Kolumne

Perspektive: Kitajska tipkovnica s tri tisoč tipkami?

Sun, 03 May 2026 11:21:00 GMT

Zgodi se, da se s prijatelji pogovarjam o Kitajski in njeni kulturi in me kdo vpraša, kako je sestavljena kitajska abeceda. V takih primerih povem, da kitajščina v resnici nima abecede, ampak znake (tako imenujemo tiste čudne risbice, ki jih večkrat vidimo tetovirane na podlakteh in mečih ali naslikane nad vhodom azijskih restavracij), ter da če poznaš okrog tri ali štiri tisoč teh znakov, v bistvu lahko na Kitajskem že nekako preživiš in tudi prebereš kaj več kot meni v restavraciji. Ob teh besedah kateri izmed sogovornikov včasih na široko odpre svoje presenečene oči in vpraša: »Koliko pa je velika kitajska tipkovnica, če je tri tisoč znakov le osnova?«

Odkritosrčno povem, da ko nam je na univerzi predavateljica prvič razložila, da je nujno na pamet poznati vsaj tri tisoč znakov za osnovno preživetje s kitajščino, mojih misli ni prešinila velikost tipkovnice, temveč sem se zaprepadeno vprašala, kako za vraga si bom teh tri tisoč znakov spravila v možgane. Je pa vprašanje o velikosti kitajske tipkovnice vedno zabavno, saj si predstavljam računalniški monitor s pritrjeno meter in pol dolgo in široko preprogo, prekrito s tipkami, ali pa pametni telefonček, s katerega visi nekakšna majhna avtocesta tipk. Takoj vam razkrijem skrivnost: kitajska tipkovnica ni nič večja od katerekoli druge, ki ste jo kdaj videli. Je pa koncept pisanja povsem drugačen od našega, saj črke v kitajščini ne obstajajo in zato tudi ne obstaja kitajska abeceda. V resnici je kitajska pisava veliko manj komplicirana, kot se sliši; prvi korak je enostavno pozabiti vse, kar poznamo o slovenski ali nasploh pisavi tukaj na zahodu.

Kitajski znaki v veliki večini predstavljajo zvok in pomen hkrati: zato jih ne imenujemo ideogrami in niti piktogrami, saj ti označujejo zgolj pojem ali risbo predmeta. Skoraj vsak kitajski znak je sestavljen iz dveh delov: eden predstavlja pomen, drugi pa namiguje na izgovorjavo. Na primer: znak za reko 河, ki ga izgovarjamo bolj ali manj kot »H«, je sestavljen iz dela, ki označuje vodo (levi del znaka predstavlja kapljice tekočine) in dela, ki namiguje na izgovorjavo (desni del). Glagol piti, 喝, v smislu piti vodo/pivo/vino, je sestavljen iz dela, ki predstavlja usta (pravokotnik na levi strani znaka), ter dela, ki namiguje na izgovorjavo, ki je tudi v tem primeru bolj ali manj "H". Tudi veznik in, v smislu »voda in pivo in vino«, približno izgovarjamo kot »H«.Verjetno ste zdaj že opazili težavico: te tri besede pomenijo tri različne stvari, vendar vse tri izgovarjamo približno na enak način. Razkrijem vam naslednjo skrivnost: vsaj 100 drugih kitajskih znakov izgovarjamo približno kot »H«. Enako velja za vse druge kitajske znake: s »Š« izgovarjamo številko deset, pa tudi čas in glagol biti, pa tudi kača in tako naprej.

Če pomislite, je število možnih zvokov, ki jih človeška usta lahko izgovorijo, veliko, vendar je omejeno v primerjavi s številom besed in pojmov, ki jih človeški možgani lahko doumejo. Kitajščina ima na tisoče in tisoče znakov, vsak pa ima svoj pomen. Vendar ne obstaja niti približno dovolj zvokov, da bi imel vsak znak svojo izgovorjavo. Kaj se torej zgodi? Mnogi različni znaki imajo enako izgovorjavo. Težava je v bistvu naslednja: preveč je pomenov, premalo je zvokov. Na to težavo odgovori latinizirana pisava kitajščine, ki ji pravimo pinjin. To je sistem, ki izgovorjavo kitajskih znakov zapiše z latinskimi črkami: v bistvu tisoče in tisoče kitajskih znakov strni v 26 črk latinske abecede. Na primer, kot že veste, »piti reko« izgovorimo približno »H H«. Če pišem s kitajsko tipkovnico, bom torej morala latinizirati izgovorjavo "H H", in v pinjinu to napišem kot: »he he«. Na ekranu se mi bo predstavil seznam vseh kitajskih znakov, ki jih izgovarjamo »H« (to pa bo resnično bilo videti kot neka manjša avtocesta). Vendar točno vem, da za glagol »piti« potrebujem znak 喝 in za besedo reka potrebujem znak 河, in tako bom iz tiste male avtoceste znakov izbrala izključno ta dva in pritisnila na tipko Enter. Tako sem napisala »pijem reko«, oziroma »H H«. Zdaj vidite, da v resnici ni tako zelo komplicirano. Na pamet poznati znake pa je neizbežno, drugače ne bomo znali prepoznati pravega in namesto »pijem reko« bi lahko pomotoma napisali »Čestitke žerjavu!«.

