Kolumne

PERSPEKTIVE: Nismo samo manjšinci

Sat, 11 Apr 2026 08:20:00 GMT

Prazniki so priložnost, da si vzamemo čas. Že pred veliko nočjo sem dlje časa preživela doma zaradi prehlada, ki sem mu bila sicer hvaležna, da mi je zagotovil premor od vsakodnevnega hitenja, kar mi samo po sebi ne bi uspelo. V očeh drugih je poslabšano zdravstveno stanje zdaleč tehtnejše opravičilo za počitek kot pa samo potreba po njem. V tem času okrevanja tudi nisem bila preveč dosegljiva, ker se mi preprosto ni dalo biti.

Prazniki zame niso napolnjeni z vero, duhom vstajenja ali čim podobnim, temveč z drugačno energijo, ki nas ob teh priložnostih prikliče v sedanjost in spodbudi, da opazujemo in razmislimo o tem, s čimer smo obdani.

Že nekaj časa sicer opazujem to, kar počnem, in se sprašujem, ali me resnično veseli. Najprej sem ugotovila, da sem obdana s senco manjšine: od vezi do dela in nam priljubljenega in neizogibnega prostovoljstva. Dognala sem, da se ukvarjam vedno z enim in istim, vendar v drugačnih oblikah: z našo polpreteklo zgodovino, ki nas še vedno zaznamuje, z rabo jezika, z razumevanjem manjšinske stvarnosti in z njenim razvojem, s spominom in ne nazadnje tudi z nenehno kritiko statusa quo.

Nedavni pogovor na Radiu Trst A o pomlajevanju kadrov znotraj skupnosti je v meni utrdil prepričanje, da počnem to, kar počnem, iz občutka odgovornosti in dolžnosti do manjšine, še pred voljo in angažiranostjo. To se pravi občutek, da moram kot pripadnica manjšine nujno pripomoči k njenemu ohranjanju in razvoju iz dolžnosti do nje, ne glede na to, ali si tega želim ali ne. Prepričanje torej, da dejanja in odločitve čisto vsakega posameznika in posameznice vplivajo na ohranjanje in razvoj skupnosti. Smisel moje biti je torej skupnost, ki ji pripadam, kot da bi bila vanjo ujeta. Se pa sprašujem, kdo sem lahko zunaj nje?

Podobno frustracijo opažam tudi pri drugih, predvsem med mladimi. Zatopljeni smo v ciklično odkrivanje in razglabljanje enega in istega, kar sem splošneje zaobjela v drugem odstavku tega besedila. Ko je pokrajinski odbor SKGZ prejšnji mesec imel v gosteh Niko Kovač, je bilo občinstvo navdušeno nad tem, da se končno razmišlja o nečem, kar ni nujno povezano z manjšino. Kot če bi zaporniku pokazali nebo in mu povedali, da lahko le dočaka svobodo.

Iz česa je še sestavljena naša bit, če od celote odvzamemo manjšinski del? Verjamem, da tudi zaradi tega mladi hrepenijo po tujini ali kraju, ki je bolj ali manj oddaljen od doma - ker omogoči, da živimo sebe zunaj manjšinske organiziranosti in njenega pogojevanja. »Drug kraj« nam ponuja vpogled v možnosti, ki jih lahko živimo, oziroma nam postavlja ogledalo, da v njem vidimo to, kar bi sicer lahko bili.

Kako naj se razvijemo, se učimo in spletamo stike z okoljem, če ne obravnavamo nič drugega kot stanje samih sebe v različnih družbenih in zgodovinskih fazah? Kaj, če proslav ne bi bilo več in bi se spominjali tega, kar je bilo, in teh, ki so bili, recimo z dobrim koncertom ali pa s premišljenim druženjem? Večkrat je odgovor na to: »pa naredi!« in človek resda pomisli, da lahko poskusi uvesti kaj svežega, bolj zdravega. To pa ni naloga člana skupnosti in česa takega verjetno ne bi naredili zaradi tega, »ker smo vedno delali tako« in res ne znamo drugače.

V prej omenjenem radijskem intervjuju, ki je dostopen na spletnem portalu RaiPlaySound pod zavihkom Obzornik, je predsednica Inštituta za slovensko kulturo, Vida Rucli, pojasnila pomen novih društev in novih oblik organiziranosti kot protiutež prevzemanju vodilnih in drugih funkcij znotraj že obstoječih organizacij. Za to potrebujejo ideje, skupino motiviranih in izobraženih ljudi ter ambicijo, kar ne sme biti narodnostno, identitetno in ideološko pogojeno. Zaradi pomanjkanja tega je ustvarjanje česarkoli kakovostnega in revolucionarnega nemogoče.

Sprašujem pa se, kaj bi lahko vsi mi bili, če ne bi bili vezani na manjšino? Ne iščem odgovora, le razmislek. Kje bi ti rada živela? Kaj bi počela? S kom bi se družila? Kaj bi ustvarjala? Kdo bi bila? Utopično ali morda niti ne, dejstvo, da lahko obstajam zunaj manjšine, mi omogoča globok oddih in me opogumlja, da se, prej ali slej, vendarle znebim teh utesnjujočih okovov.

MESTA: Polni hoteli in prazna stanovanja

Fri, 10 Apr 2026 06:30:33 GMT

Trst je sredi nepremičninskega plazu, ki tiho, a vztrajno spodkopava socialne temelje mesta. Paradoks je očiten. V mestu ne manjka stanovanj, a vendar so ta za vse večji del prebivalstva nedosegljiva. Cene nepremičnin in najemnin rastejo bistveno hitreje kot lokalne plače, socialna stiska pa se poglablja v senci turističnega razcveta.

Še pred sedmimi leti je bil Trst na nepremičninskem dnu, danes pa dosega rekordne rasti. Po podatkih portala Immobiliare so se od začetka leta 2019 do pomladi 2026 povprečne prodajne cene v občini zvišale za osupljivih 60 odstotkov. Skok neposredno sovpada z uveljavitvijo mesta na turističnem zemljevidu. Na tisoče stanovanjskih enot je prešlo na platforme za kratkoročni najem, znaten del stanovanj pa je ob obetu rasti vrednosti končal tudi kot parkiran kapital ali kot občasno bivališče tujih kupcev. Trst je postal zanimiv za Avstrijce, Nemce, Madžare, pa tudi Slovence, ki v njem vidimo privlačen drugi dom ob morju. A velik del stanovanj se s tem trajno umakne s trga dolgoročnih bivališč. Kljub več kot 2.600 družinam na čakalnih listah za javno stanovanje je po različnih ocenah v mestu skupaj več kot 10.000 praznih zasebnih stanovanj.

Škarje med stroški bivanja in prihodki gospodinjstev so se močno razprle in se razpirajo še naprej. V istem obdobju, ko so prodajne cene nepremičnin poletele, najemnine pa so zrasle za 40 %, so se nominalne plače v povprečju zvišale za skromnih deset odstotkov, kar ob inflaciji pomeni celo padec dejanske kupne moči. Ker živi v najemu približno tretjina Tržačanov, kar je precej nad italijanskim povprečjem, je trg za povprečnega delavca ali upokojenca postal nedostopen.

Trst ima sicer v rokah izjemno bogastvo - več kot 12.400 neprofitnih stanovanj v lasti zavoda Ater in občine. To je stoletna dediščina, ki bi morala biti ščit proti gentrifikaciji, a je začela pod težo let popuščati. Četrtina teh stanovanj potrebuje nujno prenovo, okoli 1.500 enot pa je povsem praznih, saj so v tako slabem stanju, da po zakonu niso več vseljiva. Ker so najemnine socialno nizke, zavod sam ne zmore zbrati dovolj sredstev za obnovo fonda in ostaja odvisnik od izrednih državnih sredstev.

Posebno poglavje predstavljajo sicer dobro zamišljeni ukrepi italijanske zakonodaje. Po sistemu »dogovorjenih« najemnin »3+2 lastnik« v zameno za najemnino, nižjo od tržne, plača le desetodstotni davek namesto običajnih 21 ali več odstotkov. Dolga leta je bil ta mehanizem učinkovit, a turistični pritisk ga je potisnil čez rob - donosi od kratkoročnega najema so postali tako visoki, da investitorji raje tvegajo z višjo obdavčitvijo, kot pa da bi stanovanje za pet let zaklenili v dogovorjeno najemnino.

Paradoksalno je k stiski prispeval tudi Superbonus 110 %. Energetska prenova je lastnikom dvignila uradno točkovanje stavb in s tem zakonsko dovoljene zgornje meje dogovorjenih najemnin, ne da bi izgubili davčne ugodnosti. Kar je bilo zamišljeno kot okoljski ukrep, se je za marsikaterega najemnika sprevrglo v finančni pritisk. Hkrati se je poglobil razkorak med lepo prenovljenimi objekti, v katerih so pretežno najemna stanovanja, in stavbami, v katerih živijo starejši lastniki, ki si vložka v prenovo niso mogli privoščiti.

Če želi Trst preživeti kot živo mesto, bo treba hitro ukrepati. Najprej je nujno potreben sistematičen program prenove tistih 1.500 »spečih« stanovanj podjetja Ater s stabilnim finančnim virom. Hkrati pa mora mesto postati drznejše pri uporabi praznih prostorov. Prazne palače v starem mestnem jedru bi lahko prednostno preuredili v študentske domove, s čimer bi zmanjšali pritisk študentov na zasebni najemni sektor. Lahko bi spodbujali zadružno povezovanje mladih, ki bi jim občina podelila stavbe v dolgoročno upravljanje pod pogojem, da jih sami postopno obnovijo in v njih bivajo. Mesto lahko tudi aktivno pomaga pri obnovi sosesk, da prepreči propadanje in socialno segregacijo. Seveda pa je potreben tudi politični pogum za obdavčitev stanovanj, ki služijo zgolj kot naložba, za strogo omejevanje licenc za kratkoročni najem in za učinkovit nadzor nad obojim. Brez teh ukrepov bo Trst postal muzej za turiste in naložbena priložnost za vlagatelje - ne pa dom za tiste, ki v njem živijo in delajo.

POMISLEKI: Križev pot po veliki noči

Thu, 09 Apr 2026 07:00:28 GMT

Velika noč je mimo, tudi v Emavs so se sprehodili nekateri, ki so imeli prost ponedeljek, pretežni del sveta pa nadaljuje svoj vsakdan, kakor da praznikov sploh ni bilo. Res so bili nenavadni in raztreseni, povsod po svetu je en sam cirkus, pa žal ne tisti v cirkuški areni in za otroško zabavo. Zmeraj teže srečaš še katerega v vesolju izgubljenega nepopravljivega optimista, ki bi se nasmehnil, z ramen otresel prah in se zazrl nekam naprej, v prihodnost. Pa bi bilo prav prijetno, če bi bilo več optimistov in če bi tudi kaj vplivali na stanje duha tudi v tej naši solzni dolini šentflorjanski.

Ja, vsak dan bolj postajam pesimist, ko spremljam dogajanje v lastni okolici. Pa smo imeli vendar volitve, ki bi lahko pomagale pri iskanju zdrave pameti. Nekam se je izgubila, morda se je zabubila v kakšen kotiček, morda ji je zmanjkalo moči, ko je ugotavljala, da v Butalah nikomur ni pomoči.

Opažam, da se pametni ljudje nič več ne pogovarjajo o politiki, kar je načelno sicer dobro, nehali so celo navijati za tega ali onega. Samo nepoboljšljivi politikanti se še zaganjajo in bevskajo v luno, ki je bila te dni res obilna.

Volitve v Butalah, v solzni dolini šentflorjanski, ki je čisto majhna, komaj opazna, če jo gledate iz širnega sveta, so namreč mimo. Pa se duh, ki je pred volitvami ušel iz steklenice, nikakor noče pomiriti in se vrniti nazaj vanjo, da bi ljudje lahko zaživeli v miru. Borci za poslanska mesta in za visoke plače brez posebno velikega dela se še kar naprej drenjajo in prestavljajo z enega konca na drugega. Po televizijah, ki jih je kot pečka, to po volitvah postaja še bolj jasno kot prej, pa nikakor ne moreš izmeriti, katera se bolj od drugih bliža dnu in vrhuncem vseh neumnosti, se kandidati še kar naprej neusmiljeno zmerjajo. Celo tisti, ki jim je že jasno, da so izgubili in da jih stolček ne čaka več, se šopirijo in napihujejo, fičfiriči pa se delajo tako pametne, da je preudarnemu človeku kar slabo.

