Kolumne

POMISLEKI: Niti sladkorja ni več, Kubanci pa preživijo

Thu, 17 Sep 2026 06:30:10 GMT

Devet mesecev že mineva, odkar so Trumpovi Američani tako zelo grobo stisnili za golšo karibske sosede Kubance, da komaj še dihajo. Pa vendarle živijo. Navsezadnje so blokado uvedli že leta 1962, kmalu po tistem, ko so v napad na otok poslali nekdanje vojake Batistovega režima. Slabo so jih pripravili, kubanski nekdanji soldati in njihovi ameriški botri so jo dobili po grbi. Vse to je že zgodovina, skoraj že pravljična pripoved o davnih časih. O velikih junakih, ki so reševali kraljične in zmaju odsekali glavo, kaj eno, vseh sedem glav.

Tako dolgo že traja povest o ljudeh, ki zmeraj preživijo, pa naj bo še tako hudo, da je pravzaprav težko verjeti, kako resnična je. Kubanci, s katerimi se pogovarjam, poznam pa jih že pol stoletja in več, me še zdaj mimogrede spomnijo, kako dobro smo živeli mi, ki smo bili tujci. Kako prijetno je bilo na našem vrtu, kjer smo si lahko privoščili ribo ali meso na žaru, pa sladoled iz slavne sladoledarnice Copelia, tiste v parku nasproti kina v središču mesta.

Zdaj povedo, kako so nam zavidali, ker nam je kmet iz bližnje okolice nosil svež krompir, pa zelenjavo, ki je od doma niso poznali. Tisti kmet je vsakokrat na biciklu pripeljal samo kilo ali dve krompirja, drugič solato, tretjič zelenjavo, da ne bi kdo posumil, kako bogati s prodajo tujcem, dolga ječa bi ga čakala. Nikoli ni zvonil ali odpiral vrtnih vrat, pridelke je pripeljal k sosedom, Kubancem, ki so nam zvečer v temi vse skupaj potisnili čez ograjo. Sosed nasproti je priskrbel ribe, vsi trije sosedovi fantje so jih skrivaj nalovili na plaži, kjer so delali kot čuvaji.

Ribo, veliko in slastno, smo spekli na velikem žaru, ki ga je iz starega železa naredil sosed. V bananinem listu smo pekli, pod bananovci in pomarančevci smo ob nedeljah sedeli v senci, vse popoldne smo se imeli imenitno. Zraven so bili kubanski kolegi, novinarji, ki so slej ko prej povedali, da me nadzirajo, pa smo vseeno postali prijatelji. Pa škof Carlos Manuel je hodil k nam, ki je bil Fidelov sošolec. Šolala sta se pri jezuitih. Ko je Fidel pred dvema desetletjema zbolel in smo novinarji ugibali, ali je morda že umrl, mi je Carlos Manuel pojasnil, da je Fidel čisto v redu. Kako pa veš, sem ga vprašal. Včeraj sem bil pri njem, vsak teden grem. Mi iz stare garde si imamo marsikaj povedati.

Zdaj mi nekdanji sosedi povedo, da jim je pravzaprav zelo težko. Obupujejo, čisto obupali pa niso. Vsak dan čakajo, ali se bo vendarle kaj prelomnega zgodilo. Pa se nič ne zgodi. Tako zelo so stisnjeni v kot, da niti bežati ni kam. O čem bolj pogumnem kot o begu na tuje nimajo navade razmišljati.

Kuba je bila nekoč sladkorna dežela, osem milijonov ton je prinesla vsaka zafra, letna sečnja trsa. Zadnja lani je prispevala samo še 150 tisoč ton. To ni dovolj za domačo porabo, kaj šele za proizvodnjo ruma. Pred revolucijo so imeli tudi kar primerno proizvodnjo riža, pa mesa, tudi mleka. Potem je gospodarski minister Che izračunal, da je bolje in ceneje nasekati toliko trsa, da z njim plačuješ vse drugo. Rusi so dvojno plačevali sladkor, zanj so na otok dobivali nafto in še marsikaj. Ko so odšli Rusi, se je vse podrlo.

Zdaj so Che, pa tudi sladkor, riž in meso že davna preteklost. Tudi turistov ni več, ki so dve desetletji skrbeli za preživetje. Pa Kubanci vseeno živijo naprej. Komaj verjamejo, da res živijo, pa vendarle.

Jedo slabo, pa vendar jedo. Zmrznjene piščance jim v velikih količinah prodajajo severni Američani, tisti, ki jim ne dovolijo uvažati nafte. Tudi drugo meso in dobro hrano za ljudi z denarjem jim prodajajo sosedi s severa. Pred dnevi je pricurljajo, da jim z ladjami iz Miamija dovažajo tudi bencin. Ne dovolj in ne za vse, za elito in za premožne pa ga je za prvo silo menda dovolj.

Kubanski nekdanji sosedi, znanci in prijatelji, kolikor jih še živi na otoku, vedo, da so oblastniki v hudi stiski. Zadnje čase so po šestih desetletjih strogosti nenadoma dovolili prav vse, kar je bilo prej prepovedano. Zasebnik sme imeti tudi po sto zaposlenih, tudi hotele lahko prevzame, če le zmore in če si upa.

Ko bi le še kaj delovalo, bi bile reforme velik korak. Pa ne deluje nič. Uspehe žanjejo samo Kubanci iz Miamija, ki znajo organizirati izvoz blaga v domovino svojih staršev, in potomci kubanskih revolucionarjev, ki znajo uvoženo robo v zasebnih trgovinah prodati premožnim.

POD PREPROGO: Svet bo preživel propad Zahoda

Mon, 14 Sep 2026 06:00:00 GMT

Knjižne police se že upogibajo pod težo esejev o krizi zahodne civilizacije in njenih posledicah na globalni red. Za geopolitike je konec zahodne nadvlade le stvar časa. Vprašanje je, koliko bo boleč prehod in kaj bo sledilo. Za filozofa Edgarja Morina je kriza Zahoda sistemska polikriza, ki ne vpliva le na ekonomijo ali politiko, temveč na temelje mišljenja, civilizacije in humanizma. Upad zahodne hegemonije zahteva radikalno spremembo paradigme.Ameriški zgodovinar indijskega rodu Amitav Acharya, ki je že leta 2014 pisal o koncu ameriškega globalnega reda, v lanski knjigi, ki je zdaj izšla v italijanskem prevodu (Storia e futuro dell’ordine mondiale), napoveduje, da bo globalna civilizacija preživela zaton Zahoda in da bi iz tega lahko izšel boljši in pravičnejši svet.Acharya stvari postavlja v zgodovinsko perspektivo vse od sumerske in egipčanske civilizacije dalje. Egipt, Mezopotamija in Perzija so Grkom prispevali astronomijo, kemijo, medicino, matematiko. Sami Grki so bili orientalci, čeprav si jih je zahod vzel za praočete svoje kulture, morda zato da bi nekoliko omilil brutalnost antičnega Rima, ki je še danes vzor Trumpovim ZDA.

Na 500 straneh avtor knjige dokazuje, kako so se civilizacije prepletale, črpale ena od druge in se dopolnjevale. Vsaka je nekaj prispevala svetu, vsaka je še več črpala od drugih. Številke, vključno z ničlo, smo preko islama dobili iz Indije, sicer bi se v Evropi še dolgo mučili z rimskimi. Samopredstava o civilizirani Evropi in barbarskem svetu je laž. Rimsko uničenje kartažanske civilizacije ali pokoli za zabavo v Koloseju skoraj nimajo para po brutalnosti. Še osvajalec Džingiskan je navadno nasprotnikom trikrat ponudil podreditev po mirni poti. Le če ponudbe niso sprejeli, jih je pokončal. Njegov imperij, drugi največji v zgodovini za britanskim, ki je v 19. stoletju koloniziral četrtino sveta, je postal odprt prostor miru, sožitja in trgovanja med Azijo in Evropo.

Evropa je v zadnjih 500 letih svetu prispevala znanost, tehnologijo, industrijsko revolucijo, še prej pa je od Kitajske pridobila kompas, papir, tisk, smodnik, svilo in državno birokracijo, od islama medicino, kemijo, optiko, filozofijo, od Indije pridelovanje bombaža in jekla. Evropa pa je od osvajanja Amerik dalje svetu prinesla tudi obilo zla: kolonializem, imperializem in rasizem. Nihče ni zagrešil tako krutih genocidov kot Evropejci v obeh Amerikah, Oceaniji, Afriki. Skoraj vse kulture so poznale zasužnjevanje poražencev, belci pa so ga prvi utemeljili z rasizmom. Te kulture se nismo še otresli. Danes se izraža v ksenofobiji, predvsem do islamcev.

Medtem ko smo mi zagledani v svojo večvrednost, se v Aziji prebujajo in na ekonomski moči obnavljajo nekdanje imperije, ki jih je zahodna kolonizacija ponižala in zatrla. Vračajo se na globalno prizorišče. Se jih ima Zahod bati? Acharya je prepričan, da ne. Azija ima v svojih genih budizem, konfucianizem in svetle zglede, kot je bil v Indiji Ašoka veliki v 3. stoletju pr. n. št., najprej osvajalec in graditelj Maurijskega cesarstva, potem pa razsvetljen in miroljuben vladar, kakršnih je bilo malo v zgodovini.

Azija ne želi nadomestiti ZDA z novim globalnim imperijem, niti ne bo to zgolj multipolarni svet, je prepričan Acharya. Raje uporablja prispodobo multiplexa. Kot v kinu z več dvoranami vrtijo različne filme, tako je v svetu prostora za sobivanje različnosti. Zoperstavljati demokracije in avtokracije je ideološka prevara, s katero zahod utemeljuje svojo nadvlado. V svetu sobivajo avtoritarni, demokratični, oligarhični, skupnostni, populistični sistemi, še največ pa je hibridnih.

Planet naj bi vodili različni akterji, državni in meddržavni, a tudi fundacije, podjetja, vplivni posamezniki. Klub G7 je anahronističen, nadomestiti ga mora G-Plus, odprt tudi nedržavnim centrom oblasti trdi Acharya. Panel IPPC za podnebje naj bo vzor za obravnavo vseh skupnih problemov človeštva. To ne bo več svet, kjer bo odločala vojaška sila, ampak svet prepletanja idej, kultur in gospodarskih interesov. V njem bo svoje mesto našel tudi Zahod, a le če preseže kolonizatorsko nadutost nad drugimi civilizacijam in obračuna z rasizmom v svoji sredi.

Navidez utopični pogled. Vendar v vojni proti Iranu se je izkazala nemoč ZDA, da bi še naprej s silo uveljavljale svoj red. Veljalo bi poskusiti drugače. Acharya ponuja eno od možnih poti.

PERSPEKTIVE: Čas je, da pogledamo dlje

Sat, 12 Sep 2026 06:30:58 GMT

»Katja, na bo buojš, bo nimar slaviš,« me je dražil oče in ponavljal misel svoje none, ko sem se kot najstnica preveč pritoževala in so moje misli postajale nejasne in zmedene. Ne skrivam, da me še danes občasno draži s temi besedami. Čeprav se v prvem hipu zdijo nemotivacijske, lahko, ko se misli umirijo, postanejo motivacijske.

Čedalje pogosteje si te besede ponavljam tudi sama, ko se soočam z današnjo realnostjo. Ko opazujem, kaj se dogaja na politični in lokalni ravni, predvsem pa, ko pogovor nanese na nas, mlade. Čedalje pogosteje slišim, da se moramo mladi boriti, protestirati in vztrajati za svojo prihodnost, da nismo aktivni člani družbe, manjšine in skupnosti ter da se družimo v drugih krogih.

Bliža se moje sedemindvajseto leto. Študij sem končala pred tremi leti in ni dolgo tega, ko sem opravila maturo. Pa vendar so, ko se pogovarjam z nekom, ki je maturiral pred kratkim, razlike vidne. Zdi se mi, da njihove misli prehitro tečejo, in pogosto se počutim, kot da je med nami dvajset let razlike. Pomislimo torej na globoko odtujenost med mlado in odraslo generacijo.

Zavedam se sreče svoje generacije, ki je odraščala v času, ko so se nove tehnologije šele razvijale, ko si imel sosede, s katerimi si se igral na vasi, in ko internet in telefoni niso bili namenjeni otrokom. Predvsem pa smo imeli čas za dolgočasenje, za poslušanje drugih in za to, da smo začeli poslušati sami sebe. Prepričana sem, da nove mlade generacije tega nimajo in ne poznajo.