Pod preprogo: Španski čudež, ko Italija propada

Sat, 02 May 2026 13:44:00 GMT

Mladi izobraženci se iz Italije množično selijo v Španijo. Nekoč se je izseljevanje usmerjalo čez Alpe, v Švico, Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo. Šlo je za manj kvalificirano delovno silo. Zdaj se je tok usmeril čez Pireneje in se kakovostno spremenil. Selijo se zdravniki, inženirji, znanstveniki, programerji.Manj razvita Španija je nekoč bila vabljiva le kot poceni turistična destinacija. Zdaj ni več tako. V spisku rezidentov v tujini AIRE je še leta 1990 bilo tam registriranih 15.000 Italijanov. V naslednjih 20 letih se je število povzpelo na 90.000, v zadnjih desetih letih se je izseljevanje močno pospešilo. Rekord selitev so zabeležili leta 2024, do lani je število rezidentov v Španiji zraslo na 247.000 in še raste.Večinoma gre za mlade izobražence, vzroki za selitev pa so ekonomski, politični in socialni. Družbena vzorca sta si različna. V Italiji vlada postfašistična desnica, v Španiji socialist Pedro Sanchez z močnim vplivom levice (prej Podemos, zdaj Sumar) na socialne zadeve. Italija je vklenjena v rigiden neoliberalni model izkoriščanja prekarne delovne sile, Španija je stavila na stabilno delo, višje mezde in notranjo porabo. Lani je rast BDP v Španiji znesla 3 odstotke, v Italiji 0,4 odstotka.Španija je odpornejša tudi v globalni krizi, ki jo je zanetila izraelsko-ameriška agresija na Iran. Mednarodni denarni sklad (IMF) in Eurostat napovedujeta, da bo letos njena rast znašala 2,1 odstotka, dvakrat nad povprečjem evroobmočja. Italija medtem skupaj z Nemčijo in ordoliberalnimi severnimi državami tone proti ničli.Razlike so opazne v zunanji politiki, kjer sta Giorgia Meloni in Pedro Sanchez na nasprotnih ekstremih v odnosih do Donalda Trumpa in Izraela. Kolikor je ona podrejena in nesposobna obsoditi genocid v Gazi ter sionistične agresije na Iran in Libanon, toliko je on načelen in odločen: priznal je Palestino, se večkrat z besedami in dejanji ogradil od Izraela, ameriškim bojnim letalom prepovedal prelete Španije, zavrnil Trumpov ukaz o povečanju stroškov za oboroževanje na 5 % BDP.Za gospodarstvo pa so ključne razlike vsaj na treh področjih.Prvo je delo. Pred kratkim je Sanchez slavil zgodovinski rekord 22 milijonov zaposlenih v državi. Podedovana brezposelnost še obstaja, od leta 2018 pa so ustvarili 3,4 milijona novih in, za razliko od Italije, dostojno plačanih delovnih mest. Lani je Španija sama ustvarila polovico vseh novih delovnih mest v EU. S socialnimi ukrepi so pospešili zaposlovanje žensk (10,4 milijona) in mladih (3 milijoni, +40 % od leta 2018). Uvedli so minimalno plačo, ojačili socialo in v osmih letih petim milijonom prekarcev priznali redne delovne pogodbe in socialno varstvo.Druga bistvena razlika je vključevanje priseljencev. Medtem ko Italija požiga denar za zapiranje migrantov v zbirne centre CPR in za deportacije v Albanijo, Španija vlaga v aktivno integracijo. Letos bodo priznali status več kot 500.000 ilegalnim priseljencem in jim omogočili redno zaposlitev, da bodo prispevali h gospodarski rasti države.Tretji in najpomembnejši dejavnik španskega čudeža so energetske politike. Španija masivno vlaga v obnovljive vire, iz katerih črpa že več kot 60 % elektrike, ki je zato vsaj za 40 % cenejša kot v Italiji. Španska podjetja imajo s tem kompetitivno prednost. Samo z vetrnimi turbinami so dosegli 33 gigavatov zmogljivosti (Italija le 13,7), do leta 2030 ciljajo na 62 GW. Lokalne skupnosti so soudeležene pri dobičku in niso le predmet plenilskega osvajanja energetskih kapitalistov. Španija je s tem razvila delovna mesta in vrhunsko proizvodnjo vetrnih turbin, ki jih izvaža v svet.Medtem ko se italijanska desnica zavzema za jedrske elektrarne in robanti proti zeleni energetski preobrazbi, ki jo sicer tudi EU opušča v korist oboroževanja, Madrid načrtuje, da bo z obnovljivimi viri nadomestil in do leta 2025 zaprl svojih pet nukleark.Španija gotovo ni brezhiben družbeni model, težave in protislovja so tudi tam. Znala pa je ubrati smer človeku prijaznega razvoja. Spričo naftne krize je odpornejša in manj izpostavljena izsiljevanju. Španske politične izbire so lahko v navdih italijanski levici, ko išče, kako bi tudi v Italiji zagotovila gospodarsko rast in družbeni napredek, ko se bo izteklo pet pogubnih letih votle retorike nesposobne Giorgie Meloni in njene sodrge, pred katero mladi danes bežijo v tujino.

POMISLEKI: Falklandi spet vroči

Thu, 30 Apr 2026 06:30:32 GMT

Četrt stoletja mineva, odkar je britanska krona s trinajstimi kolonijami na ameriški celini podpisala deklaracijo o neodvisnosti, čisto malo pozneje, 4. julija 1776, so razglasili neodvisnost ozemelj, ki danes na zemljevidu pomenijo samo del vzhodne obale sodobnih Združenih držav. Marsikaj se je dogajalo v četrt tisočletja, tako negotovi in na trenutke neprijetni kot zadnje čase pa odnosi med nekdanjo kolonialno prestolnico in kolonijami, ki so postale svetovna kolonialna velesila, vendarle niso bili prav pogosto. Večji del obdobij sta bila Združeno kraljestvo in Združene države Amerike tesna zaveznika.

Ta čas, zadnje mesece, v času drugega vladanja Donalda Trumpa, je malo drugače, v resnici skrb zbujajoče drugače. Vsemogočni vladar, ki ga vse teže zmoremo označiti kot slovenskega zeta, je tudi britanskemu imperiju pokazal roge. Prav nič težko mu ni oznaniti, da je strašno razočaran nad Londonom, ki je Ameriki pokazal hrbet, Britanci nehvaležno ne znajo prav ceniti, kaj vse je Amerika storila za nekdanje kolonialne gospodarje.

Ko tole pišem, se čez morje iz Velike Britanije v Washington ravno vozita kralj Karel III. in njegova soproga Camilla, kraljica Združenega kraljestva. Dogodka niso zmogli prav na veliko napovedovati in na veliko oznanjati zato, ker so imeli v ameriški prestolnici še enkrat na vrsti streljanje na predsednika in njegovo spremstvo, tokrat na slovesni večerji tujih dopisnikov. Tik pred prihodom gostov iz Londona se je zgodilo, Trumpa so na hitro odpeljali iz dvorane, njegovega podpredsednika tudi, prva dama je malo počakala pod mizo, ker varnostni protokol veleva najprej reševanje najvišjih funkcij, šele potem druge ljudi, ne glede na to, kako pomembni so.

