgodbo, kakršen je bil uspeh male Avstrije proti veliki Nemčiji na nogometnem SP v argentinski Cordobi. Medtem ko se je Nemčija znašla v politični čakalnici (OZN) vsaj do leta 2035, ko se bo znova potegovala za sedež v Varnostnem svetu. A to je že nova zgodba.

PAPEŽ V ŠPANIJI: Zelo katalonsko obarvan obisk

Mon, 15 Jun 2026 12:30:36 GMT

Obisk papeža Leona XIV. v Kataloniji, ki je bil le del njegovega obiska v Španiji, je bil dolgo pričakovan dogodek. Katalonci niso zelo katoliški narod, veliko manj kot prebivalci drugih španskih regij. So seveda pretežno katoličani, ampak po naravi laiki. Pripadniki Evrope prej kot Španije. Seveda ne vsi, mislim na Katalonce, ki gojijo svoj jezik, ki imajo večstoletno zgodovino lastne države, evropske, vse od časa Karla Velikega, dokler je ni diktator Francisco Franco pokopal z državljansko vojno; s pomočjo Hitlerja in Mussolinija, da tega ne pozabim povedati.

Po padcu Francovega režima so Katalonci pač morali pristati, da ostanejo v Španiji brez spremembe meja; verjeli so obljubam v veliko demokracijo in v možnosti samouprave. Dobili so jo, čeprav delno; ko so uvideli, da je pretesna za njihov kulturni, gospodarski in človeški potencial, so se odločili za odcepitev. Žal prepozno. Zamudili so vlak, ko se je Evropa razkrajala na vzhodu, ko so se ustanavljale nove države in državice, čeprav ne brez bolečin. Njihov poskus osamosvojitve pred devetimi leti je propadel, bili so popolnoma osamljeni v Evropi, ki je odločno podpirala enotnost Španije. Niso pa se vdali in niso se odpovedali svoji identiteti, zgodovini, kulturi in jeziku. Izkoristili so vsako priložnost in papežev obisk je bil glede tega pomembna priložnost.

Katoliška cerkev je bila vedno pozorna na te vrednote. Ni naključno, da je zibelka katalonske kulture in identitete prav samostan Montserrat. Bila pa je previdna pri opredeljevanju za neodvisnost; Španija je, kot rečeno, izrazito katoliška država in jasno je bilo, da mora Vatikan to upoštevati pri načrtovanju papeževega obiska. Vendar je že dejstvo, da je obisk vključeval dva simbola katalonske kulture in identitete, samostan Montserrat in cerkev Sagrada Familia, najpomembnejšo stvaritev arhitekta Antonija Gaudija, je jasno kazalo na razumevanje Vatikana za raznolikost Španije in za nekakšno posebnost Barcelone, ki seveda ni mogla izostati iz programa papeževega obiska.

Katalonske organizacije so želele izkoristiti to priložnost za osebno seznanitev papeža s svojo zahtevo po samostojni državi. Prošenj za sprejem pri papežu je bilo veliko, od Sveta za republiko do največje nevladne organizacije Assemblea Nacional Catalana; ni bilo mogoče pričakovati, da bo papež sprejemal delegacije organizacij za neodvisnost Katalonije. Vsekakor pa je bil njegov obisk zelo katalonsko obarvan. Najprej v Montserratu, samostanu, ki je tudi v času Francove diktature pod svojim ostrešjem varoval na desetine katalonskih beguncev, zaradi česar je opata Escarreja Vatikan umaknil v izgnanstvo v Italijo, nato pa z mašo v Sagradi Familii, menda cerkvi z najvišjim zvonikom na svetu, na vrhu katerega kraljuje križ, ki ga je prišel Leon XIV. blagoslovit.

Papež ni skoparil z rabo katalonščine. Seveda je v Barceloni pretežno uporabljal španščino, vendar je že v homilijo v stolnici vključil nekaj katalonskih stavkov in ob izhodu iz cerkve pozdravil množico v katalonščini. Podobno je bilo v Sagradi Familii. Tudi tam je papež poleg španščine spregovoril tudi v katalonščini in poudaril vlogo arhitekta Gaudija.

Vendar ni vse teklo kot po olju. V cerkvi je bilo veliko število pevcev, policija pa je odstranila 600 pevcev in pevk, za katere je sumila, da nameravajo zapeti katalonsko himno, ki seveda ni bila na sporedu. Baje so ti pevci imeli med partiturami tudi majhne zastavice katalonske neodvisnosti, »estelade« oz. katalonske zastave z belo zvezdo na modrem trikotniku. Organizatorji obiska tega niso zanikali, so pa dogodek utemeljili z besedami, da v cerkvi ni prostora za politične izpade. Katalonski mediji so se o tem razpisali in polemika ni izostala.

Vsekakor je papež Leon XIV. v Barceloni opravil korektno delo. Ni pozabil na Katalonce in na katalonščino, obisk v Montserratu je bil bolj politično kot versko dejanje, njegovo vrednotenje Gaudìja ni bilo prikrito. Skratka, obisk je bil pošten do vseh; do Špancev in do Kataloncev; slednji pa so se slabo izkazali, kajti izrivanje pevcev iz cerkve je bilo res neokusno dejanje; navsezadnje, kakšna tragedija bi bila, če bi v Sagradi Familii zadonela tudi katalonska himna, saj tudi v Vatikanu ob raznih slovesnosti igrajo italijansko himno, ki ni nič manj borbena od katalonske.

POD PREPROGO: Jedrska prevara

Mon, 15 Jun 2026 05:30:29 GMT

Mokre sanje jedrskih lobistov se uresničujejo. EU je Italiji dovolila dodatnih 14 milijard evrov primanjkljaja, vendar ne za kritje trošarin na bencinu, kot je želela Giorgia Meloni, ampak pod pogojem, da gre denar v obnovljive vire. Hecno je bilo, kako je premierka hlinila zadovoljstvo in se pačila, kot le ona zna, da ji ne bi iz ust prišla besedna zveza »obnovljivi viri«.

In glej prevaro. Denar ne bo šel za čisti in cenejši sončno in vetrno energijo, ki bi Italiji zagotovili neodvisnost od fosilnih virov in odpornost v primeru mednarodnih kriz. Minister Gilberto Pichetto Fratin, šiba božja za okolje, je zagrabil priložnost in spet odpira vrata jedrskim elektrarnam, ki so jih državljani že dvakrat zavrnili na referendumih leta 1987 in 2011.

Pichetto sanja, da bi prvo nuklearko zagnali leta 2035. Zanimivo: do istega leta Španija načrtuje zaporo vseh svojih 5 nukleark. Že zdaj krijejo večji del porabe s soncem in vetrom, ki bosta v naslednjih 10 letih povsem nadomestila uran. Isto je že naredila Nemčija. V Franciji, ki je nekoč stavila na nuklearke tudi za potreb jedrskega arzenala, je Macron načrtoval 6 novih. Odprli so le eno v Flamanvillu leta 2024 z 12-letno zamudo, stroški pa so se početverili na 13,2 milijard. Na Finskem je leto prej nuklearka v Olkiluotu namesto 3 stala 11 milijard evrov, gradnja pa je od 4 zavlekla na 16 let. Pichetto bi moral vzeti na znanje te številke in se vprašati, zakaj skoraj nihče več v EU ne gradi novih nukleark.

Italija je s Slovenijo, ki sili v drugi reaktor v Krškem, med redkimi v protitoku. V času, ko se je po impulzu Kitajske tehnologija proizvodnje in akumulacije sončne in vetrne energije izjemno razvila, njena cena pa strmo pada, gremo mi rakovo pot. Jedrska energija niti ni obnovljiva, saj je zalog urana v svetu kvečjemu še za nekaj desetletij, njegova ležišča pa so v še manj državah kot nafta in plin. Z uranom bomo še bolj odvisni od dobaviteljev in velikih korporacij, medtem ko so obnovljivi viri razpršeni in torej bolj »demokratični«, kot trdi ekonomist Jeremy Rifkin.

Pichetto blodi o »varnih nuklearkah četrte generacije« in o 300-megavatnih mini-reaktorjih (Small Modular Reactors), ki naj bi bili lažje umestljivi v okolje kot običajni 1000- do 1600-megavatni. Kaj pa stroka? Jedrski inženir in dolgoletni profesor na Politehniki v Turinu Angelo Tartaglia je sarkastičen: »Glavna značilnost reaktorjev četrte generacije je ta, da ne obstajajo. Eksperimentiranje še ni preseglo tretje generacije, še vedno smo pri jedrski fisiji in nerešenih problemih varnosti, nadzora, skladiščenja jedrskih odpadkov in pridobivanja jedrskega goriva. Pri malih modularnih reaktorjih so problemi isti, le strošek na proizvedeno enoto energije je sorazmerno večji.«

Laž je, da iz nukleark ni izpustov ogljikovega dioksida (CO2). V ciklusu izkopa, predelave in prevoza urana, gradnje in obratovanja, skladiščenja jedrskih odpadkov ga še kako proizvajajo. Na Univerzi Stanford so izračunali, da se za kilovatno uro elektrike iz fotovoltaike proizvede med 1 in 27 gramov CO2, iz nukleark pa med 78 in 178 gramov. Tudi cenovno se nuklearke izplačajo le v primerjavi s fosilnimi ne pa z obnovljivimi viri. Megavatna ura (MWh) iz premoga je leta 2023 stala 290 dolarjev, iz plina 205, iz nukleark 170, iz fotovoltaike 50, iz vetrnih turbin pa 60 (na kopnem) ali 70 (na morju).

Politika, lobiji in podjetniki, ki preko medijev krojijo javno mnenje, ponavljajo refren, da so obnovljivi viri sicer cenejši in varnejši, ne morejo pa kriti vseh potreb. Kar spet ni res. Mednarodna agencija za energijo IEA je izračunala, da bo leta 2050, ko bomo dosegli višek porabe energije v svetu, sonce še vedno pošiljalo na zemljo 4000 krat več energije, kot je bomo potrebovali. Treba jo je le izrabiti. Z namestitvijo presežne kapacitete in akumulatorji je mogoče energijo zagotoviti tudi v presledkih, ko ni sonca in vetra.

Velja prisluhniti nobelovcema iz fizike. Giorgio Parisi trdi, da so obnovljivi viri cenejši in hitro izvedljivi. Podnebna kriza že preti, zato ne moremo čakati na varne nuklearke. Podobno meni Carlo Rubbia. Raziskoval je jedrske postopke, ki bi presegli prenevarno uranovo fisijo. Varnih nukleark še dolgo ne bo, zato je treba staviti na obnovljive vire. Zakaj pa jih politika noče? »Ker sonce ne prenese monopolov. Njegova energija je brezplačna, vsakomur dostopna.«

PREBLISKI: Občudoval sem kavboja Sivorija

Sat, 13 Jun 2026 12:30:00 GMT

Ko sva se pred kakšnim tednom srečala z urednikom športnih strani Primorskega dnevnika ob odlično organiziranem mednarodnem mladinskem turnirju v Bazovici, me je vprašal, ali sem pripravljen dvakrat tedensko napisati komentar o poteku 23. svetovnega prvenstva v Kanadi, Mehiki in ZDA. Odgovor je bil pritrdilen. Gre za največji dogodek svetovnega nogometa, pri katerem bi rad sodeloval in o njem tudi kaj napisal. Prosil me je, naj si izmislim tudi naslov rubrike. Ta naj bo ... Prebliski. Prebliski z mundiala 2026 se mi zdi najprimernejši naslov, ker ne obljublja poročanja o tekmah, temveč tudi uvid, razmislek in interpretacijo. Preblisk je trenutek, ko v eni potezi, eni odločitvi ali enem dogodku prepoznamo nekaj bistvenega o nogometu. Nekako tako, kot se dogaja na tekmi: včasih ena sama tehnična poteza spremeni celoten potek dogajanja. Moj prispevek ne bo zgolj opisoval, kaj se je zgodilo, ampak tudi, kaj nekaj pomeni. Vanj želim vnesti tudi svoja opažanja in refleksije. Upam, da bodo ti prebliski zanimivi tudi za bralce.

