Kolumne

MESTA: Akustični teror

Sat, 01 Aug 2026 06:30:00 GMT

Le malokaj me v Trstu moti bolj kot hrup. Na eni strani stalno zvočno ozadje avtomobilskega prometa in pristanišča, na drugi pa kratkotrajen pospešek motorja z visokimi obrati in predelanim izpuhom, ki podnevi prekine vsak pogovor na ulici, ponoči pa spalni cikel celih sosesk.

Hrup že dolgo ni več obravnavan kot neizogiben stranski produkt mestnega vrveža, temveč kot resen javnozdravstveni problem. Svetovna zdravstvena organizacija ga uvršča med najpomembnejše okoljske dejavnike tveganja za zdravje, takoj za onesnaženostjo zraka s trdnimi delci. Učinki kronične izpostavljenosti so sistemski. Četudi med spanjem zvoka zavestno ne zaznamo, možgani dogodek interpretirajo kot signal nevarnosti. Dolgoročno to vodi v kronično hipertenzijo ter povečuje tveganje za srčni infarkt in možgansko kap. Evropska okoljska agencija ocenjuje, da je cestni hrup v Evropi neposredno odgovoren za približno 12.000 prezgodnjih smrti letno, pri otrocih, ki živijo ob hrupnih vpadnicah, pa raziskave potrjujejo slabši kognitivni razvoj in težave s koncentracijo.

Raziskovalni inštitut ISGlobal iz Barcelone je analiziral podatke iz skoraj 750 evropskih mest. Po deležu prebivalstva, izpostavljenega ravnem cestnega hrupa nad 55 decibelov, je na vrhu latvijska Riga z 81,6 odstotka. Trst z 59,1 odstotka sicer ni več med evropskimi rekorderji, vendar je še vedno med mesti, kjer je škodljivemu hrupu izpostavljena več kot polovica prebivalcev. Zaradi specifične geografije je skoraj celotno prebivalstvo stisnjeno v bližino glavnih prometnih koridorjev. Pa tudi ulice, eden najboljših izumov urbanizma, se z vidika hrupa ne obnesejo najbolje, saj se v ozkih urbanih kanjonih zvok odbija in krepi.

Glavni vir zvočnega onesnaževanja ostaja cestni promet, znotraj katerega pa obstajajo velike razlike. Sodobni avtomobili z elektrifikacijo premikajo standarde proti tišjemu delovanju, zvočno pa so razmeroma nevpadljivi tudi sodobni mestni skuterji. Popolnoma drugače je pri težkih motociklih in športnih avtomobilih, kjer se srečamo z luknjo v predpisih. Vsako vozilo mora za prodajo prestati homologacijski preizkus zunanjega hrupa, pri katerem ne sme presegati 77 decibelov. Vendar proizvajalci vozila načrtujejo tako, da so tiha le pri specifičnih obratih med uradnim testom. Ko voznik pritisne na plin, se v izpuhu odprejo mehanske lopute, hrup na ulici pa naraste na več kot sto decibelov. Pri nekaterih športnih avtomobilih in motociklih proizvajalci zvočno podobo, in torej tudi hrup, namenoma oblikujejo kot del identitete blagovne znamke.

Zato učinkovit boj proti zvočnemu onesnaževanju zahteva dvotirni pristop: uvajanje sistemskih ukrepov za zmanjševanje splošne ravni hrupa v ozadju in uvedbo specifičnih mehanizmov za sankcioniranje posameznih ekscesov. Barcelona na primer z urbanističnim konceptom superblokov fizično spreminja anatomijo ulic. Z umikanjem tranzitnega prometa na obod sosesk, intenzivnim ozelenjevanjem in zmanjšanjem hitrosti so raven hrupa znižali za kar pet decibelov. Trst to področje sistemsko obravnava z ukrepi Akustičnega načrta in sanacijskih programov. Ti predvidevajo širjenje območij z omejitvijo hitrosti na 30 km/h v gosteje poseljenih četrtih, preusmerjanje tovornega prometa, namestitev protihrupnih ograj, prenovo vpadnic s tihimi asfalti in sanacijo kovinskih spojev na obalni hitri cesti. Izvajanje ukrepov, ki vsi znižujejo raven hrupa v ozadju, je zelo počasno, njihova učinkovitost pa se ustavi pri zakonsko določenih povprečjih.

Na terenu pa se pokaže glavna težava teh načrtov - nemoč proti posameznikom, ki z namerno predelanimi izpuhi terorizirajo tisoče meščanov. Ker so klasične policijske kontrole neučinkovite, mesta razvijajo specifične tehnične ukrepe. Pariz, London, Bruselj in Nica nameščajo akustične radarje z usmerjenimi mikrofoni, ki preglasno vozilo samodejno posnamejo in lastniku izdajo globo. Avstrijska in nemška policija na nadzornih točkah merita hrup s prenosnimi napravami in imata ob ugotovljenem preglasnem izpuhu ali odstranjenem dušilcu pravico kršitelju na kraju samem odvzeti registrske tablice in ključe vozila.

Zvočno okolje je javno dobro, ki neposredno vpliva na kakovost bivanja in zdravje. Povzročanje ekstremnega hrupa v gosto naseljenih soseskah ni izraz individualnega sloga ali identitete, temveč akustični teror.

PERSPEKTIVE: Zakaj te nisem povabil na še en guinness?

Fri, 31 Jul 2026 07:45:00 GMT

O čem naj tokrat pišem? Ne vem. To ni preprosto vprašanje, če si ga moraš kot novinar postaviti ob 23.36 po dnevu, ko si že pisal o vseh možnih davkih za smeti in rebalansih. Malo je to, malo je usahnila fantazija. Potrebujem malo dopusta.

Ena mojih najljubših legend zadeva obdobje v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja, po imploziji benda The Clash. Nekdanji frontman Joe Strummer je takrat začel iskati nove pustolovščine. Po svoje se je zaljubil v Španijo. Ja, vsi Britanci imajo neko bizarno in nerazložljivo fascinacijo nad Iberijskim polotokom, ampak to je druga zgodba. In verjetno se Strummer tudi ni tako močno zaljubil, kot so se razni člani folk-punk benda The Pogues, ki so, kar se spomnim, Španiji in njenim krajem posvetili veliko več pesmi. No, zdaj sem se ravno spomnil na Spanish bombs, ki bi verjetno lahko bila v kakšnem greatest hits albumu Clashev. Kakorkoli.

Strummer se je odločil, da bo postal producent albuma nekega španskega benda. Odločil se je tudi, da bo iskal in našel grob pesnika - revolucionarja Federica Garcie Lorce, ki so ga med državljansko vojno ubili fašisti. Iz vsega tega iskanja je tako ali drugače kasneje nastala glasba za film Walker, enega od redkih filmov z veliko boljšo glasbo kot sliko. Priznati moram, da ga nisem še našel v nobeni obliki, da bi si sam lahko ustvaril mnenje, ampak recenzije so kar zgovorne. Tudi če bi sam verjetno cenil nekatere absurdne izbire, s katerimi so se avtorji posmehovali ameriškemu imperializmu in Reaganovim nedemokratičnim načrtom. Film, ki je sicer uničil kariero režiserja Alexa Coxa, pa ima, kot rečeno, zelo zanimivo glasbeno spremljavo. Ta je uvedla tudi Strummerjevo glasbeno renesanso, saj se je do svoje prerane smrti intenzivno posvetil komponiranju pesmi za filme. Večinoma anti-blockbusterske filme z le nekaj tisoč dolarjev prodanih vstopnic. In prav ena od teh pesmi, predolga US North (deset minut, no, lahko bi bilo huje, ampak tudi veliko boljše), me je lani pospremila skozi bizarno poletje, ki se je začelo z romanjem in zaključilo s pivom v nevihti. In marsičem vmes.

Vedno spet me preseneti, kako z določenimi fazami, izleti ali potovanji povezujem pesmi, ki sem jih takrat odkril skoraj naključno in jih potem vrtim, dokler se ne naveličam. Zadnja je bila pred nekaj tedni School Days Over Dropkick Murphyjev z Billyjem Braggom. Pesem o tem, kako so morali otroci po končanem obveznem izobraževanju kopati premog v rudniku, je pred šestimi desetletji sicer napisal Ewan MacColl.

Junija sem se z antracitom v glavi po šestih letih vrnil v Bologno, mesto, kjer sem sicer študiral in posledično živel. Gentrifikacija napreduje, če je slučajno kdo upal, da bi lahko bilo drugače. Skoraj vsi moji kolegi so se odselili, nekateri na srečo, drugi na žalost. V teh letih sem izgubil stike s številnimi ljudmi, s katerimi bi rad še govoril. In zakaj jih ne pokličeš in jim to poveš? Ni vse tako preprosto.

Ni vse tako preprosto, kot je preprost svet, ko čakaš na neurje in nimaš pri tem nič kaj izgubiti. Ni vse tako preprosto kot večer za kuhinjsko mizo premajhnega in neracionalno razporejenega stanovanja, z vinom ali proseccom v neprimernih kozarcih in skodelicah, ker nimaš dovolj primernih kozarcev. In je tako tudi prav.

Ne glede na to, koliko je globoka reka, najdi nekoga, ki bo plaval s tabo. Ta je eden najlepših verzov ene od poznejših Strummerjevih pesmi, Blues on the River, ki sem jo odkril med povratkom iz Španije, kamor sem se odpravil z vlakom oziroma avtobusom. Ko se voziš 29 ur in 55 minut v eno smer, v drugo pa potuješ več kot dva dni - z enodnevnim postankom vmes - rabiš pač kaj »za pasat cajt«. In poleg branja in razglabljanja o človekovih šibkostih (zakaj postanemo na WC-jih avtobusov vsi živalski? Zakaj nas morajo šoferji zbuditi ob štirih zjutraj v Montpellierju? Zakaj se moramo sploh ustaviti v Perpignanu? Kako to, da imajo navijači Barcelone de Guayaquila na španski Frecciarossi radi Franca?) ti daje počasno potovanje čas in voljo za nekaj filozofiranja. Moramo res leteti na vse strani? Moramo res odgovarjati na brezpredmetne whatsappe ob enajstih zvečer? Obstaja še levica? Bomo doživeli pravico do odklopa? Zakaj te nisem povabil na še en guinness?

POMISLEKI: 26. julij takrat, 26. julij zdaj

Thu, 30 Jul 2026 06:30:01 GMT

Ko sem pred tednom pisal o 19. juliju 1979, ki sem ga preživel v Managvi, se navduševal skupaj z tisoči Nikaragovcev nad gverilci, ki so korakali v mesto in verjel, da se bo res vse spremenilo na bolje, sem seveda že imel v mislih tudi današnji naslov, 26. julij takrat in danes. Če ne bi bilo 26. julija na Kubi, tudi 19. julija v Nikaragvi ne bi bilo. Zagotovo ne. Nikaragovski gverilci so se šolali pri Kubancih, vodili in opremljali so jih Kubanci.

26. julij je praznik vstaje in revolucije na Kubi. Praznujejo ga, kakor če bi bil dan zmage, pa je bil v resnici dan poraza, iz katerega se je spočela zmaga čez nekaj let. Leta 1953 sta brata Castro iz bogate družine španskega priseljenca v provinci Holguin, oba šolana pri jezuitih, kakor se za take družine spodobi, navdušila svoje somišljenike in prijatelje, da so napadli dve vojašnici. Vojakom naj bi vzeli orožje in začeli boj proti predsedniku Fulgenciu Batisti, ameriška mafija italijanskega porekla ga je iz kaplarja naredila za generala in mu podarila oblast nad vso državo, ne samo nad mafijskimi igralnicami in bordeli.

Pa so v vojašnici Moncada v Santiagu malo zašli takrat še ne bradati fantje, namesto v orožarno so vstopili v vojaško spalnico. Avantura se je končala, preden se je začela. Kratek čas so bili v zaporu, očitno pa jih niso jemali za resne nasprotnike. Izgnali so jih, v Mehiki pa so srečali mladega argentinskega zdravnika, za revolucijo vnetega Ernesta Guevaro. Prežel jih je s svojimi idejami, na silvestrovo 1958 so že vkorakali v Havano. Argentinca so se pozneje znebili, umrl je v Boliviji, kjer je hotel zanetiti kontinentalno revolucijo.