Svet je bil kar malo vznemirjen, marsikdo tudi zato, ker je ameriška zakonodaja tako zelo mlahava, da se lahko kdorkoli po hotelu, kjer gostuje predsednik in pomemben del njegovega štaba, lahko sprehaja s pištolo, puško in več noži. Stražarji so reagirali šele ob prvih strelih.

Kljub preplahu zaradi že tretjega poskusa atentata na Trumpa niso odpovedali kraljevega obiska iz Velike Britanije. Bolj simboličnega pomena je kot političnega, pa je vendarle srečanje dveh monarhov, ki se nekako spoštujeta, medtem ko ameriški predsednik, ki je tudi monarh, svoje britanske politične in oblastne kolege iz Londona prezira. Tega sploh ne skriva. Ob očitkih, da ne znajo ceniti ameriške vloge iz druge vojne, jih gleda, kolikor je mogoče, zviška. Podobno kot kogarkoli drugega med navadnimi smrtniki, ki niso milijarderji in se mu niso prav podredili.

Vsemogočni predsednik najbogatejše države na svetu je hitro po začetku drugega mandata svetu pokazal, da od sveta pričakuje marsikaj, denimo Panamski prekop in Grenlandijo. Z vojno proti Iranu je pokazal, da zna kadarkoli ustaviti svetovno gospodarstvo, podreti ravnotežje, za katerega se je svet trudil desetletja. Tik pred kraljevim odhodom iz Londona v Washington je pokazal, da se ne namerava ustaviti samo na Jutrovem. Britancem je sporočil, da Amerika pripada Američanom, kar pomeni, da tudi Falklandski otoki, ki jim v Latinski Ameriki pravijo Malvini, skladno z Monroejevo doktrino, sprejeto stoletje po neodvisnosti, pravzaprav pripadajo Združenim državam Amerike.

O tem za Trumpa pač ni dvoma. Amerika pripada Američanom. Tudi pred skoraj pol stoletja so se generali na jugu celine spomnili nekaj podobnega. Amerika Američanom je zanje pomenilo, da Malvini, po britansko Falklandski otoki, pripadajo Argentini. Washington je takrat podprl Veliko Britanijo, argentinske generale pa Sovjetska zveza. Brez ameriške podpore bi Britanci takrat izgubili, menijo tedanji britanski generali. Padlo je 649 argentinskih vojakov, ki so jih okrutni generali poslali »osvobajat« otoke sredi Atlantika, ob njih tudi 255 britanskih vojakov in trije prebivalci sredi ocena izgubljenega otočja.

Britancem je vzelo sapo, ko je Trump povedal, da hoče zase Falklandske otoke. Taka zahteva spreminja marsikaj. Amerika Američanom pomeni, da bi ZDA ob morebitnem konfliktu za otoke podprle Argentino, tam vlada Trumpov pajdaš Javier Milei.

V Londonu so nekateri komentatorji zapisali, da gre kralj na obisk v »Trumplandijo«. Zapisali so tudi, da zahteva po Malvinih pravzaprav zahteva britanski odgovor - Združeno kraljestvo naj zahteva nazaj vso Ameriko na severu, ki so si jo v kolonialnem obdobju vzeli Britanci.

BRIDGE & ROLL: Navadno mafijsko obračunavanje

Wed, 29 Apr 2026 06:30:45 GMT

Prejšnji teden sem bil v škripcih zaradi nedeljske športne pustosti. Nič se ni zgodilo važnega in moral sem torej zabresti v psiho-socio-filozofsko razglabljanje, nekaj, kar nerad počnem. Sklenil sem, da bom danes bolj lahkoten in da bo ta kolumna v glavnem humorna in razvedrilna. A se spet ni zgodilo nič nenavadnega in sem brez aktualnih tem, ki bi se jih lahko lotil. Tadej Pogačar je sicer zmagal na dirki od Liege-Bastogne-Liege v najstarejši kolesarski dirki skupine, ki jo imenujejo »spomeniki«, ali kaj, ko je to vse prej kot novica, saj, ko je zdrav, na njej vedno premočno zmaguje in edina letošnja novost je bila ta, da je odpor novega bodočega šampiona, 19-letnega Francoza Paula Seixasa, strl šele v zadnjih metrih zadnjega od strmih vzponov na progi.

Na mojo srečo, pravzaprav nesrečo, pa je izbruhnil italijanski nogometni »škandal«, ki je zarezal v sodniško organizacijo in ki se tudi precej neposredno dotika kluba, ki je na tem, da osvoji ligo. Napisal sem škandal v navednicah, kajti zame je to vse prej kot nenavadna zadeva. Velike športne organizacije, predvsem tiste, v katerih se vrtijo ogromni denarji, so vse bolj ali manj mafijske združbe. To so zaprti krogi, kjer se ljudje kontrolirajo med sabo brez zunanjega vpliva. V njih je edino trdno pravilo tisto, ki zahteva popolno pripadnost z obvezo molčečnosti («omertà«) v zameno za proste roke pri kateremkoli umazanem poslu, s katerim se lahko posameznik obogati na račun onih, ki so manj spretni, ali ki so od njega odvisni za svoje nadaljnje kariere. Velja torej zakon džungle, v katerem uspevajo samo najbolj kruti in neizprosni, zlasti najspretnejši v ribarjenju v kalnem. Ta sistem ima seveda, tako kot vsak sistem brez pisanih zakonov, svoje šibke strani. Problem se pojavi, ko je nekdo veliko sposobnejši od vseh ostalih in postane torej pravi car, ki nadzira vse in tako škodi »zdravi konkurenci«, s katero se običajno vse skupaj izravnava. Pred leti je v Italiji izbruhnil t. i. škandal Calciopoli, kjer se je jasno videlo, da v italijanskem nogometu vlada na vseh področjih takratni športni direktor Juventusa Luciano Moggi, ki je krojil dogodke tako na nogometnih poljih kot zunaj njih po svoji mili volji. Moje mnenje je takrat bilo (in še vedno je, kajti mislim, da je vse skupaj skoraj »fiziološko« v organizaciji take narave), da je bil Moggi enostavno sposobnejši in spretnejši od vseh ostalih v drugih klubih, ki bi sicer hoteli delati iste stvari, kot jih je počenjal on, ali niso bili dovolj sposobni, da se mu uspešno zoperstavijo. Sistem je bil zato neuravnovešen in, da se spet vzpostavi »red«, ga je bilo treba odstraniti, da se vse vrne v stare tire. Kar je bilo seveda storjeno, Moggi je bil prikazan kot vrag, ki je razburkal obstoječi »čisti« red, in vse je bilo spet dobro in pošteno. Tako so zadevo prikazali in potolažili ljudi. Mene ne, kajti zame je bila to čista mafijska operacija razčiščevanja računov, ki je spravila stran moteč element zato, da potem vse poteka po starem.