Bil sem star deset let, ko sem prvič v živo in aktivno spremljal svetovno prvenstvo v Čilu. Doma smo imeli le radijski aparat, televizijo smo kupili kasneje. Moj priljubljeni nogometaš je bil argentinski virtuoz Omar Sivori. V vsem sem ga želel posnemati, zlasti v tem, da ni nosil ščitnikov in imel dokolenke obrnjene okrog gležnjev. Pravi kavboj. Že njegova pojava je v meni vzbujala občudovanje. V njegovi igri je bilo nekaj uporniškega. Ob Peleju je bil eden najboljših napadalcev na svetu. Z žogo je ustvarjal čarovnije. Morda zato sem ga rad posnemal. Italijanska reprezentanca se je vrnila domov poražena, jugoslovanska z mojstroma Šekularcem in Skoblarjem pa je s četrtim mestom dosegla enega največjih uspehov.

Mundial 2026 je že 23. svetovno prvenstvo v zgodovini nogometa in hkrati prvo, na katerem bo nastopilo kar 48 reprezentanc. Prav to veliko število z vseh celin bo ponudilo možnost, da se lahko od blizu seznanimo s kakovostjo posameznih pristopov in načinov šolanja. Če je bila v preteklosti ta razlika očitna, govorili smo o angleško-nemškem fizičnem nogometu, o južnoameriškem virtuoznem, o španskem tehničnem, italijanskem defenzivnem in srednjeevropskem oz. podonavskem ter t. i. jugoslovanskem igrivem nogometu, je v današnjem svetu o tem nesmiselno razpravljati. Pedagoški in didaktični načini vzgoje in izobraževanja so se zelo spremenili. Če je »cesta« še pred dvema, tremi desetletji imela prednost pred načrtnim učenjem, danes ni več tako. Kolektivna igra ima vsepovsod prednost pred posameznikom. V nekem smislu je danes težje vzgojiti vrhunskega igralca kot nekoč. Ta čar obvladovanja žoge, kot ga imajo nekateri igralci (Messi, Ronaldo, Mbappé ...) in redki posamezniki, je skoraj nemogoče vzgojiti v nekem običajnem procesu učenja. Veliko te čarobnosti je povezane s samostojnim delom doma. Odtod velika odgovornost nas odraslih, da ustvarimo pogoje, da so otroci med treningom čim več v dotiku z žogo. Ne pa da jim žogo serviramo le med tekmami.

Pa še nekaj o Italiji in Sloveniji. Nogomet v Italiji potrebuje globoko refleksijo. Še preveč je vezan na koncept branjenja: »Prima non prenderle«. To vsi razumemo, kaj pomeni. Strah pred prejetim zadetkom. Ta »strah« pogojuje ves način razglabljanja o prihodnosti in bolj drznem ter v napad usmerjenem nogometu. Taka zakoreninjena miselnost brez tveganja, kot pravi Arrigo Sacchi, pa ne pomaga pri modernizaciji in sprejemanju novih sodobnejših načinov nogometne napadalne pedagogike.

V Sloveniji si je Zveza nogometnih trenerjev Slovenije (ZNTS) zastavila dolgoletni cilj: izboljšanje tehnike, začenši v mladinskih nogometnih šolah. Pričakujem, da se bo ta projekt dobro oprijel in bil znanilec uspešnejše prihodnosti slovenskega nogometa.

Kdo pa so letošnji favoriti? Običajne reprezentance: Španija, Francija, Nemčija, Argentina. Sam bi dal tudi priložnost Nizozemski, Hrvaški, Maroku in Avstriji, za katero igra Michael Gregoritsch, čigar oče Werner, dolgoletni avstrijski trener in selektor mladih reprezentanc, večkrat omenja, da je slovenskih korenin.

PERSPEKTIVE: Bolj kot produkcija prilagodljiva poraba

Fri, 12 Jun 2026 06:30:02 GMT

Italijanska vlada je spet posredovala, da bi znižala ceno fosilnih goriv. Sredstva, ki jih uporablja v ta namen, pa so kratkoročne narave in imajo bolj kot ne blažilni učinek. Ob tem škodujejo državni blagajni, ki je že tako v velikih težavah. Ampak kratkoročno nimamo alternative fosilnim gorivom, čeprav si težko predstavljamo, da se bo cena goriv v kratkem znižala. Prav zato je potrebna dolgoročna energetska politika, ki mora najti alternativo fosilnim gorivom. Pri tem sta ključni dve točki: jedrska energija in naložbe v omrežje. Dodal pa bi še tretjo, ki je prelomna: sistem prilagodljive produkcije moramo spremeniti v sistem prilagodljive porabe.

Razvoj človeške družbe je vedno slonel na izkoriščanju in upravljanju energije. Ko je človek ukrotil ogenj, je bila to prelomnica (kuhanje, obdelava kovin). Ko je človek ukrotil veter (jadra, mlini) in vodo (mlini), prav tako. Ko pa je človeštvo stopilo še korak dlje in izumilo parni stroj, se je krivulja napredka dvignila strmo navzgor. Kajti od takrat človeško delo po potrebi nadomešča stroj. »Po potrebi« pomeni, da stroj aktiviramo, kadar ga potrebujemo, in posledično je tudi poraba energije »po potrebi«. Imeti energijo, kadar jo potrebujemo, pomeni imeti skladišča energije, ki jih potem samo pretvarjamo: kitovo olje, premog, fosilna goriva itd. Napredek in energetska uporaba sta vedno rasla skupaj in postajalo je vse bolj jasno, da je vsako skladišče končno. Obenem izkoriščanje teh skladišč vpliva na »zdravje« našega planeta in posledično na naše zdravje. Začarani krog naj bi rešila poraba tako imenovanih obnovljivih virov, ki sloni na skladišču energije, ki je za naše časovne intervale neskončno (beri sonce). Ampak obnovljivi viri niso kompatibilni z modelom energije »po potrebi«, ki smo ga razvili. Sonce, veter, dež ipd. so na voljo, kadar so, in ne, kadar jih potrebujemo. Sistem energije »po potrebi«, torej prilagodljive produkcije, moramo spremeniti v sistem prilagodljive porabe. Sprememba ni nemogoča, je pa korenita. Alternativa tej spremembi je skladiščenje energije, ki jo proizvajamo z obnovljivimi viri, kar pa ni vedno preprosto in poceni. Kot vedno je prava pot nekje vmes in najti moramo ravnotežje med skladiščenjem in prilagodljivo uporabo. Skladiščenje in prilagodljiva uporaba pa sta izredno pomembna elementa za delovanje električnega omrežja in ceno energije.

Električno omrežje je kompleksen sistem, pri katerem mora upravitelj ves čas iskati ravnotežje med proizvodnjo in porabo. To uravnavanje pa je iz leta v leto težje, kajti poraba čedalje bolj niha (razlike med največjo in najmanjšo porabo v danem obdobju so čedalje večje), ob tem pa tudi proizvodnja (pretežno zaradi sončnih in vetrnih elektrarn). To ravnotežje se ne sme izgubiti, in zato so nekateri proizvodni obrati plačani, da ga pokrivajo. To pa seveda stane in vpliva na ceno energije. Večja ko so neravnotežja, višji je strošek (ekonomski in ekološki) njihovega uravnavanja. Ekstremno spoznanje je, da se namestitev vetrnih in sončnih elektrarn ne splača.

Prilagodljiva uporaba lahko deluje kot filter nihanj, kjer uporabnika »plačamo«, zato da pripomore k ravnovesju sistema. Ko uporabnika »plačamo«, pade cena energije in tako lahko ustvarimo bolj vzdržen sistem. Znanstvena fantastika? Ne, kajti deloma se že dogaja. V zasebnem sektorju razvijajo platforme (na primer Power Up podjetja Octopus), ki v času velike proizvodnje ponujajo brezplačno energijo. Takrat lahko zavrtimo toplotne črpalke, gospodinjske aparate ali pa napolnimo svoj električni avtomobil. V industrijskem sektorju bi lahko na primer programirali nekritične procese.

V nekaterih primerih lahko naredimo še korak dlje in kombiniramo prilagodljivo uporabo in akumulatorje. Dober primer bi bila lahko vsa velika parkirišča pred podjetji, kjer vsak dan parkiramo tisoče avtomobilov. Vsa ta parkirišča bi lahko po potrebi pokrili z električnimi panoji. Zjutraj bi pod njih parkirali električni avto, njegov akumulator bi lahko absorbiral presežek sončne energije in isti akumulator bi zvečer spet vklopili v domači sistem.

POMISLEKI: Papež Prevost iz novih časov

Thu, 11 Jun 2026 06:30:33 GMT

Ta teden precej pozorno spremljam televizijske prenose iz Španije in prebiram vse, kar kje na Iberskem polotoku in drugod napišejo o novem papežu in njegovem dojemanju sedanjega sveta. Nismo ga še čisto doumeli tega prvega Američana na papeškem prestolu. V nov čas cerkvene ustanove sodi, na trenutke se zdi, da stopa nekaj dolgih korakov pred posvetnimi vladarji, ki se vračajo v prejšnje stoletje, in še več dolgih korakov pred cerkveno bratovščino, zlasti tistim delom, ki bi najraje ostal v fevdalnih okvirih. Prav slednji so najbolj pogodu novi generaciji posvetnih vladarjev, ki pri kleru radi poiščejo zaveznike in zavetnike, hitro jim priskrbi volivce za v prihodnje.

Španija ima za rimski cerkveni imperij zelo posebno vlogo. Španci in Rim so znali v petnajstem in šestnajstem stoletju zgraditi čisto novi vek. Dolgo so ga obvladovali, šele zadnje čase se zavedajo, da se morajo pravzaprav prilagoditi čisto novemu svetu. Leon XIV. daje slutiti, da razume, za kaj gre, zdaj bo moral svoje razumevanje deliti z drugimi. Z verniki ga nekako bo, z njimi vedno najde pravo besedo in pravi stik. Težje bo v realnem svetu, tam ne gre za verske pojme in za sveto pismo, ampak za konkretne stvari, za oprijemljive interese, vedno znova za delitev oblasti.

Ko sta krščanski Rim in Španija zavzela zahodno poloblo in si omislila vsemogočnost kolonizacije, se je začela nova doba. Novi vek, z lepo in sladko besedo, še bolj pa z ognjem in mečem, sta zakoličila še zdaj veljavno razdelitev in ureditev.