Za praznik države in revolucije so v Havani izbrali 26. julij v spomin na poraz, ne 31. december v spomin na zmago. Vsako leto je 26. julij največji praznik. Dokler je živel Fidel Castro, so na trgih po državi zbrali po deset, dvajset, tudi sto tisoč ljudi, Fidel jim je govoril o svojih zmagah in o severnih Američanih, ki jih z blokado tiščijo k tlom. Kar nekaj proslav sem spremljal, govori so trajali pet, šest ali sedem ur.

Tudi letos so imeli proslavo, precej ljudi so zbrali v najbolj zahodni provinci Pinar del Rio, govoril je Miguel Díaz-Canel Bermúdez, predsednik države, partije in vsega drugega. Ni bilo veselo kot nekoč. Prvič po dolgih desetletjih ni bilo zraven Raúla Castra, Fidelovega 95-letnega brata in naslednika, ki je formalno za svojega naslednika postavil Díaza-Canela.

Raúl Castro, ki je vsaj do pred nekaj dnevi v resnici še vedno vladal, odločal je o vsem najbolj bistvenem na otoku, je v Pinar del Rio poslal prisrčne pozdrave. Tudi Díaz-Canel pa je imel cmok v grlu, ko je bral, kar je napisal Raúl. Nočem napletati zgodb in ugibati o ničemer, ampak ko ne bo več Raúla, bo na Kubi precej bolj zapleteno.

Pred dnevi je umrl tudi komandant revolucije Ramiro Valdés, ki je za brata Castro takoj po vkorakanju v Havano že leta 1959 organiziral obveščevalno službo, najboljšo, najbolj zanesljivo menda na zahodni polobli. Če bi vse delovalo kot ta služba, bi bila Kuba najbolj razvita država na svetu, se je znal pošaliti eden izmed Fidelovih rajnkih zaupnikov Luis Báez, jezuitski študent kot brata Castro, avtor več kot dvajsetih knjig o Fidelu.

Letošnji 26. julij je bil najbolj temačen, kar jih pomnijo starejše generacije Kubancev. Mlajše generacije so koliko je bilo mogoče hitro pobegnile na tuje, največ v ZDA. Veliko mladih, ki niso odšli, zadnje čase protestira po ulicah. Nobene prihodnosti jim ne zmore obljubiti nihče, živijo dobesedno v temi, brez elektrike, brez primerne hrane, celo vode primanjkuje.

Raúl Castro in njegovi potomci, Díaz-Canel in sodelavci so sami sebi največ škode storili enajstega julija pred štirimi leti, ko so kolikor je mogoče grobo in odločno obračunali z mladimi, ki so v stiski poletja brez turistov protestirali v okolici Havane. To bi najverjetneje znal razrešiti Fidel, ki je morda najbolje na svetu obvladal populistične prijeme. Od sedanjih kubanskih vladarjev, vajenih popolne oblasti več kot 65 let, nihče ne pričakuje čudežev.

Díaz-Canel je na proslavi v Pinar del Riu v nedeljo sicer poskusil dvigati moralo navzočim, pa jih seveda ni bilo toliko kot prejšnje čase. Tudi če bi hoteli, Kubanci ne morejo na veselice, bencina ni. Ameriški brezmejni veljak Donald Trump si sproti izmišlja načrte za kubansko prihodnost v svojih rokah.

BOKSARSKA VREČA: Anatomija klimatske naprave

Wed, 29 Jul 2026 10:30:00 GMT

Ko začne kapljati voda iz notranje enote tvoje klimatske naprave v času največje vročine, se ti svet zdi zelo nepravičen. Edino, kar ti ostane – potem ko si posušil lužico, ki se je nabrala pod napravo – je poklicati izvedenca, da pride preverit, kaj se dogaja. Pokličeš firmo, ki je pred leti montirala napravo, saj imajo tudi svoje tehnike, pomisliš, ki lahko v hipu popravijo tako malenkost. »No go nisun,« takoj zareže glas po telefonu, »forse fra tre settimane.« »Ampak, kako,« skušaš razumeti, »potrebujem precej hitro intervencijo.« Zdolgočaseni glas nadaljuje še z opisom količine dela, ki ga imajo v tako vročem poletju. »Vsi hočejo klimatsko napravo, zdaj!«, pripomni in te pouči, da se taka dela opravljajo pozimi ali pozno spomladi, ne v soparni vročini. Razumem, mu skušam razlagati, ma jaz nočem nove naprave, »Potrebujem eksperta, da pride pogledat, kaj je, da ne tikam sam nečesa napačnega.« »Bravo,« mi reče, »La provi a sbisigar solo.« Sam? Tako: sam.

Zapišem si točen model enote, poiščem nekaj videoposnetkov po YouTubu, najdem ravno tistega, ki mi pomaga rešiti problem. V nekaj urah se naučim anatomije klimatske naprave, kje prebavlja, kako se hladi, kako greje (tehnično gledano, je moja naprava toplotna črpalka). Zelo verjetno se je v letih nabralo umazanije v cevčici, koder odteka voda. Notranjo enoto je treba lepo počistiti, dezinficirati filtre in režice (obstaja neka pena, ki je celo fungicid). Odlično. Grem do Obija, v primeru, da potrebujem še kakšno pojasnilo, drugače bi lahko vse naročil preko Amazona. V trgovini nimajo vsega, kar potrebujem. In prav tisti dan ni veliko ljudi, ki bi mi znali karkoli povedati o klimatskih napravah. No problem, si rečem, grem do Kopra: Bauhaus (tako imamo dve trgovini, za par condicio). Najdem vse, kar rabim. Grem do blagajne, brez blagajničarjev, no problem. Itak sem se že naučil v Londonu, pri Ikei ipd. ipd.

Sam bom doma preveril preko homebankinga, če so pravilno vknjižili nakup. Kot sem sam organiziral naslednje službeno potovanje. Sam bom počistil svojo napravo in upal, da delam vse pravilno. Večino dela opravljamo sami, ok. Praktično, ne? No problem, ne?

Pred filtri svoje naprave vidim, koliko vzdihov se je tam prilepilo. O tem bom napisal kratko pripoved, pomislim, a ne zdaj. Zdaj moram preveriti, če voda še teče. Počistim, pošpricam, čakam. Pošpricam in pobrišem. Vseeno povabim izvedenca, da blagoslovi moje delo. »Voda teče,« pravi. Zveni skoraj heraklitovsko. »Ja, vse je v redu. Lahko ti svetujem, da kupiš nov priključek za cev zunanje enote? Saj ni drago, nastaviš lestev, pa je.« »Sam?« »Ja, sam.«

V redu, treba je vzdrževati stvari okrog nas. Danes lahko vse to preštudiram celo v nekaterih knjigah, ki filozofsko-inženirsko zagovarjajo samoobnovitveno moč obstoja. Občutek, ki ga imaš, ko si nekaj popravil sam, je podoben zmagi in ponosu. Za mojo režijsko dušo je to zelo pomembno, ker večino svojega truda vložim v nekaj, kar je nevidno, efimerno in hitro pozabljeno. Zato se veselim, če lahko nekaj zapišem ali narišem ali poslikam. Po 35 letih testiram slikanje s fotoaparatom, ki je bil kupljen leta 1991. Počistil sem del, kamor je stara baterija pobruhala svoj žolč. Izgleda, da vse dela “kot po starem.” Želim si popravljanja tudi preko svojega umetniškega ustvarjanja.

Flikam, čistim in popravljam predmete, ki bi jih večina že odvrgla. Zamišljam si, kako bi sestavil osvetljavo za kotiček, kjer rišem. Sestavil bom nekaj regalov za svojo pisalno mizo. Popravil bom hrbtno stran knjižne omare, da bom lahko nanjo obesil novo tablo za markerje.

Japonska modrost nas uči Kintsugi, umetnost popravljanja keramike z zlatom. Če se skleda razbije, lahko celebriramo njene razpoke z zlatom in lepilom, da pokažemo, kaj vse je dala skozi. Predmeti živijo z nami. Tudi oni imajo svoje brazgotine in žile. Zakaj bi se tega sramovali ali vse to skrivali?

Želim se naučiti še več popravljanja. Pomislil sem, da bi lahko o določenih popravilih poročal v svojih decembrskih kolumnah, v Miklavževih vrečkah. Takrat želim zamenjati baterijo svojega telefona. Naročil bom vse, kar rabim (iFixit, so mi zelo simpatični). Če je kdo pripravljen, da bi me nadzoroval pri operaciji, se bom tega veselil.

Za zdaj uživam prijeten hlad svoje klimatske naprave, ki je ne gledam več kot tujo magično škatlo. Ker vem, kako diha.

KOROŠKI FOKUS: Peršman na kulturnem področju

Tue, 28 Jul 2026 10:30:47 GMT

Včeraj je minilo natanko eno leto od policijske racije na Peršmanovi domačiji v Podpeci pri Železni Kapli na avstrijskem Koroškem, ki je močno odmevala v slovenskem prostoru, saj je bila ne le kršitev nedotakljivosti osrednjega spominskega kraja koroških Slovencev, ki spominja na odpor proti nacizmu, temveč tudi napad na slovensko manjšino kot narodno skupnost. Posebna komisija strokovnjakov pri ministrstvu za notranje zadeve na Dunaju, v kateri so sodelovali tudi predstavniki koroških Slovencev, je kar hitro potrdila prvotne ocene, da je bil policijski poseg v veliki meri nezakonit in nesorazmeren.

Čeprav je komisija v svojem poročilu konkretno imenovala glavne akterje policijske akcije in je državno tožilstvo v Gradcu že jeseni 2025 začelo preiskavo proti trem osebam, osumljenim zlorabe položaja, je incident tudi po letu dni še vedno brez posledic. Postopek proti trojici osumljenih zlorabe položaja še vedno ni končan. Velikovški okrajni glavar, ki je bil na kraju incidenta in bi policijsko akcijo glede na svoje pristojnosti lahko ustavil, tako kot tudi uradnik Zveznega urada za priseljevanje in azil, sta še vedno na funkcijah, vodja policijske racije pa – začasno – opravlja svojo službo na drugem delovnem mestu. Edini pozitiven premik doslej je odziv notranjega ministrstva na priporočilo komisije po boljšem izobraževanju policistov oz. potrebi po večji občutljivosti pri posredovanju na spominskih območjih ter zaščita muzejskega delovanja pri Peršmanu. Na začetku julija je muzej prvič gostil seminar za dijake Izobraževalnega centra policijske akademije (SIAK) v Krivi Vrbi ob Vrbskem jezeru, ki naj bi mu sledili še drugi.

Medtem ko je slovenska manjšina soočena z dejstvom, da politika očitno ni pripravljena sprejeti nujno potrebne odločitve in še naprej zavlačuje postopek, se v senci incidenta pred letom dni Peršman dogaja tudi na kulturnem področju. Gre za kulturni festival Acoustic Lakeside, ki ga prirejajo mladi angažirani koroški Slovenci ob Ženškem jezeru (okraj Velikovec). Finančna policija je tu po raciji leta 2023 trdila, da je bilo nezakonito zaposlenih skoraj dvesto prostovoljcev, društvu pa je grozila globa v višini približno 140.000 evrov. Postopek se vleče že tretje leto.

Odvetnik društva Acoustic Lakeside Rudi Vouk se je v zadevi pritožil pri koroškem deželnem upravnem sodišču in bil dokaj uspešen. Deželno upravno sodišče je lani najprej vzorčno zaslišalo štirinajst od skupaj 192 članov društva in v dveh primerih pritrdilo očitkom finančne policije, v preostalih pa sledilo argumentom odvetnika, češ da so člani društva na festivalu leta 2023 prostovoljno, torej brez plačila, in iz idealističnih razlogov pomagali pri izvedbi prireditve. Za to tudi niso bili prijavljeni v sistem socialnega zavarovanja. Finančna policija je nato vložila revizijo pri upravnem sodišču na Dunaju in bila neuspešna. Najvišje sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev deželnega upravnega sodišča. Odločitev za prvih štirinajst primerov je postala pravnomočna!

Društvo to vidi kot pomemben vmesni uspeh in upa, da bo sodba vplivala tudi na nadaljnje postopke. Doslej je bilo zaslišanih že 93 članov, 85 pa jih bo treba še zaslišati. Medtem je deželno upravno sodišče pretekli teden potrdilo še nekaj nadaljnjih primerov društva Acoustic Lakeside.