Zadeva, ki je pravkar prišla na dan, je po mojem normalen boj za premoč v nogometni sodniški organizaciji, kjer je očitno neporavnanih računov veliko in so se torej aktivirale sile, ki skušajo spet vzpostaviti pravo razmerje moči v organizaciji sami. Nič novega pod soncem. Kako drugače razumeti, od kod prihajajo razni skrivni posnetki tako privatnih kot telefonskih pogovorov, ki so privedli do preiskave? Normalno mafijsko obračunavanje bo prej ali slej spet vzpostavilo red, ki je v tem trenutku iz razlogov, ki jih samo vpleteni poznajo, ogrožen. Kar me pri vsem tem izredno moti, je način, kako so se italijanski mediji lotili zadeve. V nedeljo zvečer sem spremljal oddaje, v katerih me je predvsem zanimalo, če sta se Milan in Juventus prijateljsko dogovorila za neodločen izid, ki je ustrezal obema, in se torej v glavnem na igrišču v 96 minutah ni dogajalo nič. Na žalost sem moral slediti razpravam o »škandalu«, kako je do njega prišlo, kdo je vpleten in kaj storiti, da bo dogajanje v sodniški organizaciji spet čisto kot solza. Ob vsem tem so voditelji oddaj zatrjevali, kako se slabo počutijo, ko morajo poročati o umazanih stvareh, medtem ko vsi, ki smo imeli od blizu opravka z italijansko nogometno novinarsko »kulturo«, vemo, kako je taka zadeva zanje kot naročena, da lahko sproti, dan za dnem, uro za uro, minuto za minuto, nakladajo novice in demantije, in pri tem lahko tudi sami sodelujejo pri usmerjanju javnega mnenja. In meni pri vsem tem hinavstvu gre na bruhanje.

PRAZNIK: Ne odpovejmo se Rižarni in 1. maju

Sun, 26 Apr 2026 06:00:00 GMT

Ob 11.10, ko se varnostnica ob pogledu v mojo torbico prepriča, da nimam v njej nič »spornega« (steklenico vode? palestinsko zastavo?) in me spusti na osrednjo tržaško proslavo ob italijanskem prazniku osvoboditve, ekran pokaže, da je na prostranem dvorišču Rižarne na voljo še tisoč mest. Kar pomeni, da je na proslavi 1200 ljudi – zelo daleč od maksimalnega dovoljenega števila obiskovalcev (2200). V primerjavi s prejšnjimi leti skromno število.

Govor tržaškega župana Roberta Dipiazze ne pritegne moje pozornosti, misli bežijo drugam. Očitno je, da je del tradicionalnih obiskovalcev proslave na dvorišču edinega nacističnega taborišča v Italiji, v katerem je v letih 1943–1945 krematorijska peč upepeljevala človeška življenja, letos sklenilo, da se je ne udeleži. Ob pogledu na obraze okrog mene imam (sicer čisto oseben in s statistikami nepodprt) občutek, da se je Rižarni odpovedal predvsem del italijanskih someščank in someščanov. Obrazi okrog mene so namreč slovenski, poznani, med njimi je tudi veliko mladih oziroma ljudi srednje generacije z otroki.

So tisti, ki so se Rižarni odpovedali, to storili, ker nameravajo na popoldanski shod po tržaških mestnih ulicah, ki ga letos prvič prireja Odbor za 25. april? Je odpoved posledica varnostnih in omejitvenih ukrepov, ki jih je leta 2024 uvedla Občina Trst v dogovoru s prefekturo in gasilci? Marsikdo je namreč zadnji dve leti moral potrpežljivo čakati v vrsti pred Rižarno, ker je bilo vseh 2200 mest v njej že zapolnjenih. In to je nekatere odvrnilo od udeležbe. Tudi lani dosledno uveljavljena (nedemokratična) prepoved palestinskih zastav na prizorišču je najbrž marsikoga prepričala, da proslava v Rižarni ni več »njegova proslava«. Iz istega razloga so se nekateri včeraj raje udeležili shoda anarhističnega društva Germinal na Borznem trgu, drugi pa sprevoda odbora Trieste Antifascista po mestnih ulicah (mimogrede: ali ostali, ki 25. april proslavljamo v Rižarni in ob drugih spomenikih, nismo antifašistični Trst?).

Ob prvem aplavzu, ki na dvorišču Rižarne prekine drugega slavnostnega govornika, devinsko-nabrežinskega župana Igorja Gabrovca, se prepričam, da je to še vedno tudi moja proslava. Da je tudi letos pravilno, da sem tu. »Morali bi se sramovati. A smo sploh še sposobni čutiti sramoto,« se govornik sprašuje o naši družbi, pravzaprav o vsakem izmed nas, ki dopuščamo neenakosti in kriminalizacijo drugačnega mnenja, ki obračamo hrbet migrantom ... S tovrstnim obnašanjem se izneverimo sporočilu Rižarne, opozarja Gabrovec, ki pa mladim pove, da 25. april živi tudi vsakič, ko se postavijo na stran žrtev žalitev zaradi drugačnosti, ko zavračajo jezik sovraštva, vsakič, ko zahtevajo resnico, pravico, mir.

Ob koncu uradnega dela proslave (na kateri ob predstavnikih različnih veroizpovedi spregovorita tudi predstavnika organizacij in sindikatov – kar je po mnenju marsikoga preveč), okrog 12.30 le zadonijo uporniške pesmi Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Ekran ob vhodu takrat kaže številko 500: na dvorišču je očitno 1700 ljudi, mnogi med njimi pojejo z zborom najbolj popularne pesmi slovenskega osvobodilnega gibanja in italijanske rezistence.