Prevost si je za obisk Španije vzel kar sedem dni svojega papeškega časa. Govori sicer s sedanjimi Španci, ki jim je imperij propadel že davno tega, hkrati je njegovo delovanje v Španiji namenjeno vsem, ki ga hočejo slišati. Tudi on je produkt cerkvenega in španskega zavojevanja zahodne poloble. Rodil se je v Severni Ameriki, migrantski otrok je z industrijskega severa Združenih držav, vzgajali in šolali so ga v cerkvenih krogih, najdlje pa je delal v Južni Ameriki. Ta je hkrati slika nekdanjega španskega zavojevanja (Francisco Pizarro je mogočni Peru zasedel z manj kot dvema stotnijama španskih vojakov) in morda še bolj poznejšega severnoameriškega prevzema vse zahodne poloble.

Sedanji papež je bil dolgo misijonar na izgubljenem severu Peruja. Jasno mu je, kaj so za seboj pustili španski zavojevalci, ko so odnašali zlato v mogočni Rim, ve, kaj so pozneje odnašali severni Američani, potomci migrantov, ki so prepričani, da je svet njihov. Jemljejo si ga z besedo, pa še bolj z orožjem. Podrejajo si pamet vladarjev starega in novega sveta, vsi postajamo podložniki njihove čudno sprevržene miselnosti.

Leon XIV., ki ga je iz zapečka zbezal Donald Trump, ko mu je začel narekovati, kaj je prav in kaj ni dovolj skladno z nadvlado ZDA, zdaj v Španiji povezuje tiste stare čase, ko sta se združila cerkveni Rim in katolicizmu najbolj podložna Španija. Izabela Katoliška je pregnala Arabce in Jude, da je naredila katoliški imperij. Na španskih tleh sta se porajala jezuitski red za boj proti protestantom, naposled tudi Opus Dei za boj proti komunizmu. Španci so se spopadli v državljanski vojni, ki je bila priprava za drugo svetovno vojno.

Španci med papeškim obiskom množično hitijo na verska srečanja, čeprav je vsem jasno, da je staro špansko katolištvo ostalo precej daleč v preteklosti. Dandanes k maši hodi samo še petnajst odstotkov španskih državljanov.

Čeprav se zdijo za kratek trenutek papeških slovesnosti Španci skoraj enotni, je Španija do konca razklana, sedanjemu premierju Pedru Sanchezu nasprotniki očitajo, da je povabil papeža na obisk samo zato, da bi se utrdil in se izognil sodnim preverbam svojega vladanja.

Papež Prevost je spregovoril v španskem parlamentu, kot vedno zadnje čase svari, da se je svet spremenil, prilagoditi se moramo pluralnosti, novim časom. To je nedavno sporočal tudi iz Afrike, kjer je bil na prvi papeški turneji. Se je pa v Madridu prvič resno in odločno podal v boj s pederastijo, kakor Španci bolj na široko pravijo pedofiliji. V Rimu se je s tem prvi spopadel Ratzinger, za njim pa Bergoglio. O kugi je beseda, pravi Prevost, ki se je na samem srečal s šestimi žrtvami pedofilov med duhovniki. Ves svoj imperij je opomnil, da bo treba žrtvam izplačati odškodnino.

VZGOJA PA TAKA! Menia ne menja

Wed, 10 Jun 2026 09:00:00 GMT

Kako sakramensko prav je imel tržaški senator Roberto Menia, ko je pretekli petek – po homofobnem izpadu proti moškima, ki sta si v poslovnem salonu Ita Airways na rimskem letališču Fiumicino izmenjala nekaj ljubečih dotikov – agenciji AdnKronos izjavil, da ju je hotel preprosto »spomniti na oliko«, na »spodobno obnašanje v javnem prostoru,« ter izrecno poudaril, da »pravila obnašanja veljajo za vse.« Novinarju dnevnika Fatto Quotidiano je dodal, da so njega, »že kot fantka naučili vzgoje.«

To bo gotovo držalo. V mladih letih se je naučil in naužil ne ene, cele vrste vzgoj, ki jih je nato v svojem nadaljnjem življenju bogato in vsevprek razdajal.

Ko je bil zdajšnji senator Roberto še politično golobradi Robertek, se je, na primer, v javnem prostoru, kakršen je bil sedež rajonskega sveta za Barkovlje in Rojan, v vlogi rajonskega svetnika Almirantejeve MSI proslavil z vzgojo skakanja po mizi, da bi rajonski svetnici Slovenske skupnosti, ravnateljici Elvi Slokar, preprečil govor v slovenščini.

Da ga ne bi obtožili mizoginije, je – očitno v zanosu enakih možnosti – nekaj let pozneje v drugem javnem prostoru, tržaškem občinskem svetu, podobno vzgojo (a brez skakanja po mizi) izkazal profesorju Samu Pahorju, občinskemu svetniku, izvoljenemu na listi Slovenske skupnosti, ker si je tudi on upal spregovoriti v slovenščini.

Profesor Pahor mu ni zameril. Ravno nasprotno! Do njega je bil tako radodaren, da je iz Roberta, spet na javnem mestu, kakršen je tržaški Veliki trg, izzval drug vzgojni proces – žalitev – ki je Menio obogatil za sodni proces, a prikrajšal za 500 tisoč lir, kolikor je znašala takrat mu izrečena kazen.

Svojo žalilno vzgojo je Menia povzdignil celo na predsedniški rang. Bilo je takrat, ko je trdil, da je »Tito infoibatore«, kar ga je stalo ovadbo zaradi žalitve predsednika tuje države.

Roberto Menia bi se moral Slovencem v Italiji sploh zahvaliti, sicer bi verjetno ne imel priložnosti izkazati vseh odtenkov svoje vzgoje. Svojo svojevrstno kamnoseško vzgojno plat je, na primer, obelodanil v Zgoniku, kjer se je, skupaj s somišljeniškim poslancem Gastonejem Parigijem, s kladivom lotil plošče tamkajšnje javne in zaščitene osnovne šole, poimenovane po datumu, ki mu že od ranih dni povzroča malce alergije, 1. maj 1945.

Svojo lastno prometno vzgojo je »onorevole« Menia (saj februarja 1997 je bil že poslanec Nacionalnega zavezništva) opredelil na avtocesti od Trsta do Vidma z vožnjo, ki bi mu jo sedanji dirkalni mladci a la Kimi Antonelli in Verstappen mlajši močno zavidali. Lotil se je norega zasledovanja avtomobila zaročenke, prehiteval, kot je to znal le takrat že pokojni Gilles Villeneuve, in »po vsakem prehitevanju hipno zaviral, da bi izgubila nadzor nad avtomobilom«, kot je zapisala bivša zaročenka v post scriptumu ovadbe.

Že omenjeno skakalno vzgojo je z miz rajonskega sveta za Barkovlje in Rojan ponesel v italijanski parlament. Ne v tipičnem atletskem slogu, temveč v političnem. Od najstniškega MSI je preskočil v Finijevo Nacionalno zavezništvo, nato v Fini-Berlusconijevo Ljudstvo svobode, zatem v Finijevo Bodočnost in svobodo. Po njenem propadu je skupaj z desničarskima pajdašema Alemannom in Storacejem skočil v Nacionalno gibanje za suverenost, a prekucnil se je in bi se verjetno še politično kobacal, če mu ne bi rimski Bratje svobode – po tolikšnem premočrtnem desničarskem obnašanju – ponudili nov parlamentarni stolček, ne v Trstu, temveč v Liguriji.

Tako se je Menia vrnil v parlament, tokrat v senat, javni prostor, ki je v njem priklical na dan novo-staro vzgojno razsežnost - prepirljivost. V majskih dneh pred dvema letoma so, med razpravo o novem volilnem zakonu, le senatni body guard preprečili, da se ne bi na štiri oči (in štiri pesti) pobliže srečal s »kolegom« iz Gibanja petih zvezd Marcom Croattijem.

Tako olikanemu vzgojnemu obnašanju – v parlamentu, ali v poslovnem salonu Ita Airways na rimskem letališču Fiumicino – se, navsezadnje, ne gre čuditi, saj tudi pregovori pritrjujejo ligurijsko-tržaškemu senatorju.

Eden pravi: Kar se Robertek nauči, to Roberto zna.

In drugi: Navada železna, pardon ... črna srajca.

In ker v tretje gre rado, že trka na vrata nov rek: Menia ne menja!

POD PREPROGO: Vojna je odličen posel

Mon, 08 Jun 2026 06:30:28 GMT

Ubogi Donald Trump! Rad bi se izvil iz vojne proti Iranu, v katero ga je z lažnim poročilom Mosada, da je režim čisto pri koncu, povlekel Benjamin Netanjahu. Že tedne vsak dan, tudi po večkrat na dan, napoveduje dogovor, ki pa za Iran ne bo obveljal brez sočasnega konca izraelske invazije Libanona. Netanjahu pa vojne nikakor noče končati.

Trumpa vojna drago stane. Rast cene nafte zaradi zapore Hormuške ožine dviga inflacijo, šibi gospodarstvo in razburja prevarane volivce, ki so nasedli geslu »America first!«. Če vojne ne bo konec, se na novembrskih volitvah republikancem obeta polom. Ankete so zgovorne, prav tako glasovanje v predstavniškem domu, kjer so štirje republikanci, ki se jim maje stolček, skupaj z demokrati odobrili resolucijo za omejitev predsednikovih pooblastil glede vojne in odpoklic ladjevja ZDA iz Zaliva. Nič konkretnega, za zdaj. Če bo resolucijo potrdil še senat, lahko Trump postavi veto. Politični signal pa je močan.

Zato je Trump živčen. Po telefonu je Netanjahuja nadrl, da je norec in da z neodgovorno agresivnostjo ruši ugled Izraela in škodi Ameriki. Se Trump osamosvaja nadzora Izraela, ki ga mnogi pripisujejo dosjeju o pajdašenju z Jeffreyjem Epsteinom? Najbrž ne. Prepir je verjetno bolj zaigran kot resničen. Vest o njem je medijem dala Bela hiša, potrdila sta jo Trump in Netanjahu. Prvi zato, da bi se pokazal manj podrejen Izraelu, kot v resnici je, drugi zato, ker Trumpa potrebuje nič manj kot vojno in podporo skrajne desnice, ki je vsa omotična od vonja po krvi in bi Bejrut in Teheran rada videla v ruševinah kot Gazo.

Netanjahu se bo morda za zdaj nekoliko umiril, ker mu je tako velel prijatelj Trump, potem pa spet zagnal vojno na vso moč. Potrebuje jo ne samo kot ščit pred sojenjem zaradi podkupnin, ampak tudi, ker bi sicer moral izraelski javnosti povedati, zakaj je dopustil, da se je zgodil 7. oktober. Dokler traja vojna, preiskave ne bo. Zato potrebuje trajno, neskončno vojno.

Je pa še en dober razlog: trajno vojno stanje se izraelskemu gospodarstvu obrestuje. Po kratkotrajnem šoku, ki je sledil 7. oktobru, je glavni indeks borze v Tel Avivu TA-35 v dveh letih zrasel za 98 % od 1865 točk konec 2023 na lanskih 3631. Po agresiji na Iran dosega nove rekorde: v maju je dosegel najvišji vrh doslej pri 4525 točkah, v zadnjih dneh se je ustalil nad 4200 točkami.