Toda tudi najnovejša sodba deželnega sodišča finančne policije očitno ni prepričala, tako da zadevo žene še naprej – z deloma novo argumentacijo. Zdaj naj bi trdila, da prostovoljci sploh niso člani društva, čeprav je društvo od začetka delovalo tako, da je posameznik postal član s podpisom pristopne izjave, nato pa ga je član odbora vpisal kot člana in je bilo s tem članstvo vzpostavljeno, razlaga odvetnik Rudi Vouk. Ta nadaljevanje postopka finančne policije ocenjuje celo kot prekoračitev njenih pooblastil in še naprej upa, da bi se »Peršman na kulturnem področju« čim prej končal.

Letošnji festival Acoustic Lakeside od 16. do 18. julija je bil vse dni razprodan in velik kulturni uspeh. Tokratni antifašistični tabor pa bo zaradi velikega odziva, ki se na napoveduje, iz logističnih razlogov potekal od 1. do 6. septembra ob Zablaškem jezeru v občini Škocjan in ne pri Peršmanu v Podpeci. Seveda pa bodo udeleženci med taborom obiskali tudi Peršmanovo domačijo z muzejem, so zagotovili organizatorji antifašističnega tabora.

POD PREPROGO: Kaj si mladi želijo od politike?

Mon, 27 Jul 2026 05:30:00 GMT

Ko bi na volitvah glasovali samo mladi med 18. in 30. letom, bi bila politična podoba Italije povsem drugačna. Vladala bi levo usmerjena koalicija, v opoziciji pa bi imeli dve desni stranki, eno bolj skrajno od druge. Kar nekaj zdajšnjih protagonistov bi izginilo s prizorišča.

To je slika z nedavne javnomnenjske raziskave inštituta Demopolis o političnih izbirah mladih pod 30. letom. Mladi so navadno radikalnejši od starejših generacij in je do neke mere naravno, da jih ne navdušuje sredinski konservativizem. Manj samoumevno je, da se opredeljujejo za levico glede na to, kakšna je že dalj časa njena politična ponudba v Italiji.

Po opredelitvah mladih bi vladno večino lahko oblikovali Gibanje 5 zvezd, ki bi prejelo 22 odstotkov glasov, Demokratska stranka 18 odstotkov in lista Levice-Zelenih 10,5 odstotka. Skupaj bi tri stranke imele 50,5 odstotka glasov in absolutno večino v parlamentu brez potrebe po ustavno sporni volilni nagradi, kakršno desnica snuje za nov volilni zakon. V opoziciji bi z 21 odstotki glasov bili Bratje Italije, za njimi pa skrajno desna Nacionalna bodočnost Roberta Vannaccija s 5,5 odstotka. Liga in Naprej Italija bi ostali pod petimi odstotki, Matteo Renzi in Carlo Calenda pa bi si morala poiskati drug poklic.

Če jih primerjamo s celotnim volilnim zborom, se mladi v večji meri opredeljujejo za Gibanje 5 zvezd (9 odstotkov več kot med vsemi volivci), Levico - Zelene (+4 odstotki) in Vannaccija. Bratje Italije bi med mladimi prejeli 7,5 odstotka manj kot sicer, Demokratska stranka pa 4,5 odstotka manj.

Raziskava je razkrila še drug vidik, nihajočo volilno udeležbo mladih. Mlade do 30. leta so vprašali, ali so glasovali na referendumu o pravosodju in ali nameravajo glasovati na političnih volitvah. Odgovori so bili zelo različni: na referendumu jih je glasovalo 65 odstotkov, na političnih volitvah pa jih namerava glasovati le 44 odstotkov. Kar 51 odstotkov ne bo glasovalo, 5 odstotkov še ne ve.

Prav množična udeležba mladih je na referendumu prevesila tehtnico na stran NE in zadala desni vladni večini pekoč poraz. Leva sredina je potem na občinskih volitvah konec maja doživela hladno prho, ker ni ponovila uspeha. Zmanjkali so ji prav glasovi mladih.

Kako si politologi razlagajo to nihanje? Preprosto: mladi glasujejo takrat, ko se jim zdi, da njihov glas zares šteje. Na referendumu je bila izbira konkretna, vsak NE je štel za obrambo ustave. Drugače je na volitvah. Če jih nihče ne prepričljivo nagovori o temah, kot so izobraževanje, stabilno delo, socialne pravice, družbena enakopravnost, podnebne spremembe, prizadevanje za mir, ne gredo volit.

Demokratska stranka je najbolj pekoč poraz doživela v Benetkah, kjer je za župana kandidirala spoštovanja vrednega parlamentarca, ki pa so ga mladi in ne samo oni doživeli kot strankarskega aparatčika, ki jim ni imel kaj povedati, je ugotovil filozof in nekdanji župan Benetk Massimo Cacciari. Drugače je istega dne bilo na primer v Pistoii, ki jo je leva sredina iztrgala desnici. Županski kandidat je bil tam prepoznaven izraz civilne družbe, ki se je na primarnih volitvah uveljavil proti kandidatki strankinega aparata.

Česa naj bi se iz tega naučila leva sredina? Da za volivce, gotovo mlajše a tudi manj mlade, niso zanimive politične formule, strankarska ravnovesja, zavezništva. Bolj so vsebine, jasni odgovori na potrebe volivcev in po možnosti nekaj idej, razumnih utopij, ki lahko vžgejo iskrico upanja. Fabrizio Barca, ki se z mladimi sooča v okviru Foruma o različnosti in neenakosti, navaja tematike, ki najbolj vžigajo generacijo Z: mednarodne teme in vojne, okolje in podnebje, delo, prekarnost, socialne pravice. Za Palestino kot za podnebje gredo množično na ulice tudi brez žegna strank, na volišča ne.

Kdor želi pridobiti njihovo zaupanje, jih mora nagovoriti ne s formulami strankarskega politikantstva, ampak s konkretnimi predlogi za spremembo družbe in sveta. Film o Enricu Berlinguerju je lani v kinodvoranah navduševal mlade, ker jim je razkrival čas pred pol stoletja, ko neoliberalizem še ni zadušil utopije in politiko zreduciral na upravljanje obstoječega. Mladi danes spet in še vedno potrebujejo ideale, v katere verjeti, za katere se boriti. Ne samo mladi, tudi vsi drugi, ki se še nočemo sprijazniti z neoliberalno dogmo, da dani stvarnosti ni alternative.

PERSPEKTIVE: Morje in iluzija nadzora

Fri, 24 Jul 2026 12:03:00 GMT

Morje me že vrsto let uči, da previdnost ne pomeni, da se nevarnosti izogneš, temveč da jo prepoznaš, še preden pride. Ko sem na obzorju zagledal prve bliske, sem dvignil sidro in se premaknil nekoliko dlje od obale, dokler je bilo morje še skoraj mirno. Dan se je začel kot vsak lep poletni dan. Nebo je bilo jasno, bilo je vroče, nad morjem skoraj brez vetra. Vremenska napoved ni opozarjala na nič posebnega. Nobenega napovedanega neurja. Pa vendar se je nekaj spreminjalo. Najprej se je v daljavi le bliskalo. Nato se je veter začel obračati. Kdor pogosto pluje, pozna tisti občutek, ki naznanja nevihto. Zrak postane nemiren, skoraj električen, živčno začne pihljati z vseh smeri. Morje te opozarja in naznanja, da se pripravlja nevihta. Ko se je veter okrepil, sidro ni več držalo in začeli smo se približevati obali. Odločil sem se, da sidro ponovno dvignem in barko zasidram še nekoliko bolj na odprtem. Nato pa se je zgodilo nekaj, česar ni bilo mogoče predvideti. Zaradi napake, ki je bila posledica neizkušenosti posadke, je celotna sidrna veriga zdrsnila v morje. V nekaj sekundah se je obvladljiva situacija spremenila v zelo nevarno. Med velikimi valovi in močnim vetrom sem moral za nekaj trenutkov izpustiti krmilo, da sem ponovno usposobil vitel. Nekaj sekund je zadostovalo, da se je barka nevarno približala obali. K sreči nam jo je uspelo obrniti stran od nje. Zahvaljujoč izkušnjam, zlasti instinktu in znanju, kako se obnašata barka in morje. In mogoče tudi sreči. Razmišljam o tistem dnevu in še vedno tuhtam, kako bi lahko ravnal drugače. Bi moral predvideti napako? Čeprav sem storil vse, kar bi izkušen skiper moral storiti, je nastala krizna situacija. Preveril sem vremensko napoved. Opazoval sem nebo. Ukrepal sem pravočasno, še preden je nevihta dosegla zaliv. Pa vendar to ni bilo dovolj. Živimo v času, ko verjamemo, da je mogoče predvideti skoraj vse. Imamo satelite, matematične modele, umetno inteligenco in algoritme, ki v nekaj sekundah obdelajo nepredstavljive količine podatkov. Radi verjamemo, da bomo z dovolj informacijami nekoč odpravili nepredvidljivost. Morje pa mi vsakič znova pokaže, da ni tako. Vremenske napovedi so izjemno uporabno orodje, vendar niso nezmotljive. Oblika obale, otoki, globina morja, tokovi in veter ustvarjajo razmere, ki jih noben model ne more popolnoma opisati. Zato menim, da se je treba zanesti tudi na svoje oči. V minulih dneh sem razmišljal tudi o vlogi, ki jo imata opazovanje in logično sklepanje pri predvidevanju in, zakaj ne, znanju. Če pomislimo, kako nastanejo vojne, pandemije ali gospodarske krize, hitro ugotovimo, da tudi niso posledica enega samega vzroka. Nastanejo iz prepleta številnih okoliščin, naključij in dogodkov, ki se lahko sprva zdijo tudi nepomembni. Šele ko pogledamo nazaj, postane jasno, kako so se povezali in pripeljali do nečesa veliko večjega. Na morju ni nič drugače. Načrtujemo prihodnost, delo, potovanja, naložbe. Svet okoli sebe opremljamo s senzorji, kamerami in sistemi nadzora. Deloma je to koristno. Toda ne smemo misliti, da bomo z nadzorom lahko odpravili negotovost. Nepredvidljivost je del življenja. Ena njegovih temeljnih lastnosti. Mi sami smo rezultat naključij. Po neurju sem na družbenih omrežjih videl številne fotografije jadrnic, ki so končale na skalah ali obali. Pod vsako fotografijo so se hitro pojavili komentarji ljudi, ki so natančno vedeli, kaj bi moral skiper storiti drugače. Morda je kdo res naredil napako. To se zgodi. Toda kdo ve, kakšne so bile okoliščine? Ali so bili varnejši zalivi že zasedeni? Sidro ni držalo, ker imajo čarterske jadrnice prekratke verige? Ko poznaš konec zgodbe, je zelo lahko biti pameten. Rad bi pozval ljudi, naj ne sodijo tako zlahka. Morje me je naučilo, da priprava ni jamstvo. Je le način, da zmanjšaš tveganje. Izkušnje niso pomembne zato, ker bi z njimi postal nepremagljiv, ampak ker ti pomagajo prepoznati prve znake in se prilagoditi, ko se načrt podre. Morje me je tudi naučilo, da se mora človek prilagajati, saj proti moči narave ne more nič, in da ne moremo predvideti vsega. Del resničnosti bo vedno ostal zunaj našega nadzora. In tako je prav.

POMISLEKI: 19. julij, takrat in zdaj

Thu, 23 Jul 2026 12:30:00 GMT

Saj vem, še vedno je nogomet v središču sveta, predvsem za nas v Evropi. Premožni in zelo premožni Evropejci, tudi premožni iz Latinske Amerike pa bogatini iz nekaterih bližnjevzhodnih in afriških držav so se cele tedne podili po stadionih v Mehiki, Kanadi in še posebej v ZDA. Tako zelo drage so bile vstopnice, da si jih navadni smrtniki niso mogli privoščiti. V New Yorku - tako so poročali novinarji, ki so spremljali finale svetovnega prvenstva - zunaj središč nogometnega dogajanja sploh ni bilo nikjer čutiti, da nogomet kot nova strast in novi posel sevniškega zeta Donalda Trumpa prežema severno Ameriko. Tam je pred evropskim nogometom veliko drugih športov, ameriški nogomet, pa bejzbol, hokej na ledu, košarka in še kaj.