Podvečer postane jasno, da je shod po mestnih ulicah zadetek v polno. Odboru za 25. april, ki združuje 38 tržaških strank, društev, organizacij, je uspelo spraviti na ulice več tisoč ljudi. Uresničili so željo, da bi bil praznik osvoboditve tudi v Trstu, tako kot drugod po Italiji »res praznik«. (Čeprav resnici na ljubo tudi proslavo v Rižarni mnogi doživljamo kot praznik.)

Pisani sprevod je nedvomno uspeh, poln glasbe in mladih obrazov, kar potrjuje željo po skupnem, glasnem, svobodnem »praznovanju« zmage antifašizma – ne da bi nihče omejeval števila prisotnih ali mahanja z zastavami (palestinskimi, strankarskimi ...). Poraja pa se vprašanje, kakšna usoda čaka čez teden dni tradicionalni prvomajski sprevod. Bo prav tako ali še bolj množičen in pisan? Ta, kot vemo, v Trstu ni samo praznik dela, temveč tudi svobode, ki so jo v mesto prinesli partizanke, partizani in aktivisti odporniškega gibanja – Slovenci, Italijani, predstavniki drugih jugoslovanskih narodov. Ne glede na nekatere njihove kasnejše zablode, je to zgodovinsko dejstvo: Trst in okolica nista bila osvobojena 25. aprila, ampak 1. maja (in kasneje – Opčine so, kot vemo, partizani osvobodili 3. maja).

Ne želim verjeti tistim, ki so v teh dneh potihoma namigovali, da je hotel novi sprevod ob 25. aprilu zasenčiti njihovo vlogo.

POD PREPROGO: Igralnica Bela hiša

Mon, 27 Apr 2026 06:30:00 GMT

Svet se sprašuje, ali je Donald Trump priseben in kaj tvegamo, saj bi tak človek lahko vsak hip sprožil jedrski holokavst. Da je tajkun maligni narcis in asocialen psihopat, je med psihologi že obče mnenje. Dobro bi bilo, ko bi ga v prisilnem jopiču odvedli iz Bele hiše.

V nečem pa je mož dosleden: v pohlepu. Iz Bele hiše je naredil dobičkonosno igralnico. V dveh mandatih je pomilostil 70 bogatih obsojencev, od katerih je prejel »donacije«, od enega kar 3,5 milijona dolarjev. Organizacija Public Citizen navaja, da je ustavil 159 od 166 zveznih kazenskih postopkov proti podjetjem. Vsaj 30 od teh je bilo donatorjev.

Potem so tu kriptovalute. Trump je izdal svojo, Melanijino in še druge »družinske«. Po izvolitvi je vrednost poskočila, še bolj pa marca lani, ko je v Beli hiši sklical crypto-summit in so tečaji v hipu zrasli za osem odstotkov. Največji profit prinašajo borzne operacije Trumpovega klana, ki zlorablja privilegirane informacije o predsednikovih odločitvah z vplivom na borze.

Aprila lani je sledil stop-and-go s carinami. Napovedi in preklici so poganjali gor in dol borzne tečaje. Kdor je vnaprej vedel za predsednikove muhe, je unovčil bajne vsote. Takih investicij ni bilo malo, pravijo. Sam Trump se je javno bahal, da sta prijatelja milijarderja v hipu zaslužila po več milijonov dolarjev. Igrico so ponovili še večkrat, vsakič z odličnim donosom.

Sledil je primer Maduro. Na platformi Polymarket je sedem anonimnih stav na aretacijo predsednika tik pred objavo vesti o ugrabitvi navrglo pol milijona dolarjev. Vedno januarja so v 24 urah pred odredbo o cenah zdravil beležili naskok na delnice biotehnoloških podjetij. Po objavi je vrednost delnic narasla za 20 do 40 odstotkov. Politični pritisk je utišal preiskavo Zvezne komisije CFTC (Commodity Future Trading Commission).

Veliki met je prišel z agresijo na Iran. Februarja, tik pred napadom, je Trump obljubljal diplomatsko rešitev. Borza je slavila, indeks S&P500 je poskočil, cena nafte padla. Na Polymarketu se je medtem v urah tik pred napadom pojavil ducat anonimnih stav na napad na Teheran prav 28. februarja. Zaslužili so 330.000 dolarjev. A to so le drobtinice. Mnogo večje so bile investicije na padec borz in rast nafte.

Igrico so ponovili 24. marca. Financial Times navaja, da so ob 6.49 v eni sami minuti beležili 6200 visokofrekvenčnih stav na padec cen nafte Brent in Wti v skupni vrednosti 580 milijonov dolarjev. Ogromno glede na uro in pomanjkanje pomenljivih novosti. Te so prišle 15 minut kasneje. Ob 7.04 je Trump napovedal 5-dnevno premirje. Cena nafte Wti je v hipu padla za 8,27 %, Brent za 7,91 %, borzni indeks Dow Jones je poskočil za 900 točk. Le 20 minut pred Trumpovim čivkom so na indeksu S&P500 zabeležili nakupe za 1,5 milijarde dolarjev. Šlo je za koordiniran insider trading na nafti in borzi z desetinami milijonov profita - piše FT.

Revija Forbes medtem ocenjuje, da je premoženje Donalda Trumpa od januarja 2025 do februarja 2026 zraslo s 3,9 na 6,5 milijard dolarjev, New York Times pa, da je družina Trump le z donacijami in kriptovalutami v enem letu pridobila 1,4 milijarde dolarjev.

Špekulacije so ponovili na veliko noč, ko je Trump grozil z izbrisom iranske civilizacije, nato pa napovedal 15-dnevno premirje. Pred tem so zabeležili za 950 milijonov dolarjev sumljivih borznih prodaj nafte in še več špekulacij na borznih tečajih. Prejšnji teden, tik preden je Trump Izraelu vsilil premirje v Libanonu, je bilo na padec cene nafte vloženih 740 milijonov dolarjev. Po objavi vesti je cena padla za 15 %.

V tem orjaškem konfliktu interesov ni jasno, ali so vojne priložnost za ilegalne dobičke ali je iskanje dobička povod za vojne.