BDP je v dveh letih zrasel s 513 na lanskih 610 milijard ameriških dolarjev. Rast poganjajo obrambni, bančni in energetski sektor. Izraelske delnice so v času genocida v Gazi močno presegle donosnost vodilnih svetovnih trgov. Kako je to mogoče, ko pa so rezervisti - več kot tretjina zaposlenih - morali zapustiti službe in iti v vojsko? Odločilna dejavnika sta dva: finančna pomoč ZDA in eksponentna rast vojaške industrije.

Na osnovi desetletnega sporazuma (do leta 2028) ZDA nudijo vsako leto Izraelu 3,8 milijarde nepovratnih dolarjev za orožje. Po 7. oktobru je Joe Biden dodelil še 14 milijard izredne pomoči, ki jo je Donald Trump nato povečal. Če dodamo še neposredne vojaške aktivnosti ZDA v bran Izraela, je vojaška pomoč v treh letih presegla 31 milijard dolarjev. V znesku niso všteti dve agresiji na Iran, junija lani in zdajšnja, komercialni posli na vojaškem (prodaja letal F-35, tankov, radarskih in raketnih sistemov) in drugih gospodarskih področjih.

Izraelska orožarska industrija prav tako ruši rekorde. Izvoz orožja je lani dosegel 19,2 milijarde dolarjev (+30 %). V petih letih se je izvoz podvojil, v desetih početveril, je sporočilo izraelsko obrambno ministrstvo. Vodilni izvozni proizvodi so bili izstrelki, rakete in sistemi zračne obrambe. Izraelsko orožje je na orožarskih sejmih pravi hit, ker je testirano na živih tarčah, v Gazi in drugod. Učinkovitost je dokazalo v praksi, ne le v teoriji. Obrambni minister Israel Katz je ponosen: »Jasna in nedvoumna vez povezuje dosežke IDF na bojiščih po vseh frontah, izjemne zmogljivosti izraelske industrije in uspeh izraelskega obrambnega izvoza po vsem svetu.«

Izrael je med največjimi svetovnimi izvozniki orožja. Kdo pa so odjemalci? Največji je Evropa, sicer tudi prvi komercialni partner Izraela in s tem aktivna podpornica genocida, ki je lani pokupila 36 odstotkov izraelskega orožja. Pa naj se čudimo, da EU, »na pravu in človekovih pravicah sloneč projekt miru in sožitja«, po treh letih še ni sprejela ene same sankcije proti Izraelu?

PERSPEKTIVE: Bralci nismo stereotip

Sat, 06 Jun 2026 06:30:03 GMT

Živijo, perspektive! Ravno pred tednom dni sem se vozila z urednico neke slovenske založbe. Sproščeno sva se pogovarjali o knjigah in knjigoljubcih ali, z drugim, bolj obarvanim izrazom, knjižnih moljih, v italijanščini »topi da biblioteca«. Sem bi uvrstila tudi sebe ter številne prijateljice in prijatelje.

Klepetali sva tudi o tem, kako je v hiši knjig vedno več in jih je nato treba prestavljati, pospravljati in kupovati nove police. Sem pa takrat pomislila: »Kaj pa tisti, ki ne marajo knjig? Ali v hiši nimajo niti ene knjige ali knjižne police?« V tistem trenutku se mi je zdelo to imaginarno, skoraj nepojmljivo. Kot da je samoumevno, da imamo vsi doma knjige in da jih vsi kupujemo in zbiramo. Kakšen sanjski svet - utopija.

Kmalu zatem sem se prizemljila, pomislila na svoje malo okolje in ugotovila, da je morda precej logično, da nekateri doma nimajo knjig. Kot sama v svoji sobi nimam posterjev športnikov ali glasbenih albumov. Nato pa sem domnevo obrnila na glavo: pravzaprav je še pri meni doma veliko več govora o športu, seveda o odbojki, kot pa o knjigah. Zato sem se kmalu sprijaznila, da je situacija zelo raznolika in da ne morem vsega posplošiti: od človeka, ki rad bere, na človeka, ki v svoji hiši nima knjig. Morda imajo nekateri v stanovanju, kot je študentska garsonjera, res malo prostora in nimajo kam postaviti knjig. In da ne bom krivična do svojih domačih, priznam, da so vsi v življenju vzeli v roke vsaj nekaj knjig in imamo doma kar veliko knjižnih polic.

Bralca torej ne moremo kar stereotipizirati, prav tako ne nebralca in ne enemu ne drugemu ne moremo na prvi pogled pripisati take definicije. Na spletu sem naletela na premislek, da smo vsi bralci kot Hermione Granger oz. da si nas naši prijatelji, ki niso taki ekstremni bralci knjig, predstavljajo na tak popačeni način. Za obrazložitev: to je ženski lik v knjižni in filmski seriji Harry Potter, ki velja za »piflarko«. Preprosto rečeno, stereotip bralca prikazuje kot introvertiranega, tihega človeka, ki v prostem času raje bere, kot da bi se družil z drugimi ljudmi. Sebe ne bi opisala tako, morda ravno obratno. Zato ni mogoče tako posploševati.

Verjamem torej, da so bralci ljudje različnih značajev na različnih življenjskih in poklicnih področjih. In različen je tudi njihov izbor knjig in literature. Nekateri imajo samo nekaj knjig na kavni mizici, »da je lepo videti, ko pridejo gosti«, drugi pa cele omare in sobe, namenjene samo osebni knjižnici. To je lahko pri podjetnikih, ki zbirajo literaturo in recimo grozljive romane, ali pri medicinski sestri, ki včasih na plaži prebere kakšno knjigo.

Knjige so tako povsod, v luksuznih hišah kot ozadje in za »atmosfero« ter tudi na ležalniku pod senčnikom. Knjige lahko, če si oboževalec fantazije, najdeš na konvenciji Comic Con, lahko pa tudi na poti na letalo. Na letališčih je pogosto v trgovinicah veliko knjig in si potnik lahko kupi takšno, da ga kratkočasi med dolgim, večurnim letom. Knjige segajo tudi na odprto, ko se sprehajaš po mestu in naletiš na sejem na zraku ali pa v Ljubljani, v knjižnici pod krošnjami. To je pobuda, da se lahko ustaviš na bregu reke Ljubljanice in izbereš eno izmed knjig za izposojo ali pa prineseš svojo in jo prebiraš v umirjeni okolici. Knjige so na različnih lokacijah in torej dostopajo do različnih ljudi in njihovih poti v svet. Lahko na dopustu, lahko na službeni poti ali kot oddih po dolgem delu v pisarni. Lahko pa prideš tudi v stanovanje, kjer o knjigah ni ne duha ne sluha in tam visijo samo plakati videoigric.

Zavedam se, da niso vsi naklonjeni svetu knjig in da najbrž doma nimajo vsi knjižne police. Verjetno pa bom kdaj srečala tudi sočloveka, ki ga nikoli ne bi nagovorila kot bralca, ki ima doma na polici roman, zraven slik in drugega okrasja. Knjižni bralci torej niso značilno sramežljivi in z velikimi naočniki: so različni, kot so različne knjige.

MESTA: Parkirišče ali park?

Fri, 05 Jun 2026 12:30:34 GMT

»Prav tukaj!« se glasi napis na kamnitem opornem zidu ob delu Ulice Tigor v Trstu, ki je namenjen pešcem in nad katerim se bohoti bujno zelenje. Napis napoveduje gradnjo večetažne podzemne garaže s približno 90 parkirnimi mesti. Garaža na območju, bogatem z vrhunskimi primeri arhitekture s preloma stoletja, ob ulici, ki predstavlja eno od peš bližnjic do mestnega središča, odpira vprašanja, ki segajo precej dlje od parkiranja. Načenja namreč eno ključnih dilem upravljanja mest: kako razpolagati z omejenim prostorom v mestu ter komu naj pripadajo koristi njegove uporabe.

Trst je v marsičem zgleden primer mesta kratkih razdalj. Večina storitev, trgovin, šol, zdravstvenih ustanov in drugih dejavnosti je skoncentrirana na razmeroma majhnem območju. Številne četrti omogočajo življenje, v katerem je večino vsakodnevnih opravkov mogoče opraviti peš. Prav zato se zdi paradoksalno, da se v središču mesta še vedno išče rešitve v gradnji novih parkirišč, najbolj dragocene lokacije pa se namenja shranjevanju vozil.

Mnogi prebivalci starega mestnega jedra živijo v stavbah, zgrajenih davno pred množično motorizacijo, in nimajo zasebnih garaž, v gosto pozidanem mestu je parkirnih mest malo, iskanje parkirnega mesta pa je pogosto zamudno in stresno. Toda omogočanje čim enostavnejšega dostopa do doma ni enako kot pravica do parkirišča. Dostop do vsake hiše je za ranljive skupine možno zagotoviti tudi na primer z ugodnimi namenskimi prevozi do vrat. Parkirna mesta namreč zasedajo res veliko prostora, privabljajo dodaten avtomobilski promet, obenem pa problema dostopnosti ne rešujejo zares učinkovito in trajno. Izkušnje številnih mest kažejo, da večja kot je ponudba prostora za avtomobile, privlačnejša postane njihova uporaba. Dodatne kapacitete se hitro zapolnijo, ustvari pa se potreba po vedno novih in novih.

Še pomembnejši pa je drugi vidik. Območje ob Ulici Tigor predstavlja eno redkih odprtih in bujno ozelenjenih površin v sicer gosto pozidanem delu mesta. Tudi če gre danes za deloma slabo vzdrževan prostor, opravlja funkcije, ki jih pogosto opazimo šele, ko izginejo: hladi okolico, zmanjšuje hrup, omogoča stik z naravo in izboljšuje kakovost bivanja. Takšnega zelenja je v središču Trsta malo, zato je vsaka njegova izguba občutna.

Primer parkirišč ob Ulici Tigor ni osamljen. Podobne razprave so spremljale poseg na Katinari, kjer je bilo zaradi načrtovane gradnje parkirišča nove otroške bolnišnice posekanih skoraj 400 velikih dreves v borovem gozdiču, nedavno pa tudi v Grljanu, kjer je bilo ob prenovi pristanišča nenapovedano posekanih 12 velikih borovcev, še 16 pa je ogroženih - seveda zaradi parkirišč. V vseh primerih se je ponavljal podoben vzorec: na eni strani argument nujnosti parkiranja in dostopnosti, na drugi opozorila o izgubi zelenih površin ter dolgoročnih okoljskih posledicah.

Zakaj parkirišča tako pogosto prevladajo? Del odgovora je v tem, da so njihove koristi zelo konkretne in vidne. Vsakdo lahko razume stisko človeka, ki vsak večer išče prostor za parkiranje. Koristi zelenja pa so bolj razpršene in dolgoročne. Drevo ne rešuje vsakodnevne logistične težave, čeprav izboljšuje življenje stotinam ali tisočem ljudi. Poleg tega imajo parkirišča pogosto jasnega investitorja in torej neposreden priliv v proračun ter znane uporabnike, medtem ko so koristi zelenih površin javne, finančne koristi za proračun pa posredne in jih je zato politično težje zagovarjati.