Zdaj je norišnica mimo, pravi poznavalci nogometa bodo razložili, kaj prelomnega in kaj usodnega se je zgodilo, ko je Trump iz evropskega nogometa naredil ameriški šport. Kaj je nogometu koristilo in kaj za vekomaj škodilo.

Velike dobičke so z novim vetrom v svetovnem športu kovali predvsem v ZDA. V Mehiki, ki je bila in je še na obrobju, so zanimanje severnih sosedov hitro uporabili za opozorilo Trumpu, da mu ne bodo več pustili preganjati. Slavni kavboji čudne organizacije ICE, ki lovi tujce, nepridiprave in predvsem vse, ki bi utegnili biti malo pobarvani, so od drugega prihoda sedanjega predsednika na oblast pobili že sedemnajst Mehičanov, ki so jih ujeli in so jih imeli zaprte za žičnimi ogradami. Tudi v času, ko je trajalo svetovno prvenstvo v nogometu, so lovili Mehičane. Tega ne bomo več dopustili, pravi mehiška predsednica Claudia Sheinbaum.

Ker se je svet 19. julija ukvarjal z nogometom, Španija je postala prvakinja, Trump pa se je hvalil, da je bilo prvenstvo največje, najboljše in predvsem najbolj donosno v zgodovini človeštva, je neopazno minil datum 19. julij, ki kje drugod lahko pomeni tudi čisto nekaj drugega, kakor samo dan finala v nogometu.

V Nikaragvi, ne zelo zelo daleč od Mehike in ZDA, so imeli v nedeljo veliko proslavo. Slavili so 47. obletnico sandinistične revolucije. V deželi, kjer vladajo še isti ljudje kot 19. julija 1979, je sandinizem kakopak že davno spremenil barvo in pomen. Daniel Ortega in njegova žena Rosario Murillo, skupaj predsednika Nikaragve, sta že dolgo nadvse podobna nekdanjemu diktatorju Anastasiu Somozi, njuna sandinistična partija pa somozistom, Somozovim krvnikom, ki sta jih leta 1979 pomagala izgnati ali pobiti. Ko so sandinisti zavzeli Managvo, je Ortega hitro priletel iz Havane, kjer je takrat živel. Ortega in Murillo sta pustila vsak svojo družino, se združila in ustvarila novo dinastijo.

Veliko proslavo v svojo čast sta si dala pripraviti žena in mož iz predsedniške palače. Od njunih nekdanjih soborcev v Managvi pravzaprav ni več nikogar, izgnala sta jih ali pa vrgla v zapor, vsem sta odvzela dokumente. Hkrati sta prav na 19. julij prekinila diplomatske stike z Italijo, ki je protestirala, ker Managva noče izročiti rdečega brigadista Alessija Casimirrija. Rim ga išče že od leta 1978, ko so Casimirri in prijatelji ugrabili in potem ubili Alda Mora. Casimirri je že dolga desetletja uspešen gostilničar v Managvi, Ortegova pa niti pomisliti nočeta, da bi prijatelja izročila Rimu. Precej laže kot to je prekiniti stike z Italijo.

Predsednica in predsednik Ortega sta doma mirila tudi vedno bolj zagrete nasprotnike njunega povezovanja s Kitajsko, ki si lasti že desetino ozemlja Nikaragve, še vedno pa si tudi obeta, da bo čez ozemlje Nikaragve zgradila nov prekop med Pacifikom in Atlantikom.

Kitajska je zelo vplivna na vsem jugu zahodne poloble. Ortega je s Pekingom navezal diplomatske stike kmalu potem, ko je prevzel oblast, njegova naslednica Violeta Barrios de Chamorro je odločitev preklicala, spet je navezala stike s Tajvanom. Ortega je njene odločitve popravljal šele leta 2021, ko je pripeljal pekinške Kitajce. Z njimi je prav na hitro sklenil velike posle. Uspešna doba se je začela. Kitajci že obvladajo nikaragovsko gospodarstvo. Gradijo pristanišča, železniške proge, energetika je že v njihovih rokah, tudi stanovanja gradijo, v deželi z izjemnimi količinami vode rešujejo vodne projekte.

Pri osemdesetih letih hoče Ortega svoj vek še podaljšati. Volitve, napovedane za letos novembra, je že z zakonom preložil na prihodnje leto.

VOLILNI ZAKON: Manjšina v Rimu ostala praznih rok

Thu, 23 Jul 2026 05:30:35 GMT

Demokratska stranka (DS) in Slovenska skupnost (SSk) sta poskusili, a jima ni uspelo. Volilni zakon, s katerim bomo prihodnje leto izvolili italijanski parlament, ne vsebuje nobenih določil za slovensko manjšino in je glede tega enak dosedanji volilni zakonodaji. Tudi ni pričakovati, da bo senat kaj koristnega ukrenil v prid naši skupnosti. Za to bi bil potreben čudež.

Vedeli smo, da bo v nova volilna pravila zelo težko vključiti mehanizem za olajšano izvolitev Slovencev. Če tega, kot bi lahko, niso naredile levosredinske vlade, nismo mogli tega pričakovati od desne koalicije. Vseeno smo do zadnjega ohranili upanje, da se bo v poslanski zbornici nekaj zgodilo, a se ni. Vlada Giorgie Meloni je zavrnila tudi priporočilo DS, ki jo je pozvala, da bi se vsaj načelno obvezala ne rečemo za rešitev, temveč vsaj za poglobitev »slovenskega« volilnega vprašanja. Ostali smo praznih rok.

Poslanska zbornica je zamudila edinstveno priložnost, da bi izkazala skrb in občutljivost do slovenske manjšine. Ta priložnost se ne bo zlahka ponovila. Počakati bomo morali na nov volilni zakon, torej vsaj nekaj let. V tem času se lahko zgodi marsikaj, začenši z dejstvom, da v Rimu takrat morda ne bo več parlamentarca slovenske narodnosti.

DS in SSk uživata največ volilne podpore med Slovenci in je zato normalno, da sta se tako izpostavili. Prva z novim mehanizmom za izvolitev slovenskega poslanca, druga v navezi z Južnotirolsko ljudsko stranko (SVP) za močno zmanjšanje volilnega praga za manjšinsko stranko ali listo na deželni ravni.

S poslanskih klopi DS smo slišali nekatere zelo ostre kritike na račun SSk, ki so presegle vprašanje volilnega zakona in njenega domnevnega političnega spogledovanja z desno sredino. Nanašale so se na bistvo SSk kot etnične stranke, ki pa predstavlja danost v naši stvarnosti. Tega dejstva ne moremo spregledati, čeprav se z njim lahko ne strinjamo. Takšna stališča niso najboljša popotnica za sodelovanje med strankama.

Klavrna dogajanja v poslanski zbornici morajo biti v razmislek deželnemu vodstvu SSk. Amandma SVP je na tajnem glasovanju podprlo le dvanajst poslancev. Že res, da smo bili v zbornici priča »izrednim razmeram«, a nihče od predstavnikov vladajoče koalicije ni pokazal kančka razumevanja do stališč slovenske stranke, vsaj javno ne. Nekaj očitno ni šlo po načrtih in željah SSk.

Usoda slovenskega parlamentarca v Rimu bo, kot vse od leta 1963, odvisna od strankarskih dinamik in, bodimo odkriti, od izbir DS. Pred parlamentarnimi volitvami - ali morda istočasno - bodo občinske volitve v Trstu, Gorici in v Devinu -Nabrežini. To bo velika preizkušnja za DS in SSk ter za vso manjšino.

Pomembna preizkušnja za obe stranki bodo tudi deželne volitve, ki bodo mogoče predčasne, torej v prihodnjem letu. Pred tremi leti sta se stranki dogovorili za ponovno volilno povezavo, ki je SSk omogočila izvolitev Marka Pisanija. Bomo to doživeli tudi na prihodnjih deželnih volitvah?

PREBLISKI: Uspehi rezultat dela z mladimi

Wed, 22 Jul 2026 12:30:08 GMT

Konec dobro, vse dobro. Neučakano smo pričakovali svetovnega nogometnega prvaka. A vsa ta predtekmovalna čustvena histerija, ki navadno zajame široke množice ljudi, je bila zaman. Kdor na nogomet gleda nekoliko bolj racionalno, mu po takšnem finalu ni treba pretakati solz. Razlika med finalistoma je bila prevelika. To se je pokazalo že po nekaj minutah igre. Španija je prevzela pobudo, Argentina pa je predvsem skušala preprečiti, da bi se tekma razvila po španskih notah. Takšen razplet smo videli že velikokrat. Navadno je izraz nemoči. Vsaka igra ima svoje zakonitosti. Kdor napada, ima več možnosti za zmago. Toda takšna drža ne nastane na dan finala. Je rezultat dolgoletnega načina razmišljanja, sistematičnega dela in zaupanja v lastno nogometno identiteto.

V zadnjih dveh desetletjih je Španija postavila evropski razvojni standard. Od leta 2006 so njene reprezentance osvojile 16 evropskih in dva svetovna naslova, španski klubi pa približno 21 evropskih lovorik. Takšni uspehi niso naključje, temveč rezultat sistematičnega dela z mladimi ter vrhunske tehnične in taktične vzgoje igralcev, ne zgolj denarnih investicij.

Prav ta kontinuiteta pojasnjuje, zakaj Španija že vrsto let vzgaja vrhunske nogometaše. So španski otroci res toliko bolj nadarjeni? Odgovor se skriva predvsem v vzgoji, pedagogiki in didaktiki dela. Mlade igralce že pri šestnajstih ali sedemnajstih letih vključijo v prvo moštvo, kjer ob izkušenejših soigralcih postopno prevzemajo vedno pomembnejšo vlogo. Tako nastajajo igralci, kot so Yamal, Pedri in Cubarsí, ki so že kot najstniki nosilci igre. Na teh načelih že desetletja temelji tudi znamenita Barcelonina akademija La Masia.

Če nekaj besed namenim tudi Argentini: njena igra je še vedno močno povezana s konceptom »potrera«, pri nas bi rekli uličnega nogometa. Potrero je ustvaril številne mojstre igre, od Maradone do Messija. Toda sodobni nogomet zahteva korak naprej. To tradicijo je treba ohraniti, vendar jo oplemenititi s sodobno pedagogiko, sistematičnim učenjem tehnike in razvojem igralčeve inteligence. Nepopustljivost in tekmovalni značaj ostajata pomembna, sama po sebi pa ne zadoščata več.

Sama intenzivnost ni dovolj. Veliki igralci znajo pritisk nasprotnika obvladati in ga s svojo tehnično kakovostjo celo obrniti v svojo korist. Prav v tem so bili Španci v finalu izrazito boljši. Vrhunski igralec mora obvladati žogo, sprejemati pobudo in v igro vnesti tudi estetsko razsežnost. Prav zato španski nogomet ni samo učinkovit, ampak tudi gledljiv.

Da ima zgodovina še vedno svojo težo, dokazujejo tudi nizozemski trenerji in nogometni misleci, predvsem Rinus Michels, Johan Cruyff in Wiel Coerver, katerih ideje so odločilno vplivale na oblikovanje sodobnega nogometaša. V Kataloniji so našle posebno kulturno okolje, kjer so jih preoblikovali v prepoznaven slog igre, ki združuje tehniko, ustvarjalnost, kolektivno inteligenco in estetsko razsežnost nogometa. Brez tega nizozemsko-katalonskega dialoga si danes težko predstavljamo Guardiolo, Arteto in številne druge španske trenerje.

Kaj pa pri nas? Španski zgled nas uči, da je treba veliko več vlagati v mlade. To ne sme ostati prazna fraza, ampak postati dolgoročen projekt. Tudi slovenski nogomet je v zadnjih letih pokazal svojo kakovost, kar simbolno potrjuje tudi imenovanje Slavka Vinčića za sodnika finala svetovnega prvenstva. Toda pravi izziv ni v posameznikih, temveč v ustvarjanju okolja, ki bo sistematično razvijalo nove rodove igralcev. To velja tudi za slovensko zamejstvo. Združenje slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI) ima priložnost, da z usklajenim delom klubov, trenerjev in šol postane nosilka takšnega razvojnega modela. Prav v otrocih in njihovi vsakodnevni nogometni vzgoji se skriva prihodnost. Smo pripravljeni sprejeti ta izziv?