Dojemanje in življenje posameznika se iz generacije v generacijo spreminjata. Ne govorim o letih, ki minevajo, ali o fizičnem spreminjanju. Ko poslušam izjave, kot so »Kaj si tako črnogled? Vse življenje imaš še pred seboj,» se čedalje bolj zavedam, da se večina ljudi ne želi sprijazniti s tem, da so časi drugačni in da se spreminjata razumevanje sveta in pogled nanj. To še ne pomeni, da na bolje ali na slabše. Morda nastopi tudi obdobje zmede, nejasnosti in odtujenosti od tega, kar se dogaja v nas in okoli nas. In verjetno je to čas, v katerem trenutno živimo.

Ko mladi vstopimo v odrasli svet, pademo v ritem delovanja, življenja, dela in mišljenja. Ko se znajdeš v obdobju, ki začne vse to postavljati pod vprašaj, pa si pogosto ne vzameš časa za premislek. Prva misel je: »Vedno sem delala tako in tako bom delala še naprej.«

Čedalje bolj sem prepričana, da se mi, manjšinci, ne želimo dovolj spoprijeti s spremembami in s svetom, ki se spreminja. Verjetno prej vplivajo na nas kot na večino. Zdi se mi, da je naša manjšina prepričana, da živi v balončku in da morajo tistega, ki se istoveti z njo, zanimati predvsem jezik, identiteta, kultura in pravice. Prav je, da so te teme v ospredju, vendar ne smemo biti slepi za teme, zahteve in težave, ki jih prinaša čas.

Kolikokrat smo slišali, da je treba vključiti mlade? Nove generacije nismo doživele tega, kar so odrasle, zato se težko poistovetimo z njihovimi pričakovanji. Ni dovolj, da mlademu prepustimo mesto v društvu. Treba mu je stati ob strani, razumeti njegove dvome in kritike, tudi takrat, ko beži od naše realnosti.

Res je, mladi v manjšini smo tihi. Stojimo ob strani in čakamo, da se kaj zgodi, da nam kdo da nalogo. Bojimo se odgovornosti in posledic, ker se nam zdijo prezahtevne. Danes živimo v svetu, kjer je preveč dražljajev, in bojimo se upočasniti. Prepričani smo, da moramo hiteti: če se nekaj ne zgodi takoj, to pustimo in smo že drugje. Če želimo kaj spremeniti, predlagati kaj novega ali sploh razumeti, kaj želimo zase in za bližnjo okolico, si moramo vzeti čas. Ne smemo se prehitro ustrašiti. Po drugi strani se mora manjšina zavedati, da ne živimo v letu 2001 ali pred njim. Svet se spreminja in z njim tudi manjšina. Sistem, ki je deloval pred leti, je morda treba prevetriti? Reševal je težave svojega časa, ni pa rečeno, da bo rešil tudi težave sedanjosti in prihodnosti. Tudi za to je treba biti pogumen: sprejeti čas zavedanja, opazovanja, preizkušanja in učenja novega ter iskati načine, kako novosti prilagoditi našim potrebam in željam.

Dovolimo si spoznati čas, ga podoživeti in ne dovolimo, da nas prehiti. Vsi smo utrujeni, prenasičeni misli, idej, težav in projektov. Skupaj si dovolimo ustaviti se in premisliti, kako manjšino želimo imeti in katere cilje želimo doseči ter kako lahko vsak prispeva v njej. Ni pomembno, koliko, temveč kako.

BOKSARSKA VREČA: Kaj si bomo pripovedovali jutri?

Fri, 11 Sep 2026 06:30:21 GMT

Človeštvo ljubi zgodbe. Študije podpirajo prepričanje, da celo mislimo v zgodbah. Močne naracije spremenijo gledanje na realnost. Kaj si lahko mislimo, ko gledamo posnetke pogreba Ratka Mladića? Čigavo realnost gledamo?

Demokratična družba lahko uspeva le na sprejemanju nekaterih skupnih načel. Do nedelje sem mislil, da je to samoumevno. Osebna zgodba lahko v določenem trenutku motivira človeka, da uresniči svoje sanje in doseže svoje cilje. Družba pa lahko uspeva z določenimi splošno sprejetimi dejstvi.

Prihajajo časi, ko se potreba po narativu znajde v težavah. Zgodba je beg iz realnosti, je metafora, je mit. Ko se realnost začenja rušiti, se skupina ljudi odtuji in zateka v svoje zgodbe, ki vsakodnevno prerastejo mejo fikcije. Pride celo trenutek, ko pozabijo, da je to bila kolektivna metafora. In izmišljeno zgodbo zamenjajo z resničnostjo.

Profesor Christian Stöcker je v kolumni za revijo Der Spiegel zapisal, da »mnogim volivkam in volivcem AfD-ja v Saški - Anhaltu ne gre v prvi vrsti za resničnost, ne za prave grožnje, prikrajšanost ali ponižanja. Gre za konstrukcijo resničnosti.«

Primer »konstrukcije resničnosti« bi lahko razširili tudi na druga področja: kdor veruje v teorije zarote, poudarja Stöcker, ne bo spremenil svojega prepričanja, celo nasprotno. »Raziskave so znova in znova pokazale, da ima lahko poskus prepričevanja takšnih ljudi z dejstvi celo nasproten učinek (...), družbena omrežja pri tem pomagajo in ta učinek še okrepijo.« Članek v Spieglu se zaključi s takšno mislijo: »To je največja nevarnost za demokracijo: brez skupne resničnosti ne more delovati.«

Fikcija, absurd, grozljivke, kriminalke in hollywoodska kultura pripovedovanja so preplavili naša vsakdanja življenja. Veliko smo se naučili iz logike televizijskih programov. Med debato snemamo nekoga, ki izraža svoje mnenje, njegovi sliki pa dodamo še glavo nasprotnika, ki odkimava in se nasmiha. Sploh ni več mogoče, da bi gledalec poslušal, kaj kdo pravi, ali dojel razliko med mnenjem, stališčem in dejstvom. Vidi predstavo, kjer je vse dovoljeno in vse (se vidi) enakovredno. Gledamo procesijo za Mladićev pogreb, čeprav vemo, za kaj je bil obsojen. Res ne vem, v čigavi zgodbi se nahajam.

Lahko brez večjega dvoma trdimo, da smo po covidu doživeli močno krizo realnosti. Problematične, kompleksne teme niso obravnavane, politične debate so inscenirane; vsak že ve, za koga bo volil, debato posluša kot kuliso za zabavo, ne iz pravega zanimanja za mnenje drugega.

Politiki AfD-ja so pogosto opravili z debato in dvomom, ko so vse svoje nasprotnike ožigosali za lažnivce: spomnimo se gesla »Lügenpresse«, ki so ga na shodih znova začeli vpiti proti novinarjem, istega, kot so ga uporabljali nacisti. Samo tako so njihove resničnosti nedotakljive. Taka retorika je ponavadi bolj čustvene narave, ne logične. Argumenti v taki debati nimajo teže. Njihova politika je neprepustna za logiko in zato gluha za drugačna mnenja.

Dvomiti v narativ realnosti je pomembna filozofska in navsezadnje družbena vaja. Osnova tega je debata.

V tako opustošenem narativu, kjer se dnevno spopadamo s slabo politično retoriko, se seveda privadimo na votlost in nepomembnost določenih pojmov. Naša odgovornost je zahtevati vrnitev narativa fantazije v svet fantazije.

Ko je v nedeljo AfD dosegla zgodovinsko zmago v Saški - Anhaltu, smo lahko slišali, kako so ponavljali, da bo v deželi zdaj manj težav z migranti. Čeprav je ravno v tisti deželi najmanj migrantov v primerjavi s celotno Nemčijo! Ampak dejstva niso pomembna. Prijatelj, ki že leta živi v Nemčiji in je nekaj let tudi sodeloval pri Zelenih, je volitve komentiral tako: »Tisti, ki volijo AfD, so ljudje, ki niso zmožni sprejeti odgovornosti za demokracijo, podnebne spremembe itd. Ljudje, ki hočejo slišati, da sami vedno delajo prav in da težave povzročajo drugi. Samo zato jih volijo. Svoboda hlapcev.«

Sprašujem se, ali imamo še ušesa za drugačne narative. Ali smo zmožni zahtevati od naših strank, naj nas ne omamljajo z votlimi, lepimi stavki in - ja - žal tudi z lažmi. Ali bomo pogumno zahtevali tudi take ukrepe, ki niso idealni za nas, ampak nujni za obstoj bodočih generacij. Ali bomo dopustili, da se ljudje zaljubijo v drugo resničnost, ki je pripravljena uničiti vse ostale?

POMISLEKI: Prihodnost v daljni, temačni preteklosti

Thu, 10 Sep 2026 06:30:53 GMT

Nemčija in Balkan sta se stresla. Tudi drugod bi nas moralo zmraziti, ko smo prisluhnili novicam. V Nemčiji so v deželi Saška - Anhalt skrajneži iz stranke, ki se je krstila za AfD, Alternativa za Nemčijo, prvič po drugi vojni zmagali na deželnih volitvah. Podvojili so svoje prejšnje izide. Doslej vladajoči demokristjani so pogoreli skoraj do tal.

Kot da je bilo včeraj, so se mi obudili spomini na dni, ko je v Berlinu padal zid. Snemali smo televizijski dokumentarec o zgodovinskem dogodku, dleto smo si nabavili in kladivo, da smo malo tolkli po zidu, ki je ločeval nemško prestolnico in Evropo, pravzaprav kar ves svet. Potem smo utrujeni od doživljajev sedli pred kavarnico in opazovali mladce, ki so noreli po ulicah. Pripadniki vzhodnonemške komunistične mladine so bili, z mladinskih uniform so si strgali označbe, ki so kazale na pripadnost, praznovali so, primerno okajeni, zelo glasni.

Tiste prelomne dni nas je v Berlinu spremljala zanimiva gospa, univerzitetna profesorica, pomagala nam je poiskati pravšnje sogovornike, tudi prevajala nam je, kadar je bilo potrebno. Ko smo opazovali razvnete mladce, je gospa, ki je še zdaj vplivna v Berlinu, kar malo otopelo pripomnila, da se ponavlja, kar so v mestu že doživeli več kot enkrat. Najprej takrat, ko so se Hitlerjevi mladci prvič pojavili v tridesetih letih, potem še enkrat, ko so na vzhodnem koncu Nemčije na kapah križe zamenjali z zvezdami. Čez nekaj let, je kar malo žalostna pripomnila gospa, bomo priče novih preobrazb, boste videli. Prav tile mladeniči in njihovi otroci se bodo vrnili na sceno s prastarimi znamenji, boste videli. Spet bodo slavili ideje velikega vodje.

To nedeljo so v zvezni deželi Saška - Anhalt prvič zmagali na volitvah. Kot stranka, ki ne skriva pripadnosti, tudi načrtov nič ne skriva za sladkimi besedami. Hočejo biti alternativa Nemčiji, kakor so jo postavili po padcu zidu. Pretežno mladi ljudje vodijo skrajno desnico, na vrh prihajajo povsem legitimno, tako je storil tudi njihov veliki idol Hitler. Nemčija je pretresena, desetletja vladajoči krščanski demokrati so prepolovljeni.

Daleč na jugovzhodu od dežele Saške so se v Beogradu poslavljali od Ratka Mladića, za civilno in miroljubno Evropo strahotnega vojnega zločinca, ki je dal v Bosni, v Srebrenici pobiti osem tisoč fantov in mož. Njegov zločin je bil na las podoben tistemu, ki so ga Nemci med vojno zagrešili v Kragujevcu. Pesnica Desanka Maksimović je v tisočkrat recitirani pesmi govorila o Balkanu, ki je krvav, ker so v Kragujevcu Nemci pobili celo generacijo dijakov. Sedem tisoč jih je obležalo v krvi, je pisala. V Srebrenici so Srbi pobili osem tisoč Bošnjakov.

O Srebrenici, tam so Srbi pobijali Bošnjake, domnevno muslimane, v Srbiji ne recitirajo pesmi. Ko je pred dnevi v zaporu v Haagu umrl krvavi general Ratko Mladić, ki je pokol zaukazal, je Srbija žalovala. Za generalom je žalovala, Evropo pa obsoja, ker je bil Mladić zaprt in je umrl za zapahi.