Spomniš se časov po osamosvojitvi, ko so se za vrh vendarle potegovali izbranci s te ali one strani. Kar zjokal bi se, ko vidiš, koliko je od tiste kar visoke ravni ostalo po dobrih treh desetletjih. Kaj šele bo, če se nam obeta sedanja pot razvoja zdrave pameti! Se bomo kar pobili med seboj? Ali bomo samo pomagali k poti navzdol po naravni poti? Cel svet nam pomaga drseti v izničenje majhnih in vase zagledanih, kakor smo mi.

Naših butalskih zgod in nezgod svet sploh ne opazi več, še sosedi ne, ki se vsak dan bolj izgubljajo v podobnih zagatah in ugotovitvah, da vrednote izginjajo, norost pa vsak dan bolj prevladuje.

Nikomur več nismo mar, pa naj se še tako napihujemo in naj bomo še tako prepričani, kakor zelo pomembni smo. Svet ima svoje skrbi, za katere pravzaprav komaj še kdo ve, kako jih lahko razrešimo. Kar smo o napredku in zeleni prihodnosti pridigali še ne tako davno, se ta čas že zdi odveč. Rudniki bodo spet poskrbeli za premog, za črn dim, celo nafta utegne postati potratna dobrina. Pa smo bili še ne tako davno tega prepričani, da tudi nafto in plin že pošiljamo v pokoj.

Velika noč je minila. Poklicni verniki, tisti v kutah ali pa v civilu, obojih je zmeraj manj, kar nas lahko celo skrbi zaradi ohranitve jezika majhnega naroda, so svoje delo opravili. Utrujeni so od verskega in še bolj od aktivističnega dela, v predvolilni kampanji so dali vse od sebe, največ so zaslužni, če bodo naposled zmagali tisti, za katere so vodili kampanjo.

Križev pot, ki ga je bilo v gledaliških uprizoritvah, kakor je na Slovenskem posebej cenjeni škofjeloški pasijon, zanimivo in skoraj pretresljivo videti, privabil je izjemno veliko gledalcev, se kljub velikonočni nedelji in vstajenju za konec praznikov v naših krajih še kar nadaljuje. Tudi po svetu pravzaprav. Rakete letijo na eno in na drugo stran, ljudje umirajo, pa pri tem nihče več ne omenja tistih, ki že štiri leta padajo na ukrajinski fronti, tudi umirajočih v Gazi se komaj še kdo spomni. Še na desetine drugih vojn je, ki jih nikoli ne omenjamo. Skrbi nas, ali bo zmogla nafta skozi ožino pri skrajno bogatih emiratih.

Z veliko nočjo se svet še bolj ustavlja, kot se je prej, po ruskem obračunu z Ukrajino in po ameriškem obračunu z Iranom, ki ga je sprožil Izrael. Križev pot pa se nadaljuje, začenja se še enkrat. Na Jutrovem so se začele vse tri monoteistične religije, morda se iz sedanje morije porodi še katera.

OBLETNICA: Srečno, zaščita - srečno, manjšina

Wed, 08 Apr 2026 14:44:31 GMT

Slovenska manjšina se je 25. obletnice sprejetja zaščitnega zakona spomnila s tremi pobudami, ki so bile vse, tako ali drugače, zanimive. V Gorici sta srečanji priredili SKGZ in krožek Anton Gregorčič, v Rimu pa je o obletnici tekla beseda na pobudo slovenskega veleposlaništva v sodelovanju s senatorko Tatjano Rojc. Prireditve so si bile vsebinsko precej narazen, kljub različnim ocenam zakona so bili vsi sodelujoči mnenja, da je bila zaščita prelomni dogodek ne le za manjšino, temveč tudi za naše širše jezikovno mešano okolje ter nenazadnje za odnose med Italijo in Slovenijo.

Zakon 38 iz leta 2001 seveda ni popoln (kateri zakon je brez napak in pomanjkljivosti?) in nekateri členi se le delno izvajajo oziroma se sploh ne. Mislimo na ustanovitev slovenske sekcije v sklopu tržaškega konservatorija Tartini, ki bo zaradi »višje« državne zakonodaje ostal mrtva črka na papirju, ter na olajšano izvolitev parlamentarcev slovenske narodnosti. Neizvajanja tega člena doslej sicer nismo občutili, ker smo od leta 2001, in še prej, imeli in imamo slovenske parlamentarce. Če bomo po prihodnjih volitvah še imeli zastopnika v Rimu, pa je velika neznanka.

Prav je, da se spomnimo pomembnih in prelomnih obletnic, komemoracije pa si zaslužijo tisti, ki so odšli. Zaščitni zakon je živ in še kako aktualen, čeprav je sad specifičnih zgodovinskih ter političnih okoliščin, ko je bila v Italiji na oblasti leva sredina.

Ko govorimo o zaščiti, je smiselno, da razmišljamo o tem, kje smo in kam gremo ter ne toliko, kje smo nekoč bili. Če se že hočemo zazreti nazaj, je v manjšini takrat vladalo edinstveno vzdušje, predvsem zaradi veselja nad sprejetjem zakona, a tudi zaradi številnih skupnih pogledov, ki so bili doma v naši skupnosti.

Vsako obdobje je edinstveno, torej nobene nostalgije do preteklosti. Manjšino vodijo novi ljudje, živimo v burnih časih, skupni pogledi pa so žal stvar preteklosti. In vendarle ne manjka izzivov. Eden od teh je predstavništvo v italijanskem parlamentu, o katerem smo namesto iskanja minimalnega skupnega imenovalca priča stalnim prepirom. Živimo v pluralizmu in nihče ne pričakuje soglasja, vsaj resno soočenje pa je najmanj, kar lahko zahtevamo.

Tudi o prihodnosti naše šole obstajajo različni pogledi. Za razliko od politike, pa se na tem področju vsaj nekaj premika v pravo smer. V mislih imamo šolski forum, ki ga snujeta krovni organizaciji. Vsi si želimo, da bi iz tega nastalo kaj koristnega za manjšino. Izhodišča so še kar spodbudna in upamo, da ne bomo razočarani.

Ob rojstnem dnevu navadno voščimo slavljenki ali slavljencu vse najboljše ter da bi se mu izpolnile vse želje. Našemu zaščitnemu zakonu ob 25. rojstnem dnevu voščimo, da bi še dalje služil namenu, za katerega je bil sprejet, ter da bi bil v spodbudo našim političnim predstavnikom, da zakopljejo bojno sekiro in se začenjajo pogovarjati. Za dialog ni nikoli prepozno.

BOKSARSKA VREČA: O vesolju z nogami na tleh

Thu, 09 Apr 2026 14:00:00 GMT

Letos sem v živo gledal start misije Artemis 2. Čeprav sem z muko zrl v ekran, ker se mi je že močno spalo, sem pomislil na posadko, ki je že ure čepela v majhni kapsuli Orion - pet metrov krat tri za štiri osebe in vso opremo. Spominjalo me je na srednješolsko zimovanje, ko so nas v hotelu v Ravasclettu v sobo za dve osebi natlačili šest. V hotelu takrat, podobno kot v vesolju zdaj, je normalen človek težko dihal.

Vsakič, ko gledam raketo, ki se odlepi od Zemlje, se v meni okrepi upanje v človeštvo. Zmožni smo res velikih skokov. Zakaj se potem neprenehoma veselimo tudi velikih padcev?

Vse kaže, da so nasprotja, trenja in nesložnost nove koordinate človeštva. Pomislimo na brezna med milijarderji in najrevnejšimi na planetu. Ali pa poglejmo primer omenjene posadke: zmožni smo nove misije na Luno (kdor ne verjame, da smo na Luni že bili, lahko mirne duše neha brati, mu ne morem pomagati), po drugi strani pa se še vedno poslužujemo vojn in sovraštva za ohranitev ekonomskega sistema, ki je nevzdržen.

Geopolitika nad glavami

Raketa je startala iz Kennedy Space Centra na Floridi. To je verjetno še edina organizacija, h kateri Donald Trump ni dodal svojega imena in ji pozlatil vhoda. Očitno mu je ta zgodovinska struktura ušla s seznama. Novo obdobje vesoljskih potovanj ima za države velik pomen. Evropska agencija ESA je v zadnjih letih nekoliko popustila v pomembni tekmi, v kateri je Elon Musk s svojim projektom SpaceX že zmagal. Pred nami pa je velika dilema: kako preprečiti novi oligarhiji, da si prilasti (privatizira) prostor nad našimi glavami?

Karkoli se zdaj dogaja na vesoljski ravni, odpira nova in za vse nas pomembna vprašanja geopolitične narave (čeprav je tukaj prislov »geo« napačen, saj smo že v vesolju). Mreža Muskovih satelitov se veča in veča; če pogledamo Starlinkovo spletno stran, lahko preverimo, kako razširjeno je to omrežje. Mednarodni mediji v zadnjem letu posvečajo pozornost tudi Kitajski, ki je v nekaj letih močno povečala svojo prisotnost v vesolju - pred časom sem pisal o načrtih za nove vesoljske postaje in o velikem projektu, s katerim bi Kitajska premagala ZDA pri ponovnem pristanku na Luni.

Zgodovinski mejniki misije

Po uspešnem startu misije Artemis 2 je Kanadčan Jeremy Hansen - astronavt, fizik in letalski polkovnik - izjavil: »Človeštvo je še enkrat dokazalo, česa je sposobno, in prav vaše upanje za prihodnost nas vodi na tem potovanju okoli Lune.« Na kapsuli Orion se dogaja kar nekaj zgodovinskih novosti:

- Hansen je prvi neameriški državljan na takšni misiji.

- To je prva misija proti Luni, pri kateri sodeluje astronavtka, Christina Koch. Do zdaj so posadke sestavljali le moški. Preostala člana posadke sta Victor Glover in Reid Wiseman.

- Prav Christini Koch se lahko zahvalimo, da je raketa sploh poletela, saj je znala popraviti okvaro na stranišču kapsule Orion.

- Misija bo dosegla rekordno oddaljenost od Zemlje in premagala razdaljo misije Apollo 13, z razliko, da je tokratna razdalja predvidena in ne posledica napake.

- Pridobili bomo nove podatke, ko bo kapsula zavila za Luno. Posadka bo takrat nekaj več kot 45 minut popolno osamljena. Nato se bo prepustila pospešku Lunine gravitacijske sile, ki jo bo ponesla nazaj proti Zemlji.

Vesolje kot skupno dobro

Čeprav je naša politika še vedno vezana na mehanizme 19. stoletja - Trump bi pošiljal vojake v Iran z enako idejo vojskovanja, kot smo jo videli v prvi svetovni vojni, le da bi vse skupaj snemali z novimi iphoni - bo treba od voditeljev kmalu zahtevati, da vesolje začnejo obravnavati kot bogastvo človeštva, podobno kot vodo in zrak. Prvi koraki delne privatizacije nizke orbite, ki jo izvaja Elon Musk, so nevarni znaki naivne, staromodne in počasne politike.

Kdor misli, da se ga dogajanje v vesolju ne tiče, se krepko moti. Predvsem zdravstvo resno spremlja eksperimente v zemeljski orbiti. Pogoji v tamkajšnjih laboratorijih so idealni za izdelavo določenih zdravil in - kot je pred leti pisala revija Nature - za pridelavo določenih proteinov, ki jih na Zemlji težje ustvarimo. Doseganje nizkih temperatur je v vesolju lažje in energetsko cenejše.

Tokratna misija cilja tudi na prelet nevidne strani Lune, ki naj bi bila precej drugačna od gladke in vsem poznane strani. Asimetrija našega naravnega satelita, magnetizem nekaterih najdb in možnost prisotnosti vode bodo za prihodnje ekspedicije ključnega pomena.

V naših rokah ostaja odločitev za tiste dosežke, ki so v službi človeštva. Mislim, da smo že dovolj energije posvetili destrukciji in podpori psihopatov.

KOROŠKI FOKUS: Besede so eno, dejanja drugo!