Za konec iskrena zahvala Primorskemu dnevniku. Vesel sem, da sem lahko tudi med svetovnim prvenstvom z njegovimi bralci razmišljal o nogometu nekoliko drugače – ne le skozi rezultate, temveč tudi skozi zgodovino, pedagogiko in kulturo igre. Uredništvu hvala za zaupanje, bralcem pa za čas in pozornost, ki so ju namenili tem prebliskom.

DRUGAČEN SVET: Čas pred Genovo in čas po Genovi

Tue, 21 Jul 2026 09:24:37 GMT

Leta 2001 sem redno, morda tudi obsedeno, nosil modro majico z narobe obrnjenim zemljevidom sveta in napisom »Otro mundo es posible«. V drugačen svet, ki naj bo brez izkoriščanja, neenakosti in revščine, ki jih poglabljala globalizacija, sem takrat res verjel in ga skupaj z mnogimi tudi zahteval. Moč in upanje v spremembe smo črpali iz globalnega gibanja, ki je dobilo močan zagon po protestih ob zasedanju Svetovne trgovinske organizacije leta 1999 v Seattlu in je leta 2001 jasno spregovorilo na Svetovnem socialnem forumu v Porto Alegreju. Ob branju Naomi Klein smo verjeli, da je kritika postkolonialnega in izčrpavajočega kapitalizma nujna, če želimo sploh preživeti. Prepričan sem bil - in še vedno sem -, da lahko mednarodno nenasilno gibanje odpre prostor za drugačen svet.

Nato se je zgodila Genova pod geslom »Vi G8, mi pa šest milijard«. Protivrh je želel biti praznik in vrhunec zahtev, a postal je trenutek uvida, da sta lahko politično nestrinjanje in protest kaznovana z mučenjem in smrtjo. Zato obstaja čas pred Genovo in čas po njej. Vmes je rez, poln jeze, travme, tišine in bolečine, ki ni bila nikoli primerno naslovljena.

S Carlom Giulianijem ni umrl samo 23-letnik, ki se je v napačnem času znašel v napačnem kraju. Za del generacije je umrlo tudi prepričanje, da lahko v demokratičnem sistemu množični shod na ulicah, povezovanje različnih in zahteva po pravičnem svetu sproži spremembo. Fotografija trupla ubitega moškega je resda šokirala svet, vendar ni odprla prihodnosti, o kateri je govorilo globalno gibanje. Uvedla je čas strahu in nezaupanja v državne institucije ob spoznanju, da se lahko varovanje reda spremeni v represijo državljanov.

Petindvajset let po Genovi je vprašanje, ali država protest še razume kot demokratično pravico ali pa ga v krizi obravnava kot sovražno dejanje, še aktualno. Italija nedvomno nadaljuje po drugi poti, včasih prikrito, drugič odkrito, denimo z vedno bolj represivnimi ukrepi varnostne zakonodaje.

Genove ne gre odpraviti s trditvijo, da so v kaosu grešile vse strani. Black bloc je resda uničeval in napadal, toda država ni še ena skupina na ulici, saj ima monopol nad silo in dolžnost razlikovati med nasilneži in mirnimi protestniki.

Ne vem, ali sem majico nehal nositi že poleti 2001 ali pozneje. Zagotovo je nisem zavrgel, ker je shranjena v škatli z najlepšimi spominki in čaka na trenutek, da jo znova oblečem. Kajti drugačen svet danes ni več le želja, temveč nujnost.

BRIDGE & ROLL: Šov med odmorom je bil prava skrunitev

Wed, 22 Jul 2026 05:31:00 GMT

Zmagala je Španija in ne Argentina, kot sem mislil in tudi v nedeljo napisal. Moram priznati, da še nikoli prej nisem bil toliko srečen, da sem zgrešil prognozo, ki sem jo utemeljeval na podlagi vseh postranskih strani, ki so se na prvenstvu dogajale okoli nogometa samega. Nisem pa vzel v poštev odločilnega dejstva, ki je vse postavilo na noge: dejstvo namreč, da bo na tekmi tudi ameriški predsednik Donald Trump. Ameriški predsednik ima v argentinskem predsedniku Mileiu vestega in doslednega posnemovalca v vseh njegovih poskusih, da bi zavladal svoji državi z jekleno roko v stilu največjih zgodovinskih samodržcev, po drugi strani pa naravnost prezira španskega premierja Sancheza prvič, zato ker je socialist in naravovarstvenik, in drugič, ker govori vedno proti nesmiselni Trumpovi politiki na Bližjem vzhodu in se tudi obnaša po tistem, kar pravi. Jasno je torej, da je Trump navijal za Argentince. In to je bilo zanje pogubno. Ni ga namreč na svetu človeka, ki bi prinašal večjo smolo svojim ljubljencem kot prav ameriški predsednik. Začelo se je z Ryderjevim pokalom v golfu, v katerem so visoko favorizirani Američani pred njegovimi očmi izgubili proti evropski reprezentanci, potem je obiskal na finale univerzitetnega prvenstva v ameriškem ragbiju, in tudi tam je njegova ekipa nepričakovano izgubila, višek pa je dosegel na letošnji finalni seriji košarkarskega NBA, ki so jo Knicksi iz New Yorka zmagali s štirimi zmagami proti eni sami nasprotnikov iz San Antonia v Texasu. Uganite, katero tekmo so Knicksi izgubili in to celo doma v New Yorku. Seveda tisto, na kateri je prisostvoval Trump.

Dodatna in verjetno najvažnejša stvar pri vsem tem je, da je španska zmaga, pa čeprav le z enim golom, doseženim v drugem podaljšku z igralcem več na terenu, čista kot solza. Argentinci so že od samega začetka izgledali nebogljeni, brez nobene prave ideje v napadu proti res fantastični španski obrambi, v kateri je kraljeval 19-letni Cubarsì, ki si je povsem zaslužil naslov najboljšega mladega igralca prvenstva (kje jih dobijo? Predvsem pa, kako jih vzgajajo in trenirajo v Španiji, ali bolje rečeno, Kataloniji?), in se reševali le s fanatičnostjo v obrambi, kjer so na vse mogoče načine, večkrat povsem grobe, onemogočali Špancem, da razvijejo svojo igro, ki, resnici na ljubo, ni v napadu najbolj blestela in je odvisna v glavnem od tistega, kar ustvarja na desnem boku čudežni deček Lamine Yamal, ki pa je bil na tem prvenstvu nekoliko manj prodoren po dolgi poškodbi, zaradi katere je obstajal strah, da ga sploh na prvenstvu ne bo. Kakorkoli že, bila je igra mačke z mišjo, na kateri je odlični slovenski sodnik Vinčič (najboljši sodnik je vedno tisti, o katerem se po tekmi ne govori) na koncu, kljub temu, da je dopuščal precej »moško« igro, bil prisiljen izključiti Argentinca Fernandeza, ki si je privoščil grd in nevaren prekršek, in to kljub temu, da je že imel rumeni karton. Argentinci so povsem upravičeno ostali z desetimi igralci, Španija je končno dosegla gol, Argentinci tokrat niso uspeli čudežno izenačiti (kljub temu, da je malo zmanjkalo, a so po sreči zgrešili strel iz zelo nevarne bližine) in vse se je srečno izšlo. Zmagala je gotovo najmočnejša reprezentanca, ki je med drugim na poti do svoje druge titule izločila po vrsti Portugalsko, Belgijo in Francijo in je zapečatila ob tem kariero tako Cristiana Ronalda kot Lionela Messija, in je torej zmagal nogomet, kot se vedno zgodi, ko na koncu prevlada najmočnejši.

In hvala bogu, da se je tako končalo, kajti katerikoli drugi izid bi za gotovo označil letošnje svetovno prvenstvo kot eno najslabših, kar jih je kadarkoli bilo. In to ne zaradi nogometa, ki smo ga videli, ampak zaradi vsega tistega, kar je tekmovanje spremljalo. Od načrtnega oderuštva organizatorjev pri cenah vstopnic, prenočitev in prevozov, do nesramnega vedenja ameriških organov varnosti, ki so obravnavali vse malo bolj temnopolte ali drugačno obarvane obiskovalce kot nevarne teroriste, jih zadrževali po policijskih postajah in potem pošiljali domov, kot se je to zgodilo ubogemu sodniku iz Somalije, do pojmovanja samega tekmovanja po tipično ameriškem kopitu spektakla in zabave, v katerem je šport samo ena od zadev, ki privabljajo gledalce na štadion. Od uvedbe tri minutne pavze sredi polčasa za »tekočinsko regeneracijo«, beri za televizijske reklame, do same izvedbe finalne tekme z dolgim pevskim vložkom med odmorom, ki ga jaz, in mislim, skoraj vsi v Evropi, ki doživljamo odmor na tekmi kot trenutek odklopa od stresa in strasti, ki jih čutimo, kot se to dogaja za same igralce, nisem gledal, ker sem ga doživel kot neposredno skrunitev športnega dogodka (pa čeprav prave drame je bilo bolj malo). Čez štiri leta pridemo spet v razširjeno Evropo, na Iberski polotok in Maroko. Končno bomo videli pravo prvenstvo. Vsaj upam. Če bo FIFA dopustila.

BRIDGE & ROLL: Evropa bi morala nastopiti proti Fifi

Mon, 20 Jul 2026 04:00:00 GMT

Svetovno nogometno prvenstvo gre proti koncu in, glej ga zlomka, finale bo med Španijo in Argentino. Ne morete mi zanikati, da nisem v mojih prejšnjih prispevkih predvidel prav ta scenarij, ker je bilo jasno od vsega začetka, da mora v tem »Matrix« okviru, beri v uresničevanju medijskih in gospodarskih ciljev, ki jih ima FIFA še kako pri srcu, nujno priti do tega zaključka. No, resnici na ljubo, na mestu Španije bi lahko bila tudi Francija, a da bo moral finale biti med evropsko velesilo in Argentino je bilo jasno od vsega začetka ob vseh zgodbah, ki so jih še krepko vnaprej sestavili vsi svetovni mediji v čaščenje Messijeve epopeje. Normalno: kljub častitljivi starosti je Messi še vedno edini igralec na svetu, ki spominja na matadorje iz prejšnjih časov, je neposredni naslednik nepozabnega Maradone, in je Argentinec, torej predstavnik enega najbolj nogometnih narodov na svetu, tistih, za katere je nogomet prava laična religija. Bo Argentina tudi zmagala? Zelo bi me presenetilo, če ne bi.

Če sedaj potegnem malo bolj nogometno črto pod dogajanjem v teh zadnjih tednih, mislim, da je pomembno še enkrat poudariti, da je kljub temu, da ga FIFA skuša na vse mogoče načine tlačiti in zapostavljati s stalnim povečevanjem nastopajočih reprezentanc iz celega sveta na račun Evropejcev (zakaj Curacao ja in Italija ne? Nima športnega smisla), evropski nogomet še vedno kralj na svetovnem odru. Šest od osmih ekip v četrtfinalu je bilo evropskih (če zanemarimo dejstvo, da je tudi Maroko po vsaki logiki, razen tiste zemljepisne, evropska ekipa) in mednje se je vrinila Argentina iz razlogov, ki sem jih pravkar zgoraj navedel. Zakaj je tako in zakaj bo vedno bolj tako, je zame zelo enostavno. Evropa je vedno bolj središče, kjer je koncentrirano vse nogometno dogajanje na najvišji ravni. UEFA, evropska nogometna zveza, obrača iz leta v leto vedno večje denarje, ker so njena predvsem klubska tekmovanja zdaleč najbolj zanimiva, predvsem pa kvalitetna, kar jih je po svetu. Za vso svetovno nogometno javnost je Champions League (zame je Liga prvakov netočna označba, prava bi morala biti Elitna liga) tisto, pravzaprav še veliko bolj, kar je za košarkarske navdušence NBA v košarki. Prav vsi najboljši svetovni nogometaši igrajo v Evropi, od Japoncev in Korejcev do Južnoameričanov, da sploh ne omenjam Afričanov, ki imajo vse mogoče korenine in ki so med drugim skoraj vsi rojeni v Evropi ali so vanjo prišli v zelo zgodnjih letih. Ob tem vzemimo še dejstvo, da ima veliko evropskih velesil (Anglija, Francija, Nizozemska, sama Belgija) kolonialno preteklost in torej črpajo ogromno igralcev iz dežel po celem svetu, kjer so nekoč gospodarili. Kar imajo evropska tekmovanja več v primerjavi z NBA-jem je to, da so večkrat tekme, tudi v začetnih fazah tekmovanja, pravi mednarodni derbiji, katerih zgodovina sega v daljno preteklost in ki so večkrat bili odločilnega pomena, in ki torej ustvarjajo starodavno tradicijo, v kateri se razpoznavajo tudi sedanji najmlajši pristaši in navdušenci. Na derbijih med Interjem in Juventusom ali med Realom in Barcelono so motivacije navijačev veliko večje kot pri kaki »normalni« tekmi. Če vzamemo v poštev tudi spremljajoča dodatna tekmovanja, kot so evropska in konferenčna liga, potem pridemo do zelo lahkega zaključka, da moraš nujno igrati v Evropi, če hočeš doživeti vse pritiske, ki jih prinaša nogomet, od velikih pričakovanj domače publike in medijev do samega spopada na igrišču, kjer ni slabih igralcev in moraš biti hudo dober in močno garati, če hočeš izstopati. In prav zato so evropski igralci najboljši, ker se pač ukvarjajo s konkurenco, ki ji ni primerjave nikjer drugje po svetu.