Nad borzo bdi, ali naj bi, nadzorni organ SEC. Da bi bil nevtralen, smejo od petih članov največ trije biti iz iste stranke. Imenuje jih predsednik soglasno s senatom za 5-letni mandat. Trenutno so člani le trije, vsi republikanci: predsednik Paul Atkins, ki ga je imenoval Trump, Hester Peirce in Mark Uyeda. Demokratov ni. Prejšnji predsednik Gary Gensler je odstopil ob umestitvi Trumpa, Jaime Lizarraga je odšel tri dni prej, demokratki Caroline Crenshaw pa je mandat potekel 3. januarja letos. Niso jih nadomestili, tako da je odbor SEC zdaj pokoren Trumpu.

Vas preseneča, da pri vseh navedenih borznih špekulacijah SEC ni ugotovil nič sumljivega in vrednega ukrepanja?

25. APRIL: Antifašizem ni vrednota za samo en dan v letu

Sat, 25 Apr 2026 14:33:38 GMT

V poslanski zbornici je bilo včeraj - med drugimi - slišati te besede: »25. april pripada vsej državi, vsem Italijanom, ki se prepoznavajo v dediščini odporništva. K osvoboditvi in preporodu države so prispevali predstavniki med seboj zelo različnih političnih in kulturnih sil. To želim povedati, ker 25. april ni praznik levice, je praznik osvobojene Italije in praznik vseh nas.« Izrekla jih je Laura Cavandoli, poslanka Lige, ki skupaj z Brati Italije in stranko Naprej, Italija tvori jedro vladajoče desne koalicije. Iz sosednjih klopi je bilo ob njenih besedah slišati aplavze. Vse izrečeno drži in se tudi zelo lepo sliši. Iz srca želim verjeti, da poslanka iz Parme res tako misli in čuti. Pa vendarle je v tistem aplavzu težko preslišati hinavstvo.

Ploskala je namreč koalicija, ki se brezsramno spogleduje z idejo »karizmatičnega voditelja« (glej - premierat), v kateri je očitna težnja po koncentraciji oblasti, v popolnem nasprotju z demokratičnim načelom delitve oblasti. Ploskala je večina, ki pasivno prenaša dosledno vladno uzurpacijo parlamenta kot osrednjega nosilca zakonodajne oblasti. Seznam bi se lahko seveda nadaljeval.

Kako torej verjeti antifašizmu, ki se pojavi le en dan v letu (če sploh, najvišji položaj v parlamentu namreč zaseda oseba, ki sliši na ime Ignazio Benito Maria La Russa in ne zamudi priložnosti za poskus izenačevanja partizanov in fašistov), preostalih 364 pa udejanja politike, ki so v popolnem nasprotju z antifašističnimi vrednotami?

BOKSARSKA VREČA: Čigav je ta članek?

Sat, 25 Apr 2026 06:30:35 GMT

Predpostavljajmo, da sem vse svoje dosedanje kolumne (približno od leta 2019 dalje) naložil v aplikacijo Claude. Recimo, da sem dodal še vse ostale tekste, ki sem jih v teh letih pisal za Radio Trst A, in program nahranil celo s svojo elektronsko pošto in sporočili. Sestavil sem obsežno zbirko podatkov, ki zelo zvesto predstavlja glavne smernice mojega sloga in način, kako se moje ideje razvijejo v članek.

Če se strinjamo s teorijami računalniškega znanstvenika Romana Jampolskega, v svetu lažnih slik in videoposnetkov vedno težje ločimo realnost od računalniško ustvarjenega sveta. Njegovo odmevno stališče dopušča možnost, da je naša celotna realnost iluzorne narave - nekakšna virtualna igra, ki je naši možgani ne znajo več izklopiti. Ta teorija je za nevroznanost manj neverjetna, kot si mislimo. Zdravnik Anil Seth je v svoji uspešnici Being You (Biti ti) predstavil zadnje raziskave na področju zavesti in naše stanje definiral kot nekakšno »kontrolirano halucinacijo«.

V nekem svojem članku sem že omenil, da je pojem »rdeče« barve le konstrukt našega zaznavanja; v naravi »rdeča« kot taka ne obstaja. Naša biologija, kemija in evolucija jo pač interpretirajo tako. Kaj je torej zares »tam zunaj«? Kako lahko danes sploh učimo o tem, kaj je resnično? Kako se bomo spopadali s konceptom morale, če je vse dvomljivo?

Začnimo z manjšo dimenzijo dvoma: kako bi lahko vi preverili, ali sem članek, ki ga pravkar prebirate, napisal sam ali sem ga naročil umetni inteligenci? Kako veste, ali je to, kar berete, realno ali le sad statistike, ki se je naučila, kako zveni moj slovenski glas, ko pišem za Primorski dnevnik? Pred nekaj leti sem objavil intervju z umetno inteligenco (takrat sem uporabil prvo verzijo programa ChatGPT). Spominjam se, kako so me nekateri spraševali, ali so bili odgovori zares njeni. Takratna kolumna je sicer opozarjala na precej splošne odgovore o naši manjšinski situaciji. Umetna inteligenca takrat še ni premogla poglobljenega pogleda in argumentacije, ki jo je pred nekaj tedni na temo manjšine v svoji kolumni v Primorskem dnevniku odlično povzela Helena Lupinc.

Lahko bi si sposodil njeno vprašanje: »Iz česa je še sestavljena naša bit, če od celote odvzamemo manjšinski del?« in ga posplošil za ta članek: kaj se zgodi z mojimi mislimi in besedami, če jim odvzamem človeško komponento? Se danes sploh kdo zaveda, da je ideja članka morda moja, izvedba pa le predelava že videnega?

Nekaj podobnega se dogaja na celotnem kulturnem področju. Pravi smisel »revivala« se kaže v potrebi po času, ki je že bil in nam je domač. Nekdo je pred dnevi izjavil, da bo umetna inteligenca razvila kulturo že videnega, ker preprosto ni navajena na nove izzive, še manj pa na nove ideje. Njen ton in (navidezno) človeška manira sta tako razvita, da je težko dojeti, ali gre za svež pogled na stvarnost ali pa beremo le »srednjo vrednost« pričakovanega - prave (pričakovane) besede za povprečnega bralca/ko tovrstnih kolumn.