Toda prav tu se skriva bistvo razprave. Garaža v ulici Tigor bo koristila omejenemu številu ljudi. Ob približno 90 parkirnih mestih govorimo o nekaj deset gospodinjstvih, ki si bodo lahko privoščila nakup boksov po cenah od približno 65.000 evrov navzgor. Zelena površina pa koristi bistveno širši skupnosti. Posamezniku morda le malo, vendar vsak dan in vsem hkrati.

Zato spor v Ulici Tigor ni zgolj spor med drevesi in avtomobili. Gre za vprašanje, kako razumemo pravično rabo mestnega prostora. Ali naj omejene površine namenjamo predvsem zasebnim koristim manjšega števila ljudi ali javnim koristim širše skupnosti? Ali naj mesto prilagajamo avtomobilom ali ljudem? In predvsem: za koga pravzaprav urejamo mesta? Odgovor na to vprašanje bo določal ne le usodo območja v Ulici Tigor, temveč tudi podobo Trsta v prihodnjih desetletjih.

BOKSARSKA VREČA: Strupena kemija vidljivosti

Fri, 05 Jun 2026 06:30:54 GMT

IZa vsako ceno! Vidnost je novi kisik za možgane. Če svoja dela opravljamo v tišini in oddaljeni od ostalih, nas v bistvu ni. Izpadeš celo kot snob, ker tržiš le svoje delo, samega sebe pa nočeš tržiti. Ali kaj skrivaš?

Da se danes lahko dokoplješ do slavnih 15 minut slave, ki jih je omenjal Andy Warhol, brez večjih muk, ni novost. Kdo so letošnji dobitniki Nobelove nagrade za kemijo? Čigave slike bodo razstavljali na poletni razstavi v prostorih Royal Academy? Katere so novosti na področju shranjevanja podatkov? Lahko bi še naštevali. Slava ni nujno povezana z neprecenljivim odkritjem za človeštvo. Kdo je Belen? Kdo je zmagal na sanremskem festivalu? Kateri trač vas najbolj zanima okrog angleške kraljeve družine? Razkošnost in obilje nepomembnega še danes polnita rumeni tisk in vsakodnevni small talk.

Največkrat je slava le seštevek vidnosti in prepoznavnosti, ki jo danes algoritmi še povečajo. Slava ni nujno vezana na pozitiven imidž. Prav na tem se razvija vidnost skrajnežev. Lahko rečemo, da sta bila Charles Manson in Adolf Hitler svojčas zelo slavna. Po taki vidnosti, če smo dojeli bazo etike in morale, ne hlepimo. Jasno je, da slave (tudi kratkotrajne) ne dosežemo, ker smo nekaj pomembnega dosegli, marveč zato, ker se o nas (o naših gestah) zelo veliko govori. Posledice našega dejanja pa so večje od vložene energije, da smo sploh šli v tisto dejanje. Lahko bi celo trdili, da je »vidnost« večkrat sad nepremišljenosti.

Jasno je, da vsak od nas pušča nek pečat, ki lahko odzvanja zelo široko. Ni nujno biti morilski psihopat ali diktator. Tudi nesrečni kmet iz Bocna, ki si je leta 2001 dal odžagati nogo, da bi lahko kasiral milijonski ček od zavarovalnine, in je pri tem izkrvavel, je žal doživel svojo posthumno slavo. Tega pa ni storil, da bi bil viden. Postal je prepoznaven kljub svoji volji. Danes pa se razvija obratni trend: tudi pri zelo skrajnih, neumnih odločitvah si želimo priče. Kot rečeno: biti protagonist za vsako ceno.

Včasih je cena zelo visoka, celo 450 evrov. Toliko je morala odšteti 29-letna turistka iz Paragvaja, ker se je v Rimu ohladila v Fontani di Trevi. Njen plavalni performans je snemalo kar nekaj ljudi in postal je viralen. Kljub globi se turistka šopiri na svoji spletni strani in komentira, da je v življenju vredno tvegati.

Nesramnost in aroganca sta pomembni startni točki, da nekdo uspe v popularni tekmi za slavo. Leta 2024 je turistka v Firencah splezala na kip Bakhusa in simulirala seksualne poze, medtem ko so jo seveda snemali. Turist je skočil s strehe beneške hiše v neki kanal in tvegal življenje, ker je bila tam voda precej nizka (in umazana).

Če smo prepričani, da pred takšnimi fenomeni ni možno ukrepati, poskusim natresti tri možne (sicer nepopularne) poteze.

Prvič: lahko bi takim uporabnikom omejili dostop do socialnih omrežij. To nima nikakršne zveze s svobodo izražanja. Internet ni več platforma svobode izražanja - to je dobro izpostavil Jaron Lanier že leta 2018 v knjigi 10 razlogov, da takoj zbrišete svoj socialni profil. Če so omrežja tako močna, bi potrebovali neko »dovoljenje« tudi za objavljanje po spletu.

Drugič: resno bi morali jemati temo prekomernega turizma (overturizem), ki dolgoročno celo prinaša finančno izgubo za zgodovinska mesta. O tem je v Primorskem dnevniku aprila pisal Peter Verč, ki je opravil intervju z novinarko Cristino Nadotti, avtorico knjige Turizem, ki se ne izplača. Tema me je tako zanimala, da sem naročil tudi knjigo Overbooked avtorice Elizabeth Becker. Že po prvih straneh je jasno, da nismo bili pripravljeni na to, da bi ideja turizma postala tako močan posel.

Tretjič: problem je protagonizem. Z idejo selfija smo povišali trend, da smo mi pomembnejši od tega, kar slikamo. Živimo v družbi zelo toksičnega ega. Veliko je dela na področju vzgoje in družbenih modelov. Naše odločitve in naša dejanja so pomembnejša od nas. Zato všečkajmo ne le trenutek vidljivosti, marveč tudi odmev tiste akcije.

Susumu Kitagawa, Richard Robson in Omar M. Yaghi. Jih poznate? Če si kdo zamisli, da ustvari posebno kemično strukturo, ki lažje zadržuje onesnaževala v zraku ali celo zadržuje vlago tudi v zelo suhih podnebjih, bo zasluženo imel svoj trenutek slave. Tudi če je to skupina treh ljudi. In so prejeli Nobelovo nagrado na področju kemije.

POMISLEKI: Bolivija spet v plamenih

Thu, 04 Jun 2026 08:00:21 GMT

Spremljamo dramatično dogajanje na Kubi, ki se podira sama vase. Ameriški generali se s kubanskimi pogajajo že kar na Kubi, v ameriškem oporišču Guantanamo. Spremljamo tudi pretežno motenega argentinskega predsednika Javierja Mileia, ki velikansko in bogato Argentino spet potiska v kolesje nemirov in negotovosti. Spremljamo tudi volitve v Kolumbiji, kjer se po prvem krogu zmaga znova obeta desnici.

O vsem tem precej poročajo novičarske agencije. Bolivija, kjer najbolj vre, ostaja na obrobju. Pa se prav tam, kjer je nekoč prinašal revolucijo proslavljeni Ernesto Guevara, imenovan »El Che«, tam so ga tudi ubili, dogajajo najbolj občutljive, usodne stvari. Američane je začelo motiti, da so na jugu celine najbolj navzoči Kitajci.

Redke zemlje in dragocene kovine bi morale po zakonitostih zakona, ki pravi, da Amerika pripada samo Američanom - pravijo mu Monroejeva doktrina -, pripadati samo Američanom. Zato severna Amerika ne dovoli, da bi se v Boliviji zgodil kakršen koli prevrat. Še najmanj pa vstaja, kakor se zadnje tedne dogaja na bolivijskem Altiplanu.

Pol leta je od tega, ko je v Boliviji z volitvami prišel na oblast Rodrigo Paz. Njegova zmaga je bila očitna. Ljudje so se po dveh desetletjih naveličali prvega predsednika staroselca Eva Moralesa. Morales se je takrat že skrival v tropskih hostah, policija ga je iskala, češ da je imel roke umazane od korupcije, dušo pa zaradi domnevnega posilstva mladega dekleta. Dve desetletji na oblasti pač prinesejo s seboj marsikaj, tudi obtožbe, morda tudi zla dela.

Rodrigo Paz, sin nekoč proslavljenega levičarskega politika Jaimeja Paza Zamore, se je zavihtel na oblast. Oče ga vodi in mu svetuje, sin pa se je prilagodil Donaldu Trumpu in argentinskemu sosedu Mileiu. »Kapitalizem za vse Bolivijce« je bila njegova volilna reklama, staroselcem, ki so ga množično volili, se je to zdelo vabljivo. Čakala jih je Indija Koromandija, so mislili. Geslo »Bog, družina in domovina« pa ne more veljati za reveže.

Po pol leta Rodriga Paza na oblasti so staroselci odkrili, da so bili zapeljani. Konec je bilo daril, ki jim jih je delil levičarski, indijanski predsednik Morales. Prodajal je plin sosedom, zlasti Brazilcem in Argentincem, tudi marsikaj dobrega je storil, revščino je zmanjšal. Pa marsikaj slabega tudi, predvsem pa se ni znal ogniti pastem ljudi na oblasti, vsemogočne korupcije.

Volivci Moralesovega socialističnega gibanja MAS so se na zadnjih volitvah, ko ga ni več vodil Morales, izrekli za na videz zmerno demokrščansko stranko Rodriga Paza, ki ima za podpredsednika močno protislovno osebnost, priljubljenega policista Edmarja Laro. V Moralesovih časih je odkrival korupcijske škandale. Moralesa nikoli ni našel, bivši predsednik se še dandanes skriva nekje v okolici mesta Cochabamba v središču države.

Bolivijci so dokaj hitro odkrili, da jih je Paz potegnil za nos. Konec je bilo subvencij za bencin, z njimi je Indijance nase navezal Morales. Tudi ustave se je lotil Paz, staroselce je postavljala na poseben, upoštevan položaj. Na Moralesovo politiko nacionalizacij je odgovoril s politiko denacionalizacij, prodajati je začel vse, kar je hotel kdo kupiti, tudi litij, celo žičnico iz prestolnice La Paz na Altiplano, visoko planoto nad mestom, kjer živi več ljudi kot v dolini, pa je že La Paz najvišja prestolnica na svetu.

Državo je Rodrigo Paz strahotno zadolžil. Skril se je pod ameriški ščit, sprejel je Monroejevo doktrino kot svoje vodilo. Stopil je med člane ameriško-izraelske falange. Američani zagotavljajo, da ga bodo zaščitili, prevratnikom ne bodo dovolili, da bi vrgli izvoljeno vlado, opozarja minister Marco Rubio, ki je po rodu Kubanec.

Ko so Bolivijci doumeli, kaj se jim dogaja, je prav na hitro počilo. Začeli so se protesti, ki trajajo že ves mesec. Uporniki, ki jim ne znajo določiti števila, ker se nenehno menjajo, vsakokrat pa jih je na cestah vsaj 300 tisoč, zapirajo vse pomembne ceste. Noben tovornjak ne more mimo, noben transport s hrano ne pride do La Paza. Vlada poskuša hrano iz Santa Cruza v tropskem delu Bolivije pripeljati z letali. Pomanjkanje je veliko, nezadovoljstvo tudi, gordijski vozel pa utegnejo presekati zavezniki iz Washingtona. Takrat bo Bolivija spet zanimiva za beli svet.