Ob vsem tem se poraja vprašanje, ki si ga večkrat postavljam in za katerega vidim, da se ga malo drugih ljudi postavlja: če vzamemo v poštev dejstvo, da v svetovni zvezi obstaja temeljno pravilo, ki vodi do neizbežne ogromne korupcije, to je, da vsaka dežela ima en glas (in torej San Marino velja točno toliko kot Italija), in bo torej Evropa vedno izgubila v vsakem glasovanju, ki ga bo uprizorila FIFA, da še bolj razširi svoje megalomanske cilje, ki s pravim nogometom nimajo nobene zveze, zakaj se potem Evropa, brez katere je vsako »svetovno« nogometno prvenstvo smešna šala, ne postavi pokonci in složno zahteva, da jo FIFA končno usliši in vzame resno v poštev stvari, ki jih ona predlaga in ki so veliko bolj »nogometne« od čistih dobičkarskih kupčij, ki jih uprizarja FIFA? In da zagrozi, da zapusti svetovno zvezo, če je ne posluša, in ustvari svoje vzporedno prvenstvo, v katerem bi po mojem zelo rade igrale tudi reprezentance drugih svetovnih dežel, predvsem južnoameriških? Seveda za tako izsiljevanje in zato, da zmaga, bi morala biti složna in kompaktna v svojih zahtevah. In prav v tem grmu tiči zajec. In ne samo, žal, v športu.

PREBLISKI: Preigravanje je tudi oblika upora

Fri, 17 Jul 2026 17:13:06 GMT

Preigravanje velja za najbolj skrivnostni element individualne tehnike. Pogosto ga povezujemo s talentom, navdihom ali celo z nogometno genialnostjo. V resnici pa je največkrat posledica pravilnega učenja, sposobnosti, poguma in pravilne odločitve v delčku sekunde.

Tekla je 44. minuta četrtfinalne tekme med Norveško in Anglijo. Norvežani so vodili z 1:0, ko je Ødegaard z globinsko podajo zaposlil Sørlotha. Tipičen protinapad. Ob njem je po levi strani stekel norveški prvi zvezdnik Haaland, pred njima pa je ostal le še angleški branilec Stones, Rice in O’Reilly sta zamujala. Sørloth je sam krenil proti kazenskemu prostoru, poskusil preigrati Stonesa in sprožil. Branilec je strel blokiral, žoga pa je končala v naročju vratarja Pickforda.

Ali ima smisel pisati o akciji, ki je za kroniko tekme nepomembna? V našem primeru še kako. Dolga leta sem igral v napadu in vem, da se včasih pripeti tudi neponovljiva priložnost. Vse se lahko zgodi v desetinki sekunde. A v tej akciji je Sørloth napačno presodil situacijo. Zdelo se je, da je bila podaja Haalandu najbolj logična rešitev. A včasih ni branilec največji nasprotnik nogometaša, ampak njegov lastni ego. Nekaj minut pozneje je Bellingham preko samostojnega prodora izenačil na 1:1. Ista tehnična prvina – preigravanje. Enkrat neuspeh in skoraj zapravljena pot v polfinale, drugič vrhunska kontrola žoge, preigravanje dveh branilcev in izenačenje. Razlika ni bila v tehniki, ampak v presoji pravega odločilnega trenutka.

Med slovenskimi pisatelji je prav Marjan Rožanc preigravanju namenil posebno mesto. Težko bi našli avtorja, ki bi v njem prepoznal toliko pomenov. Zanj preigravanje ni bilo zgolj tehnična prvina nogometa, temveč pravi izraz svobode, poguma in ustvarjalnosti. V svojih delih se je k njemu večkrat vračal, ker je intuitivno razumel, da lahko ena sama uspešna poteza spremeni ne le potek tekme, temveč tudi razmerje med močjo in nemočjo.

Njegov najbolj pretresljiv opis nas popelje v okupirano Ljubljano. V Zeleni jami so fantje že zgodaj po kosilu poležavali v travi in čakali, da se po cesti pripelje vojaški tovornjak z italijanskimi oficirji. Ti so najprej sedeli ob robu igrišča, brali časopise in se navduševali nad vojnimi zmagami svoje vojske, šele nato so se spomnili nogometne žoge. Ko jo je voznik vrgel visoko v zrak, se je prizor v hipu spremenil. Fantje so planili proti njej in začela se je fanatična igra, ki je bila veliko več kot čisto navadna tekma.

Rožanc zapiše nekaj presenetljivega. Slovenskih fantov rezultat skoraj ni zanimal. Vsak je želel priti do žoge predvsem zato, da bi z driblingom osmešil najbližjega italijanskega oficirja. Preigravanje je postalo tiha oblika upora. Čim bolj je bil nasprotnik ponižan, tem večje je bilo njihovo zadoščenje. Italijanski oficirji pa so razmišljali povsem drugače. Njihov cilj je bil zmagati in ohraniti avtoriteto. Ko niso tehnično več zmogli slediti, so posegli po grobosti, udarcih in moči. Prav zato Rožanc ta nenavadni nogometni dvoboj sklene z znamenito mislijo, da je šlo za zmago duha in zvijačnosti nad neumnostjo in grobo silo.

Rožanc pa se pri preigravanju ni ustavil. Še pomembnejši se mu je zdel kolektiv. V njem ni videl omejevanja posameznika, ampak prostor, kjer se človek lahko v polnosti uresniči. Velik igralec ni tisti, ki se odpove svoji ustvarjalnosti, temveč tisti, ki jo v pravem trenutku podredi skupnemu cilju. Posameznik mora ostati ustvarjalen, vendar ne na račun moštva.

Prav zato se je Sørlothova odločitev izkazala za norveško izbrano vrsto za usodno. V trenutku, ko bi lahko s podajo Haalandu ustvaril priložnost za drugi zadetek, je izbral napačno rešitev. Njegov dribling sam po sebi ni bil napaka. Napaka je bila presoja trenutka. Norveška ni izgubila zato, ker je Sørloth preigraval, ampak zato, ker v odločilnem trenutku ni izbral tiste prave rešitve, ki jo je zahtevala igra. Tista odločilna desetinka sekunde.

PERSPEKTIVE: Primerjava časa

Fri, 17 Jul 2026 08:00:00 GMT

V ponedeljek smo zaznamovali obletnico požiga Narodnega doma v Trstu. Letos sem prisostvoval, in medtem ko sem znova poslušal opis mogočnosti stavbe in prestiža, ki smo ga Slovenci uživali v Trstu, največjem slovenskem mestu pred 106 leti, sem v mislih primerjal takratne in današnje čase.

Močno verjamem, da je zgodovina ciklična: enkrat gre svetu na boljše, drugič na slabše. Če je torej res tako, v katerem delu nihanja smo zdaj?! Res je, da nismo pred osmimi leti neposredno doživeli svetovne vojne, smo pa vse bolj priča lokalnim konfliktom, ki imajo svetovni domet.

Dogajanje v Ukrajini in posledična prekinitev neposrednih odnosov z Rusijo ali bolje rečeno ruskim gospodarstvom imata posledice tudi za nas. Ukrajinska vojna me je močno ganila tudi zato, ker sem v živo spremljal prijatelja, poročenega z Ukrajinko, ki je dvakrat skušal zbežati iz Moskve v Evropo. Prvič so ga z ženo in hčerko ustavili na letališču. Drugič jim je uspelo zbežati, ker so se pretvarjali, da gredo na dopust v Turčijo. Za sabo so v Moskvi pustili vse, stanovanje, avte, denar, vse. Celo kovčke so napolnili le z oblačili, primernimi za letovanje ob morju. V Istanbulu so potem kupili nove vozovnice za Benetke in tam smo jih pričakali z zimskimi oblačili in bundo.

Nato konflikt v Palestini. Vsak dan znova pridejo na dan primeri kršenja človekovih pravic in mednarodnega prava. O tem smo že vsi pisali in se razpisali. Boli me, da ne zmoremo, kljub vsem grozotam iz polpretekle zgodovine, obsoditi poskusa odstranitve avtohtonega prebivalstva.

Ekonomija. Leta 2008 smo, podobno kot na črni torek leta 1929, doživeli zlom ameriške borze. Odraščal sem v času finančnih omejitev, ko je javna uprava imela denar, a ga ni smela zapravljati. Danes zaradi italijanskega načrta za okrevanje PNRR, evropskega programa v oporo evropskemu gospodarstvu po covidu-19, uživamo v obdobju debelih krav. Upajmo, da ga bomo znali dobro izkoristiti.

Zdravstvo: covid-19 in španska gripa - zgodovina se je ponovila. Zanimivo, kako je bil način obvladovanja sanitarnih kriz podoben v obeh trenutkih. Bral sem članek, v katerem so opisali, da so tudi pred 100 leti v New Yorku močno oglobili osebe, ki niso nosile zaščitnih mask. Mimogrede: čeprav jo imenujemo španska gripa, Španija pri tem nima nič!

Politika. Ja, politika je verjetno najbolj problematičen aspekt. Požig Narodnega doma v Trstu je bil začetek organiziranega skvadrizma v Italiji. Črnosrajčniki so se organizirali. Nestrpnost je bila na vrhuncu in avtoriteta je pač prepustila, da se je zgodovina razvila, kot se je. Danes so nestrpnost in vse bolj ekstremistične ideje skrajno desnih političnih gibanj znova v razcvetu. Vannacci v Italiji, Weidel v Nemčiji, Farage v Združenem kraljestvu, Trump v ZDA, Wilders na Nizozemskem, Abascal v Španiji. In še bi lahko naštevali. Vse bolj ekstremne, nestrpne ideje, ki nas želijo ločiti na nas in na one, na druge, na ne naše, na zgrešene, na nevarne, na lumpe. Belo in črno. Pravilno in zgrešeno. Naše in tuje. Neofašistična gibanja rastejo. Nehajmo se sprenevedati. Recimo bobu bob. Dejstvo, da ne bomo imenovali tega trenda za to, kar je, ne bo omililo resnice. Polpretekla zgodovina je dokaz. Hočejo, da bi verjeli, da je tuje zgrešeno in da integracija, tudi evropska, ne deluje. Preveč smo se odprli tujemu. Nimamo več naše identitete. Vsiljujejo nam njihovo. Ali res?

Pred nekaj tedni sem kuhal testenine s paradižnikovo omako. Za sladico pa si privoščil kos tiramisuja. Med zvijanjem špagetov sem se nasmehnil. Večina tipičnih jedi v Italiji sploh ni avtohtonih. Paradižnik, osnova šalše, je ameriški. Kava, najbolj prepoznavna italijanska pijača, je afriška. Kakav, potreben za tiramisu, je prav tako ameriški. Ali si predstavljate, koliko slastnih stvari ne bi imeli, če naši predniki ne bi bili odprti za novosti in vzeli za svoje, kar je prihajalo iz tujine? Se vam res opravičujem, ampak tiramisuja ne dam, še toliko manj za strah pred tujim.

Mogoče je res zgodovina ciklična in je podobnosti s časom sežiga Narodnega doma veliko, ampak od nas vseh je odvisno, katero pot bomo ubrali za prihodnost. Narodni dom naj nam bodi spomenica za pot, ki je ne smemo ubrati, špageti s paradižnikovo omako pa smerokaz za primerno pot.