Če je po eni strani umetna inteligenca ključen pospeševalec pri obdelavi ogromnih količin podatkov (kar je za znanost izjemno), je za humanistične duše hkrati velika podpora in možna poguba. Kdor se je kdaj posvečal pisanju, ve, kako lepo in hkrati težko je obdelati idejo, jo razširiti v tekst, pustiti, da počiva, se odlepi od naše zavesti, in nato celoten zapis znova pregnesti. Najti nove besede, zamenjati metafore, črtati odvečno, spremeniti vrstni red odstavkov.

Vsi bi se strinjali, da je to bistvo pisanja. Že sama ideja tako globokih posegov v tekst je bila v času pisalnih strojev skoraj nepredstavljiva - seveda si lahko popravljal, a si moral potem vse še enkrat pretipkati. Bo fizični del pisanja ostal nujen ali se je tehnologija razvila do točke, ko lahko idejo le še »naročim«? Ker sem v teh letih zbral že toliko svojih spisov, lahko mašina magično poustvari moj slog.

In če zveni prijetno, pravilno in nebanalno - vas zares moti, če bi to napisal jaz ali umetna inteligenca? Kaj bi nam manjkalo?

Sem torej to napisal jaz ali ne? Odgovor v naslednji kolumni.

POMISLEKI: Prevost raste s Trumpom

Fri, 24 Apr 2026 12:30:29 GMT

Poldrugo desetletje, pa še leto zraven sem kot rimski dopisnik vsak dan spremljal dogajanje za vatikanskim obzidjem. Poljskega papeža Wojtylo sem spremljal že prej, od januarja 1979, takrat sem bil dopisnik iz Mehike. Nič nenavadnega torej ni, da me še zmeraj zanima dogajanje za obzidjem, ki je svet zase, poln skrivnostnih zgodb, ki jih vsaka cerkvena oblastna garnitura znova naredi še malo bolj skrivnostne. Od prelatov so se stoletja o spretnosti vladanja, obvladovanju množic učili tudi politiki, najprej italijanski, potem še vsi drugi. Še posebej veliko so se od njih naučili slovenski politiki, že veliko pred obstojem slovenske države so obvladali marsikaj.

Včeraj je minilo leto, odkar je umrl papež Frančišek, posebej zanimiva osebnost papeškega kraljestva. Bil je Italijan, špansko se je naučil šele, ko so ga poslali v šolo. Rodil se je v Argentini, vladal v Rimu, pokopan je pri Mariji Snežni, torej ne v baziliki svetega Petra kakor večina papežev zadnjih stoletij. Katoliško občestvo ga je imelo rado, romarji so radi prihajali na trg pred Petrovo baziliko, rimska občina je veliko zaslužila na njegov račun.

V rimski kuriji so bila glede njega mnenja zelo deljena. Marsikomu v talarju je šlo strahotno na živce, ker se je lotil reformiranja zakrnele strukture, še huje se jim je zdelo, da je posegel v globine skrivnosti palač za obzidjem, tako globoko ni segel nihče pred njim. Najbolj pohlepni del cerkvenih sovladarjev ga je zato zasovražil.

Še malo bolj jih je zmotilo, ko se je odločno kot nihče pred njim lotil pedofilije. Sprva plaho, ne zares odločno, po obisku v Čilu, kjer je nekoč študiral, pa prav revolucionarno. V šoli, kjer so ga naredili za duhovnika, je odkril, da se je pedofilska kuga zalezla v vse pore, udaril je po mizi, od tedaj se je kurijskim veljakom še bolj zameril.

Obojega, korupcije in pedofilije, se je pred Bergogliom dokaj plaho lotil papež Ratzinger, svoj pogum je plačal tako, da je bil prisiljen odstopiti, prvi v sodobni zgodovini. Pojasnjevali so, da zaradi starosti in bolezni, da to ni bilo res, je dokazal z dolgim življenjem zaslužnega, bivšega papeža.

Papež Frančišek se je poslovil pred letom, pa se danes zdi, da je bilo že davno tega. Že dolgo ga ni več na sceni, trudijo se, da ga ne omenjajo preveč. Nič ni slišati zahtev, naj ga naredijo za svetnika, kakor je bilo, ko je odšel poljski papež. Vsako papeško obdobje je konec prejšnjega in začetek novega, prihodnjega. Navsezadnje v civilnem svetu ni nič drugače, le malo bolj pregledno je, ko predsednike in premierje volijo navadni smrtniki, ne zgolj izbranci v škrlatnih oblačilih in s kardinalskimi bireti na glavah.

Že leto dni bo minilo v začetku maja, odkar v Vatikanu vlada papež Prevost, Američan mešanih priseljenskih korenin, ki je sicer rastel v Chicagu, kot duhovnik pa odrastel v Peruju. Med staroselci, pravzaprav neposrednimi žrtvami severnoameriškega gospodovanja vsej zahodni polobli. To bo morda temeljni razlog, da ni počepnil, ko se ga je lotil vsemogočni Donald Trump, prav tisti, o katerem smo se v naših krajih nekoč hvalili, da je slovenski zet.

Leon XIV. je, če prav premislimo, že čisto od začetka svojega pontifikata govoril o miru, pa se je sprva zdelo, da bolj iz teoloških razlogov. Ko je mir poudaril ob Trumpovih ofenzivah po svetu, najprej v Karibih, potem na Jutrovem, je vrhovni poglavar katoliškega sveta postal moteč element za vsemogočnega in oholega ameriškega predsednika.

Trump se je odločil podrediti ves svet, še posebej pa Evropo, od koder izhaja. Udaril je po Prevostu, kakor da je njegov podrejeni državljan. Papež Leon, ki je bil doslej zadržan, tih in za svet zunaj cerkve komaj opazen, se je v istem hipu spremenil v junaka množic, ki jim je šel Trump že prej na jetra. Ko je rekel, da se ne bo pogovarjal s Trumpom, ko vendar v Afriki širi evangelij, je Prevost nehal biti skromni božji služabnik, kakor se je vrhovni poglavar katolikov poskusil cerkvenemu občestvu predstavljati prej.

Ko mu je oholo očital, da niti papež ne bi bil, če Trump ne bi bil predsednik ZDA, se je vsemogočni predsednik zameril šestdesetim milijonom ameriških katolikov. Vsem potomcem Ircev, Poljakov, Italijanov, pa tudi drugim, tudi nekaj Slovencev je zraven, ki so doslej podpirali skrajno konservativnega republikanskega šefa, zdaj pa se mu utegnejo maščevati na jesenskih vmesnih volitvah.