V ponedeljek so se v Beogradu poslavljali od narodnega junaka, sto tisoči so napolnili ulice, tudi cerkveni vrh je bil zraven. Objokovali so junaka, svojim politikom pa očitali, da so krivi, saj so Mladića predali evropski roki pravice. Dolgo se je skrival, predal se je, ko je vedel, da je hudo bolan.

Srbski sosedi Hrvati so Beogradu hitro očitali, da je zločinsko objokovati umrlega zločinca, pa so v Zagreb hitro poslali odgovor, naj molčijo, saj niso nič drugačni. Tudi tam opevajo zločince iz zadnje balkanske vojne, pa pevca in pesnika Thompsona imajo, ki polni dvorane in stadione z ustaškimi vižami. V Slovenijo ga niso spustili, slovenski oboževalci ustaške folklore so ga šli poslušat k sosedom v Zagreb. Mladića na Slovenskem ne opevajo, vsaj mislim, da ga ne. Vsaj državni vrhovi ne.

Ne bom pa pozabil, kako smo pred leti sedeli v Beogradu Pri konju, na trgu pred gledališčem, kar trlo se je ljudi. Mize so bile polne, po trgu pa so se sprehajali mladi in manj mladi ljudje. Vidiš, če hočeš videti tiste, ki so v Srebrenici streljali Bošnjake, se kar malo ozri okrog sebe, je pripomnil dober prijatelj, Beograjčan, ki se ni zdel zelo ponosen na svoje rojake. Tule okrog se sprehajajo, čisto navadni smrtniki se zdijo, pražnje so oblečeni, resni, uspešni poslovneži, tudi kakšen intelektualec je zraven.

KOROŠKI FOKUS: Iz Nemčije veter v jadra svobodnjakov

Wed, 09 Sep 2026 06:30:08 GMT

Javnomnenjske ankete, ki so skrajno desničarski in protievropski stranki AfD (Alternativa za Nemčijo) na nedeljskih volitvah v vzhodnonemški deželi Saška - Anhalt napovedali veliko zmago, so se žal uresničile. Stranka, ki jo nemška ustavna služba uvršča kot dokazano desno ekstremistično, je na deželnih volitvah prejela skoraj 44 odstotkov glasov in 39 poslanskih mest. S takšnim izidom ni le - z veliko prednostjo pred vsemi drugimi strankami - osvojila relativne večine sedežev v deželnem parlamentu, temveč grozi tudi prevzem politične oblasti skrajne desnice v tej deželi. Za absolutno večino ji manjkajo le tri poslanska mesta, zato tudi še ni jasno, ali bo v naslednjih štirih letih deželo vodil ministrski predsednik iz vrst skrajne desnice. Krščanski demokrati (CDU), socialdemokrati (SPD), levica in zeleni so sicer že izključili vsako podporo in pogajanja z AfD, je pa velika neznanka levo Zavezništvo Sahre Wagenknecht (BSW), ki ne podpira t. i. požarnega zidu proti AfD.

Izid deželnih volitev v sicer majhni deželi Saška - Anhalt je šok za vso demokratično javnost v Nemčiji, saj je AfD prva desna ekstremistična stranka, ki je po letu 1945 postala najmočnejša politična sila v eni izmed šestnajstih zveznih dežel Nemčije. Šokantno je predvsem, da je takšen volilni uspeh slavila stranka, ki med prednostnimi nalogami navaja izgon nezakonitih prebežnikov in tudi nemških državljanov z migrantskim ozadjem, ki je napovedala postopek umika dežele iz sistema regionalne javne radiotelevizije, ki odkrito nasprotuje finančni podpori Ukrajini in poziva k odpravi sankcij proti Rusiji, ki napoveduje radikalne reze v kulturni politiki, prepoved izobešanja mavričnih zastav v šolah ter ločevanje dijakov z migrantskim ozadjem od nemških dijakov. Pa tudi ukrepe, ki niso v skladu z nemško ustavo niti z listino OZN o človekovih in manjšinskih pravicah. Populizem AfD gre celo tako daleč, da zahteva izstop iz EU in evra ter napoveduje ukrepe v zadevah, o katerih deželna vlada niti nima pravice odločati. Zato je zmagoslavje AfD hkrati tudi glasen alarm za vso demokratično Evropo.

V Avstriji je zmaga AfD dobrodošla podpora skrajno desničarski svobodnjaški stranki (FPÖ), ki se po vseh javnomnenjskih anketah že približuje štiridesetim odstotkom podpore. Od lani pa ima - po desničarskem populistu Jörgu Haiderju na Koroškem pred dobrimi dvajsetimi leti - spet deželnega glavarja v zvezni deželi Štajerska. Njen voditelj Herbert Kickl je takoj po zmagi svojih somišljenikov v Nemčiji izjavil, da je prišla nova politična doba ne le v Nemčiji, kjer bo - tako Kickl - nova nemška kanclerka postala Alice Weidel, temveč tudi drugod v Evropi. Zmaga AfD v Saški - Anhaltu je dodaten veter v jadra avstrijskih svobodnjakov v njihovem boju proti »sistemskim strankam« v alpski republiki.

Pri tem ni nobena skrivnost, da so avstrijski svobodnjaki že več let tesno povezani z AfD. Njihov glavni kandidat na nedeljskih deželnih volitvah in »prijazni obraz AfD« na Saškem - Anhaltu Ulrich Siegmund je bil med predvolilno kampanjo večkrat tudi v Avstriji in je pohvalil radikalno politiko Kickla, čigar program je v marsičem povsem enak programu AfD. Kickl celo zagovarja skrajno ekstremistično skupino identitarcev v Avstriji, ki med drugim tako kot AfD zahtevajo »remigracijo«, torej ne le izgon nezakonitih migrantov, temveč tudi izgon več tisoč avstrijskih državljanov z migrantskim ozadjem.

Kakšen bo vpliv odmevne zmage skrajne desničarske stranke AfD v Nemčiji na desničarsko sceno in na volivce in volivke svobodnjakov v Avstriji, bodo morda pokazale že deželne volitve prihodnje leto v dveh pomembnih zveznih deželah - Zgornji Avstriji in na Tirolskem. V obeh jim aktualne javnomnenjske raziskave napovedujejo močan prirastek. V Zgornji Avstriji celo volilno zmago ...

Sodeč po prvih mednarodnih odzivih na zmago AfD v deželi Saška - Anhalt se obeta občutna podpora in podoben uspeh tudi drugim skrajnim desničarskim in desnim populističnim strankam v Evropi. Ne le v Avstriji, kjer je FPÖ - tako kot v Nemčiji AfD - že postala eden glavnih političnih akterjev v državi. Izid nedeljskih volitev v Saški - Anhaltu je torej nič več, a tudi nič manj kot še en glasen alarmni znak za demokracijo - kljub požarnemu zidu, ki ga demokratične stranke po vsej Evropi postavljajo proti prodiranju avtoritarnih strank in politikov.

POD PREPROGO: Se bo nihalo zasukalo?

Mon, 07 Sep 2026 06:30:36 GMT

»Iz diamantov ne zraste nič; rože rastejo iz gnoja,» je pel Fabrizio De André. Prispodoba morda velja tudi v politiki: ko se nihalo zasuka v eno skrajnost, ga teža povleče nazaj v središče, vendar zaradi zaleta ne obstane sredi poti, temveč zaniha na drugo stran.

Zdi se mi, da se fizikalni pojav in De Andrejeva prispodoba uresničujeta v Trumpovih ZDA, kjer so volivci srednjih slojev in delavskega razreda nasedli tajkunovi prevari in se je nihalo sprva zasukalo na skrajno desno. Ni rečeno, da se bo zdaj vrnilo v središčno močvirje demokratskega in republikanskega neokonservativizma. Vse kaže, da se pomika dlje na drugo stran. Iz Trumpovega fašističnega gnoja bi lahko vzklil cvet za ZDA nezaslišanega demokratičnega socializma.

Signalov je vse več, na primer odmevna uveljavitev temnopolte sindikalistke Angie Nixon na izboru za kandidata demokratov za zvezni senat na Floridi. Kandidatka levice je zmagala v okrožju, kjer je bil dolgo senator nič manj kot državni sekretar Marco Rubio. Med demokrati je premagala favorita Alexa Vidmana, ki je za sabo imel bogate podpornike, četo konzulentov in 16 milijonov dolarjev. Nixonova jih je za kampanjo zbrala manj kot milijon, ob sebi pa je imela sindikate, mladinske skupine, temnopolto skupnost, tisoče aktivistov. Vidmana je premagala s 56 odstotki glasov.

Konsenza ni iskala v zmernem centru, ampak z izrazito socialnim programom: univerzalno zdravstvo, urna plača na 25 dolarjev, obdavčitev milijarderjev, pravica do stanovanja, zamrznitev stanarin. V zunanji politiki se je pogumno opredelila proti Izraelu.

Zmaga na novembrskih volitvah na konservativni Floridi ne bo lahka stvar, kot ne bi bila za Vidmana. Opazovalci pa menijo, da če kdo med demokrati, ima Angie Nixon kako možnost več.

Odkar je Zohran Mamdani postal župan New Yorka imajo ameriški demokratični socialisti veter v jadrih. Na primarnih volitvah so nizali uspehe v Seattlu, Washingtonu, Philadelphii, Denverju, Detroitu, v Michiganu in Minnesoti. Ponekod so bili kajpak poraženi, vendar politična iniciativa je v njihovih rokah, ker si demokratski establišment še ni opomogel od poraza proti Trumpu.

Poraženec je tudi proizraelski lobi AIPAC, ki od nekdaj pogojuje izbiro kandidatov zlasti med demokrati. Da denar še ni vse, je za ZDA novost. V državni parlament Kalifornije je bila prvič izvoljena kandidatka afganistanskega rodu Aisha Wahab, čeprav je AIPAC v kampanjo protikandidatke Melisse Hernandez vložil kar 6 milijonov dolarjev. Za kalifornijske državne volitve so izjemno vsoto namenili diskreditiranju Aishe Wahab, češ da je nevarna muslimanka in socialistka. Zaman: zmagala je s 53 odstotki glasov. Ena od posledic je, da se zdaj ponekod zmerni demokrati otepajo denarja AIPAC, ker jim bolj škodi, kot koristi.

Bernie Sanders se veseli, da so njegovi Democratic Socialists presegli 120 tisoč članov. Za ameriške razmere ni malo. Še leta 2015 jih je bilo 5 tisoč. Razlog za uspeh ni ideološki, ampak v odgovorih na materialne potrebe množic delavcev, mladih, prekarcev in socialno ogroženih segmentov srednjega sloja. V najbogatejši državi sveta se redno zaposleni boje bolezni, ker niso kos stroškom za zdravljenje, mnogi ne zmorejo plačati stanarin, tretji se zadolžujejo za študij otrok, vsi čedalje več delajo in živijo vse slabše.

Trump jih je prevaral, češ da so za vse to krivi priseljenci, manjšine in kulturne elite s t. i. woke kulturo. Stvarnost je drugačna. Neoliberalna revolucija je res zdesetkala delavski razred, ni pa odpravila izkoriščanja. S prekarizacijo, deregulacijo in družbenim razkrojem ga je povečala na raven, ki je primerljiva s prvo industrijsko revolucijo.

Zasluga nove ameriške levice je, da kaže na prave krivce: finančne monopole, zdravstvene zavarovalnice, naftne in orožarske korporacije, tehnooligarhe in škandalozno nepravičnost v delitvi bogastva, ki si ga kot še nikoli prej v zgodovini prilašča peščica ultramilijarderjev na škodo vseh drugih. Neoliberalizmu predan demokratski establišment na te dileme nima odgovora niti zdaj, ko se Trumpov MAGA izkazuje za prevaro in ljudje spoznavajo, da jim kruh odjedajo turbokapitalisti ne pa priseljenci.

Tudi v Italiji se pametnejši na levici sprašujejo, ali ni napočil čas, da si kdo spet upa izreči pregrešno besedo socializem in skuša s prepričljivim političnim programom pokazati, kaj naj bi to pomenilo v drugi četrtini 21. stoletja.

POLITIKA ZDA: Neprecenljiva Donaldova skromnost

Sat, 05 Sep 2026 06:30:16 GMT

Ameriški predsednik Donald Trump je eno najbolj skromnih človeških bitij, kar svet obstaja.