BRIDGE & ROLL: Tehnologijo VAR bo treba omejiti

Thu, 16 Jul 2026 16:00:00 GMT

Res škoda, da moram pisati te vrstice preden vem to, kar vi, ki berete, že veste, in to je seveda, kdo bo igral v finalu svetovnega nogometnega prvenstva. Vse, kar vem, je, da bo v finalu igrala Španija proti zmagovalcu takratne Malvinske (Falklandske) bitke med Anglijo in Argentino. A že to je dovolj, da imam o čem pisati. Zgodilo se je namreč, da je krepko favorizirana Francija popolnoma odpovedala proti sosedom in bila popolnoma neprepoznavna. Olise in Dembele, dva hudičevo dobra igralca, sta bila popolnoma izgubljena, Mbappe je sicer skušal nekaj narediti, a ob nemoči soigralcev ni imel nobene možnosti, da stori karkoli, Barcola (kako se lahko Francoz piše s tem priimkom? - bolj normalno bi bilo Seslyan ali Grlyan - ne zamerite mi ... učinki pač toplotnega vala) je bil prav tako nebogljen, skratka Francija se je sprehodila skozi tekmo kot bosa po trnju. Prav mučno je bilo gledati Dechampsa na klopi, kako slepo zre v prazno nevedoč, kot pravijo Italijani, kateremu svetniku naj se posveti. Ko je potem Digne nerodno brcnil Yamala v šestnajstmetrskem prostoru in podaril Špancem poceni enajstmetrovko, je bila katastrofa servirana na srebrnem pladnju.

Zakaj in kako? Dejstvo je, da je Francija v zadnjih letih izgubila bolj ali manj vse odločilne tekme, ki jih je na katerem koli prvenstvu in tekmovanju igrala proti Španiji. Prva misel, ki se prikrade, je seveda, koliko lahko to dejstvo vpliva na moštvo, da se naravnost podela v hlače, ko se spet znajde pred istim nasprotnikom v tekmi take važnosti. In tukaj bi lahko začeli globoko razglabljanje o psihološkem vidiku in o njegovi izredni, odločilni, važnosti, vidik, ki se po moje običajno popolnoma prezre, ko se govori o prognozah in tehnični predstavitvi tekme, ki je pred nami. Ni v moji pristojnosti in moji izobrazbi, da bi lahko utemeljeno pisal o teh zadevah, ali ena stvar je povsem gotova: o teh stvareh bi bilo treba nujno govoriti in po možnosti tudi v pogovorih pred tekmami vplesti kakega pravega strokovnjaka, ki bi lahko razčlenil in na pravo mesto postavil vse psihološke vidike, ki lahko vplivajo na tekmo. Hočem reči, da je v vsaki stvari izredno, po moje celo odločilno, kakšen je umski in značajski pristop, ki ga imajo posamezna moštva do tekme, ki je pred njimi. Vsi tisti, ki smo se kdaj ukvarjali s športom, vemo, da se večkrat zgodi, da gremo na tekmo popolnoma prepričani, da proti tisti ekipi ne moremo izgubiti niti slučajno, in se potem na tekmi vedemo na ta način tudi, če zaostajamo v trenutnem izidu, ker smo pač prepričani, da bomo prej ali slej stvari postavili na svoje mesto. In ob taki miselnosti se to tudi skoraj vedno zgodi. In seveda obratno: ko smo pred nasprotnikom, ki se nam zdi neugoden, da ne rečem premočen, smo nebogljeni in sploh med tekmo ne nudimo nikoli pravega odpora. Vse to je seveda voda na mlin v korist tistega, kar od vekomaj trdim, ali kar zelo redko slišim in berem, ko je govor o pristopu do kateregakoli športnega nastopa. In to je seveda umski vidik pristopa do tekme. Vsi mi (tudi športniki! - pa čeprav veliko »intelektualcev« misli drugače) smo misleči in čuteči ljudje in je prav to, kar nas dela tako velike, skrivnostne in posebne. Na vsaki tekmi ali tekmovanju v posamičnih športih obstajajo vedno neke »vibracije«, ki skoraj lebdijo v zraku in ki jih vsakdo občuti. In če jih znaš pravilno razbrati, ti vedo tudi veliko povedati o tem, kar se bo zgodilo na terenu.

Če se zdaj vrnem na trda tla po mojih visoko letečih izletih v neznano vesolje, je še ena stvar, ob vseh, ki sem jih že omenil v prejšnjih prispevkih, ki me na tem prvenstvu močno moti, in se nanaša na sam nogomet, ki ga spremljamo. In to je, po moje, in ne samo, ker veliko ljudi misli enako, vsemogočna oblast, ki jo ima zdaj stroj nad človekom. In če je res, da je šport vedno znanilec družbenih sprememb na vseh ostalih poljih, se nam res slabo piše. Če VAR lahko poseže tako daleč, da razveljavi gol, ki ga je po krasno izvedenem protinapadu dosegla ena ekipa zaradi malega prekrška, ki je bil zakrivljen na nasprotni strani igrišča vsaj 30 sekund prej, a še lahko razveljavi izenačujoči gol zaradi tega, ker je žoga oplazila frizuro igralca v skoku, potem je bolje, da sploh nehamo igrati. Treba je postaviti izredno visoke standarde zato, da se VAR ne vmeša v sodnikovo odločitev ob mogočih prekrških. Najbolje bi bilo, da bi se sploh ne vmešal, in da bi se ga uporabilo samo za tehnične napake, nedovoljene položaje, če je kot ali ne in podobno. In tudi za nedovoljene položaje bi bilo najbolje, da bi se upošteval samo položaj težišča vpletenih igralec in ne gledati, kam daleč moli ... smo se razumeli. Oprostite prostaštvu, ali stvar me res razkuri. Nogomet je igra, kot so vsi ostali ekipni športi, in v igrah obstajajo napake, ki jih storijo vsi in ki so vedno bile sestavni del igre in diskusijah po njej. Res lepo bi bilo, če bi se, kar se tega tiče, čim prej vrnili v stare čase.

PODNEBJE: V Trstu se kuhamo, vedno slabše bo

Thu, 16 Jul 2026 09:00:00 GMT

Vročinski valovi ubijajo, zaradi človekovega brezobzirnega ravnanja in vpliva na podnebje se bodo ti ponavljali pogosteje in bolj nasilno. Pa naj poskusijo politiki demantirati 99,9 % znanstvenikov.Urbano zelenje je pomembno orodje za ublažitev posledic segrevanja, raziskave o učinkovitosti dreves so jasne. V Trstu pa je napočil čas, da razmislimo o tem, kako naj zgleda človeku prijaznejše mesto. Človeku, in ne avtomobilu.To, da so v Trstu drevesa pomembna, parkirišča pa pomembnejša, je dejstvo. Tega se zaveda trenutna mestna vlada, kot je jasno povedal odbornik Michele Babuder, ki vsaj zagovarja potrebo po zelenju. Vodja občinskega oddelka za javno zelenje Francesco Panepinto je na javnem srečanju izpostavil, da je možnih še veliko posaditev. Z dovolj volje in resursov.Seveda ne manjka le volje, problem dobave dreves, ki lahko ob posaditvi že nudijo nekaj sence, ni le pred očmi izvedencev. Pa vendar. Ko sem slišal, da bi lahko razmislili o pozelenitvi Ulice svetega Frančiška, sem skoraj skočil s stola. V tej ulici sem delal eno leto, dobro jo pozna še marsikatera Tržačanka oziroma Tržačan. Ulica ni človeku prijazna. Pločniki so ozki, večinoma pod zakonsko dovoljenimi merami. Pešcona v Ulici sv. Frančiška bi potencialno ustvarila zeleni koridor v predelu mesta, kjer dreves na ulicah ni. Seveda obstaja bližnji Ljudski vrt, a eno je park, drugo je pozelenela ulica. Drugih krajev, ki si v okolici zaslužijo radikalno polepšanje, tudi ne manjka. Mislim na Trg Giotti in nešteto drugih betonskih puščav, a tudi na Ulico Donizetti, zaradi katere sem se sploh začel zanimati za urbanizem. Mestna vlada jo je pred desetletjem zaprla za promet, odtlej pa je ostala takšna, kot je bila na dan zaprtja. Brez avtov je lepa, če bi uredili pešcono s klopmi, drevesi in inštalacijami za hlajenje, bi postala ena najlepših ulic v Trstu. Tri leta sem živel na Dunaju, kjer je mestna vlada kar se tega tiče ambiciozna. Seveda bi lahko bila ambicioznejša, v primerjavi s Trstom pa je Dunaj neprimerljivo bolj napreden. Pozelenitve fasad, pozelenitve čakalnic za javni prevoz, pipe z vodo nekaj sto metrov ena od druge, nova drevesa, odstranjevanje asfalta: o vsem tem ne smemo le sanjati - oziroma to občudovati drugje -, vse to potrebujemo. V Trstu se v teh tednih kuhamo in vedno slabše bo.

PREBLISKI: Stara Grčija in sodoben nogomet

Wed, 15 Jul 2026 13:13:00 GMT

Tekma med Argentino in Egiptom ni bila le nogometna predstava. Bila je prava grška tragedija. Spomnila me je na nekaj, česar danes skoraj ne povezujemo več z nogometom - na grško tragedijo. Še deset minut pred koncem so Egipčani slavili preboj med najboljše. Nekaj trenutkov pozneje so jokali, Argentinci pa so iz obupa zdrsnili v popolno evforijo. V nekaj minutah se je pred milijoni gledalcev odvila prava drama z vsemi nepričakovanimi preobrati, kakršne so že pred dva tisoč petsto leti uprizarjali grški tragedi. Grkom ne dolgujemo samo demokracije, filozofije in gledališča, temveč tudi razumevanje dramskega dogajanja. Beseda drama izvira iz grškega glagola drao - delovati, storiti, ravnati. Drama ni pripovedovanje zgodbe, ampak njeno neposredno doživljanje. Gledalec ni več opazovalec, ampak čustveni udeleženec dogajanja. Prav v tem je njena moč. Grki so prvi razumeli, da lahko dobro zgrajena tragedija človeka pripelje od upanja do strahu, od veselja do obupa in nazaj. Aristotel je temu procesu dal ime katarza - očiščenje čustev. Ni verjel, da so močna čustva škodljiva. Nasprotno. Menil je, da človeka bogatijo, ker mu omogočijo, da skozi usodo junakov doživi tudi samega sebe.Prav to se je dogajalo na tekmi Argentina-Egipt. Zadnjih deset minut ni bil več zgolj nogomet. Vsak napad je spreminjal razmerje med upanjem in strahom. Vsak sodnikov žvižg je spreminjal razpoloženje na tribunah in pred televizijskimi zasloni. Zmagovalec se je v trenutku spreminjal v poraženca, poraženec v zmagovalca. Malo katera umetnost danes še premore takšno moč neposrednega čustvenega pretresa.Sodobni nogomet pa je tej drami dodal še enega nepričakovanega protagonista - VAR. Ko sodnik prekine igro in položi prst na slušalko, stadion utihne. Igralci obstanejo, trenerji napeto spremljajo dogajanje, milijoni gledalcev pa čakajo na razsodbo, ki lahko v nekaj sekundah spremeni usodo tekme. V teh trenutkih nihče ne ve, ali bo sledilo slavje ali obup. Čakanje na odločitev postane del dramskega zapleta. Tudi sodnik ni več le razsodnik pravil, ampak eden od protagonistov predstave. Ena sama odločitev lahko v hipu spremeni junaka v poraženca ali poraženca v junaka.Ko se je zdelo, da za Argentino ni več rešitve, se je zgodilo nekaj, kar so stari Grki imenovali deus ex machina. V antičnem gledališču se je v brezizhodnem položaju na odru pojavil božji sel in nepričakovano razrešil dogajanje. Tokrat ni prišel z odrskega stroja, ampak z zelenice stadiona. Argentinski zvezdnik Lionel Messi je z dvema potezama spremenil tok tekme. Solze obupa so se v nekaj sekundah spremenile v solze sreče. Egipt je iz sanj padel v popoln obup, Argentina pa je iz pekla stopila v nebesa. Nič čudnega, da so kamere po zadnjem sodnikovem žvižgu lovile predvsem obraze igralcev in gledalcev. Na njih je bilo mogoče prebrati vse - od obupa, radosti, potrtosti in olajšanja. Vse to strnjeno v en sam usoden trenutek.Morda prav zato nogomet ostaja največje gledališče našega časa. Film lahko prizor ponovi, gledališče ga naslednji večer znova odigra, roman lahko odložimo in ga nadaljujemo naslednji dan. Pesniško zbirko lahko zapremo po eni sami pesmi. Gledališče bo predstavo jutri znova uprizorilo. Nogomet pa se zgodi samo enkrat. Nihče ne ve, kako se bo končalo. Prav ta nepredvidljivost mu daje moč, da milijone ljudi hkrati spravi v isto čustveno stanje.Platon je bil do takšnih izbruhov čustev nezaupljiv. Nasprotno, Aristotel je vedel, da človek včasih potrebuje prav katarzo. Zanj tragedija prebuja v človeku predvsem strah in sočutje. Prav ti dve čustvi sta v zadnjih minutah tekme preplavili stadion in milijone gledalcev. Če odmislimo rezultat, denar in vse druge interese, gre morda res za »prazen nič«. Pa vendar prav zaradi takšnih trenutkov ostaja nogomet največja »postranska« drama sodobnega sveta.