Wed, 08 Apr 2026 08:00:00 GMT

Slovenska manjšina na Koroškem se že dalj časa sooča z dokaj zaskrbljujočo kadrovsko krizo v njenih kar treh krovnih političnih organizacijah. Po umiku Manuela Juga s funkcije predsednika zveze slovenskih organizacij (ZSO) konec leta 2024 ter napovedi predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Valentina Inzka, da se po dvanajstih letih na čelu najstarejše krovne politične organizacije koroških Slovencev ne bo več potegoval za mesto predsednika, je kadrovska kriza v manjšini postala še bolj očitna. NSKS je namreč pred nekaj dnevi sporočil, da se na razpis volitev za novega predsednika oz. predsednico NSKS ni prijavil nihče. Ostaja torej le še tretja »krovna«, Skupnost koroških Slovencev in Slovenk (SKS), ki jo od ustanovitve (ali bolje rečeno odcepitve od Narodnega sveta leta 2003) še vodi predsednik Bernard Sadovnik, tudi župan dvojezične občine Globasnica v okraju Velikovec.

Zvezo slovenskih organizacij po umiku Manuela Juga že dobro leto dni vodi podpredsedniška trojka (Avgustina Gasser, Valentin Sima, Avguštin Brumnik), pravilnik NSKS pa za volitve v primeru nobene prijave za predsedniško mesto predvideva, da se ta izvoli iz predstavnikov in predstavnic 48-članskega Zbora narodnih predstavnikov (ZNP), najvišjega organa NSKS. Rok za izvolitev v ZNP se je iztekel preteklo nedeljo, tako da se bo najvišji organ NSKS v novem sestavu sestal prvič že sredi aprila. Njegovi člani bodo izvoljeni po načelu preferenčnih glasov. Leta 2013 je bilo oddanih več kot 2.600 glasov, leta 2018 pa le še malo več kot 1.800. Poleg upadajočega splošnega zanimanja za delo političnih organizacij med pripadniki manjšine je upad števila volivcev in volivk vsekakor tudi izraz vse bolj zadržanega zanimanja slovenske mladine, ki delo kar treh krovnih političnih organizacij ocenjuje dokaj kritično. Predvsem med mladimi zato prednjači želja po nastopanju z enim glasom in pod skupno streho – ali naj bi to bilo skupno predstavništvo ali pa celo ena sama skupna organizacija.

Kadrovska kriza znotraj manjšinskih organizacij in dejstvo, da se predstavniki vseh treh krovnih organizacij že nekaj časa posvetujejo o možnih oblikah skupnega zastopstva, sta v zadnjih dneh vsekakor močno pospešili razpravo o potrebi po temeljiti reformi političnih struktur znotraj manjšine. Kot je slišati, sta najmanj dve od treh »krovnih«, NSKS in SKS, idejo o skupni strehi medtem zavrgli in zagovarjata oblikovanje ene skupne organizacije, v kateri bi bile zajete vse tri organizacije. ZSO pa se – vsaj javno – še ni izrekla za zadnjo varianto. So pa vse tri organizacije mnenja, da med njimi v vsebinskih vprašanjih obstaja visoka stopnja usklajenosti in da je čas zrel za reformo zastopstva slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Za predsednika SKS Bernarda Sadovnika, ki v zadnjih dneh ofenzivno zagovarja potrebne reforme zastopstva slovenske manjšine, predstavlja vse bolj očitna kadrovska kriza v političnih organizacijah manjšine (tudi predsednik deželne EL Gabriel Hribar ne bo več kandidiral) »veliko priložnost, da se dogovorimo za eno skupno, močno, učinkovito narodno-politično organizacijo«. Pri tem mora v ospredje skupnega delovanja stopiti »ohranitev in krepitev slovenskega jezika, ne pa ideološke razlike,« tako Sadovnik.

Narodni svet v tiskovni izjavi Sadovnikova »nova spoznanja« glede skupnega zastopstva pozdravlja in poudarja, da si za »demokratično izvoljeno politično zastopstvo« prizadevajo že od leta 1995, ko je takšno željo izrazila velika večina slovenskih odbornikov. NSKS pri tem dodaja, da je bil v procese demokratizacije nekoč vključen tudi Sadovnik, vendar »je to zadnja leta dosledno odklanjal«. »Razveseljivo« za NSKS je tudi, da se je Sadovnik zavzel za pobudo Nantija Olipa, ki je glede volilnega telesa na skupnem sestanku treh »krovnih« februarja letos predlagal, da se lahko kot o eni izmed možnosti razmišlja tudi o prevzemu modela delegatov in se razširi na vse izvoljene odbornike slovenskih ali dvojezičnih društev, ki prejemajo sredstva od Republike Avstrije in Republike Slovenije.

Ofenzivno nastopanje Sadovnika kakor tudi reakcija Narodnega sveta, a tudi molk ZSO, pove marsikaj. Vsekakor to, da bo pot do skupne strehe ali morda celo eni skupni (demokratični izvoljeni) politični organizaciji Slovencev na Koroškem še trdna, predvsem pa dolga. Na hitre rešitve, kakršnih si želi tudi slovenska politika, bo treba najbrž še čakati. Kajti besede so eno, dejanja pa drugo!

POD PREPROGO: Temna noč v Palestini

Mon, 06 Apr 2026 06:30:04 GMT

Izraelska policija je morala na oljčno nedeljo katoliškemu patriarhu Pierbattisti Pizzaballi preprečiti dostop do Kristusovega groba v Jeruzalemu, da sta se naša mati kristjanka in njen zunanji minister prebudila iz sna, ki je trajal od 7. oktobra 2023. Tokrat je Antonio Tajani poklical na zagovor izraelskega veleposlanika, česar ni storil ves čas genocida v Gazi in pogromov nad Palestinci na Zahodnem bregu. A ne bo hudega, minister je le ljubeznivo pokaral sogovornika.

Prepoved Pizzaballi je huda zadeva. Stoletja se še ni zgodilo kaj takega. Sklicevanje na vojne razmere je iz trte izvito, saj ni šlo za množični obred ampak individualni obisk štirih oseb. Res je, da je muslimane v Jeruzalemu doletelo veliko hujšega, stalne prepovedi, provokacije, aretacije in streljanje na vernike pred mošejo al Aksa, tretjo najsvetejšo na svetu. Zakaj so se zdaj spravili še na katoliškega patriarha? Iz dveh razlogov: zaradi njegovih pozivov k miru in spoštovanju Palestincev in zato, ker si judovski skrajneži lastijo kraje, ki so sveti za vse tri monoteistične religije.

Odziv Rima pa je tudi moteč. Prvič, ker ni jasno, čemu se Italija postavlja za zagovornico katoliške cerkve, saj je to stvar Vatikana in ne države, ki naj bi bila laična. Drugič, če so nastopili zato, ker je Pizzaballa italijanski državljan, zakaj se niso v enaki meri zavzeli za druge italijanske državljane, ki so bili žrtve še hujšega nasilja. Za kooperante v Palestini in mirovnike na Sumud flotilji, med njimi štiri parlamentarce, ni bilo enakih protestov, celo obtožili so jih, da so sami iskali nesrečo.

Dogodek na oljčno nedeljo je pozornost sveta pritegnil na Palestino, ki je od agresije na Iran povsem v ozdaju. Judovski rasisti to izkoriščajo. Vsako noč na Zahodnem bregu gorijo palestinske hiše, hlevi, oljčniki, ki jih sežigajo nekaznovani naseljenci. V dolini reke Jordan so izpraznili tri cele vasi, kot so njihovi predniki počeli leta 1948. Nasilje je sistematično, usklajeno med naseljenci, vojsko in policijo.

Konfesionalna judovska država je šla te dni še korak dlje v smer apartheida. Uvedli so smrtno kazen, a le za Palestince in ne za Jude. Veljala bo za teroristične umore »z namenom zanikanja judovske države«. Brez tega dodatka bi najbrž moralo na vislicah bingljati pol izraelske vojske in vlade, ki imata na vesti več kot 70 tisoč umorov civilistov v Gazi, po več tisoč v Libanonu in na Zahodnem bregu. Umori civilistov s ciljem ustrahovanja in etničnega čiščenja pomenijo čisti terorizem, vendar ne za zanikanje ampak za uveljavitev judovske države.

Država, ki se ima za edino demokracijo na Bližnjem vzhodu, v ta namen uporablja tudi mučenje. Posebna poročevalka Združenih narodov za Palestino Francesca Albanese kljub težkim osebnim sankcijam nadaljuje s svojim delom. 23. marca je Svetu ZN za človekove pravice predstavila poročilo, v katerem so v fokusu izraelski zapori. Vanje je bilo od 7. oktobra 2023 zaprtih 18.500 Palestincev, od teh 1500 otrok. Za štiri tisoč med njimi se je izgubila vsaka sled, mnogi so najbrž umrli zaradi stradanja in mučenja.

Trenutno je zaprtih še 9342. Le 1300 je obsojenih, 3300 jih je v preventivnem, več kot 3500 pa v administrativnem priporu brez vsake formalne obtožbe. Mučenje je stalnica: waterboarding, uporaba elektrike, cigaretnih ogorkov, posilstva tudi mladoletnih, psihološko mučenje, odrekanje vode, hrane in zdravstvene oskrbe. Albanese je zbrala več kot 300 pričevanj nekdanjih zapornikov, odvetnikov, organizacij za človekove pravice. Čisti sadizem, ki ga podpira za zapore pristojni minister Itamar Ben Gvir in vrst judovskih suprematistov, cilja na poniževanje in podjarmljenje celotnega palestinskega naroda. Upornike likvidirajo, preživele odganjajo ali pa jih zapirajo v etnične rezervate, povsem obkoljene z judovskimi naselbinami, cestno in vojaško infrastrukturo. Zahodni breg postaja kot Gaza.

Tako Izrael kot mednarodna sionistična mreža si prizadevata, da svetovna javnost o tem čim manj izve. Zahodni mediji so skoraj povsem zamolčali poročilo Francesce Albanese. Prav tako ni informacij z zasedenih ozemelj. Le par dni pred oljčno nedeljo so vojaki pretepli novinarja in snemalca ameriške CNN, ki sta snemala reportažo o nasilju judovskih naseljencev.

Tudi letos v Palestini ni velike noči. Le neskončna temna noč brez vstajenja.

PERSPEKTIVE: Povprečnost kot navada

Sat, 04 Apr 2026 06:30:55 GMT

»Že prav, da je »domače«, ne more biti pa »po domače«.« To so bile med drugim besede Emanuele Bratos, izvršne direktorice ZKB Trst Gorica, v intervjuju za Primorski dnevnik na mednarodni dan žensk.

Ta stavek, te besede, ta misel in prepričanje so mi v spomin priklicali dogodek izpred nekaj let. Prijateljico iz našega manjšinskega prostora sem vprašala, ali mi lahko pomaga pri pripravi zamisli za neki projekt, saj se je do takrat profesionalno in strokovno ukvarjala z določenim področjem. Projekt in področje tukaj nista pomembna. Presenetil pa me je njen odgovor, ki se mi čedalje pogosteje vrača v misli: »Na žalost se s tem ne ukvarjam več. Svetujem pa ti, da poiščeš pomoč pri nekom, ki pozna našo stvarnost. Odsvetujem ti profesionalca iz Slovenije ali od drugod, ker težko dojamejo našo resničnost in način delovanja.«

Njen nasvet me je presenetil in, kot rečeno, se mi ob branju misli Emanuele Bratos vedno pogosteje vrača v spomin.

Danes, ko se lotevam uresničevanja nekaterih idej oziroma slišim za projekte, ki nastajajo v našem prostoru, se vedno znova sprašujem: smo sposobni? Smo sposobni delati stvari pravočasno? Smo sposobni pripraviti kakovostna vabila, finančne načrte, tiskovna sporočila, sestanke in vse potrebno, kar presega povprečnost? Ali smo preveč navajeni delati stvari samo zato, ker jih je treba, in posledično površno, z zamudo, brez premisleka? Odločati objektivno, ne le na podlagi prepričanj oziroma tako, da ne bi bil kdo užaljen?