Marsikdo se bo ob tej trditvi zgrozil. Ob branju bo najbolj objektivnemu bralcu šinilo na misel, da je novinar ponorel, tistemu manj objektivnemu, da je preprost bedak, najbolj prizanesljivemu se bo vsilil dvom, da je novinarjevo pero pregloboko pogledalo v kozarec.

Vsi trije bi imeli cel kup tehtnih argumentov za izpodbijanje trditve.

Kako je lahko skromen človek, ki je samega sebe proglasil za najboljšega ameriškega predsednika?

Kako je lahko skromen človek, ki je - lastni državi na čast - samovoljno preimenoval Mehiški zaliv v Ameriškega in Jezero Ontario v Jezero Amerika?

Kako je lahko skromen človek, ki je najbolj prestižne državne institucije in celo bojne ladje poimenoval po samem sebi?

Tak človek ni skromen, je pravo nasprotje skromnosti. Je nebrzdan egoist, je bahav samohvalec, je domišljav egocentrik, razvajen sebičnež, narcisoiden samovšečnež, objesten samopašnež, častiželjen samoljubnež, bi se glasili pomisleki.

Slednji bi bili bojda upravičeni, a le navidezno, ob le zelo površinskem in zato površnem poznavanju življenja in dela gospoda Trumpa. Kajti: čim se človek poglobi in prerije skozi njegovo nekoč oranžno grivo ter pronicne v njegovo sivo nevronsko bistvo, takoj spozna, kakšna veličina se v njem skriva in kaj vse je to bistvo s svojo neprecenljivo skromnostjo doslej že postorilo za blagor in blaginjo človeštva.

Ali ni mar velika skromnost porušiti nekdanjo železno zaveso zgolj z milino nežne ljubezni? Medtem ko so se razni Nixoni, Fordi in Reagani na eni in Brežnjevi, Černjenki in Andropovi na drugi strani hladne zavese spogledovali kot psi in mačke, se je Donald zagledal v Ivano in jo iz krvavo rdeče Češkoslovaške popeljal v ameriški raj.

In nekaj desetletij pozneje je podobno odrešiteljsko storil z drugo hčerjo nekdanjega socializma, zdajšnjo Melanio, muzo, ki je znala, z rojstvom potomca, izvabiti iz Donalda najbolj intimno plemenito skromnost. Ko bi Donald bil sebično prevzeten, bi se otročiček imenoval princ, vojvoda, markiz, grof ali vsaj viskont, ne pa Barron, najnižji in najbolj skromen na lestvici plemičev.

Trumpova skromnost ima nesluteno značilnost. Je revolucionarna. Čim je postal drugič predsednik, je udejanjil v sedemdesetih letih preteklega stoletja najbolj revolucionarno, protimilitaristično in protiimperialistično geslo: Yankee go home. Na njegovih krilih so Američani po desetletjih zapustili Afganistan, da je postal, s talibani, tudi sam človečansko bolj skromen ...

S poimenovanjem raznih eminentnih ameriških institucij in bojnih ladij po samem sebi je storil veliko uslugo lastnim zanamcem. Tako jim ne bo treba, po njegovem odhodu, si beliti glave, katero od njih naj mu posvetijo, s čemer je postavil temelje futuristični skromnosti.

Pa smo že pri zemljepisnih očitkih. Tudi preimenovanje Mehiškega zaliva in Jezera Ontario pričata o Donaldovi skromnosti. Ko bi bil ameriški predsednik resnično samovšečen in častihlepen, kot nekateri zlobno natolcujejo, se ne bi zadovoljil z zalivčkom in jezercem. In niti morje mu ne bi zadostovalo. Posegel bi kar po oceanu. Ne enem, dveh, da bi Tihi postal Ocean Donald in Atlantski Ocean Trump!

Vse Trumpovo predsednikovanje je prežeto s skromnostjo. Ko bi tako ne bilo, bi Donald - po zgledu rimskega cesarja Kaligule in njegovega konja Incitatusa - že zdavnaj imenoval svojo najljubšo palico za golf za senatorko, da bi v ameriškem senatu spodbudno udrihala po vseh, ki bi imeli kakršen koli dvom o njegovi veličini.

Pa smo že pri Trumpovi samoproglasitvi za največjega in najboljšega ameriškega predsednika. To je kronski dokaz o njegovi skromnosti.

Ko bi bil egoist, egocentrik in vse ostalo, kar mu zavistni zlobneži krivično naprtujejo, bi se ne bil omejil na primerjavo le z ostalimi 46 ameriškimi predsedniki. Skozi spekter lastne veličine bi zaobjel veličino vseh velikanov preteklosti in sedanjosti, od faraonov do rimskih cesarjev, raznih imperatorjev, carjev, kraljev, vladarjev in bogov, da bi iz vse te elitne združbe - po zgledu makedonskega Aleksandra - izluščil edino sebi primerno ime: Donald Veliki!

Ooops ... Ob tem preblisku novinar že teče v Urad za intelektualno lastnino, da bi si - ko bi se naš Donald nepričakovano odrekel svoji sedaj že pregovorni skromnosti - zagotovil doživljenjsko uživanje avtorskih pravic ...

GIORGIA MELONI: Ne teče sprinta, pač pa maraton

Fri, 04 Sep 2026 10:00:43 GMT

Poslušati Giorgio Meloni, ki govori, da t. i. rosatellum, volilni zakon, s katerim se je zavihtela na oblast in tam ostala tako dolgo, da je podrla rekord najdaljšega vladnega mandata, ni primeren, ker ne zagotavlja potrebne stabilnosti, je svojevrsten politični oksimoron. Zato je nujno sprejeti novega, ki bo stabilnost izžareval že s samim imenom - stabilicum. Ko ga pišejo in dopolnjujejo, imajo v eni roki sveže javnomnenjske ankete, v drugi pa abak s tolikšnim številom kroglic, kolikor je sedežev v parlamentu. Dialoga z opozicijo, ki bi se spodobil, če se že na novo piše pravila igre, v katero so vsi vpleteni, sploh ni.

Zanimivo in hkrati vznemirljivo - žal ne v pozitivnem smislu -, je opazovati, kako se lotevajo te naloge, pri čemer se očitne želje po tem, da bi spet dosegli čim bolj trdno večino, niti ne trudijo prikrivati. Štrene jim meša novi obraz, ki se je pojavil na skrajnem robu italijanske desnice, kjer sicer že prej ni manjkalo prerivanja. Nekdanji general italijanske vojske Roberto Vannacci počne točno to, kar je počela Giorgia Meloni, ko je bila v opoziciji. Napada vlado in za vsako njeno potezo ponudi boljšo, drznejšo, glasnejšo alternativo. Ankete potrjujejo, da se to obrestuje, njegova stranka Nacionalno zavezništvo je že prehitela Ligo in zdaj tudi Naprej, Italija, oba koalicijska partnerja Bratov Italije, ki jih Vannaccijev nalet zaenkrat še ni oškodoval.

Zato velja prisluhniti, ko rekorderka govori o stabilnosti, in se ob tem vprašati, kaj točno misli s tem. Stabilnosti v tem mandatu ni manjkalo. Melonijin mandat ni bil brez afer, a nobena ni bila niti blizu tega, da bi se ji stolček kdaj zares zamajal.

Očitno je, da ima zbirateljica političnih rekordov nekaj drugega v mislih. Če razširimo pogled in povežemo sem ter tja posejane indice, kot so razni načrti za spreminjanje samega ustroja italijanske demokracije (želja po premieratu) z varovalkami vred (poskus politične podreditve pravosodja, k sreči zavrnjen), temu prištejemo še preračunavanje za maksimiranje učinka novega volilnega zakona, ki ga ravnokar pišejo, postane jasno, da Giorgia Meloni ne teče sprinta, temveč maraton.

Ko zato govori o stabilnosti, nemara misli na vladanje brez gledanja pod prste? Brez varovalk, ki politična dejanja ohranjajo v gabaritih pravne države, kolikor je to mogoče? Brez kritične javnosti, ki ob spornih potezah vlade uveljavi ustavno zagotovljeno pravico do mirnega zbiranja, da bi na ulici ali trgu izrazila svoj disenz?

Če v rekordno dolgem mandatu Giorgie Meloni ni bilo omembe vrednih strukturnih reform, to še ne pomeni, da ni bilo drugega. Manjših, a ne zato manj škodljivih ukrepov, ki iz njene notranjosti načenjajo same temelje demokratične države, v teh rekordnih 1413 dneh nikakor ni manjkalo.

PERSPEKTIVE: Zakon, družina in drugo

Fri, 04 Sep 2026 05:30:00 GMT

Letošnje poletje so nedvomno zaznamovale poroke. Ob pogledu na čudovite poročne fotografije znancev in prijateljev sem se sprva spraševala, od kod nenaden porast porok med mladimi, a sem hitro ugotovila, da sem vstopila v leta, ko si mnogi začenjajo utirati pot v zakon in starševstvo. Kljub temu število porok na državni ravni iz leta v leto vztrajno upada. Istat pa opozarja na povečanje istospolnih porok. Je torej poročni obred danes dejanje upora? Ali gre za iskanje lepote v svetu, kjer je lepega čedalje manj?

Zakon dojemamo kot mejnik, kot enega od pomembnejših življenjskih dosežkov, ki je hkrati vir varnosti in temelj družine. Predvsem pa je struktura, kulturni produkt in podedovana norma, ki ne izhaja iz narave. V antropologiji zakon razumemo kot družbeno institucijo in dogovor med skupinami, še pred ljubezensko izbiro dveh posameznikov. Je le ena izmed številnih praks, ki človeka uokvirjajo, mu dajejo smisel in začrtujejo smer.

Razumljivo je, da se nekdo odloči zanj, prav tako upravičeno pa je, da se ne. Enako velja za način življenja, ki zakonu sledi. Razmišljam, ali je lahko ravno ta ustaljena življenjska oblika, na katero smo se skozi desetletja navadili, med ljudmi vzrok za nezadovoljstvo. Ali smo res bitja, ki lahko živimo neodvisno od drugih, v lastnem stanovanju in v odnosu do ožjega kroga ljudi, ki mu rečemo družina? Pogosto slišimo, da odnose in družine razdira nezvestoba. Kaj pa, če je vzrok zanjo prav v tem, da nismo monogamna bitja? Demoniziramo človeške nagone, ne da bi jih razumeli. Vsiljujemo si strukture in se bojimo lastnega razcveta. Raje se omejujemo, sledimo pravilom in navadam, ker nam dajejo občutek (klavstrofobične) varnosti.

Obdobje študija za mnoge v spominu ostaja kot najlepše - ne le zaradi brezskrbnosti glede življenjskih odločitev, temveč zaradi povsem preprostih stvari, kot je na primer sobivanje, deljenje istega stanovanja z drugimi. Tudi mene najlepši spomini vežejo nanj: skupno kuhanje, človeška bližina, neskončni pogovori o smislu življenja ob kozarcu vina, izmenjava mnenj, oblačil in knjig, glasna glasba in kričanje z balkona med covidom, hišne zabave. Verjamem, da se je večina nas takrat počutila živo, kot del nečesa večjega. Kljub temu to obdobje dojemamo kot minljivo, ki se z zaključkom študija konča. Nato nastopi resnost, ki ji pravimo odraslo in odgovorno življenje. Kaj pa, če bi si dovolili, da se preprostost iz študentskih let nadaljuje?

Znanca sta se priselila v Trst in italijansko govoreči hčerki vpisala v slovenske šole. V kratkem se bosta iz mestnega središča selila na Kras v večje stanovanje, ki si ga bosta delila z dvema drugima družinama. Približno deset jih bo, vsak bo imel lastno spalnico, drugi prostori pa bodo skupni. Delili si bodo tudi avto in skupaj vzgajali otroke. Zagotovo si bodo v pomembno oporo tudi v starejših letih. Cohousing je angleški izraz, ki označuje sobivanje ljudi, ki niso nujno v sorodstvenem razmerju. V Italiji gre za razvijajoč se pojav, ki trenutno živi predvsem na severu države. Poročila navajajo od trideset do štirideset uradnih projektov te vrste. Vodilna država na področju cohousinga pa je Danska, kjer tako živi približno odstotek prebivalstva. Da ne omenjamo skupnosti in plemen, kjer je takšno življenje običajno.