OB 2. JUNIJU: Drugi junij je tudi naš praznik

Wed, 03 Jun 2026 15:42:19 GMT

Ko bi glasovali, bi se Slovenci na Tržaškem in Goriškem pred 80 leti gotovo opredelili za republiko, in to v skladu s svojo zgodovino ter tedanjo družbeno stvarnostjo manjšinske skupnosti. Benečija je bila takrat, kot je bila pred referendumom in po njem, razred zase in se je zato večinsko opredelila za monarhijo. Ne zato, ker bi bili Beneški Slovenci posebej navezani na dinastijo Savojcev, temveč zato, ker jih je zgodovina že močno prizadela in jih je bilo strah novosti, predvsem pa novega neznanega političnega reda.

Benečani, ki od leta 1866 živijo v Italiji, so bili takrat, kot so deloma še danes, posebnost tukajšnjega slovenskega življa. Po referendumu iz leta 1946, morda že med tedanjo volilno kampanjo, se je proti njim začela po eni strani podtalna, po drugi pa še kako vidna raznarodovalna vojna, za katero se Slovencem na Videmskem še nihče ni opravičil in najbrž se nikoli ne bo. To so bili časi tajne organizacije Gladio in prevlade Krščanske demokracije, ki ni bila naklonjena jezikovnemu prebujanju Nadiških dolin.

Nato je pred petdesetimi leti prišlo do rušilnega potresa, ki je Benečiji, ob tragedijah, prinesel splošni preporod. Izvoljeni so bili župani, ki jih ni bilo strah razglašati se za Slovence, in začel se je jezikovni, družbeni in tudi gospodarski proces, brez katerega ne bi imeli špetrske dvojezične šole. Italijanski parlament je sprejel zaščitni zakon, ki priznava Slovence v videmski pokrajini kot sestavni del slovenske narodne skupnosti.

Gorica je postala sestavni del Italije leta 1947, tržaška pokrajina pa sedem let pozneje. To so bili za Slovence težki časi. V novi, četudi demokratični državi, nismo bili ravno zaželeni, prav nasprotno.

Meja med Italijo in Jugoslavijo ni bila železna zavesa, bila pa je dolgo let resnična meja z vsemi negativnimi posledicami za obmejno okolje. Potem je prišel Osimo, rodila se je samostojna Slovenija, leta 2001 smo končno dobili zaščitni zakon. Začelo se je novo obdobje, za katero je s svojo potrpežljivostjo in vztrajnostjo zaslužna tudi naša manjšina.

Slovenci v Italiji smo zelo navezani na Slovenijo, ki je naša matična država, država, v kateri živimo, pa je Italija. Drugi junij, ko so se Italijanke in Italijani leta 1946 znebili s fašizmom kompromitirane monarhije, je tudi naš praznik. Z našim glasom nismo pred osemdesetimi leti pripomogli k zmagi republike, smo pa potem veliko prispevali k njeni rasti in k utrditvi njene demokracije. Kdo se je, če ne mi, v težkih povojnih letih boril za državljanske pravice in za sožitje?

V ustavodajni skupščini Slovenci nismo imeli predstavnikov, z našim neomajnim bojem proti fašizmu pa smo tudi mi prispevali, da je italijanska ustava med najbolj naprednimi. In to tudi glede enakopravnosti državljank in državljanov ter zaščite jezikovnih manjšin, ki sodi med temeljna ustavna načela.

KOROŠKI FOKUS: Še ena boleča bilanca

Wed, 03 Jun 2026 04:00:00 GMT

Na začetku julija 1976 je avstrijski parlament na Dunaju sprejel Zakon o narodnih skupnostih. Čez mesec dni bo torej minilo petdeset let od sprejetja tega zakona, ki poleg Slovencev na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatov na Gradiščanskem, ki jih ščiti tudi Avstrijska državna pogodba (ADP) iz leta 1955, omenja tudi druge štiri priznane manjšine v Avstriji - Madžare na Gradiščanskem, Čehe in Slovake na Dunaju ter romsko skupnost. Tako kot sedmi (manjšinski) člen ADP tudi Zakon o narodnih skupnostih na številnih področjih ni uresničen, razlika med obema pa je, da je Zakon o narodnih skupnostih nastal po pogromu nad dvojezičnimi tablami leta 1972 na Koroškem, torej v manjšinam skrajno nenaklonjenemu času in z očitnim namenom, da prepreči uresničitev ADP. Tako strokovnjaki za manjšinsko pravo kot zastopniki prizadetih manjšin so zato prepričani, da je pol stoletja stari Zakon o narodnostnih skupnostih tako zastarel, da bi ga morali v celoti napisati na novo in ga prilagoditi današnjim izzivom.

Koroškoslovenski odvetnik Rudi Vouk je ob obletnici spornega zakona pretekli teden v Celovcu predstavil publikacijo 50 let Zakona o narodnostnih skupnostih - in še vedno brez rešitve. Spomnil je, da je sprejetju zakona leta 1976 najprej sledila faza, v kateri so uradi na Dunaju in v Celovcu vračali pisma slovenskih organizacij in pripadnikov slovenske manjšine z napisom »Prosimo, slovensko«, v drugi fazi pa so se pragmatično poskušali kar najbolje prilagoditi dani pravni situaciji. Ta faza je bila, sodeč po različnih sodbah ustavnega sodišča, za manjšino dokaj uspešna. Končala se je leta 2011 z za slovensko manjšino bolečim političnim kompromisom. Zakonodajalec je dele ureditve dvojezične topografije in uradnega jezika dvignil na ustavno raven in s tem vsem narodnostnim skupinam v bistvenih področjih manjšinskega prava zaprl pot do ustavnega sodišča. V zameno sta tedanji državni sekretar Ostermayer in takratni deželni glavar Dörfler koroškim Slovencem pisno obljubila reformiran zakon o narodnostnih skupnostih - in to »v najkrajšem možnem času«. Najkrajši možni čas medtem traja že polnih petnajst let in bo očitno trajal še kar nekaj časa, čeprav je za manjšine pristojna ministrica izjavila, da bi bila petdeseta obletnica sprejetja zakona »primeren datum« za nov oziroma spremenjen zakon.

Zakon, ki bi učinkovito ščitil in tudi pospešil vse v Avstriji živeče in tudi uradno priznane avtohtone narodne oziroma jezikovne manjšine, že takoj od sprejetja zakona pred petdesetimi leti odločno zahtevajo predvsem Slovenci na Koroškem in Štajerskem. Posebej po podpisu memoranduma o dvojezični topografiji leta 2011, ko je z ustanovitvijo delovnih komisij nekaj časa kazalo na določene premike. A na koncu se ni zgodilo nič. Ne na področju šolstva ne pri uradnem jeziku in vidni dvojezičnosti. Tudi ne v vprašanju (svetovalnih) narodnostnih sosvetov, ki so že skoraj petdeset let sestavljeni protizakonito. Dvojezično sodstvo pa je sploh mrtvo, saj od prvega maja letos ni več niti enega slovensko govorečega sodnika na dvojezičnih sodiščih v Pliberku, Železni Kapli in Borovljah.

Z drugimi besedami: medtem ko se položaj Slovencev in Slovenk na Koroškem in na Štajerskem ter tudi vseh preostalih manjšin skozi desetletja skrb vzbujajoče slabša, politika na Dunaju - in deloma tudi v teh deželah, kjer živijo manjšine - še vedno ne kaže resnega interesa, da bi proces umiranja manjšin vsaj ustavila. Številne znanstvene raziskave namreč že dolgo kažejo, da število koroških Slovencev in Slovenk nenehno pada in znaša le še 10.000. Enak alarmanten padec pa je opaziti tudi pri vseh drugih manjšinah, čeprav je Avstrija pred več kot dvajsetimi leti odpravila popis prebivalstva oziroma ugotavljanje jezikovne pripadnosti svojih državljanov. Slovenska manjšina na Koroškem in Štajerskem v takšnih razmerah upravičeno pričakuje ne le finančno, temveč tudi odločno politično pomoč matične države Slovenije. Dobri sosedski odnosi med državama vedno koristijo tudi manjšini, ki mora biti subjekt, nikakor pa ne ovira, če gre za uveljavitev celo mednarodno zajamčenih manjšinskih pravic, čeprav Slovenija do danes ni pravno uveljavila nasledstva sopodpisnice Jugoslavije v ADP.

Petdeseta obletnica sprejetja Zakona o narodnih skupnostih in tudi najnovejša publikacija pravnika Vouka, ki obe opozarjata na restriktivno manjšinsko politiko Republike Avstrije skozi desetletja, sta zato še kako primerni.

POD PREPROGO: Tukidid bo še počakal

Tue, 02 Jun 2026 04:00:00 GMT

Ali je res Xi Jinping že najvplivnejši državnik v svetu? Na prvi pogled ne, saj je Donald Trump na čelu za zdaj še najmočnejše velesile vsaj v vojaškem pogledu. Tudi v medijih je z napovedmi in preklici carinskih vojn, vojaških agresij in pogajanj, ki jim vsakič znova sledijo agresije, daleč glavni protagonist.

Celo preveč. Medtem ko se Trumpov narcisoiden ego šopiri na vse vetrove, je njegov kitajski kolega mnogo bolj zadržan. Težko je uganiti, kaj skriva za skrivnostnim nasmeškom. Mnogi prisegajo, da je to dolgoročna strategija za novo vodilno vlogo Kitajske, ki pa ne cilja na zamenjavo ZDA kot globalne velesile. To je bil vzorec zahodne dominacije, ki se je začela s španskim odkritjem Amerike in se polno uveljavila šele v zadnjih dveh stoletjih najprej z britanskim in potem z washingtonskim imperijem.

Kitajska si hegemonijo zamišlja drugače in plete mrežo vsestranskih stikov. Ta mesec so Peking obiskali Donald Trump, za njim Vladimir Putin, prej in potem pa cela procesija voditeljev z raznih celin, mnogih tudi iz Evrope, kjer se zavedajo, da ob rahljanju atlantskih vezi brez novih gospodarskih in političnih odnosov s Kitajsko ne bo šlo. Skratka, medtem ko se ruši svetovni red po meri Washingtona, se izrisuje podoba novega, še v povojih. Trumpov obisk v Pekingu je pomenil soočenje dveh različnih vizij sveta.

ZDA so svoj red uveljavile po drugi svetovni vojni. Združeni narodi so mu dajali videz legitimnosti, odločali pa so interesi in volja Washingtona. Ta red se zdaj ruši. ZDA z vso vojaško premočjo ne morejo streti male regionalne sile, kakršen je Iran. Še več: če je moč ZDA slonela na talasokraciji, dominaciji vseh oceanov in plovnih poti, je iranska zapora Hormuške ožine pokazala, kako krhka je ta oblast. Ogrožajo jo celo jemenski Hutiji v Bab el Mandebu ali kdorkoli bi skušal zapreti še kako ozko grlo, na primer Melaški preliv med Malezijo in Indonezijo, po katerem pluje 40 odstotkov svetovnega transporta.