Takšno delo v našem prostoru redko vidim. In če ga že, si rečem: »Ah, saj to je izjema.«

Pogosto pa imam priložnost opazovati, ko se nam pridruži kdo od zunaj oziroma je povabljen, da kaj izvede. Tak človek pogosto prinaša dobre, napredne ideje, ki so v večjih mestih že nekaj običajnega, pri nas pa delujejo skoraj utopično - kot velika novost, celo revolucija. Poleg tega, da se morajo ljudje na takšne ideje navaditi, je treba profesionalcu razložiti, da pri nas izvedba ni preprosta: vključuje usklajevanje z odločevalci, občutljive odnose in dinamiko, ki lahko hitro vodijo v konflikte in poslabšanje stanja.

Žalostno se mi zdi, da si zaradi osebnih nezdravih odnosov ne moremo privoščiti nečesa boljšega, lepšega, kakovostnejšega, bolj profesionalnega. Ne vidim navdušenja nad tem, kar počnemo - delamo, ker je treba, ne zato, ker si želimo. Ob tem se sprašujem: kaj sploh počnemo in zakaj vztrajamo?

Ali si res želimo nadaljevati po poti povprečnosti? Ali nam je tako težko prisluhniti in pomisliti, da se stvari lahko naredijo drugače? To ne pomeni, da bi zanikali preteklost ali pozabili, kdo je kaj naredil. Pomeni pa, da bi bili pripravljeni sprejeti drugačen način dela, komunikacije in razmišljanja - še posebej tam, kjer že dolgo ne deluje.

Zakaj tako težko zaupamo nekomu, ki je drugje dosegel rezultate? Zakaj si ne dovolimo črpati znanja, prevzeti dobrih praks in jih prilagoditi svojemu okolju?

Pri tem ne mislim le na službeni sektor, temveč tudi na delovanje društev in prostovoljstvo. Vedno bolj žalostno opažam tekmovalnost in izpostavljanje posameznikov. Če že govorimo o skupnosti, potem delajmo zanjo - in to po najboljših močeh. Učimo se, črpajmo navdih iz znanja in kakovosti, ne glede na to, ali je iz slovenskega, italijanskega ali širšega prostora.

Začnimo pri majhnih navadah: premislimo o projektu, preden iščemo finančna sredstva; začnimo sestanke pravočasno in s pripravljenim dnevnim redom; odgovarjajmo na e-pošto; pozanimajmo se, kako pripraviti finančni načrt ... Majhne stvari, ki lahko vodijo do majhnih, a korenitih sprememb.

Zavedati se moramo, da smo manjšina in da nas je malo - in da nas bo verjetno čedalje manj. Hkrati pa smo privilegirani, ker živimo v svojem prostoru, v svojem »mehurčku«. Svet že dolgo teče po drugih tirnicah in zdi se, da smo še vedno prepozni, da bi vstopili nanj, ter tako še naprej izgubljamo priložnosti, da bi soustvarjali ta naš svet.

Najprej moramo znova najti veselje. Potrudimo se spremeniti majhne navade - šele nato si bomo lahko privoščili razmišljati, kako dodatno obogatiti naš prostor, da bo spet zanimiv za nas in nato tudi za druge. In da bomo lahko iskreno rekli, da si želimo tukaj živeti in da smo ponosni na to, kar smo.

POMISLEKI: Rusi nazaj po 35 letih

Thu, 02 Apr 2026 06:30:54 GMT

Kubanci so se včeraj pogovarjali samo o eni temi, ena novica je odrinila vse druge. Beseda je skoraj o čudežu. Vplul je ruski tanker, ki je pripeljal sto tisoč ton nafte. V pristanišče Matanzas kakšnih sto kilometrov vzhodno od Havane je pripeljal nafto in nekaj naftnih derivatov.

Spomnimo se, Matanzas je tisto pristanišče, kjer se je Kubancem zadnja leta zgodilo kar nekaj hudih nesreč, tudi največji požar v zgodovini Kube so zabeležili tam. V zrak so šle tedaj zaloge nafte. Ampak takrat so izgube še nekako zakrpali Venezuelci. Zdaj jih ni več na zemljevidu. Kubancem se je ustavil svet, ko so posebej izurjeni ameriški kavboji ugrabili Nicolása Madura in za vsak primer pobili njegovih dvaintrideset kubanskih čuvajev. Takrat je na Havano padel mrak, od tretjega januarja ni bilo niti kaplje nafte.

Prvi tanker je Anatolij Kolodkin, ki mu je vseameriški cesar Donald Trump dovolil vpluti in pripeljati nafto v tem letu. Cele tri mesece je bila blokada popolna. Odkar so jenkiji ugrabili Madura, prevzeli oblast v Venezueli in postavili svoje namestnike, ki so bili prej Madurovi namestniki, na kubanski otok ni smel noben tanker. Samo barčice človekoljubnih organizacij iz Mehike, pa še od teh sta se dve izgubili na morju in so ju našli šele te dni. Navadne turistične jadrnice so ali pa ribiški čolni, prostovoljci pač ne premorejo velikih modernih ladij, kakor jih imajo vojaki in velike turistične družbe. Zbrali so, kar so mogli, naložili, kolikor so mogli, potem so tavali po morju.

Kubanci so razburjeni, nekateri nadvse veseli, ker bodo morda deležni kakšnega litra bencina, morda tudi luči za kakšno uro zvečer. Hkrati so tudi precej zmedeni. Zakaj neki je celinski gospodar dovolil vpluti Rusom, ko pa prej ni nikomur dovolil, da bi se približal kateremu od kubanskih pristanišč. Kaj neki ima za bregom, se sprašujejo. Morda ima preveč skrbi z vojno, ki jo je zakuhal na drugem koncu sveta in se ne utegne ukvarjati s Kubo in Karibi. Sam pravi, da se Kuba tako ali tako potaplja, režim bo tako ali tako padel, ljudje pa vseeno rabijo malo nafte.

Saj, morda se celinski cesar, ki je zasebno slovenski zet, dela dobrega in prijaznega samo zato, da bodo Rusi odplačali kakšen odstotek dolgov, ki jih imajo s Kubanci. Oholo so jim vladali do začetka devetdesetih let, ko so tako rekoč čez noč pospravili kovčke in zbežali, Sovjetske zveze ni bilo več. Za seboj so pustili pogorišče. Fidel jim je še dolgo let očital, da so jih potisnili v tehnološki muzej, vso najbolj zastarelo robo so jim prodajali, pa je bila Kuba pred prihodom Rusov razvita država, osempasovno avtocesto je premogla po sredini otoka. Tako je Rusom očital Fidel, kadar je bil slabe volje. Sovjetskim politikom je tudi očital, da so se igrali s Kubanci celo v trenutku, ko je bil svet leta 1962 tik pred izbruhom tretje svetovne vojne. Tega tedaj niti Fidelu niso povedali.

Kubanci se še dandanes vozijo v ameriških limuzinah, ki so po Fidelovi revoluciji ostale tam iz časov ameriške nadvlade. Poznejši ruski avtomobili so že zdavnaj zgnili. Traktorji so ostali po poljih, saj ni bilo več delov, pa tudi preveč zastareli do bili, da bi jih bilo vredno popravljati. Samo traktorske zračnice so prišle prav, na njih so tisoči in tisoči pluli čez morje do Miamija. Vsa devetdeseta leta je bil promet zelo gost, potem se je v Venezueli pojavil Hugo Chávez, Kuba je bila spet rešena za četrt stoletja.

Ves čas, od spopada z Američani, ki niso nikoli sprejeli, da so jih za krmilom v Havani zamenjali Rusi, so Kubanci živeli pod ameriškim embargom. To je seveda grozno, hkrati pa ostaja nejasno, zakaj neki v 67 letih nihče ni zmogel zagnati kakršne koli proizvodnje. Zadnja tri desetletja so živeli od turizma, ki ga zdaj ni več, pa od denarja, ki so ga pošiljali sorodniki iz Miamija. Kar tretjino deviznih prilivov so prispevali zdravniki, ki so delali po svetu, nekaj malega tudi zaslužili zase, največji del pogače je vzel delodajalec, kubanska država. Do razpada Sovjetske zveze so Kubanci živeli tudi od krvi svojih vojakov, ki so se tepli za Ruse v Afriki ali Latinski Ameriki.

Rusi se nič ne vračajo, če s Trumpovim dovoljenjem pripeljejo na Kubo en sam tanker. Čisto malo vračajo od tistega, kar so Kubanci nekoč žrtvovali zanje. Trump se pa igra s Kubanci, kakor se s celim svetom.

SMUČARSKI SKOKI: Od angleškega orla Eddieja do Domenatorja

Wed, 01 Apr 2026 14:46:38 GMT

S praznikom smučarskih skokov v Planici se je v nedeljo sklenila letošnja sezona v smučarskih skokih in nasploh v vseh zimskih športih. Tistim, ki niso bili v živo v Planici, ampak so si zadnje dejanje letošnje zime ogledali od doma, je RTV po zaključku vseh podelitev in studijskega programa v Planici ponudil v ogled film Eddie the Eagle, ki je na lep način zaokrožil sezono v smučarskih skokih.

Film je dobil navdih po resnični zgodbi britanskega smučarskega skakalca Eddija Edwardsa, prej smučarja, ki se je s skoki začel ukvarjati v bistvu le zato, da bi lahko sodeloval na olimpijskih igrah. Velika Britanija ni imela ekipe, pogoji za uvrstitev v olimpijsko reprezentanco pa so bili zelo ohlapni. Požrtvovalnemu skakalcu je tudi uspelo, nastopil je na olimpijskih igrah 1988 v Calgaryju in se je kljub slabim športnim rezultatom zelo prikupil občinstvu, prijel pa se ga je vzdevek Eddie The Eagle (orel). Ravno zaradi njegovega podviga je olimpijski komite spremenil pogoje za uvrstitev na igre.

Na OI 1988 je ob Edwardsu tekmoval tudi legendarni finski smučarski skakalec Matti Nykänen, o katerem se je predvsem letos znova veliko govorilo in pisalo.

Nykänen je namreč edini, ki mu je v smučarskih skokih uspelo osvojiti čisto vse lovorike. Do letos. V nedeljo je Domen Prevc v zrak dvignil tako veliki kot mali kristalni globus in se postavil ob bok Nykänenu oziroma ga v nekem smislu tudi prehitel. Finec namreč ni mogel osvojiti malega kristalnega globusa za seštevek poletov, tako kot ga je Domen že drugič zapored, saj ga takrat še niso podeljevali. S to lovoriko je Domen v nekem smislu »prehitel« Nykänena in se zapisal v zgodovino. Tako kot Eddie si je s svojo sanjsko sezono tudi Domen prislužil vzdevek, Domenator.

Ob tem ne smemo pozabiti niti na uspehe, ki jih je tudi v letošnji sezoni nizala njegova sestra Nika Prevc, ki je osvojila že tretji zaporedni veliki kristalni globus. Popravila je tudi ženski svetovni rekord (242,5 m) in to v Planici, tako da si Bloudkova velikanka zdaj lasti tako ženski kot moški rekord, ki sta v lasti brata in sestre.

Eddie in Domen sta dokaz, da šport potrebuje zgodbe, ni pa nujno, da so to zgodbe o rezultatskih uspehih. Zgodba Orla Eddieja je dobila tudi filmsko podobo (mimogrede, film je izšel leta 2016, ko je najstarejši izmed bratov Prevc, Peter, navduševal v svoji rekordni sezoni), tudi družina Prevc pa bi lahko dobila svojega, vsaj tako si je v studiu RTV zaželel podjetnik Ivo Boscarol. Zgodbo o družini smučarskih skakalcev, v kateri imajo kar trije bratje in sestra, ki se ukvarjajo s smučarskimi skoki, olimpijsko kolajno in več rekordov, bi bilo prav gotovo zanimivo gledati.

Šport ima rad zgodbe o uspehih in posebnostih. Le čakamo lahko, katere nove bo spisala prihodnja zima.