Taka življenjska izbira me straši precej manj kot tista, ki predvideva izolirano družinsko življenje. Prva se mi zdi daleč bolj naravna in zdrava, tako za razvoj otrok kot za dobro odraslih. Če smo ljudje družbena bitja, potem se z odločitvami, ki nas oddaljujejo od skupnostnega življenja, pravzaprav zaničujemo. Konec koncev so to le izbire, ki jih sprejemamo vsak dan. A naj bodo res izbire, ne le ponavljanje podedovanih vzorcev.

POMISLEKI: Trump se je dokopal do venezuelske nafte

Thu, 03 Sep 2026 06:30:49 GMT

Ni tako dolgo tega, ko je na medijski trdi desnici po svetu veljalo za zmerjanje, če je kdo komentiral, da se je Donald Trump po letošnjem novem letu in po dolgotrajnem obleganju Karibov in potapljanju mamilarskih čolnov lotil Venezuele, izvedel državni udar in ugrabil samodržca Madura samo zato, ker bi se rad polastil največjih zalog črnega zlata na svetu. Kje pa! Za boj proti mamilarjem je šlo in za obrambo demokracije, so vztrajno trdili. Nihče ni verjel, pa je vsaj v ZDA vseeno obveljalo.

Te dni, konec avgusta, so vendarle prišli na dan z resnico, kolikor so izjave politikov sploh lahko kakorkoli povezane z resnico. Ameriški predsednik, ki iz nebeških višin vodi Venezuelo, in njegova zvesta sodelavka Delcy Rodríguez, ki ji je dovolil biti začasna predsednica, sta oznanila, da sta sklenila največji naftni sporazum v zgodovini tega sveta. O tako velikih količinah se prej res ni mogel pogajati nihče. Tudi Savdska Arabija namreč ne premore toliko nafte kot Venezuela.

Američanom je s sporazumom Trump-Rodríguez pripadlo toliko venezuelskih naftnih zalog, da so svoje naftno bogastvo podvojili. Kar 65 milijard sodov si lahko obetajo iz že potrjenih, dokazanih zalog pod venezuelskim površjem. Venezuela je s 303 milijardami sodov največja zakladnica nafte na svetu. Združene države premorejo samo 46 milijard sodov naftnih rezerv. Njihove zaloge so čez noč zrasle kar za 141 odstotkov. Tako je svojim volivcem oznanil Trump.

Američani, je zapisano v dogovoru, ki sproža polemike in veliko dvomov, bodo dobili sedemnajst naftnih polj, menda predvsem v porečju Orinoka, kjer so zaloge največje. Vsak dan bodo lahko načrpali poldrugi milijon sodov. Stara naftna polja s starimi tehnologijami so pustili Venezuelcem, ki bodo Američanom prispevali svoje najboljše tehnike, veliko jih imajo na zalogi, zadnja leta so bili brezposelni. Venezuela je pred četrt stoletja, ko je prišel na oblast Hugo Chávez, načrpala tri milijone sodov na dan, potem so se po lastni in tudi tuji (ameriški) krivdi potrudili pasti na samo pol milijona sodov dnevno. Spustili so se na raven, ki so jo imeli leta 1950!

Polemike, ki so se razvnele ob zgodovinskih naftnih povezavah, so žolčne, saj je komaj kaj znanega tudi o trenutnih razmerah. Niti to ni jasno, ali Venezuela sploh še razpolaga s svojim bogastvom. Nihče v Caracasu med navadnimi smrtniki ne ve, koliko nafte Američani načrpajo in odpeljejo vsak dan, odkar so izvedli državni udar in odpeljali Madura v svojo ječo.

Madura sicer ne pogreša nihče. Vlada v Caracasu deluje v skoraj enaki sestavi kakor prej, ko jo je vodil Maduro. Samo Delcy Rodríguez je poskočila s podpredsedniškega na predsedniški položaj. Vzorno sodeluje z Marcom Rubiom, Trumpovim zunanjem ministrom, ki je po rodu Kubanec iz Miamija.

Trump in Rubio sta pogajanja o nafti izpeljala v strogi tajnosti. Posrednik je bil venezuelski podjetnik Alejandro Betancourt, o katerem poznavalci pravijo, da je čuden tič s čudno preteklostjo. V poslovnem svetu se je brez izkušenj znašel v Chávezovem času iskanja izhodov iz kriz. Potem je segel na svetovno raven, zaradi domnevnega pranja denarja ga preiskujejo v Švici in Španiji. Za svetovalca sta ga imela Donald Trump in Delcy Rodríguez. O njej pravzaprav ni jasno, ali je res prava predsednica ali morda samo Trumpova zastopnica v Caracasu.

Marco Rubio je nadvse ponosen, ker je izpeljal domačo nalogo, ki mu jo je naložil predsednik. Zagotovil je naftne rezerve, zaradi katerih si je Trump Venezuelo na spletu že narisal kot 51. zvezno državo ZDA. Čavizem, ki je prej vladal četrt stoletja, je prisilil, da dela za washingtonske interese. Hvali se tudi, da je sprožil proces demokratizacije. Pogajanja med vlado v Caracasu in opozicijo so se vsaj navidezno že začela, obe delegaciji so določili v Washingtonu. Marie Corine Machado, ki je lani dobila Nobelovo nagrado za mir in jo takoj podarila Trumpu, prepričana, da bo vladala Venezueli po odstranitvi Madura, ameriški predsednik ne pusti blizu. Tudi nekaterih drugih voditeljev ni povabil, to pa je sprožilo nove hude spore na opozicijski strani.

V Washingtonu oznanjajo, da so se dokopali do največjih zmag in zalog nafte. V Caracasu pa, da so tudi zmagali, saj so si zagotovili denar za razvoj, ohranili pa suverenost. Prav suverenost je vendarle izdahnila že po novem letu, ob ugrabitvi Nicolasa Madura.

POSLANICA: »Šolsko leto naj bo polno človečnosti«

Tue, 01 Sep 2026 10:37:46 GMT

Dragi vsi, učenci, učitelji, ravnatelji, starši in vse šolsko osebje. Želim vam uspešno šolsko leto. Šolsko življenje je potovanje v medsebojnem zaupanju. Ni smiselne izobraževalne in vzgojne poti brez medsebojnega zaupanja, ki se gradi na vsakdanjih odnosih. Vemo, da ti odnosi niso vedno enostavni in idilični. A vendar tudi v oblačne dneve vedno prodira nekaj svetlobe; tudi v napetostih je mogoče ohraniti spoštovanje, zmožnost iskrenega poslušanja in voljo za uresničevanje visokih ciljev. Le-ti osmišljajo naše šolsko življenje in omogočajo, da smo vzgojna skupnost in nosilci kulture.

V času zgodovinskih sprememb, ki jih doživljamo, nas papež Leon XIV. spodbuja, naj ostanemo človeški. V nagovoru mladim je dejal: »Vsem vam želim zaupati poslanstvo: bodite človeški. Da, bodite človeški! Moški in ženske iz mesa in kosti. Ne z navideznim, ampak z resničnim obrazom. Bodite ljudje, ki iščejo pravičnost, ker so je lačni kot vsakdanjega kruha. Bodite ljudje, ki si želijo poštenega in pravičnega življenja, ker drugim radi storijo tisto, kar bi radi, da drugi storijo njim.« Nato je pozval, naj se zgledujemo po Jezusu Kristusu, torej po vzoru, ki zanj in za kristjane razkriva lepoto in izpolnitev človeštva.

Odraslim, ki delujejo v šoli, seveda želim, da bi svoj predmet znali poučevati strastno in strokovno; ali da bi k svoji vlogi v šolski skupnosti pristopali profesionalno; predvsem pa jim želim, da bi znali otrokom, najstnikom in mladim posredovati tiste oporne točke, za katere so spoznali, da so jim lahko tako v šoli kot v življenju v pomoč v zapletenih okoliščinah.Ne gre za indoktrinacijo, temveč za pričevanje o tistih človeških vrednotah, ki jih mora vsaka nova generacija znova usvojiti. Znanje se kopiči in vsaka doba napreduje tako, da znanje iz preteklosti dopolnjuje z novimi odkritji in spoznanji. Vrednote pa, ki povzdigujejo našo človečnost, mora vsaka generacija vsakič na novo usvojiti: vsakdo je v svoji svobodi in edinstvenosti poklican, da da besedam vsebino, kot so človeško dostojanstvo, nedotakljive pravice posameznika, pravičnost, mir, solidarnost, sočutje, ljubezen ...

Živeti v šoli pomeni se vzajemno podpirati v prizadevanju za počlovečenje sveta in medosebnih odnosov, pa tudi odnosov med narodi. Pomislimo na napore otrok in mladih (pa tudi odraslih) pri doživljanju prijateljstva, sprejemanju majhnih neuspehov, sočustvovanju s tistimi, ki se trudijo in trpijo. Živeti v šoli pomeni ustvariti pristni prostor za dialog in pomagati pri ponovnem razumevanju izkušenj, umestiti se v zgodbo, ki nas povezuje, preseči naivno poenostavljanje ter prispevati svoj izvirni delež.Najmlajši imajo pravico, da jih spremljajo odrasli, ki se ne bojijo se soočati s šibkostmi in mlade seznanjati z napakami zgodovine, hkrati pa ne pozabljajo opozarjati na tisto, kar so sami prepoznali kot pomembno za "odraslo", zrelo življenje, ki je tudi lepo in polno smisla. Pri tem združujejo kulturo in vzgojo.

Vzgoja pomeni tudi soočanje z omejitvami, lastnimi in tujimi, ter spoznanje, da je sreča še vedno mogoča. To nas je naučil sveti Frančišek s svojo brezmejno radostjo.Omejitve - kot trdi papež Leon XIV. v okrožnici Magnifica humanitas -, s katerimi se vsakdo srečuje v življenju, nas lahko navdajo s strahom in tesnobo ali pa postanejo priložnost za rast v tistem, kar našo človečnost dela veličastno: zmožnost poslušanja in resničnega srečanja, pogum za vztrajanje v iskanju resnice in dobrega, solidarnost, ki širi odnose in premaguje tesnobo, prijaznost in spoštovanje ... pozitivnost življenja.Odrasli, ki živijo v šoli, pa se bodo v zameno - kot da bi se vsak dan pomlajali - soočali s svežino vprašanj o smislu, doživljali radost odkritij, hrepenenje po pravičnosti in miru, ki prežemajo srca najmlajših, skratka, doživljali bodo omamnost ustvarjanja človečnosti.

Vsem želim uspešno šolsko leto, polno človečnosti ... tiste, ki je umetna inteligenca ne more dati, a ki lahko s skupnim doprinosom znova zasije na obrazu vsakega posameznika.

POD PREPROGO: Kritiko gre usmeriti na jedro sistema

Mon, 31 Aug 2026 04:02:51 GMT

Razprava o t. i. ideologiji woke, ki je iz ZDA pljusknila čez Atlantik tudi v Italijo, se dotika bistva identitete levice v tretjem tisočletju. Mnogi so ga pri nas banalizirali na pritlehno raven taktiziranja, kdo naj bo lider leve sredine, Giuseppe Conte ali Elly Schlein. To vprašanje je sicer navzoče, tema pa je v resnici globlja, kot je v Primorskem dnevniku pravilno opozorila Jaruška Majovski.

Kaj sploh je woke kultura, ki se v Italiji še zdaleč ni uveljavila tako kot v ZDA? Z njo kvečjemu ustrahuje Giorgia Meloni, kot je Silvio Berlusconi še dolgo po padcu berlinskega zidu plašil s komunisti. Ta družbenopolitični pojem pri nas nikoli ni imel takega dometa kot v ZDA, kjer je postal prepoznaven znotraj črnske skupnosti («stay woke« - bodi buden) z gibanjem Black Lives Matter po letu 2014.

Woke kultura je pozorna do družbenih krivic, sistemskega rasizma, seksizma ter drugih oblik diskriminacije, cilja na enake pravice manjšin, žensk in skupnosti LGBTQ+, rabo vključujočega jezika, ki ne žali ranljivih skupin. Desnica je izraz woke spremenila v slabšalno oznako, češ da omejuje svobodo govora, uvaja kulturo črtanja (Cancel Culture) simbolov (npr. spomenikov »kolonialistu« Krištofu Kolumbu) ali posameznikov, ki z njo ne soglašajo.