Trump je zato šel v Peking ošibljen in pripravljen, da prvič v zgodovini Kitajski prizna (skoraj) enak rang, kot ga imajo ZDA. Xiju je ponudil, naj bi Kitajska prevzela nadzor nad delom sveta, Azijo in Afriko, v dogovoru in pod okriljem ZDA. Odgovor je bil »ne hvala, mi se ne gremo te igre«. Kitajske ne zanima biti globalni vice-žandar. Njen glavni interes je gospodarska rast, za kar ne potrebuje vojn, ampak pluralen mednarodni red s soudeležbo številnih subjektov. Globalni red, ki si ga zamišlja Xi, naj bi bolj kot na moči slonel na ekonomski soodvisnosti.

Sebe Kitajska že nekaj tisočletij vidi kot center sveta, vsaj azijskega, ki je bil v njenem dometu. Zdaj želi to moč projicirati še na druge celine, vendar z ekonomsko in ne vojaško nadvlado. V tem smislu gre razumeti Xijevo svarilo Trumpu, naj ZDA ne padejo v Tukididovo past. Teorijo, da mora velesila v zatonu z orožjem kljubovati novi v vzponu, ki jo pripisujejo grškemu zgodovinarju v zvezi s peloponeško vojno med Šparto in Atenami, sta v resnici skovala ameriška neokonservativna ideologa Graham Allison in Donald Kagan. Polastili so se je Dick Cheney, Donald Rumsfeld in Kaganov sin Robert, nosilci Projekta za novo ameriško stoletje (PNAC) in strategi agresij na Irak in Afganistan, Libijo in Sirijo, vojn proti terorju, širitve Nata vse do vojne v Ukrajini, kjer je delovala žena Roberta Kagana, Victoria Nuland.

Trump za Tukidida najbrž niti ni vedel, Xijevo svarilo pa je morda dojel. Ob vrnitvi iz Pekinga se je kajpak bahal, da je sklenil »fantastične« posle. V resnici mu je Xi ponudil le nekaj bonbončkov: uvoz ameriškega mesa in soje za 30 milijard dolarjev (na skupnih tisoč medsebojne izmenjave), nakup 200 letal Boeing (namesto predvidenih 500, kar je dobra novica za evropski Airbus) in morda še kaj, kar ni prišlo v javnost. Tajvan, je dal vedeti Xi, bo slej ko prej postal polnopravno kitajski, po mirni poti, če se ZDA ne bodo vtikale. In Trump naj bi se sprijaznil, da se vsaj tja ne bo vtikal. Malo ali nič pa ni iztržil glede kitajskih redkih surovin, ki jih ZDA krvavo potrebujejo ne le za umetno inteligenco, ampak tudi za rakete, ki so jih potratili v agresiji na Iran in obrambi Izraela in jim jih zdaj primanjkuje.

Tukidid bo moral počakati, saj je najmočnejša vojska na svetu za orožje odvisna od svoje glavne tekmice. Pa naj kdo reče, da ta svet ni hecen.

PERSPEKTIVE: Med mandatom in stoletjem

Sat, 30 May 2026 12:30:00 GMT

V minulih tednih sem razmišljal, kako narodi različno doživljajo čas: nekateri razmišljajo v mandatih, drugi v stoletjih. Od česa je to odvisno? Naš čas zaznamujejo geopolitična trenja. Zato bi se rad ustavil pri analizi dveh glavnih akterjev našega časa, ZDA in Kitajske. V katerem zgodovinskem času živita in kakšen družbeni model ponujata svetu?

ZDA so relativno mlada država, ki je svojo nadvlado dosegla v prejšnjem stoletju predvsem po zaslugi samomora evropskih imperijev na začetku 20. stoletja, zmag v svetovnih vojnah, priseljencev z vsega sveta ter velike industrijske rasti in z njo povezanega vojaškotehnološkega razvoja. Na čelu sveta so se Američani leta 1991 znašli sami, potem ko so si več kot štirideset let svet delili s funkcionalnim nasprotnikom, Sovjetsko zvezo.

Kitajska pa je, nasprotno, večtisočletna civilizacija, ki se je kljub kriznim obdobjem ohranila skozi čas. Ne nazadnje danes izhaja iz več kot stoletja dolgega obdobja ponižanj. To se je začelo sredi 19. stoletja, ko so evropske velesile na vrhuncu svoje imperialne epopeje Kitajce silile, da se odprejo večjemu trgovanju (ironija usode?), in s prodajo opija povzročale socialno krizo v kitajski družbi (spet ironija usode, če pomislimo na škodo, ki povzroča »kitajski« fentanil Američanom). Po komunističnem obdobju in gospodarskih reformah Denga Xiaopinga v smeri tržnega gospodarstva je Kitajska leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo in tako uradno postala tovarna sveta.

Do tu nič novega.

Z družbenega vidika ZDA ponujajo hedonistični model družbe, v katerem je človek postavljen v ospredje in se mora kot posameznik uresničiti ter biti v življenju uspešen. Uspeh posameznika pride pred uspehom družbe in države, ki ji pripada. Liberalistična družba je nazadnje ustvarila egoističnega človeka, ki želi čim bolj omejiti vlogo države in njen vpliv na življenje ter svobodne izbire posameznika.

Na drugi strani stoji Kitajska. Čeprav je sprejela kapitalizem, je njeno gospodarstvo še vedno močno odvisno od državnih petletnih programov centralnega komiteja, ki usmerjajo gospodarski razvoj države. Na Kitajskem je torej v ospredju kolektiv; smisel posameznikovega življenja se udejanja v večji požrtvovalnosti, ki služi predvsem uspehu družbe in šele nato posameznika.

Če bi ZDA in Kitajsko danes opisal kot dve osebi, bi bile prve najstnik: nestrpen, prevzeten, osredotočen nase, zlahka razburljiv, kratkoviden in prepričan, da je vsemogočen; druga pa bolj modra odrasla oseba: potrpežljiva, previdna, marljiva, z dolgoročnim pogledom v prihodnost, ki se izogiba spopadu. Mislim, da tak profil opisuje tudi geopolitično držo, ki jo imata državi v tem trenutku, ko se spreminjajo svetovna ravnotežja. Kitajska opazuje, kako se njen nasprotnik dejansko sam slabi, in skoraj brez premika mezinca izboljšuje svoj položaj v razmerju do ZDA.

Večkrat sem se vprašal tudi, ali bi se Američani obnašali enako, če bi bili oni na mestu Kitajske. Njihov vojnohujskaški duh nam daje misliti, da ne. Kitajska ne zmaguje samo zato, ker se njen glavni tekmec ponovno zapleta na Bližnjem vzhodu, daleč od svojih meja, in preusmerja vojaška sredstva, ki so bila namenjena omejevanju kitajskega vpliva na Daljnem vzhodu, na druga prizorišča. Kitajci imajo korist tudi od spreminjajočega se svetovnega dojemanja realnosti. ZDA so danes v očeh javnega mnenja manj zanesljive zaradi nenehnih groženj, nedoslednosti in neskončnih vojn, ki škodujejo celotnemu svetu. Če so Kitajci res marljivi, se sami ne bodo postavili v slabo luč.

Tako kot se mora kapitalistični človek skozi življenje sam uresničiti, mora tudi predsednik demokratične družbe prinesti konkretne rezultate v relativno kratkem času. Ali to ne omejuje sposobnosti dolgoročnega načrtovanja? Mar ni v kolektivistični družbi cilj postavljen dlje, onkraj življenja posameznika, zaradi česar je posameznik manj pomemben (in manj svoboden), če je del nečesa večjega? To pomeni, da je njegovo delovanje funkcionalno tudi, ali celo predvsem, za prihodnje generacije, ki bodo jutri odgovorne za obstoj civilizacije. Skratka: ali gre tej osnovni kulturni razliki pripisati zasluge za trenutno(?) večjo kitajsko geopolitično potrpežljivost?

BRATJE IN SESTRI: Tam, kjer so zbrali 0,98 % glasov ...

Fri, 29 May 2026 06:00:20 GMT

Predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni je v torek ironično pokomentirala izid nedeljskih in ponedeljkovih občinskih volitev. »Tudi danes je propad desne sredine preložen na jutri,» je zapisala na družbenem omrežju.

V mislih je imela, bržda, zmago desnosredinskega kandidata Simoneja Venturinija v Benetkah. V brk napovedim je postal župan.

Meloni mu je takoj telefonsko čestitala in obljubila: »Kmalu te bom obiskala v Benetkah.«

Verjetno je tudi njo Venturinijeva zmaga presenetila, sicer bi ga prišla obiskat že med volilno kampanjo, da bi ga s svojo prisotnostjo podprla in ga spodbudila v tekmi za županski stolček. A morda, tako namigujejo zlobneži, se je takrat izognila Benetkam, da ne bi njenega prihoda enačili z morebitnim porazom desnosredinskega kandidata.

Če se Giorgia Meloni po volitvah v mestu na lagunah smeje, se taista Giorgia na območju pod Vezuvom trese. V številnih tamkajšnjih občinah je njeno stranko Bratov Italije prizadejal prav uničujoč politični potres.

Kampanija je bila za desnosredinsko koalicijo že ob marčevskem referendumu o sodni reformi usodna. »Ne« je prevladal z več kot 65 odstotki glasov. V pokrajini Neapelj se je proti reformi pravosodnega ministra Carla Nordia izreklo kar 72 odstotkov volivcev.

Časi, ko je Melonijin duhovni oče Giorgio Almirante med volilno kampanjo junija 1979 na shodu na osrednjem neapeljskem Trgu Plebiscito zbral »200.000 ljudi« - kot je pisalo na plakatih, ki so jih tržaški mladci Fronte della gioventù v tistih dneh nezakonito nalepili po mestnih ulicah -, so, sodeč po rezultatih zadnjih občinskih volitev, mimo.

Najbolj zgovoren je primer občine Portici. Bratje Italije so se predstavili z lastno kandidatko. Ione Abbatangelo je prejela vsega 1,23 odstotka glasov, stranka Bratov Italije še manj. Manj kot odstotek, točneje 0,98 odstotka (!).

V drugi tamkajšnji občini je bil poraz stranke sester Meloni še bolj pekoč. Kandidat leve sredine Michele Carbone je prejel kar 87,67 odstotka glasov. («Zmagal je z bolgarsko večino,» bi tolikšen uspeh poimenoval tržaški postfašist Roberto Menia ...) Bratje Italije so s kandidatom Mauriziom Brunom dosegli vsega 1,23 odstotka, to je polovico manj kot Roberto Galdieri, ki je s podporo stranke generala Vannaccija prepričal 2,4 odstotka volivcev.

V občini Afragola, fevdu ligaške državne sekretarke za odnose s parlamentom Pine Castiello, kjer je imela desna sredina eno od svojih kampanijskih trdnjav, so Bratje Italije s 3,88 odstotka glasov zaostali ne le za strankama Naprej, Italija in Ligo, temveč tudi za številnimi drugimi občanskimi listami.

Zapisati, da so Bratje Italije v Kampaniji stranka sester Meloni, ni iz trte izvito.

Celotno volilno kampanjo je vodila sestra Arianna. Prijateljico, poslanko Marto Schifone, je izbrala za pokrajinsko komisarko stranke v Neaplju in požegnala strankinega županskega kandidata v Ercolanu, Luciana Schifoneja, Martinega očeta. Bratje Italije so se v Ercolanu pogreznili kot Ercolano po znanem potresu: prejeli so vsega 2,88 odstotka glasov.