BRIDGE & ROLL: Povsem razumem Dimarcovo veselje

Wed, 01 Apr 2026 06:30:00 GMT

Prejšnji konec tedna je bil kar natrpan s športnimi dogodki in veliko bi se dalo o njih komentirati. Začelo se je s koncem sezone v smučarskih skokih v hramu tega športa, naši Planici, Snega Kraljici, z neskončnim stopanjem na odru za zmagovalce družine Prevc, ki je dobila v last praktično vse steklene globuse za zmage v raznih kategorijah svetovnega pokala, ki jih je izročal predsednik organizacijskega komiteja prireditve Peter Prevc. Potem se je v nedeljo nadaljevalo s ponovnimi uspehi italijanskih športnikov, ki so ponovili dvojček zmag izpred dveh tednov z zmagama prijateljev Kimija Antonellija v Formuli 1 in Jannika Sinnerja na velikem teniškem turnirju serije Masters 1000 v ZDA brez izgubljenega seta, in ob vsem tem je Marco Bezzecchi suvereno zmagal na Veliki nagradi ZDA v MotoGP na sedlu italijanskega bolida, ki ga proizvajajo v Venetu. Kar se tiče našega športa, je Jadran izgubil še eno tekmo doma. Na srečo je nisem videl, ker sem ostal rajši doma precej izmučen po osebnem napornem koncu tedna. Ob vsem tem pa se je vsaj zame glavni športni dogodek tega obdobja še ni zgodil, kajti bo na sporedu nekaj ur po tem, ko boste zvesti prijatelji Primorskega dnevnika brali te vrstice. Govorim seveda o odločilni tekmi za uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo, ki bo na malem štadionu v Zenici (zakaj? ali mi lahko kdo razloži, zakaj se ne igra v Sarajevu? - to vprašanje mi roji po glavi že dolgo časa in nikjer nisem zasledil razloga, zakaj reprezentanca igra domače tekme na precej nepomembnem štadionu Čelika) med Bosno in Hercegovino in Italijo. Izredno me zanima, kako bom emotivno doživel ta spopad. Po eni strani mislim, da je naravnost smešno, da se morajo močne evropske ekipe klati med seboj, da dobijo priložnost, da gredo v Severno Ameriko (hočeš nočeš je Italija le štirikratni svetovni in dvakratni evropski prvak), medtem ko so se na svetovno prvenstvo uvrstile nekatere povsem nepomembne reprezentance iz Srednje Amerike. Prvenstvo ga organizirajo s skupnimi močmi ZDA, Kanada in Mehika, katerih reprezentance so po pravilih že neposredno uvrščene na zaključni del prvenstva, in ki so obenem tudi edine reprezentance severno ameriškega in karibskega področja mednarodne nogometne zveze, za katere ni nogomet španska vas. Zakaj so potem sploh igrali kvalifikacijski del za to področje, ki je med drugim omogočil, da se na prvenstvo uvrsti folklorna skupina malega otoka Curacao, ki ga poznajo le ljubitelji eksotičnih likerjev, medtem ko bo ostala doma ena od resnih evropskih ekip, ki bo izgubila danes v dodatnih tekmah (BiH ali Italija, Poljska ali Švedska, Danska ali Češka), res mi ni znano, ker nima iz športnega vidika, in tudi gospodarsko-medijskega, prav nobenega smisla. Po eni strani torej ne bom bentil, če bo zmagala Italija, saj bo tako na nek način zadoščeno nogometno-športni pravici. Po drugi strani pa bi hotel doživeti zabavo in veselje, če bi Bosanci (za Hercegovce moram priznati, da mi ni posebej mar, saj na svetovnem prvenstvu že imajo »njihovo« Hrvaško) izločili Italijo. V Italiji, in še posebej v Bosni, je imel velik odmev kratek posnetek, ki je krožil po spletu, in na katerem se vidi, kako italijanski branilec Dimarco proslavlja bosansko zmago po streljanju enajstmetrovk na tekmi proti Walesu. Moram priznati, upam, da mi oprostite, da ga povsem razumem, saj bi jaz na njegovem mestu reagiral povsem na isti način, saj je veliko drugače, če se odločilna tekma igra na malem štadionu v Bosni in ne na velikem štadion v Cardiffu z bučno in stalno podporo ogromnega števila gledalcev, ki je značilna za britanske otoke. Prav tako pa popolnoma razumem Bosance, ki so doživeli to veselje kot omalovaževanje in podcenjevanje njihove reprezentance. In, kolikor poznam ljudi iz tistega področja, sem globoko prepričan, da bodo danes iz sebe iztisnili vse moči, ki jih imajo, in bodo igrali iz »inata«, da dokažejo Italijanom, da ni govora, da bi jih kdo imel za manj vredne. Zato pustimo se presenetiti in upajmo na najbolje (za naše slovanske in predvsem jugoslovanske simpatije). Še nekaj: četrta izločilna tekma predvideva spopad med hudo favorizirano Turčijo in pepelko in velikim presenečenjem kvalifikacij Kosovom. Pustimo ob strani razne politične debate, če je sploh prav, da nastopa Kosovo kot samostojna država in poglejmo samo na športno plat. Pomislite: če bi po kakšnem čudežu premagali Turčijo, bi na svetovno prvenstvo šlo Kosovo in ne Srbija. Ljubitelji Srbije, oprostite mi, ali bi to zame bila le krasna češnja na torti. Po eni strani bi bil to strašen udarec za napihnjeno dojemanje samih sebe, ki ga imajo Srbi, po drugi pa velik korak do narodne zavesti in samospoštovanja za Kosovce, ki bi verjetno začeli misliti, da so konec koncev le nekaj drugega kot samo severni Albanci.

POD PREPROGO: Blagodejni referendum

Mon, 30 Mar 2026 06:30:48 GMT

So dnevi, ki ostanejo v spominu. Mednje sodi 23. marec 2026. Do neke mere pričakovana vendar po dimenziji neslutena referendumska zavrnitev naskoka desnice na ustavo prinaša obet politične pomladi na polotoku. Ljubitelje kabalistike vznemirja zaporedje letnic 2006, 2016, 2026: prvič se je nad ustavo spravil Silvio Berlusconi, drugič Matteo Renzi, zdaj Giorgia Meloni. Tri referendumske zavrnitve, tri letnice s šestico na koncu. 666 – Satanovo število: je polena pod noge desnici metal sam zlodej?

Na skrajni desni imajo radi Tolkiena in ezoteriko, zato se bodo morda sklicevali na poseg nadnaravnih sil. Bolj preprosto in realistično pa lahko ocenimo, da je tudi tokrat šlo – poleg seveda nasprotovanja vladni politiki, ki ga je izzvalo močno osebno angažiranje premierke v zadnjih tednih referendumske kampanje – za premišljeno izbiro državljanov, da ubranijo temeljna načela ustave. Predvsem načelo o delitvi oblasti. Če je že treba izbirati med politiko in sodstvom, so raje izbrali sodstvo.

Volivci so tudi zavrnili poskus, da bi ena od ekip na igrišču po mili volji spreminjala pravila igre, ki so jih ustavodajalci različnih nazorov složno zapisali v temeljno listino republike. Vsebina reforme je bila morda zapletena, a ljudje so se informirali in bolj kot so se, bolj je rastel NE. Kdor ni dojel vseh tehničnih odtenkov, je vsaj uvidel politični načrt za njimi: podjarmiti sodstvo, ne v korist državljanov ampak kaste, ki so ji zakoni in sodniki v napoto. Lahko bi rekli zločinske, nekaznovane kaste: samo v tem mandatu je od 59 zahtev po kazenskih postopkih zoper parlamentarce bilo kar 54 zavrnjenih. To že diši po svetovnem rekordu.

Izid referenduma nam v tem pogledu že ponuja nekaj zadoščenja. Kot prvi sta se zakotalili glavi na pravosodnem ministrstvu. Podtajnik Andrea Delmastro in generalna direktorica Giusi Bartolozzi sta jih zakuhala toliko, da jima ni bilo pomoči. Kvečjemu preseneča, da nista odletela že dolgo prej. Ali da na svojem mestu po aferi Almasri ostajata ministra Carlo Nordio in Matteo Piantedosi.

Giorgia Meloni žrtvuje grešne kozle v poskusu, da bi s sebe oprala madež referendumskega poraza tudi za ceno bratomorne vojne med brati in sestrami Italije. Psihodrama z ministrico Danielo Santanchè, varovanko neskesanega fašista in predsednika senata Ignazia La Russe, ne bo ostala brez posledic. Proti njej so se leta kopičile obtožbe goljufij, stečajev in prevar. Odzvala se je ošabno in nesramno, odkrito ciljala na zastaranje postopkov in izsiljevala: če me zapustite, bom s seboj potegnila vse vas. La Russa ji je pri tem stal ob strani.

Zaradi tega jo je Giorgia Meloni molče prenašala vsa ta leta. Če je po referendumu zahtevala njen odstop, pomeni da je premierka v hudi zagati. Nekaj je morala ukreniti, sicer bi se na žaru poraza pekla celo leto do naslednjih volitev. Po drugi strani pa je ujeta v mrežo navzkrižnih vetov in izsiljevanj v stranki in koaliciji. Ne bo ji lahko.

Kakorkoli, izid referenduma nas je obdaril z neprecenljivim videom s pepelom posipane Giorgie Meloni. Nič več rjovenja v mikrofon ampak utišan ton in poklapan izraz, potrte oči in siva majica istega odtenka kot trenerka objokane Chiare Ferragni po aferi »pandoro-gate«, kakor so ugotovili hudomušneži na družbenih omrežjih. Premierki, ki je samovoljno odločala »v imenu naroda«, se je zgodil ...narod. 14,5 milijona volivcev ji je reklo NE in preglasilo tistih 12 milijonov, v imenu katerih si je lastila pravico, da počne, kar se ji zljubi.

Opozicija slavi, vendar se mora paziti evforije. Podarjena ji je bila politična zmaga, za katero so stranke leve sredine in njeni voditelji še najmanj zaslužni. Zmagali so predvsem Nicola Gratteri in Marco Travaglio, sodniki in ustavni pravniki, sindikata CGIL in USB, VZPI, ARCI in stotine organizacij, ki so se v odborih za NE aktivirale v bran ustavi. Zmagali so vnuki in pravnuki partizanov, ki so nam izborili ustavo, mladi, ki jim ni vseeno in so v minulih mesecih šli na ulice ogorčeni zaradi podpore genocidu v Gazi in hlapčevanja Trumpu, in so bili zaradi tega tepeni.

Leva sredina jim mora prisluhniti. Ne zanimajo jih zdrahe med strankami, ampak politični predlogi in vizija pravičnejše družbe. Široka koalicija bo seveda nujna vendar ne med prvaki strank, ampak s tistim delom civilne družbe, ki si želi zasuka. Če nekaj, je referendum dokazal, da je leva sredina brez petokolonašev, ki so tokrat bili za DA in vselej zavirajo vsakršno politično alternativo zdajšnji močvari, močnejša in prepričljivejša.

Bolj kot z lekarniško tehtnico sklenjeni strankarski dogovori, ki so v preteklosti že dvakrat razklali Oljko Romana Prodija in politiki odtujili mnoge razočarane volivce, so zato potrebni homogenost, jasni skupni imenovalci in prepričljivi odgovori na potrebe državljanov, začenši z mladimi. Pa vsaj toliko poguma, kolikor ga premore poslednji še živeči evropski socialdemokrat Pedro Sanchez. Če se bo kak strankarski dinozaver izgubil po poti, nič hudega. Zelo verjetno bo to odtujilo manj glasov, kot bo prineslo svežih.

Ne bo lahko, saj leva sredina v Italiji toliko let škili v desno, da je že škilava. Pa vendar, če kdo, sta morda Elli Schlein in Giuseppe Conte sposobna zasuka, volivci pa naj na odprtih primarnih volitvah odločijo, kdo med njima je najprimernejši/a za palačo Chigi.

PERSPEKTIVE: Protest »prazne« knjige

Sat, 28 Mar 2026 07:00:46 GMT

Živijo, perspektive! Pisatelji se po novem upirajo umetni inteligenci. Saj jo vsi poznate, dobro in simpatično prijateljico, ki na spletu brez potrebe iskanja po različnih portalih in straneh ponudi odgovor na vsako vprašanje.

Niso pa vsi tako navdušeni nad tem znanstvenim in tehnološkim napredkom. Dokaz je knjiga Don’t Steal This Book, marčevska izdaja z angleškega knjižnega trga. Ne, v tem prispevku ne bo objavljena njena recenzija ali dolgočasni opisi vsebine. Saj vsebine pravzaprav ni! Don’t Steal This Book je knjiga brez vsebine in je knjiga kot protest.