Donald Trump je z demoniziranjem wokizma požel konsenz ne le rasistov, suprematistov, verskih tradicionalistov, homofobov in nostalgikov patriarhalne družbe, ampak tudi zmernih volivcev, ki so jih motili nekateri ekscesi wokizma. Le-ti so zdaj predmet samokritike tudi v ameriški levici.

Kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez se je od njih ogradila, ni pa zatajila pozitivnih vsebin gibanja. Woke teži k inkluzivnosti družbenih skupin, ki so bile zaradi rase, etnije, vere, spola ali spolne usmerjenosti diskriminirane. Kot roza kvote, ki s pozitivno diskriminacijo težijo k enakopravnejši zastopanosti žensk, tako je woke kultura skušala odpravljati posledice dolgoletne zapostavljenosti številnih manjšinskih skupnosti. V tem ni nič slabega ne napačnega, trdi Ocasio-Cortez.

Zanjo je ključno vprašanje drugo. Skrb za individualne pravice in manjšine ni dovolj. Politično alternativo je treba utemeljiti na kritiki družbenega sistema in njegovih protislovij, začenši z neenakostjo v delitvi bogastva, ki si ga na račun vseh ostalih prisvaja peščica turbokapitalistov. Boj za enakopravnost manjšin je treba nadgraditi s konkretnim, neideološkim političnim načrtom, ki naj odgovori na stvarne, materialne potrebe ljudi. Levica je predolgo zanemarjala ekonomijo, družbena ali, če želimo, razredna razmerja in svojo identiteto naslanjala zgolj na t. i. civilne pravice.

Na to pot so zašle socialdemokracije tudi v Evropi in Italiji. Še pred Contejem je to dilemo levice odlično povzel politolog Carlo Galli. Po zlomu komunizma, ki je s seboj potegnil tudi evropske socialdemokracije, so se preživeli ostanki levice odločili, da je neoliberalni kapitalizem zmagovita paradigma, ki nima alternative. Kritiko ekonomskega in družbenega vzorca so nadomestili s prizadevanjem za civilne pravice. Skušali so omiliti ekscese sistema, sprejemali pa so njegovo krivičnost in dominantno vlogo gigantskih ekonomskih sil, ki so medtem prevzele oblast.

»Woke ni problematičen, ker je kritičen in cilja na enakopravnost, ampak ker je premalo kritičen,» trdi Galli. Deluje znotraj koordinat danega družbenega sistema, ki ga kritika ne načenja. Politika je nekaj drugega: je organizacija realne oblasti, dialektika družbenih slojev in razredov, kritika ekonomskega modela, boj za hegemonijo. Predvsem je uveljavljanje kolektivnih in ne zgolj individualnih pravic.

V tem je srž dileme. Kultura woke je bila zatočišče in obenem past, v katero je zabredla zmerna levica v zahodnem svetu, ko se je uklonila dogmi, da neoliberalnemu redu ni alternative. Mislili so, da bodo lahko spreminjali nadstrukturo, ne da bi se dotaknili strukture, bi rekel Karl Marx.

To ni le dilema levice, ampak same demokracije, ki jo izpodjeda dominacija tehnooligarhij. Celih 30-40 let smo pasivno sprejemali družbeni razkroj, ki nas je iz družbe kolikor toliko enakopravnih pahnil v neofevdalno podrejenost. Zamisliti si alternativno vseobsegajočemu neoliberalizmu je v času, ko si lažje predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma, titanska naloga. To, da vsaj nekateri prepoznavajo problem, pa je prvi spodbuden korak. Morda še ni prepozno.

PODNEBNA KRIZA: Za otroke, a proti njihovi prihodnosti

Thu, 27 Aug 2026 06:00:00 GMT

Imamo dokaze, podatke, znanje in tehnologijo, vendar se podnebne krize še vedno ne lotevamo, kot bi se morali. Za dolgoročno ukrepanje, tako pravijo, je namreč potrebna politična volja, ki pa je očitno ni. Kako dramatične so razmere, smo to poletje občutili na lastni koži, kljub temu pa so vse glasnejši glasovi, ki v podnebni politiki vidijo zaroto ali drag projekt elit.

K sreči 85 odstotkov Evropejcev podnebne spremembe še vedno ocenjuje kot resen problem. Toda na politični lestvici jih prehitevajo varnost, konkurenčnost in gospodarske skrbi, ta premik pa spretno izkorišča populistična desnica. Raziskave kažejo, da sta nacionalistična in nativistična gibanja v zahodni Evropi med najdoslednejšimi nasprotniki ukrepov, desni populisti pa so tisti, ki od tako imenovanega zelenega odpora unovčijo največjo korist. Tu nastane skoraj groteskno protislovje: stranke, ki svojo politiko gradijo na obrambi naroda, družine in prihodnosti otrok, v imenu »konkurenčnosti« zahtevajo odlaganje ukrepov, katerih ceno bodo plačali prav ti otroci. V Italiji so raziskovalci dokumentirali tudi preplet interesov fosilne industrije, gospodarskih združenj in desnih političnih akterjev pri zaviranju podnebnih politik. Tema je kajpak bolj kompleksna od izjav, da »kapital ukazuje politiki«, vendar braniti lasten narod in mu hkrati zapuščati bolj vročo, sušno in nevarno državo je navsezadnje precej nenavadna oblika patriotizma.

DONČIĆEVA AKCIJA: »Jezerniki« na Blejskem jezeru

Mon, 24 Aug 2026 06:30:00 GMT

Če bi kdo še pred nekaj leti dejal, da bo Slovenija imela zdaleč najboljšo športno plezalko na svetu, bi mu lahko najbrž tudi verjeli, saj gre navsezadnje za šport z relativno nekoliko nižjo konkurenco, to pa sploh ne sme zmanjšati veličine Janje Garnbret. Gotovo pa bi malokdo verjel tistemu, ki bi še pred nekaj leti napovedoval, da bo zdaleč najboljši kolesar na svetu, ki ga vsi primerjajo s še do pred kratkim neulovljivim Eddyjem Merckxom, Slovenec. Tadej Pogačar je to »nemogočo napoved« uresničil. Če pa bi si kdo še pred nekaj leti upal izjaviti, da bo prvi obraz enega najbolj prepoznavnih športnih klubov na svetu, Los Angeles Lakers, slovenski košarkar, ki bo nekega dne celotno ekipo povabil v Slovenijo, kjer bi spoznavala Ljubljano, Bled in druge znamenitosti, bi bilo to znanstvena fantastika. Luka Dončić, ki je torej polnopravni naslednik pri t. i. »Jezernikih« Magica Johnsona, Kobeja Bryanta in LeBrona Jamesa, pa je to uresničil in svoji državi na področju marketinške in turistične promocije ponudil neverjetno asistenco, če si izposodimo košarkarsko izrazoslovje.

To, kar se v teh dneh dogaja v Ljubljani in okolici, kjer se na ladjici po Ljubljanici pelje ekipa kluba, ki so ga pred kratkim prodali za 12 milijard dolarjev, s tem da košarkarji nato večerjajo v ljubljanskih restavracijah in spoznavajo Blejsko jezero, je kampanja za promocijo neke države, ki je ne more kupiti noben javni ali zasebni denar. Legendarni kapetan jugoslovanskih košarkarskih svetovnih prvakov iz leta 1970 Ivo Daneu je opisal, da bo ta obisk namreč več pomenil za Slovenijo kot za samo košarko.

Daneu ima seveda prav. Slovenija je v teh dneh prisotna v poročilih vseh mednarodnih športnih medijev, saj se redkokdaj zgodi, da bi se ekipa lige NBA mudila na petdnevnem timbildingu, za nameček izven ozemlja ZDA. Petdnevnico, ki jo je novinarka ESPN Ramona Shelbourne opisala kot »fantovščino«, tako spremlja izjemno zanimanje, tudi zaradi njenega skrivnostnega programa. Objave na družbenih omrežjih Los Angeles Lakers, ki so v teh dneh večkrat postregle z besedami »Slovenia« ali »Ljubljana«, pa deli in všečka na milijone ljudi, če samo pomislimo, da imata tako Instagram kot Facebook stran po več kot 22 milijonov sledilcev vsaka.

Slovenija za vso to promocijo naj ne bi vložila niti ficka oz. strateška naložba je bila ta, da so Dončića, tako kot druge uspešne športnike, izbrali za ambasadorja države, kar še enkrat izpostavlja pomen in težo, ki jo v Sloveniji dajejo vsem športom, ne glede na panogo, to pa bi lahko bil pomemben vir navdiha tudi za nogometocentrično Italijo, še predvsem v obdobju, ko je nogomet na dnu. Dončić je ekipo povabil na lastne stroške, prevoz je soigralcem priskrbel z najhitrejšim zasebnim civilnim letalom na svetu, za katerega je odštel skoraj pol milijona dolarjev, košarkarje pa so pričakali darilni paketi s slovenskimi izdelki. Zanimiv je tudi način komunikacije, pri kateri ne velja le standardno geslo: »Pridite v Slovenijo, ker gre za lepo butično državo, v kateri se boste počutili vrhunsko«. Sporočilo v tem primeru sega dlje, je bolj osebno, saj je Slovenija za Dončića prostor, kjer je doma, na katerega ga vežejo lepi spomini, ljudje, kraji in čustva. To pa ne velja samo zdaj, ko znaša njegova plača na sezono skoraj 50 milijonov dolarjev. Veljalo je že prej. Pred leti je imel namreč možnost, da zaigra za špansko reprezentanco, ki bi mu nudila več priložnosti za uspeh na mednarodni ravni, brez nobenega pomisleka pa je izbral domovino, Slovenijo. Če smo prej omenili, da bi se morale po tej izkušnji zgledovati tudi »italijanske športne oblasti«, poziv velja tudi za italijanske vrhunske športnike, predvsem za tiste, ki so se odločili, da bodo davke plačevali v davčno bolj ugodnejših državah, začenši z južnotirolskim teniškim zvezdnikom Jannikom Sinnerjem, ki ima, sicer tako kot že omenjeni Tadej Pogačar, prebivališče v Monaku.

A povrnimo se k Lakers oz. »Jezernikom«, ki veslajo po Blejskem jezeru. Po njihovi zaslugi bo Slovenija postala še bolj zanimiva, ne le za splošni ameriški trg, temveč za Kalifornijo, ki je eno najmočnejših gospodarstev na svetu. Če se omejimo na turistični podatek, je Slovenijo lani obiskalo 200.000 gostov iz ZDA, kar je 11 % več kot leto prej, ta rast pa se nadaljuje tudi letos in kdo ve, kakšne številke bo prihodnje leto doprinesla Dončićeva akcija. Širi pa se ne le prepoznavnost Slovenije, temveč tudi jezika, saj je včeraj klub Los Angeles Lakers pospremil objavo fotografij na Facebooku s pripisom v slovenščini (in s strešico) »Košarka«. Samoumevno? Stopite na openski tramvaj ...

POD PREPROGO: Slaba karma Cie v Iranu

Sat, 22 Aug 2026 10:30:25 GMT

V sredo, 19. avgusta, je poteklo 73 let od angloameriškega udara, ki je v Iranu zrušil demokratično izvoljenega premiera Mohameda Mosadeka in vzpostavil avtoritarni režim šaha Mohameda Reze Pahlavija. Skoraj nihče se ni spomnil obletnice. Seveda ni bila okrogla, a ne pomnim, da bi jo zahodni mediji proslavljali, niti ko je minilo 70 let. Vendar je takratno dogajanje vredno pozornosti, saj je sprožilo veriž-no reakcijo dogodkov, ki so še danes v osnovi konflikta med Zahodom in Iranom.

Zgodba traja še dlje, vsaj od leta 1892, ko je britanski diplomat George Curzon Perzijo primerjal s »poljem na šahovnici, na kateri se odloča o usodi sveta«. Britanci so si v začetku 20. stoletja zagotovili izkoriščanje perzijskih naftnih virov. Ekonomski in politični nadzor nad državo so zaostrili po prvi svetovni vojni in imeli prste vmes, ko je rodbina Pahlavi na prestolu nadomestila dinastijo Kadžar.