Nekdanji kulturni minister Gennaro Sangiuliano, imenu navkljub, v občinah okrog Neaplja ni storil čudeža, čeprav se je v volilni kampanji močno angažiral. Sad njegovega »truda« je bil sledeč: v Arzanu so Bratje Italije prejeli 8 odstotkov glasov, v Mugnanu 4,82 odstotka. V tistih občinah ostaja vsedržavni odstotek stranke Bratov Italije (okrog 28 %) ... pobožna želja. Sangiulianov katastrofalni »trud« bo vsekakor poplačan: postal bo vodja desnosredinske opozicije v kampanijskem deželnem svetu.

Marsikdo bo imel kak pomislek nad primerjavo med za vladno koalicijo zmagoslavnimi občinskimi volitvami v Benetkah in sicer pekočimi porazi v majhnih občinah v Kampaniji. S političnega vidika bo pomislek gotovo obveljal. S številčnega ne. Kajti: občina Benetke šteje kakih 250 tisoč prebivalcev, občine v Kampaniji skupaj skoraj 300 tisoč.

V tistih občinah (velikih skupaj kot poldrugi Trst ...) so postali Bratje Italije stranka liliputanskih razsežnosti.

Prav zato se jih sestra Giorgia otepa, kaj šele, da bi jim posvetila kak ironičen spletni dovtip.

POMISLEKI: Spet spremenjena slovenska krajina

Thu, 28 May 2026 06:30:51 GMT

Ni preprosto živeti na sončni strani Alp. Slovenski turistični propagandisti že nekaj desetletij prodajajo podobo naše deželice kot sončno stran Alp, čeravno premoremo komaj nekaj odstotkov alpskega sveta. Da ni tako zelo preprosto živeti na tem koščku zemlje, me pa zadnje dni opominja popolnoma spremenjena podoba vsega, kar premoremo in tudi česar si želimo. Vse, kar se je zdelo še nedavno tega resnično in skoraj zveličavno, je zdaj že močno popljuvano, v vseh pogledih do konca ničvredno. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi pred štirimi leti, ob prejšnjem povolilnem obdobju. Tudi takrat so brisali, kar je sodilo v prejšnje čase.

Morda se motim, ampak zdi se mi, da je bilo prejšnjikrat vseeno za spoznanje manj robato, manj primitivno kot te dni, ko dobivamo novo vlado in novo prihodnost. Če bo le mogoče, bo popolnoma drugačna od sedanjih dojemanj stvarnosti in načrtov prihodnosti. Da bi se Slovenci kdaj o čemerkoli poenotili, bržkone ne bom doživel. Morda ta sreča doleti moje vnukinje.

Pa nimam v mislih samo enoumja, tudi neumnost. Enoumja smo se dodobra najedli v skoraj tisočletju katolištva, ki je prepovedovalo vse drugo, tudi protestante, ki so nam prinesli jezik in kulturo. Tudi enoumja, kakor smo ga poznali po drugi vojni, si ne želim, ta je največji kamen spotike te dni po volitvah. Zataknili smo se nekje v preteklosti. Spet se bomo tepli in grdo zmerjali, sovraštvo gojili kot najvišjo vrednoto. Najbolj glasni bodo kot ponavadi tisti, ki so ob zadnji nevihti pred dobrimi tremi desetletji zamenjali barvo.

Samo normalni dogovor o skupnih interesih, o skupnem preživetju bi nam prav prišel, nič drugega ne rabimo. Potem se morda na političnih vrhovih, med ljudmi, ki odločajo o naši usodi, ne bi znašli fičfiriči in pridaniči. Ko se je naša mala domovina naposled začela kot samostojna država, se pravi po padcu berlinskega zidu, smo premogli na nekaj prvih volitvah izbrati cvet, elito ene ali druge barve, politiki so si po prejšnjem enoumju kar spretno razdelili prostorčke pri koritu, vedeli so, da vsi naenkrat ne bodo mogli biti na vseh koncih hkrati. Potem pa nam je šlo vsakokrat slabše. Preudarni ljudje nočejo več v politiko, niti kritizirati je nočejo več.

Po vsem, kar smo slišali, videli, poskušali dojeti v zadnjih nekaj mesecih, se mi zdi, da bo treba v prihodnje pozorneje spremljati razlage tujih medijev. Morda tudi zato, ker imajo na tujem več tradicije, ali pa so se na premete, preskoke in podobne telovadne veščine politikov bolj navadili kot mi.

Zaenkrat se vsekakor najbolj nagibam k temu, da bom v prihodnje bral pretežno tuje analize našega dogajanja. Jasno jim je, da smo se na Slovenskem čez noč obrnili z ene na drugo stran, skoraj na drugo plat zgodovine. Ni prvič in najbrž tudi ne zadnjikrat, da menjamo stran v svetovni delitvi vrednot in interesov. Nekomu, ki nas spremlja od strani ali od daleč, pa najbrž ni lahko doumeti, da neka evropska država, pa naj bo še tako majhna, nima svojih skupnih smernic, svojega stališča, ki je znak skupnega interesa.

Vsakokrat, ko se zamenja oblast, po vsakih volitvah, ko se ljubitelji oblasti prodajo na eno ali drugo stran, zavržemo vse, kar je bilo do včeraj, vsem je tudi jasno, da se bo čez štiri leta, morda tudi prej, zgodilo nekaj podobnega. Tuji analitiki to laže opazijo, zelo jasno pokažejo s prstom na nas in povedo, da je ne glede na vse, kar se dogaja na svetu, po novem naš partner Benjamin Netanjahu, navsezadnje je pomagal tudi krojiti marsikaj, v svetovnem merilu je naš najbližji, najbolj razumevajoči partner kar slovenski zet Donald Trump. Tisti tuji mediji, ki jim je mar, kje leži naša deželica, to povedo jasno in na glas.

Slovenski mediji se tako hitro in zlahka prilagajajo novim časom in novim gospodarjem, tudi spreobračanju resnic in prodajanju očitnih laži, da je škoda časa za branje in poslušanje puhlic. Ne doumejo, da slovenski parlament vodi mož, ki ga tam nihče nikoli ne bi pričakoval. Niti slučajno. Na vrh ga je znal postaviti morda edini pravi zviti in pretkani politik iz naših logov.

Tako zelo majhni smo, da ne premoremo več pogač, ki bi si jih lahko delili. Samo eno imamo, enkrat jo režejo eni, drugič drugi. Da bi skupaj sedli k mizi in poobedovali, kakor se v majhnih skupnostih spodobi, najbrž ni pričakovati, ne še v tem in morda tudi v še katerem stoletju.

PERSPEKTIVE: Padel sem v besolovko

Sat, 23 May 2026 06:30:06 GMT

Minulo nedeljo je potekal mednarodni dan boja proti homo-bi-transfobiji oziroma mednarodni dan proti iracionalni nenaklonjenosti, predsodkih in sovražnosti do vseh neheteroseksualnih, cisspolnih ali tako dojetih oseb. Posebej bi rad poudaril del o dojemanju, ker je ključen.

Kajti prav zato, ker je nasprotovanje iracionalno, sploh ni pomembno, ali so osebe, ki doživljajo sovraštvo, geji, lezbijke, bispolne ali transspolne, dovolj je, da jih nasilneži tako dojemajo. V nedeljo, ko sem po družabnih omrežjih prebiral podporna sporočila, me je prijelo, da bi prebral kakšen komentar pod objavami. Ni da ni, kaj vse so ljudje sposobni napisati.

Najbolj me je presenetila iznajdljivost v tkanju povezav med popolnoma nepovezanimi temami. Če mi bo kdo še kdaj rekel, da je zaradi tehnologije človeštvo izgubilo vso iznajdljivost, ga bom z veseljem povabil, naj si prebere kakšen komentar pod objavo predsednice Republike Slovenije ob mednarodnem dnevu proti homofobiji, v katerih npr. Janezek iz Spodnjega Dupleka v nekaj vrsticah poveže uporabo luksuznih avtomobilov slovenskih politikov, vožnjo z avtobusom njegove mame, spopad v Gazi, pomanjkanje zdrave kmečke pameti in napad na »normalne«.

Če se sprašujete, kaj sem napisal, vam priznam, da tudi meni ni jasno, vem le, da me je zgrabil nepopisen obup. Ker se seveda nisem mogel zadovoljiti z le eno perečo temo, sem še isti dan prebral komentarje pod novicami o krutem napadu z avtomobilom v Modeni in se znova zgražal nad ravnjo komentarjev, nakar sem kot nor začel tipkati odgovore na razne sovražne komentarje.

Objavil sem le enega, ko sem se zavedal, da sem tudi sam padel v past ragebaitinga. Z izrazom rage bait (vaba za bes) označujemo vsebino, večinoma spletno, ki je ustvarjena z namenom izzvati jezo, ogorčenje in burno reakcijo. Deluje kot vaba, ki nas sili v impulzivno komentiranje in deljenje objav. V slovenščini se uporablja tudi izraz besolovka.

V naši sodobni družbi je vseprisotna. Veliko jo uporabljajo brezplačni spletni mediji, ki služijo na podlagi števila klikov, in tudi populistični politiki, ki zavedajoč se splošnih preprostih stališč veliko dajo na čustveno komponento naravnega odziva ogorčenja obiskovalcev njihovih profilov.

Italijanska konservativna politična stranka je v nedeljo, takoj po tragediji v Modeni, začela deliti nestrpne objave o tem, da je storilec krutega dejanja potomec maroških priseljencev, in še v isti sapi začela pisati o nujnosti strožje migracijske politike. Škoda, da ti isti politiki pozabljajo, da sta bila med peterico, ki je ustavila napadalca, tudi dva egipčanska migranta. Saj veste, politika nima potrebe po tem, da bi bila koherentna.

Osebno sem vsakič znova zbegan, ko se tovrstne tragedije izkoriščajo v politične namene, predvsem ker se tako oškoduje celotna družba in se izgublja še tisto malo človeškosti v nas. Močno verjamem v mir in potrebo po njem, v družbi pa vidim jezo in potrebo po nasilju.

Vtis imam, da komaj čakamo, da se bomo lahko znova sprli. Kot da bi imeli potrebo po fizičnem obračunavanju, da bi pokurili neporabljeno energijo, ki jo imamo v sebi. Smo mogoče predolgo živeli v miru in človeštvo vsake toliko potrebuje vojno? Je morda minilo premalo let od takrat, ko je moral človek od jutra do večera močno garati, in se zato naše telo še ni prilagodilo na presežno energijo zaradi pretežno sedečega dela? Smo prenasičeni s kemično obdelano hrano in hrepenimo po dopaminu, ki nam ga možgani pošljejo v telo, ko se razjezimo?

Ne vem, kaj je vzrok, vem pa, da sem vsakič znova zaskrbljen in razočaran nad lahkotnostjo, s katero se danes uporablja sovražni govor. Nekoč so verjeli, da je nevednost posledica težavnosti dostopa do virov, a smo danes, ko lahko iz vsakega dlančnika dostopamo do neizmerljive količine podatkov, bolj ignorantski kot kadarkoli prej. Mogoče težava ni v dostopnosti do informacij, ampak v dostopu do kakovostnih informacij.