Pred nekaj tedni je bila na londonskem knjižnem sejmu sprožena protestna akcija angleških pisateljev in ta knjiga je njeno bistvo. Okoli deset tisoč se jih je odzvalo na protest proti umetni inteligenci in podjetjem, ki stojijo za njo in »hranijo« to mogočno in učinkovito orodje z besedili avtorjev in pisateljev. Knjiga z naslovom Don’t Steal This Book (Ne ukradi te knjige) je vsebovala samo seznam imen deset tisoč literatov, ki so bili del te akcije.

Dogodek dokazuje, da je umetna inteligenca (UI) zajela ves naš prostor in čas ter posegla tudi na meni najljubše področje, med knjige. Zakaj pa se je avtorji bojijo? Umetna inteligenca za odgovore uporabi bazo podatkov, ki ji je na voljo. Danes so digitalni pomočniki na veliki večini spletnih strani, predvsem pa pri velikih blagovnih znamkah ali institucijah, medtem ko maloprodajne storitve še nekoliko zaostajajo. Gotovo pa so se bralci že srečali z digitalnimi pomočniki, ki jih nadzoruje umetna inteligenca. Recimo pri storitvah pošte ali banke: ko kličeš in kličeš, pa odgovarja le mehanski glas, ki ne prepozna pravilno vseh številk bančnega računa, in moraš potem ves postopek ponavljati.

Umetna inteligenca se pospešeno pojavlja v svetu knjig. Prikrade se predvsem pri reševanju osnovnih postavk, kot so odgovarjanje na avtomatizirana ali ponavljajoča se sporočila, pripravljanje shem ipd. Veliko že prevajajo z uporabo umetne inteligence, a je ta proces še zelo nenadzorovan, saj ni predpisanih določil in omejitev. Tako se razvrednoti delo prevajalcev (še vedno pa je potrebno človeško oko).

UI je prisotna tudi pri e-knjigah. Ugotovila sem, da bralniki za e-knjige, kot je Kindle, že omogočajo sistem, ki neznane besede prevede z uporabo umetne inteligence. Kar je lahko koristno pri nerazumevanju nekaterih besed ali pri učenju jezika. Tudi sama sem se v višješolskih letih v angleškem jeziku urila ravno z branjem.

Na veliko področjih je v knjižnem svetu torej že prisotna pomoč umetne inteligence, ni pa natančnih predpisov, kako naj ravna z avtorskimi pravicami zaščitenih del, ki so dostopna na spletu. S temi besedili in podatki se bogatijo orodja, kot je virtualni klepetalnik. Ustvarjalci po vsem svetu in predvsem umetniki pa se s tem ne strinjajo in pojavile so se že številne tožbe.

Kaj pa, ko bo umetna inteligenca napisala knjigo? Bo pri bralcih dosegla estetski učinek? Ali jih bo oddaljila od sebe? Takih vprašanj in dvomov je še veliko. UI ves čas odpira nova vprašanja ter pri naši generaciji in mlajših povzroča veliko skrbi za prihodnost, ki se zdi čedalje bolj brezizhodna s tako mogočnim tekmecem, ki vse ve in vse zna.

Bodo v sodobnem svetu, torej digitalni dobi, v kateri je stopnja bralne populacije zelo nizka, ljudje sploh še brali, če bodo knjige pisali samodejni ustvarjalci vsebin? Morda bo na začetku to zanimivo, kot poskus, eksperiment, ampak predvidevam, da bo kmalu umanjkal osebni stik, empatično občutje, ki ga želijo pisatelji s svojim delom vzbuditi pri bralcu. Človeštvo bo še potrebovalo stik s sočlovekom in knjige so lahko pravi most med mano in tabo, med enim in drugim in želim si, da bodo v skrajni situaciji ljudje izbrali knjigo, ki jo je napisal človek, in tako podprli idejo britanskih avtorjev. Tihi protest, na način, ki ga knjigoljubci in knjigotržci najbolje razumejo.

BOKSARSKA VREČA: Kdaj načrtovati vizijo?

Fri, 27 Mar 2026 13:30:09 GMT

Ali poznate besedo fundraising? Morda ste jo zasledili tudi ob besedi sponsoring. Ah, ti anglizmi. Spominjajo me na čas vlade nepogrešljivega Maria Draghija, ko so besede v žargonu ekonomistov mirile burne duhove kot obkladki (ali placebo tablete). Zelo čuden jezik, ki ga - ne glede na materni jezik - obvlada ločina menedžerjev in upravnikov; ekonomisti se med sabo res odlično sporazumevajo. Ko sem med njimi, mi je jasno, kako so se znanstveniki in filozofi srednjega veka sporazumevali v latinščini.

No, zdaj ste imeli nekaj časa: poznate besedi fundraising in sponsoring? Jaz sem ju sicer večkrat slišal, tokrat pa ju moram dodobra preučiti zaradi nove študijske poti, ki sem jo ubral pred enim letom (a o tem kdaj drugič).

Če bi v naših društvih na košarici, kjer piše »prostovoljni prispevki«, pisalo »fundraising«, bi bilo še kar točno. Gre torej za zbiranje sredstev, ki jih prostovoljno namenjamo kulturnim (a ne samo) organizacijam. V zadnjih letih se ustanove po Evropi vročično ukvarjajo s povečanjem fundraisinga. Zakaj? Vse kaže, da se države čedalje manj angažirajo pri podpori kulturnim ustanovam (to velja za muzeje, gledališča, koncerte ipd. in velja povsod, tudi v Nemčiji, kjer ni več vse zlato, kar se sveti). Nove študije sicer ne predvidevajo, da se bo tudi Evropa morala prikloniti privatizaciji kulture, kot je to znano v anglosaškem svetu. Začutil pa sem nelagodje v trebuhu, ko sem sledil upadajočim grafom zelo znanih in pomembnih kulturnih organizacij in krčenju njihovih sredstev. Zato me ne čudi, da je toliko energije vložene v iskanje sponzorjev (te besede ni treba dodatno razlagati) in fundraisinga.

Za ljubitelje morbidnejše plati ekonomije lahko razkrijem, da je široka veja fundraisinga posvečena oporočnim darilom (pravno se temu pravi tudi volilo), ko se nekdo odloči, da zapusti del svojega imetja kulturni ustanovi. V nekaterih državah so najbolj dobičkonosne donacije vezane ravno na t. i. krog prijateljev, ki v svoji oporoki zapušča del svojega imetja umetnosti. Vsote lahko celo prekosijo nekatera sponzorstva. Najbolj pogosto se to vidi pri muzejih: premožni zbiratelj zapusti svojo kolekcijo in dodatno donacijo za novo gradnjo muzeja ali galerije.

Dobri izvedenci za fundraising znajo ustanovi zagotoviti dolgotrajen tok donacij. Če je prispevek enkraten, pomeni, da nismo zgradili nikakršnega odnosa. Pot do tega denarja je dolga in sloni na zaupanju; odnos ne sme biti manipulativen ali zlagan. Donacije so dar, ne smemo jih zahtevati. Posameznik se za prispevek odloči na podlagi ugleda (imidža) ustanove.

Ko se je predavanje zaključilo, sem pomislil: kako bi preživele naše ustanove, če ne bi imele državnih dohodkov? Kakšen ugled odražajo? Kateri je tisti faktor, ki bi privabil veliko število ljudi in sponzorjev, da bi podprli njihovo delovanje?

Tukaj ne želim poceni polemizirati in ne gre le za subjektivni pogled na stvar. Moje mnenje je in ostaja, da je umetnost dragocena in država lahko mirne duše investira vanjo, ker obogati tudi druge stroke. Pravijo, da še vedno velja parameter 1 : 5, kar pomeni, da za vsak vloženi evro dobimo 5 evrov povrnjenih. Zato ne podpiram privatizacije. Sprašujem se, kako bi se izkazala naša kulturna realnost, če bi se šla igro drugih evropskih kulturnih ustanov. Recimo: kako definiramo »imidž«? Ali je za nas prispevek znak usmiljenja do kulturne ustanove ali je gesta ponosa, ker verjamemo v kulturno moč določene realnosti?

Ko sem se spraševal o tem, sem imel v mislih naš bodoči Narodni dom v Trstu. Čeprav upam, da bomo imeli na razpolago tudi druga sredstva, je dobro pomisliti - ja, že zdaj -, kako bi prodajali vizijo tiste ustanove, kako bi lahko vabili sponzorje (ki se ne zanimajo za dobrobit kulture, a želijo imeti razlog za sodelovanje, nek povratek v družbeni vidljivosti) in zbirali prostovoljne prispevke. Verjetno to ni tako poetično razmišljanje, a kuratorsko delo zahteva tudi takšne poglede. Če je za vse nas vredno vložiti trud v Narodni dom, ali ostaja naša vizija na ravni retorike ali znamo to vrednost tudi poimenovati? Lahko bo to mavzolej nostalgije po preteklosti, ki se ne bo nikoli vrnila, ali pa telovadnica za velike cilje, močna v času, ki šele prihaja.

Stališče in vizijo - mi je rekla docentka - je treba načrtovati dosti prej. Da so lahko vsi povabljeni v velik projekt.

POMISLEKI: Madžari, naši sosedi

Thu, 26 Mar 2026 06:30:07 GMT

Ogrska je bila vedno pomemben igralec na svetovnem odru. Za nas, mejaše, majhne in revne sosede, je imela venomer posebno vlogo. Ko je bila v spregi z Avstrijci, nam je tudi vladala, v Prekmurju je madžarski jezik prevladal do prve vojne. Spremenilo se je šele po trianonski pogodbi, ki je Madžarsko zmanjšala na sedanje meje. Tega v Budimpešti še danes čisto zares ne priznajo. Sedanji vladar, predsednik vlade, vsemogočni Viktor Orbán, še kar naprej riše Prekmurje na madžarskem zemljevidu, kadar hoče svojim volivcem in vsemu svetu pokazati, kako velika je bila in kako velika hoče, da spet postane njegova dežela. Tudi pol Romunije nariše na madžarskem zemljevidu in dober del Slovaške tudi. Nič ne pomaga, če sem in tja kdo zaradi tega protestira. Budimpešta je spet velika in mogočna, kakor je bila nekoč, še preden so jo za nekaj časa ponižali in si jo podredili Rusi. Priznati pa je treba Madžarom, da so se dobro držali, ko so se hoteli osvoboditi stalinskega jarma, za upor proti Rusom so plačali visoko ceno.

Tudi bruseljska Evropa protestira, ko Orbán igra svojo igro in ne priznava podrejenosti nobeni centrali, tudi Evropski uniji ne. Povezuje se s Putinom, ker se noče odreči poceni plinu in nafti, opozarja na stranpoti evropske politike, tako odločen in močan je, da ima tudi drugod po Evropi zveste somišljenike. Kralj Matjaž, ki spi pod Peco, je bil njegov predhodnik, Matija Korvin se spet pojavlja kot idol.

Madžarski vladar Orbán, ki je kar uspešno oživel staro imenitno podobo svoje dežele in Madžarsko spet naredil veliko, je to storil, še preden je začel njegov pajdaš in zaveznik Donald Trump delati veliko svojo Ameriko. Te dni se - tako velevajo navade, ki bi se jih vsemogočneži najraje otresli - Orbán podaja v novo bitko. Volitve ga čakajo, pa naj se jih še tako otepa. In tokrat se mu obeta, da bo imel še enkrat nasproti močnega nasprotnika, ki ga je sam vzgojil. Njegov učenec in zvesti sledilec Péter Magyar ima nekaj tednov pred volitvami občutno prednost pred učiteljem, ni pa nujno, da bo prednost trajala do konca in potem še naprej. Orbán je morda preveč zvit, da bi razvoj dogodkov prepustil volivcem, kdo ve, kaj vse še pripravlja za zadnje dni pred volitvami.

Viktor Orbán ima po svetu mogočne somišljenike in pajdaše. Prvi je gotovo Donald Trump, ki ga med drugim uči, da poraza na volitvah ne smeš priznati. Drugi veliki zaveznik je Benjamin Netanjahu, tudi temu je jasno, kako se stvarem streže, tretji je Vladimir Putin, ki ni prav nič propadel zaradi evropskih ukorov, ukrepov in kazni.