Družba APOC (Anglo-Persian Oil Company, kasnejša BP – British Petroleum) je črpala iransko nafto in Teheranu puščala le 16 % profitov, pa še tega ne, saj so Iranci večkrat zaman zahtevali vpogled v račune. Zasuk je prišel po drugi svetovni vojni, ko je britanski imperij moral prepustiti vajeti prve globalne velesile ZDA in se sprijazniti z izgubo kolonialnih posesti, ne pa njihovega ekonomskega izkoriščanja.

Leta 1951 je bil na čelo iranske vlade izvoljen Mohamed Mosadek in uvedel vrsto socialnih reform, med njimi nacionalizacijo nafte. Ni bil revolucionar, ampak uglajen 70-letni gospod, v Franciji in Švici izšolan pravnik, ki si je že na začetku stoletja prizadeval, da bi Iran postal ustavna monarhija po britanskem vzoru. A to ni nikogar ganilo v Londonu, ki ga je – tako kot danes ZDA – zanimala bolj nafta kot demokracija.

Odtod Operacija Ajax, ki sta jo izvedla britanski MI6 in ameriška CIA dve leti kasneje. Pobudnik je bil Winston Churchill, toda britanske tajne službe že niso mogle ukrepati brez pomoči ameriških. ZDA pa so poleg večnega pohlepa po naftnih virih imele tudi interes omejevanja vpliva Sovjetske zveze na Iran.

Operacija Ajax je postala vzorec za desetine drugih, na primer v Gvatemali, kjer je leto kasneje CIA zrušila predsednika Jocoba Arbenza, ali v Čilu leta 1973 s pučem proti vladi Salvadorja Allendeja. Začelo se je z gospodarskim bojkotom, diskreditiranjem Mosadeka in njegovih legitimnih prizadevanj za nadzor nad viri države. Sledilo je podžiganje konfliktov, pri čemer sta CIA in MI6 infiltrirala in manipulirala tako iranske komuniste kot verske fundamentaliste, ki so se bali Mosadekove modernizacije.

Prvi poskus udara je 15. avgusta 1953 spodletel, Mosadek je odstavil pučiste v vojski, šah je pobegnil. Po štirih dneh demonstracij in izgredov nasprotujočih si strani pa je bil Mosadek odstavljen in zahodni naftni red spet vzpostavljen.

Zanimivo je, da je CIA podobno kot kasneje v Afganistanu, kjer so za boj proti Sovjetom podprli in oborožili talibane, tudi v Iranu podpirala šiitske fundamentaliste, kar se jim je kasneje maščevalo s Homeinijevo revolucijo in režimom ajatol, ki je še na oblasti. Slaba karma Cie, ki sama ustvarja bodoče nasprotnike.

Modus operandi iz leta 1953, podoben kot v desetinah kasnejših regime-change operacijah, je še vedno aktualen. Tudi letos. Tik pred novim letom je v Teheranu izbruhnil nov, v prvi fazi najbrž spontan protest. Toda ameriške in izraelske tajne službe so, kot so priznali vodilni funkcionarji obeh držav, posegle z operativci na terenu, oboroževale in usmerjale del protestnikov. Množičen nenasilen protest se je po desetih dneh izrodil v oborožen spopad. Režim je odgovoril s kruto represijo, ki pa še zdaleč ni terjala 40.000 žrtev, kot trdi zahodna propaganda. Še najbolj množičen izraelski vojaški strah v Gazi ni zmogel toliko žrtev v nekaj dneh.

Iranska opozicija navaja 6000 žrtev, od teh 300 med varnostnimi organi režima, v dokaz, da je v ozadju protestov študentov in deklet potekal oborožen poskus zrušenja režima. Ker je spodletel, je februarja sledila vojaška agresija Izraela in ZDA z vsem, kar vemo. Česar še ne vemo, je, kako se bo kriza razpletla. Vidimo pa, da neokolonialna nadutost ne vodi nikamor.

Za razliko od preteklosti ni več kozmetičnega olepšavanja. Tako Donald Trump kot Benjamin Netanyahu sta odkrito brutalna: »Vzameva si, kar hočeva, imava moč in to zmoreva.«

Za zdaj. Toda pozor na karmo: storjeno zlo se rado vrača.

PERSPEKTIVE: Nolanova Odiseja ni Homerjeva

Thu, 20 Aug 2026 10:30:12 GMT

Živijo, perspektive!

Tokrat sem nestrpno pričakovala svoj prispevek, saj sem že vedela, o čem bom pisala: o Odiseji. Pred mesecem dni je namreč v kinematografe prispela filmska priredba Odiseje, pod katero se je podpisal slavni britansko-ameriški režiser Christopher Nolan. Film si je ogledalo veliko ljudi, v mojem domačem krogu skoraj vsi, tako da verjetno tudi številni bralci. Vsi imajo o njem neko mnenje. Nekateri ga niso mogli prehvaliti, drugi pa prisegajo na klasično pesniško besedilo, ki so ga spoznali v šolskih klopeh.

Tri ure dolg film je želel prikazati zgodbo Odiseja, junaka iz antične Grčije, ki se na splošno v zahodni in evropski kulturi veliko pojavlja kot lik in tudi kot metafora. O filmu je bilo zapisanih in izrečenih več pohval, ampak tudi nekaj polemik in očitkov.

Zgodba izhaja iz domnevno Homerjeve pesnitve Odiseja, ki ima ob boku tudi drugi slavni ep, Iliado. Sama sem navdušenka nad antičnimi miti in zgodbami, ki hkrati toliko povejo in pustijo toliko neizrečenega. Tudi o teh dveh pesnitvah je veliko skrivnostnega, v tradiciji pa veljata za začetek antičnega pesništva, iz katerega se je razvila zahodna evropska literatura.

Nolanova filmska priredba predstavlja režiserjev, ameriški pogled na zgodbo oziroma potovanje Odiseja po zmagi nad Trojo, ki jo v filmu glavni lik doživlja zelo travmatično. Nato potuje s posadko po Sredozemskem morju, pristanejo na raznih otokih, srečajo krvoločna, magična, nasilna bitja itn. Na filmsko platno niso prenesene vse postojanke in nekatere so premišljene v režiserjevi viziji. Torej je film Nolanova interpretacija Odisejevih potovanj, kar pomeni, da je avtor prevzel nekatere elemente iz originala oz. natančneje prevoda, nekatere izpustil, druge aktualiziral.

Fenomen Odiseje, kot so ga označili, pa me je prevzel, še preden sem si film ogledala, saj številni novinarji in spletni portali ugotavljajo, da je sprožil ponovno zanimanje za Homerjev ep. Mnogi so po ogledu filma spet vzeli v roke pesnitev, ki so jo recimo že prebrali v mladosti, ali na novo odkrili to delo. Čeprav lahko priznam, da od filma preiti na Homerja v heksametru ni prav lahko prvo branje ...

Ponovno zanimanje velja tudi za Slovenijo, kjer si je film v prvih dveh tednih predvajanja ogledalo več kot 50.000 gledalcev in se je to preneslo tudi na ep. Slovenski časopis Delo je ugotavljal, da je bil konec julija letošnji ponatis Odiseje med desetimi najbolj prodajanimi in tudi v knjižnicah so zaznali rast izposoje. Žal v slovenskem svetu nimamo novejših celotnih prevodov, ampak samo delna, tako da se še vedno ohranja prevod Antona Sovreta iz šestdesetih let, ki morda deluje zastarelo. Tudi v italijanskih knjigarnah so opazili porast prodaje epa, kot potrjuje društvo italijanskih knjigarnarjev. V angleško govorečem svetu pa se delo ves čas prevaja in so zadnji prevod, ki ga je opravila Emily Wilson leta 2017, prodali v več kot milijon izvodih.

Zanimivo je, da se zahodna civilizacija po več tisoč letih še vedno navdušuje nad zgodbami antične Grčije, kar poleg trenutnega filma dokazujejo tudi razne književne priredbe, nadaljevanja, reinterpretacije že znanih mitov. Tudi Nolan je predstavil zgodbo skozi svoje oči in predvsem izpostavil sporočilo travmatičnosti in nasilja v vojni. Te tematike v filmu sprva nisem pričakovala, saj sem Odiseji pripisovala predvsem potovanje in fantastične elemente, a sem ob gledanju prizora požiga Troje pomislila na naš svet. In me je presunilo, prosto povzeto po Pahorju, da se Evropa (ali svet) ni ničesar naučila.

Nekoč sem že pisala o transformaciji knjižnega besedila v film ali druge umetniške vrste, ki se tako približa širšemu občinstvu. To potrjuje Nolanova priredba, saj je zdaj po njegovi zaslugi Homer znova aktualen. V kinu sem ob sebi videla fanta, ki je, čeprav ni poznal dela, ves navdušen sledil zgodbi in bil nad vsebino očaran. Tudi meni je bil film všeč, čeprav poznam zgodbo. Nekatere vsebinske plati in spremembe so me vseeno zmotile. Uprizoritev je bila na filmskem področju mojstrska, hkrati pa je fascinantna misel, kako je po več tisoč letih odmika zgodba še vedno pritegnila gledalce, tudi take, ki je niso poznali.

Pred filmom pa je vendarle bil Homerjev oziroma antični Odisej.

POMISLEKI: Fidelovo stoletje

Wed, 19 Aug 2026 10:30:52 GMT

Ondan, 13. avgusta, je minilo natanko sto let, odkar se je blizu Holguina na severovzhodu Kube rodil Fidel Castro Ruz. Sin španskega veleposestnika in kubanske matere. Vzgajali in šolali so ga jezuiti, kakor se je tiste čase spodobilo za premožnega Španca.

Španski državljan je ostal do konca. Ko je umrl Francisco Franco, so imeli na Kubi sedemdnevno žalovanje. Materi je po prestopu pod sovjetsko marelo podržavil deset tisoč hektarov veliko posestvo, zraven še 800 hektarov ohišnice. Družina Castro vlada od novoletnega jutra leta 1959. Zdaj so na najvišjih položajih že vnuki in pravnuki Fidela, njegovega mlajšega brata Raula in njunih sestra. 95-letni Raul še vedno odloča o vsem. Ob bratovi stoletnici se je spet pojavil v javnosti. Prej se je od meseca maja držal v ozadju. Donald Trump terja njegovo glavo.

Fidel Castro je bil nedvomno ena največjih političnih figur dvajsetega stoletja. Zaznamoval je tako rekoč vse zgodbe zahodne poloble od leta 1956 naprej, ko se je pojavil na Sierri Maestri. Kot poveljnik vojske, ki je prelivala kri za sovjetske koristi, je premikal meje tudi v Afriki in Latinski Ameriki, povsod je znal vplivati na dogajanje in usodo milijonov. Za ene je bil junak, borec za svobodo, ki si je upal upreti se Washingtonu, za druge je bil čisto pravo božanstvo, tako so se ga te dni spomnili v havanski palači Revolucije, kjer so za opise njegovih vrlin vzeli katoliško besedovanje. Za tretje, tiste z nasprotnega ideološkega brega, pa tudi za psihologe, ki so ga preučevali, je bil psihopat, sociopat, narcis.

Zgodbe o Fidelu najbrž nikoli ne bodo poenotene. Zmeraj se bo našel kdo, ki ga bo koval v zvezde, ga opeval kot svetnika, mu pel ode in psalme, pa tudi drugi, ki ga bo razglašal za živega hudiča. Ko je šel leta 1953 prvič v spopad s tedanjimi oblastniki, o katerih je rekel, da so navadni fičfiriči, reveži, kaplarji, ki so si nadeli generalske našitke, je narobe vstopil v vojaško spalnico namesto v skladišče orožja. Veliko soborcev je v Santiagu izgubil zaradi tega, pa je znal prav ta trenutek slabosti, pravzaprav poraza, pozneje vgravirati v zgodovino velikih zmag. Kdo ve, kako bi bilo, če v Mehiki ne bi srečal Argentinca Ernesta Guevare, mladega zdravnika, ki je kubansko druščino pravkar osvobojenih arestantov prežel z novo ideologijo. Boje na Sierra Maestri so vendarle začeli brez kubanskih komunistov, ki jih niso podprli. Po zmagi je dal Fidel komuniste izgnati, partijski sekretarji niso smeli priti domov niti umreti.

Fidel je pred leti, sredi osemdesetih je bilo, pripovedoval brazilskemu duhovniku Betu, da so denar za orožje gverilcev prispevali tudi Američani, iz Kostarike so ga pripeljali z ladjo. Potem je nekega dne Frei Beto prihitel s popravkom. Fidel pravi, da denarja od Cie ne bomo vpletali v zgodbo Revolucije. Prav, sem rekel, Fidel že ve, zakaj.