KOROŠKI FOKUS: Namesto reforme nove krivice

Mon, 13 Jul 2026 16:11:05 GMT

Avstrijski parlament je pretekli teden – natančno petdeset let po sprejetju (skrajno restriktivnega) Zakona o narodnih skupinah – le sprejel novelo tega spornega zakona. Toda namesto temeljite, manjšinam naklonjene reforme je bila sprejeta novela, ki sicer prinaša nekaj popravkov starega zakona, obenem pa nove krivice, predvsem na področju dvojezičnega sodstva. Ker je bila novela sprejeta z ustavno večino, zanjo so namreč glasovali tudi zeleni, je avstrijska politika koroškim Slovencem in gradiščanskim Hrvatom, ki jih ščiti tudi Avstrijska državna pogodba (ADP) iz leta 1955, na še enem področju zaprla pot do uveljavitve manjšinskih pravic – na področju dvojezičnega sodstva. Pri uradnem jeziku in pri dvojezičnih tablah je to storila že leta 2011, ko je predstavnike koroških Slovencev z memorandumom s številnimi, a do danes ne oziroma le delno izpolnjenimi obljubami potegnila čez mizo.

Politične organizacije koroških Slovencev (NSKS, ZSO, SKS) so se na dogajanje v avstrijskem parlamentu oziroma o nadaljnjem načrtnem neizpolnjevanju ADP odzvale s povsem »mehko« skupno tiskovno izjavo, iz katere razberemo njihovo nemoč proti restriktivni politiki avstrijske države do manjšin. Pozdravile so »vse spremembe, ki prispevajo k izboljšanju položaja narodnih skupnosti in krepijo njihovo sodelovanje pri pripravi zakonodaje«, čeprav jim je bilo več odvzeto kot dano. Namesto da bi glasno zakričale, so – skoraj neslišno – poudarile, »da posamezne izboljšave ne morejo nadomestiti potrebe po celoviti posodobitvi zakonodaje o narodnih skupnostih«. Te pa po sprejetju novele v bližji prihodnosti ni pričakovati, čeprav so nujno potrebne predvsem na področju učinkovitejšega pravnega varstva, nadaljnjega razvoja jezikovnih pravic, šolstva, financiranja manjšinskih ustanov in na drugih področjih, ki so ključnega pomena za prihodnost narodne skupnosti.

Skupna izjava političnih organizacij koroških Slovencev tudi zelo jasno opozarja na dejstvo, da se njihova politična teža približuje ničelni točki. Kako drugače razumeti, da jih avstrijska zvezna politika niti ni več vključevala v proces nastajanja in končnega oblikovanja novele, ki jo je pretekli teden sprejel avstrijski parlament? Na to sta opozorila celo predstavnika nove slovenske vlade, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko ter novi pravosodni minister Mihael Zupančič po srečanju s predstavniki slovenskih političnih organizacij dan pred glasovanjem o noveli v Celovcu. Nista le izrazila nerazumevanja nad novo ureditvijo dvojezičnega sodstva na Koroškem, temveč tudi kritizirala, da predstavniki koroških Slovencev v proces odločanja niso bili niti vključeni.

Po sprejetju novele Zakona o narodnih skupinah pretekli teden v avstrijskem parlamentu je torej še bolj jasno, da ostajajo številna vprašanja manjšinske zaščite v Avstriji nerešena in da celo manjšino ureditve silijo poiskati pomoč pri Evropskem sodišču za človekove pravice. Na področju dvojezičnega sodstva na Koroškem je rezultat, ki sta ga kot kompromis »prodajali« ministrici Anna Sporrer (socialdemokratska stranka, SPÖ) in Claudia Bauer (ljudska stranka, ÖVP), takšen, da tudi v prihodnje ne bodo imeli vsi koroški Slovenci in Slovenke pravice do sodnih obravnav v materinščini. Konkretno pripadniki manjšine, ki živijo v Celovcu, Zgornjem Rožu okoli Baškega jezera in na Zili, čeprav se je Avstrija z ADP že leta 1955 temu zavezala! Drugi pa bodo morali na sodišča v Borovlje in Pliberk, če želijo imeti obravnavo v slovenščini. Novela namreč izrecno določa, da smejo biti obravnave v slovenskem jeziku samo na teh dveh sodiščih, ne pa tudi v Celovcu in Velikovcu.

Da Avstrija s svojo manjšinsko zakonodajo v ustavnem rangu manjšinam vedno bolj onemogoča pot do ustavnega sodišča, kaže še en element sprejete novele Zakona o narodnih skupnostih. V njej so zdaj izrecno navedene vse (doslej) uradno priznane avtohtone narodne skupnosti v Avstriji – poleg Slovencev na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatov na Gradiščanskem (in na Dunaju) še Madžari na Gradiščanskem, Čehi in Slovaki na Dunaju ter Romi. S tem novela potrjuje obstoj in zaščito omenjenih narodnih skupnosti na najvišji pravni ravni, so pa te manjšine v noveli imenovane predvsem tudi z namenom, da se prepreči priznanje »novih« manjšin oziroma narodnih skupnosti. Konkretno Bosancev v Avstriji, ki so se tozadevno že obrnili na ustavno sodišče ...

BRIDGE & ROLL: Ali na tribunah navijajo statisti?

Mon, 13 Jul 2026 09:48:00 GMT

Ne vem, ali imate tudi vi isti občutek, ki ga imam jaz, ko gledam tekme svetovnega prvenstva, ki so zdaj seveda, ko se bližamo koncu, vedno bolj pomembne, dramatične in konec koncev tudi lepše, ker so pač zdaj na vrsti spopadi med najboljšimi moštvi, kar jih je še ostalo. Vse skupaj, da grem takoj k bistvu, se mi zdi vedno bolj »hollywoodsko«, kot da bi se vse odvijalo po skrbno prej napisanem scenariju. Štadioni so vedno polni, a vedno bolj se mi zdi, da so natrpani s statisti, ki so, vsakič po enakem scenariju, oblečeni pol v barvah ene reprezentance in ostala polovica v barvah nasprotnika. Ko gledam te ljudi, ki se pojavljajo pred kamerami, ki jih snemajo po tribunah, se mi pravzaprav nihče ne zdi, da zares prihaja od daleč navijat za svoje barve, če hočete, tudi po tem, da so tudi njihove obrazne poteze precej različne od tistih, ki bi jih pričakovali. Gotovo je to moja paranoja in je resnica veliko manj »konspirativna«, a kaj hočete, po splošnem vtisu, ki ga daje celotno dogajanje, se prikradejo kdaj pa kdaj tudi take pregrešne misli. Dogaja se namreč, da so se zadnje tekme vse odvijale bolj ali manj po enakem kopitu. Ko se spopadeta dve reprezentanci, ki sta si na papirju enakovredni, se običajno v prvem polčasu ne zgodi nič zares zanimivega (in to še bolj zaradi »tehničnega reklamnega odmora« sredi polčasa), potem se v drugem polčasu začne dogajati tudi kaj zares zanimivega in se tekma normalno, po najbolj dramatičnem možnem scenariju, odloči v sodnikovem podaljšku, ko ena od obeh ekip doseže zmagoviti gol. Ali tudi dva, kot so to storili Francozi proti Maročanom.

Ko se spopadeta dve ekipi, od katerih je ena močno favorizirana, se pa zgodi, da na papirju slabši povedejo, vodijo skozi celo tekmo, potem pa na koncu, spet po »hollywoodsko« stopi na oder vodja, predvsem pa največja medijska zvezda favorizirane ekipe, pa naj si bo Kane ali Messi ali še Haaland, in s svojimi odrešilnimi mojstrskimi potezami obrne potek tekme ter postavi stvari na svoje mesto. In, glej slučaj, na tabeli strelcev so sami asi, tisti, ki jih javnost najbolje pozna in ki se najbolje »prodajajo« nepoučeni javnosti, kot je še ameriška, in ki so, v očeh svetovne zveze, poklicani preroki in znanilci lepote nogometa in njegovega čara.

Ko pišem te vrstice seveda še ne vem, kako sta se končali zadnji četrtfinalni tekmi, in je zato zame usoda spodnjega dela tabele še negotova, edino, kar vem, je seveda, da je polfinale zgornjega dela tabele po moje finale pred finalom, saj sta se v njem znašli zdaleč najboljši sedanji evropski, torej svetovni, moštvi, to sta seveda Francija in Španija. Slednja me sicer ni navdušila, predvsem v skupinskem delu, je pa napredovala tudi zaradi tega, ker ima odličnega vratarja in obrambo, ki ji je res težko zabiti gol (v petek so dobili prvega po več kot 600 minut), in tudi zaradi tega, ker trener De La Fuente daje na igrišče proti koncu tekme svoja dva »džokerja« Ferrana Torresa in predvsem Merina, ki običajno poskrbita za zmagoviti gol v sodnikovem podaljšku, vedno po napotkih dramatičnega scenarija, ki upravlja dogajanja na terenu in ki sem ga zgoraj opisal. In Argentina? Poleg Messija se mi ne zdi, da ima v svojih vrstah kakšnega posebnega novega fenomena, in res upam, da izgubi proti Švici, pa čeprav se ne vidi način, kako bi se lahko to zgodilo, če ne drugega zaradi poprave krivice, ki je bila storjena Egipčanom v osmini finala, ko jih je francoski sodnik krepko oškodoval, pa čeprav ga šef svetovnih sodnikov Collina brani na vse kriplje in pretege trdeč, da je bilo vse po pravilih. Seveda po tistih, ki ščitijo favorizirane ekipe polne zvezdnikov. Mene po drugi strani izredno zanima, kako bi se sodnik odločil, če bi se dogodki na igrišču odvijali obratno za obe ekipi. Oprostite mi, ali sem globoko prepričan, da bi bile odločitve v tem primeru povsem drugačne. Kakorkoli že, bo Argentina, če zmaga, izzvala v polfinalu eno izmed Anglije in Norveške (po mojem bo to Norveška – sem uganil?), in bo v tej tekmi možnost, da izgubi, neprimerno večja. Upajmo (oprostite, jaz srčno upam), da se bo tako tudi zgodilo. Če pa pomislim, da scenarij nujno potrebuje v finalu spopad med Evropo in Južno Ameriko, potem pridem do žalostnega zaključka, da je moje upanje povsem nesmiselno. Višje sile, ki zmorejo vse, kar si želijo, pač hočejo tako in ne sprašuj zakaj, kot pravi Dante.

Vse k vsemu pa ostaja žal občutek, da je vse, kar se dogaja, od nekod zrežirano in da smo priče veličastni igri, ki se dogaja skoraj na virtualnem polju, bolj ali manj kot v filmu Matrix. Upanje je seveda, da je le prehodna zadeva, ali če pomislimo na dejstvo, da bodo naslednja svetovna prvenstva vedno bolj razpršena, predvsem pa, da se bodo odvijala v bogatih krajih z majhno, če ne sploh neobstoječo, nogometno tradicijo, potem se nam slabo piše. Upajmo le, da bodo vsaj evropska prvenstva ostala resnična in verodostojna.