Viktor Orbán je naš sosed, zelo vpliven je tudi na Slovenskem, kar pogrešali pa smo ga med zadnjimi dogodki, prej je vedno navdušeno mahal z zastavico, na kateri je pisalo SDS. Tudi televizije in druge medije je ustanavljal v naših krajih, zdaj so se menda poskrili pod drugimi imeni in lastniki, delujejo pa še kar naprej.

Imajo pa Madžari te dni obilo preglavic. Pravzaprav jih ima predvsem Orbán. Péter Magyar vodi na lestvicah priljubljenosti, to Orbánu povzroča obilo skrbi. Krožijo že novice, da se tudi v madžarske volitve morda vmešavajo izraelski vohuni, posebne elitne in skrite enote strah zbujajočega Mosada, pravijo jim Black Cube, delajo za denar in storijo, za kar jih plačajo. Madžari že pravijo, da jih judovski vohuni ogrožajo, ni pa menda jasno, za koga delajo.

O nekakšni zasebni vohunski mreži Črna kocka smo prejšnji teden prvič slišali tudi v Sloveniji. Najprej v zvezi s prisluhi, v katere so jeruzalemski vohuni ujeli nadvse nespretne slovenske političarke, odvetnice in politike, potem pa še z novim odkritjem, da so ti mojstri svojega poklica prihajali v Ljubljano. Kar štirikrat so bili na Brniku s posebnim letalom. Pa ne samo to, tudi na Trstenjakovi ulici so jih videli, to pa je ulica, ki pomeni vsaj toliko, kakor je nekoč Tomšičeva ulica. Na Trstenjakovi je sedež največje, najbolje organizirane stranke SDS, na Tomšičevi je bil sedež cekaja rajnke partije.

Na Trstenjakovi so najprej zanikali, da so imeli karkoli opraviti s Črno kocko, potem so priznali, da se z njimi poznajo dvajset let. Kdo ve, zakaj so prispeli na Trstenjakovo in kaj so delali tam in zanje, so spraševali novinarji. Tine in Spomenka Hribar sta preprosto pojasnila, da Mosadova Črna kocka take stvari počne samo za denar. Nikamor ne gredo na izlet, pridejo, če jih povabijo in za to plačajo.

KOROŠKI FOKUS: »Hišni red« za prosilce za azil

Wed, 25 Mar 2026 13:30:00 GMT

V kratkem, 7. aprila 2026, bo Dežela Koroška dobila novega deželnega glavarja - Daniela Fellnerja, politika iz vrst Socialdemokratske stranke (SPÖ) dosedanjega deželnega glavarja Petra Kaiserja, ki bo konec meseca marca po trinajstih letih na čelu deželne vlade predal funkcijo prvega moža v deželi. Znamenj, da bo dežela z zamenjavo na čelu deželne vlade, katere del je tudi konservativna in na Koroškem dokaj desničarsko usmerjena Ljudska stranka (ÖVP), drsela v desno, je vse več. Prejšnji teden sta denimo vodja obeh koalicijskih strank, Daniel Fellner (SPÖ) in Martin Gruber (ÖVP), predstavila nova, še bolj restriktivna pravila za prosilce za azil na Koroškem - tako imenovani koroški hišni red.

Ta med drugim predvideva - kot znak pripravljenosti na integracijo - prepoved nasilja in orožja, spoštovanje na Koroškem veljavnih pravil in vrednot ter obvezno obiskovanje tečajev nemščine. »Hišni red«, ki ga morajo prosilci za azil ob vstopu v deželo lastnoročno podpisati, jim nadalje nalaga, da morajo opravljati tudi družbenokoristna dela. Če bi prosilci kršili novi »hišni red«, jim grozi zmanjšanje mesečne žepnine (40 evrov) za polovico, pri večkratnem kršenju pravil pa celo odvzem pravice do začasnega bivanja, torej tudi izgon iz dežele. Za družbenokoristno delo pa bi prosilec za azil prejel le 1,60 evra na dan.

Kot je dejal bodoči deželni glavar Daniel Fellner, je na Koroškem trenutno okoli tisoč osemsto oseb, ki prejemajo osnovno socialno pomoč. Dežela Koroška zdaj od njih zahteva večjo odgovornost, je poudaril Fellner. Kdor pa ne bo upošteval »koroškega hišnega reda«, bo moral sprejeti posledice, sta na predstavitvi zaostrenih pravil in obvez za prosilce za azil navedla predsednika obeh vladnih strank in s tem napovedala občuten zasuk deželne politike v desno. Tako socialdemokrati kakor ljudska stranka želijo pravno podlago za nova pravila določiti do poletja, nova pravila za prosilce za azil pa naj bi začela veljati že julija.

»Koroškega hišnega reda« je zelo vesel tudi avstrijski notranji minister Gerhard Karner (ÖVP), ki je opozoril, da takšna pravila za priseljence v nekaterih avstrijskih zveznih deželah (ne pa v vseh) veljajo že skoraj leto dni.

Z novimi strožjimi pravili za prosilce za azil sta zadovoljni tudi dve opozicijski stranki - Team Kärnten z Gerhardom Köferjem na čelu (poslanec te stranke je tudi koroški Slovenec Franc Jožef Smrtnik) in skrajno desničarski in nemškonacionalno usmerjeni koroški svobodnjaki (FPÖ) s predsednikom Erwinom Angererjem, ki pa je obenem zahteval še bolj restriktivno politiko s še bolj ostrimi ukrepi (odpravo pravice do azila).

Samo državna poslanka in govornica stranke zelenih, koroška Slovenka Olga Voglauer, je napoved vladne koalicije pod vodstvom novega deželnega glavarja poimenovala kot to, kar tudi zares pomeni: populistična lažna poteza, ki naj bi sugerirala trdno azilsko politiko, pri kateri naj bi ljudje, ki iščejo zaščito, morali najprej preskočiti velike birokratske ovire in izpolniti obveze, preden bi lahko uživali človekove pravice.

Odhajajoči deželni glavar Peter Kaiser ta očitni zasuk v desno, ki nikakor ni stalnica koroške deželne politike zadnjih trinajstih let, tudi ne migrantske, zagotovo spremlja z mešanimi občutki. Še toliko bolj, ker bo - po odlikovanju z Rizzijevo nagrado Zveze slovenskih organizacij (ZSO) in Slovenske prosvetne zveze SPZ) - 21. aprila letos prejel še Kugyjevo nagrado Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS). Podelili mu jo bodo za dolgoletno in dosledno prizadevanje za krepitev slovenske narodne skupnosti na Koroškem ter za spodbujanje slovenske besede in angažma za mirno sožitje na Koroškem. Pa tudi, ker je kot deželni glavar pomembno prispeval k uveljavitvi in uresničitvi številnih projektov, ki povezujejo Koroško, Slovenijo in Furlanijo - Julijsko krajino.

Kugyjeva nagrada kot simbol alpsko-jadranskega zbliževanja nosi ime alpinista in pisatelja Juliusa Kugyja, ki je s svojo večjezično in medkulturno identiteto postal simbol povezovanja alpsko-jadranskega prostora. Namen nagrade je spodbujati razumevanje med jeziki in kulturami ter krepiti sodelovanje v trikotniku treh dežel, ki so se v času poglavarstva Petra Kaiserja močno razvile in postavile nove temelje sodelovanja. Upajmo, da bo tako tudi v prihodnosti!

BRIDGE & ROLL: Atletika izpostavlja zdravo mešanje genov

Wed, 25 Mar 2026 06:30:38 GMT

Prejšnji konec tedna smo bili priče neverjetnemu, skoraj nepojmljivemu športnemu dogodku, ko je Tadej Pogačar po padcu v najbolj odločilnem trenutku prve klasike (t. i. »kolesarskega spomenika«) sezone, to je pred izredno važnim vzponom na Cipresso, najprej ujel skupino, potem šel na čelo nje, še potegnil in na koncu v sprintu premagal še edinega, ki mu je uspelo mu slediti, in tako zmagal na eni redkih dirk, ki jih še nikoli prej ni osvojil. Ko sem gledal, pravzaprav strmel v ekran, česa vsega je zmožen, tako po telesni kot predvsem po umski plati, ta »marsovec«, si nisem mogel kaj, da ne bi pomislil, kako sem priča zgodovinskemu športnemu dogodku, ki bo ostal za vekomaj zapisan v zgodovino kolesarstva. In ponos ob dejstvu, da je tak podvig uspel našemu matičnemu rojaku, je bil velik, še zlasti zaradi tega, kar sem v zadnjem prispevku napisal o zmagovalni mentaliteti, ki se je usidrala v »novih« Slovencih.

Glavni športni dogodek tedna pa je bil zame drugi, in sicer svetovno dvoransko prvenstvo v atletiki, ki se je odvijalo na Poljskem. Z leti sem se vedno bolj zaljubil v atletiko, ki mi je sicer bila vedno draga, in nimam problema spremljati dogodek nepretrgano tudi po več ur, nekaj, kar na primer sploh mi ne uspeva več, ko moram slediti košarki, ki je vedno bila »moj« šport. V atletiki (in tudi plavanju) mi je všeč to, da zmaga tisti, ki meče dlje, ki skače višje ali dlje, ki teče hitreje kakor drugi, in je torej eden najbolj poštenih športov, kar jih je. Seveda ob tem, da je tudi najbolj temeljni šport, s katerim se človeštvo ukvarja od trenutka, ko se je opica začela zavedati same sebe in je torej postala človek, ki se je moral braniti pred vsemi nevarnostmi, ki so ogrožale njegov obstoj. Ne samo, kljub temu, da se v atletiki človek telesno izraža v najbolj osnovnih in starodavnih gibih, je umska sposobnost izredno pomembna, saj je prisotna tako v pristopu do treninga in učenja tehničnih podrobnosti, ko odloča volja do žrtvovanja in iskanja meja telesa, kot v občutku odgovornosti, da je vse odvisno od tebe brez zunanjih alibijev, do same taktike na tekmi, ko se moraš osredotočiti na sebe in ohraniti hladnokrvnost do vsega, kar se ti lahko pripeti.

Pravi čar atletike pa je po mojem prav v tem, da je vesoljski šport, s katerim se ukvarja celo človeštvo, od največjih velesil do najbolj zakotnih in nepomembnih otokov, predvsem v Karibskem morju, kjer se rojevajo neverjetni atleti, ki so hočeš nočeš sad večstoletnega mešanja vseh mogočih genov, od staroselcev do osvojevalcev, predvsem pa sužnjev, ki so jih osvojevalci nasilno uvažali iz cele zahodne Afrike. Zame je naravnost fascinantno, da se veliki atleti rojevajo tudi na otokih, ki jih poznajo samo zagrizeni ljubitelji zemljepisa, kot so Sv. Vincencij in Grenadine, Sv. Lucija, Dominika, Sv. Krištof in Nevis, Grenada, in še in še. In prav to mešanje genov je zame temeljno sporočilo, ki ga daje atletika, in ki se ga vsi premalo zavedamo, predvsem še tisti, ki hočejo na vsak način ohraniti »čisto« raso in so nasilno proti prihodu ljudi od zunaj, predvsem če imajo drugačne poteze, da sploh ne omenim barve kože. Ti ljudje so zame totalni kreteni in čisti idioti, ki si sami sebi streljajo v noge. Za vsako naravno vrsto je genetsko mešanje odločilno za zdravje vrste same in vsi, ki imajo pse, točno vedo, da je čista pasma zdravstveno najbolj delikatna, medtem ko so mešanci veliko bolj zdravi, predvsem pa bolj bistri. V atletiki se to dokazuje pred očmi vseh: že svoj čas so v tem športu med Evropejci prednjačili Britanci, Francozi in Nizozemci, ki so lahko na veliko črpali atlete iz bivših kolonij. Zdaj, v času velikih migracij, se to dogaja bolj ali manj za vse Evropejce. Če bi nemški brkati vodja izpred skoraj sto let danes videl, kako zgleda večina atletov, ki nastopa za Nemčijo, bi ga verjetno zadela kap. Tudi Italija se ne šali. Med petimi kolajnami, ki jih je osvojila, ni prav nobenega čistokrvnega Italijana (mati Nadie Battocletti je Maročanka in ona sama, ki je islamske vere, se je bala, da ne bi bila v pravi formi, saj se je ramazan pravkar zaključil in je imela pred tekmo zelo malo časa, da se naje), ali mene osebno navdušuje, ko poslušam Furlanija ali Iapichinovo, ki sta po govoru in obnašanju popolna Italijana v najboljšem pomenu te besede. Ali ko Zaynab Dosso, rojena v Slonokoščeni obali, na odru s solzami v očeh poje italijansko himno. Človeštvo, dostojnost, dobrota, znanje in inteligenca so torej vse prej kot stvar zunanje podobe. Kdaj bomo končno to dojeli?