Veliko je doživel Fidel Castro, tudi več sto atentatov Cie je preživel. Na veliko ljudi je vplival, na marsikoga vpliva še dandanes. Navzoč sem bil na njegovih klepetih z novinarji, dopisniki iz Havane, naposlušal sem se njegovih neskončno dolgih govorov, intervjuja z njim pa nisem dočakal. Bil sem pač jugoslovanski dopisnik, s Titom pa si nista bila blizu. V gibanju neuvrščenih je bil sovjetski agent. Eden od starih mačkov mi je pripovedoval, da se pravzaprav nista sprla zaradi ideoloških razlik, ampak ga je, ko sta bila pošteno okajena, Tito ozmerjal s smrkavcem.

Intervjuje je podarjal zelo redko, samo velikim medijem, vedno z jasnim namenom. Medijsko sceno je obvladal kot nihče drug. Novinarja iz velikega, na zahodu vplivnega medija je izbral in povabil sam, ga tudi primerno gostil v Havani. Če mu ni bilo kaj prav, je dal novinarje tudi izgnati, v tem je bil pravi šampion.

Fidel se je bolan umaknil z oblasti sredi prvega desetletja tega stoletja, že skoraj dve desetletji je od njegovega oblastnega konca. Oblast je predal bratu Raulu, umrl pa je pred desetletjem. Stoletnico rojstva bodo v palači Revolucije častili do 4. decembra, takrat je pri devetdesetih umrl.

Mladi Kubanci se ga ne spomnijo, stari ga nekateri častijo kot božanstvo, več pa je tistih, ki mu že zamerijo težko življenje zadnjih skoraj sedmih desetletij. Lačni so, niti v službo in šolo ne morejo vsak dan, saj ni goriva, bedno se počutijo. Tako kot zdaj jim še ni bilo težko, severni sosedi, Trumpovi, se z njimi poigravajo kot z igračami. Take usode si prav gotovo ne zaslužijo.

POD PREPROGO: Nas imajo za kretene?

Tue, 18 Aug 2026 06:30:56 GMT

Ko je Giorgia Meloni ob tragediji v Ceuti uprizorila groteskno zaporo prostega pretoka potnikov iz Španije, sem bil na poti nekje po severni Evropi. Doživel sem dvoje. Prvi je bil občutek sramu: registrska tablica na vozilu me je izdajala za prebivalca Apeninskega polotoka in pripadnika volilnega zbora, ki si je revico izbral za predsednico vlade. Že res, da sem si po svojih močeh prizadeval, da do tega ne bi prišlo. A to vem jaz, ne pa vsi Evropejci, ki se posmehujejo Italiji.

Drugi občutek je bila nejevernost. Je mogoče, da so to naredili? Ali nimajo pojma o zemljepisu in zgodovini? Ali vedo, kje je Ceuta? Da s schengnom nima veze, saj je v Afriki, do španske obale pa so vmes gibraltarski smrtonosni tokovi in vrtinci? Nejevernost se je stopnjevala, ko sem kasneje doma ugotavljal, da je ves medijski stroj desnice, od časopisov do nacionalnih televizijskih mrež, brez sramu ponavljal vladne laži.

Na primer tisto o teroristični nevarnosti. Italija da je ogrožena, zato ker je nekdo načrtno našuntal maroško brezposelno mladino, da je množično navalila na špansko kolonijo. Svarilo o terorizmu so pripisovali zdaj španskim zdaj italijanskim tajnim službam. Nihče ni povedal, da če bi kaj takega res bilo, bi bila prva dolžnost obveščevalcev, da po hitrem postopku obvestijo sodstvo in varnostne organe za takojšnje ukrepanje. Nič od tega, saj je očitno šlo le za donkihotske mline na veter - puhlice za zavajanje javnosti.

Še boljša je bila tista o 15 iz Španije prihajajočih ilegalnih migrantih, ki naj bi jih prijeli na letališču. Notranje ministrstvo je medijem poslalo fotografijo zajetih v dokaz, kako nujna je bila zapora meja. Nihče se ni vprašal, zakaj so vsi zajeti na sliki v bundah in zimskih puloverjih. In to 8. avgusta, ko se je Evropa topila v novem vročinskem valu?! Dajmo no, minister Piantedosi, ne nas hecat!

Mi ob meji s Slovenijo že vemo, kako to gre. Tu so nadzor na meji uvedli po 7. oktobru 2023, kajpak s pretvezo terorizma. Minevajo že skoraj tri leta, pa mi ni znano, da bi prijeli kakega terorista. Zavrnili so na stotine revežev, med njimi tudi žrtve različnih terorizmov, ki jih je Zahod zaradi svojih neokolonialnih interesov od Afganistana do Bližnjega vzhoda dolga leta financiral in oboroževal.

Razlog kontrol na meji kajpak niso migranti. Glavni namen je ustvarjanje namišljenega sovražnika, ohranjanje napetosti in občutka ogroženosti. Ko strašiš s črnim možem, ustvariš umetnega bavbava, da nevedni folk pozabi na vse drugo.

Na primer na vročino, ki nas resnično ubija bolj kot vsi terorizmi skupaj v zadnjih desetletjih. Agencija Bloomberg ocenjuje, da je zaradi vročine v EU bilo v zadnjih dveh mesecih že 25.000 predčasnih smrti. Ocena se zdi še preveč optimistična. Svetovna zdravstvena organizacija je v EU samo med 22. in 28. junijem naštela 10.650 smrti zaradi vročine. Inštitut Robert Koch jih samo v Nemčiji od začetka poletja ocenjuje na 11.900, v Franciji jih je do polovice julija bilo 5500 in 1750 v Belgiji, je poročala agencija AP, v Italiji epidemiolog Fabrizio Pregliasco napoveduje do 8000 preranih smrti.

Kaj pa mi? Nič! Fatalistično sprejemamo vse to. Kot žabe v loncu čakamo, da bo voda zavrela in nas bo žive skuhalo. Kmalu bomo spet poklicani na volišča. Se bomo takrat znali otresti politikov, ki v Rimu sabotirajo vsak zametek za naše preživetje nujne zelene preobrazbe in nas v zameno plašijo z migranti? Bomo znali reči ne evropskim hlapcem Nata, ki so življenjsko nujne in ekonomsko daljnovidne podnebne ukrepe nadomestili z oboroževanjem in se vedejo, kot da komaj čakajo na spopad s prvo jedrsko velesilo v svetu? Bomo v naših mestih znali poslati domov župane, ki so nas zabetonirali z novimi parkirišči, medtem ko bi morali po zgledu Pariza, Barcelone in drugih začeti sistematično razgrajevati mesta, beton in asfalt nadomeščati s travo ali prekriti z drevesnimi krošnjami?

Ne, ne bomo. Nasedli bomo novim prodajalcem utvar. Trenutni hit je prefrigan general, ki jih strelja še bolj kosmate kot predhodniki in se ponaša, da s svojo tolpo fašistov, zlikovcev in oportunistov prihaja neposredno iz greznic. Tega si folk očitno želi, če se kot muhe v rojih spravlja na iztrebke.

Zdaj lahko odgovorimo na naslovno vprašanje: da, imajo za nas kretene, ker to smo in se tako obnašamo. Ni pa nujno, da to ostanemo. Dovolj bi bilo, da bi pogledali stvarnosti v oči in naredili kaj zase.

PERSPEKTIVE: Od poslušnih legij do avtonomnih robotov?

Mon, 17 Aug 2026 06:30:00 GMT

Zgodovinsko gledano so obdobja večjih geopolitičnih napetosti in vojaških spopadov prinesla vrsto tehnoloških inovacij, ki so po začetni izključno vojaški uporabi našle pot tudi v civilni sektor.

Pomislimo le na nekaj primerov. Predhodnik interneta, brez katerega si danes življenja skoraj ne moremo več predstavljati, je bil Arpanet, projekt ameriškega ministrstva za obrambo. Podobno velja za GPS, brez katerega bi bili danes avtomobili, pametni telefoni, logistika in številne industrijske panoge bistveno manj učinkoviti. Prvotno so GPS razvili kot navigacijski sistem za rakete in oborožene sile. Tudi radar, ki je bil med drugo svetovno vojno ključno sredstvo protizračne obrambe, zlasti v bitki za Anglijo, danes uporabljamo na primer pri kontroli zračnega prometa in v meteorologiji. Enako velja za satelite, katerih razvoj je tesno povezan z vojaško in vesoljsko tekmo hladne vojne. Projekt Manhattan, ki je pripeljal do izdelave prve atomske bombe, je bil hkrati temelj za razvoj jedrske medicine in jedrskih elektrarn. Reaktivni motorji, razviti za vojaška lovska letala, so po vojni omogočili razcvet civilnega letalstva in tako povezali svet. Tudi prvi elektronski računalniki so bili razviti za dešifriranje sovražnikovih sporočil in balistične izračune. Brez njih danes ne bi bilo sodobne informatike.

Če pogledamo še dlje v preteklost, so rimske ceste služile hitrejšemu premikanju legij, hkrati pa so povezale imperij, spodbudile razvoj trgovine in omogočile učinkovitejši poštni sistem. Napredne tehnike gradnje mostov, akvaduktov in utrdb so postavile temelje večjim mestom in sodobni civilni infrastrukturi. Pomorske vojne in razvoj vojaškega ladjedelništva so omogočili razcvet pomorske trgovine, natančnejših pomorskih kart in navigacije.

Seveda ta zgodovinski pregled ne pomeni, da tehnološke inovacije nastajajo zgolj zaradi vlaganj v vojaški sektor. Drži pa, da obdobja geopolitičnih napetosti pogosto pospešijo razvoj tehnologije. Takrat države vojaškemu sektorju namenijo bistveno več finančnih sredstev, probleme je treba reševati hitreje, sodelovanje med znanstveniki, industrijo in državo postane tesnejše, nove tehnologije pa se lahko hitreje preizkusijo tudi v praksi (vojni). Po koncu vojn se številne od teh tehnologij postopoma prenesejo v civilno uporabo, s čimer pogosto povzročijo velike gospodarske in družbene spremembe.

Kako bi lahko nove vojaške tehnologije spremenile svet v prihodnosti, si lahko že predstavljamo. Avtonomna robotika - kopenski, pomorski in zračni droni - bo temeljito preoblikovala kmetijstvo, gradbeništvo, vzdrževanje infrastrukture, logistiko in avtomatizirana skladišča. Vojske danes umetne inteligence ne razvijajo zgolj za bojne naloge, temveč predvsem za sprejemanje kompleksnih odločitev. To pomeni, da bi lahko umetna inteligenca v prihodnosti postala nekakšen dirigent, ki bo upravljal elektroenergetska omrežja, promet, globalne dobavne verige, bolnišnice in letališča. Kvantno računalništvo bo bistveno povečalo računalniško zmogljivost. Združitev umetne inteligence, robotike in senzorike bo ustvarila novo generacijo »digitalnih delavcev«, to se pravi robotov, ki bodo znali opazovati, razumeti, načrtovati, se učiti in sodelovati.

Na primer: družba se stara, domovi za starejše so dragi in njihove zmogljivosti omejene, prav tako pa so omejena tudi javna sredstva. Zato se bo morda razvil večstopenjski trg »pametne robotske oskrbe«. Osnovni model bo omogočal kuhanje, čiščenje, pomoč pri gibanju, dražji modeli pa naprednejše zdravstveno spremljanje, komunikacijo z zdravnikom, boljšo UI in druge storitve. Roji dronov, ki med sabo komunicirajo, bodo uvedli avtomatizirano dostavo zdravil, hrane in paketov, kar lahko dodatno olajša življenje starejše osebe.

Evropske države imajo pri tem veliko priložnost. Evropa je namreč dom številnih vodilnih podjetij na področju industrijske avtomatizacije, letalske in vesoljske industrije, preciznega strojništva, senzorike in obdelovalnih strojev. Ključni izziv pa bo sodelovanje med državami: izmenjava informacij med vojskami in političnimi odločevalci ter skupno načrtovanje razvoja. Le tako se bo mogoče izogniti nezdružljivosti sistemov in neučinkoviti porabi sredstev. Jutrišnji svet oblikujemo danes.