REFERENDUM: Pranger, na katerega se je vlada sama privezala

Tue, 24 Mar 2026 10:00:00 GMT

Čeprav se je vlada Giorgie Meloni na vse pretege trudila, da ustavni referendum o preustroju pravosodja zanjo ne bi postal pranger, na katerega se je sama privezala, je včerajšnji izid nemogoče brati »nepolitično«. Prvič zato, ker je to prva med večjimi reformami te vlade, ki je prišla tako daleč. Preostali dve - premierat in diferencirana avtonomija - zaenkrat ostajata neuresničeni.

Volivke in volivci smo bili poklicani k odločanju o zapleteni temi, zaradi česar je zelo razširjeno mnenje, da bi o takih zadevah ne smeli odločati »navadni« ljudje. Ampak - kdo pa naj odloča o spreminjanju ustave, če ne ljudje? In to po možnosti v čim večjem številu? Italijanska ustava je toge narave, če jo želi kdo spremeniti, za to potrebuje ustavno (dvotretjinsko) večino. Če te ni, beseda pripade ljudstvu, pa naj bo vprašanje še tako zapleteno.

Nemogoče je bilo pričakovati, da si bo, kdor ni ustavnopravni strokovnjak, oblikoval mnenje o ustroju pravosodja sam, zgolj z branjem besedila reforme, v povezavi s katero je bilo treba - če bi bila na referendumu sprejeta - marsikateri detajl šele doreči, kar je vse prej kot irelevantno. Tudi zato je bilo neizbežno, da se bodo ljudje »naslonili« na stališča strank, sindikatov, gibanj, odborov ali konec koncev posameznikov, ki se jim zdijo zaupanja vredni. S tem ni nič narobe. Kot tudi ni narobe, če je nekdo prekrižal »ne«, ker tej vladi ne zaupa, ali pač »da«, ker meni, da dela dobro. Politika deluje tudi tako.

Še en argument proti puhlicam o »nepolitičnosti«: nobena uredba, zakon ali reforma ne nastane v praznini. Ta reforma je bila spisana v najbolj desni vladi v italijanski povojni zgodovini. Skozi parlamentarni proces je prišla nespremenjena, ne zato, ker bi bila perfektna. Dobro je, da je včeraj in v nedeljo večina temu rekla »ne«.

Novinar Alessandro Sallusti, dežurni komentator, ko je treba zagovarjati vladno desnico, je včeraj komentiral, da je »vedno lažje biti proti«. To v prvi vrsti dobro ve Giorgia Meloni, ki je ravno na tak način stranko Bratje Italije pripeljala s 4 na 25 % oz. do zmage na volitvah z dobrimi 12 milijoni glasov. Zdaj je na referendumu kakih 14,5 milijona glasov reklo »ne«. To je tudi političen znak.

PO VOLITVAH V SLOVENIJI: Napočil je trenutek resnice

Mon, 23 Mar 2026 19:44:12 GMT

Nedeljske državnozborske volitve v Sloveniji so poleg številnih neznank prinesle eno gotovost, in sicer da naslednja slovenska vlada ne bo levosredinska. Trenutna kombinacija Gibanja Svoboda-SD-Levica namreč ne premore več zadostnega števila mandatov za sestavo trdne koalicije, zato bo morala stranka Roberta Goloba sklepati dogovore s strankami z vizijami in vrednotami, ki z dosedanjim izrazitim socialnim poudarkom znotraj gospodarskega liberalnega nazora evropeističnega pečata nimajo veliko skupnega. Nekatere so celo usmerjene v drugo smer, in sicer v suverenizem in nacionalizem. Golob nima veliko izbire: povezovanje s stranko SDS nikakor ne pride v poštev, to čivkajo še vrabci. V primeru zavezništva z NSi, če bi ta sploh pristal v povezovanje, bi se iz te nenavadne sestavljanke zagotovo izločila Levica, SD in Svoboda pa bi najbrž izgubila podporo in zaupanje pomembnega števila volivcev. Pogovori z Demokrati so sicer možni, a bi ti, zlasti z Levico, povzročili velike idejne in ideološke spopade denimo na področju zunanje politike, v odnosu do ZDA in Izraela, ter pravic žensk in manjšin.
Nato je tu še Resni.ca, politični meteor, od katerega bi lahko bilo odvisno, ali bo nedeljskim državnozborskim volitvam sledila nova vlada ali ne.

Stranke čakajo pogovori in dogovori, zlasti pa kompromisi. V primeru Gibanja Svoboda, pa tudi stranke SD, pa gre zlasti za vprašanje, kaj bosta stranki žrtvovali za oblast. Ob odsotnosti Levice, ki je v zadnjih štirih letih narekovala socialno agendo dosedanje vlade, bosta namreč pokazali svoj pravi obraz in državljanom dali vedeti, ali je socialna varnost državljanov res njuna prioriteta ali ne.

Sicer pa bo morala tudi Resni.ca dokazati, ali zna sneti plašč zunanjega kritika in obleči suknjič odgovornosti. V izvenparlamentarni opoziciji do vseh in vsega je namreč enostavno govoriti proti elitam, korupciji in zastarelim strukturam. V parlamentu pa bo morala pokazati, ali zna nositi posledice svojih odločitev in delovati znotraj institucij, ki jih tako rada kritizira.

Gibanje Svoboda bo moralo skleniti sporazum s politično silo, ki zagovarja čim večjo davčno razbremenitev gospodarstva; socialna vprašanja, javno zdravstvo in pokojnine pa uokvirja v abstraktni jezik sistemskega preloma, državne suverenosti, ki se v svoji nezaupljivosti do ustaljenih političnih okvirov zelo približuje skrajni desnici.

Ravno tu se začne trenutek resnice za Svobodo, ki govori v dveh političnih jezikih. Po eni strani poudarja pomen socialne države, vključujoče družbe in človekovih pravic. Po drugi strani pa zagovarja prosto gospodarsko pobudo, razvoj, konkurenčnost ter hkrati stabilne javne finance. Ko bi Golob 2.0 iskal oblast s partnerjem, kot je Resni.ca, bi moral hitro pokazati, kateri del njegovega obraza je resničen. Je socialna občutljivost jedro ali le kulisa? Pravo vprašanje ni, ali bo Golobova stranka prišla na oblast, ampak kakšna bo tam. Od razpleta te dileme bo odvisno politično preživetje dosedanjega slovenskega premierja.

POD PREPROGO: Antikrist med nami

Mon, 23 Mar 2026 07:30:10 GMT

Peter Thiel je prišel v Rim predavat o Antikristu. Vse je bilo strogo tajno. Tri predavanja le za povabljence, brez telefonov, brez novinarjev, do zadnjega neznana lokacija, potem ko je sam papež prepovedal uporabo univerze reda dominikancev Angelicum. Kdo je Peter Thiel in kaj je iskal v Rimu?

Opisujejo ga kot ideološko črno dušo in oboroženo roko trumpizma. Zagotovo je najbolj vznemirljiv lik med tehno-oligarhi v ozadju Donalda Trumpa. Leta 1999 je z Davidom Sacksom ustanovil firmo Pay-pal za elektronska plačila in bajno obogatel. Kasneje je investiral v Facebook, zlasti pa leta 2003 ustanovil podjetje Palantir, najbolj pošastni zasebni sistem digitalnega družbenega nadzora.

Po 11. septembru 2001 je bil Thiel obseden z varnostjo in nadzorom. Najprej proti islamskemu terorizmu, potem pa za totalitarno kontrolo celotne družbe. Po svoje je genij, njegov softver je bil tako učinkovit, da sta ga takoj prevzela CIA in FBI. Palantir črpa podatke iz davčnih in zdravstvenih kartotek, telefonskih pogovorov, finančnih transakcij, satelitov, IP naslovov, ogledov spleta, objav in všečkov na družbenih medijih, geolokalizira naše premike, iz videokamer prepoznava obraze. Vso to maso podatkov predela, da profilira našo osebnost in »stopnjo družbene nevarnosti«.

Palantirjev program Gotham (Batmanovo mesto) je milica ICE uporabila v Minneapolisu za lov na migrante in oporečnike. ZDA so se ga poslužile za ugrabitev predsednika Venezuele in umor Alija Khameneja v Iranu. Sistem pa je tudi kriv (skupaj z UI Claude podjetja Anthropic, ki je zaradi tega v sporu s Pentagonom) za masaker 170 učenk, ki jih je v šoli v Minabu upepelila ameriška raketa Tomahawk. Dogodek bo morda ostal zapisan kot zgodovinski mejnik: prvi množični pokol, ki ga je zakrivila umetna inteligenca.

Kar ni povsem res. Palantir sisteme UI že dolgo nudi Izraelu, ki jih je uporabil v genocidu v Gazi za iskanje tarč: borcev Hamasa, novinarjev, zdravnikov, reševalcev, da so jih raketirali, z njimi pa pobili na desetine ali celo stotine drugih civilistov.

Vez med Izraelom in Thielom je bil tudi Jeffrey Epstein. Jehud Barak, nekdanji premier Izraela in ustanovitelj podjetja Paragon (v Italiji ga je odkupila vlada in so z njim prisluškovali novinarjem in aktivistom) je 15 let obiskoval pedofila, ki mu je navezal poslovni stik s Palantirjem.

Kaj pa Antikrist? Za razliko od drugih tehno-oligarhov Thiela ne zanima le denar. Dominiral bi svet. Še več. Kot tudi Elon Musk je pristaš tranhumanizma in cilja na nesmrtnost človeka: možgane bi rad spojil s stroji in jim zagotovil večnost, ko telo zamre. Ima se za filozofa, njegove ideje so zmes konservativnega katolicizma, elitizma in nacizma.

Na nacizem ga veže marsikaj. Rodil se je leta 1967 v Nemčiji, otroška leta pa preživel v rasistični Namibiji, kjer so se nemški kolonizatorji še v 70. letih pozdravljali s »heil Hitler!«. Oče je bil lastnik rudnika s črnsko suženjsko delovno silo. Od nacističnega pravnika Carla Schmitta se je navzel ideje o neizbežni dihotomiji prijatelj-sovražnik, vse skupaj pa zabelil z ezoteriko in Tolkienom, kjer le razsvetljeni izbranci preživijo spopad dobrega in zla. V Tolkienovi sagi so palantiri magični kamni, »nadzorniki na daljavo«. Iz Tolkiena so tudi imena Thielovih družb Mithril in Valar Capital, holdinga Lembas in Rivendell, v veselje Giorgie Meloni in vse desnice do Casapound, ki se navdušuje za to sago.

Thiel se ima za vodjo razsvetljenih, ki bo rešil človeštvo pred Antikristom. To pa so progresisti, mirovniki, ekologisti in vsi, ki v imenu demokracije in enakopravnosti zavirajo samovoljo tehnoelit. Greta Thunberg je utelešeni Satan, a tudi EU, ko omejuje big-tech velikane. Demokracija je izguba časa, isto Združeni narodi, za mir v svetu je potreben totalitarni nadzor sistema Echelon, krščanstvo mora spet z mečem nad islam.

Morda pa je vsa ta versko-ideološka navlaka le dimna zavesa. Palantir Italiji dobavlja nadzorne sisteme že od leta 2017, s to vlado pa so se nabave močno povečale. Dnevnik Domani je poročal zdaj še o milijonu evrov za licenco sistema Gotham, ki je ovit v največjo tajnost. Se je Thiel v Rimu srečal tudi z Giorgio Meloni ali Guidom Crosettom? O čem so govorili? In kdo bo upravljal s podatki o nas: naša vlada ali tudi CIA in sam Palantir? Morda ima prav teolog Maurizio Gronchi, ki se sprašuje, ali ni Antikrist prav Thiel.