KOROŠKI FOKUS: Čas je za uradno opravičilo Avstrije

Fri, 24 Apr 2026 06:33:21 GMT

Incident na Peršmanovi domačiji pri Železni Kapli na južnem Koroškem 27. julija lani, ko je avstrijska policija nasilno vdrla v antifašistični tabor in nato še v tamkajšnji muzej, ki dokumentira oboroženi upor koroških Slovencev proti nacizmu na Koroškem, še naprej zaposluje avstrijska sodišča. In čeprav se kopičijo dokazi, da sta policija in okrajno glavarstvo v Velikovcu pri nasilni raciji večkrat presegla zakonsko določene pristojnosti, je poseg oblasti za odgovorne še zmeraj brez posledic. Prav tako še vedno ni uradnega opravičila Avstrije, ki ga z vso pravico pričakuje slovenska manjšina na Koroškem.

Toliko bolj, ker je po posebni komisiji avstrijskega ministrstva za notranje zadeve, ki je že oktobra lani ugotovila, da je bila racija na kraju, kjer so nacisti leta 1945 umorili enajst članov dveh slovenskih družin, v več pogledih nezakonita in nesorazmerna, pretekli teden še upravno sodišče v Celovcu razsodilo, da je bilo tudi ugotavljanje identitete udeležencev antifašističnega tabora nezakonito. Sodišče v Celovcu je presojalo na podlagi pritožbe ene od udeleženk tabora, ki se je pritožila zaradi ugotavljanja identitete. Njo je policija namreč pozvala, naj pokaže osebni dokument, kar je tudi storila, čeprav organi javne varnosti identiteto lahko preverijo le, če je oseba - tako sodišče v razsodbi - »zalotena pri dejanju ali takoj zatem verodostojno obdolžena storitve dejanja ali zasačena s predmeti, ki kažejo na njeno vpletenost v dejanje«. V omenjenem primeru pa ni šlo za to, poleg tega ženska ni bila obtožena kršitve zakona o varstvu narave, zakona o kampiranju ali deželnega zakona o varnosti, je še navedlo sodišče.

Društvo Peršman in z njim slovenska manjšina se je na odločitev sodišča odzvalo z olajšanjem, saj gre za prvo sodno odločbo, ki je izrecno opredelila nezakonitost tega ukrepa. Sodba je tudi pomemben korak v pravni obravnavi policijske intervencije ter potrjuje tudi ključno ugotovitev posebne preiskovalne komisije, da je bila policijska akcija v več pogledih nezakonita in nesorazmerna.

Sodišče je še ugotovilo, kdo je odgovoren za nezakonito ugotavljanje identitete, namreč okrajno glavarstvo Velikovec, kar bo nedvomno pomembno vplivalo na nadaljnjo pravno in politično obravnavo dogodkov julija lani. Tudi zato, ker je sodišče v Celovcu odločilo šele o prvi od treh pritožb zoper policijske ukrepe na Peršmanovi domačiji, tako da je pričakovati, da bo tudi v obeh preostalih primerih razsodilo enako.

Čeprav je od incidenta, ki je bil deležen ostrih obsodb tako slovenske manjšine na Koroškem kot tudi Slovenije, minilo že skoraj devet mesecev, se deželnim ter tudi državnim oblastem in politiki v Avstriji očitno ne mudi, da bi zadevo pospešeno pripeljale h koncu. Ta pa nedvoumno vključuje tudi konkretne posledice za osebe, odgovorne za incident, ter uradno opravičilo dežele Koroške in Republike Avstrije udeležencem antifašističnega tabora, društvu Peršmanov muzej in tudi slovenski manjšini, ki ostro zavrača trditev notranjega ministra Gerharda Karnerja, češ da nezakonita in nesorazmerna racija ni bila usmerjena proti slovenski skupnosti ali spominskemu muzeju na Peršmanovi domačiji.

Najnovejša razsodba sodišča v Celovcu, da je bilo tudi preverjanje identitete udeležencev antifašističnega tabora nezakonito, naj bi bil razlog več, da avstrijske in deželne oblasti končno ukrepajo proti odgovornim, ki jih posebno poročilo notranjega ministrstva celo konkretno omenja. Gre za namestnika vodje koroškega deželnega urada za zaščito ustave in boj proti ekstremizmu, ki začasno dela na drugem delovnem mestu, za glavarja (dvojezičnega) okraja Velikovec, ki bi moral takoj ustaviti nezakonito policijsko racijo, česar pa ni storil, ter za vodjo izpostave zveznega urada za tujce in azil na Koroškem. Proti vsem trem sta sicer bila sprožena disciplinski postopek in proučitev morebitnih sankcij, toda doslej brez vsakršnih posledic.

Vsekakor pa je skrajni čas, da bi se avstrijske oblasti oz. zvezna in deželna politika končno opravičili slovenski manjšini, udeležencem tabora in vodstvu muzeja. Incident pri Peršmanu namreč ni samo travmatiziral in boleče prizadel slovensko manjšino kot skupnost, ampak je tudi občutno obremenil odnose dežele Koroške oziroma Republike Avstrije s sosedo Slovenijo.

NOGOMET: Italija je postala nogometni odpad Evrope

Tue, 21 Apr 2026 15:00:00 GMT

Od tekme med Italijo ter Bosno in Hercegovino za eno zadnjih vozovnic za svetovno nogometno prvenstvo v Kanadi, Mehiki in ZDA je minil skoraj mesec dni. Prvi teden so se vsi jezili, nogometni laiki so odkrili pojme »nogomet«, »Gravina« in »Gattuso«, potem pa se je vse vrnilo v neko leno rutino. Volitve za novo vodstvo italijanske nogometne zveze bodo na sporedu šele junija, ko bo marsikdo že pozabil na vse, kar se je zgodilo. Nenazadnje je to tretji zaporedni mundial, na katerega se Italija ni kvalificirala. Zadnji dve svetovni prvenstvi, na katerih je nastopila, sta bili zanjo popolni polomiji. Se še kdo spominja, kako se je zdelo, da sta Nova Zelandija in Kostarika postali Pelejeva Brazilija? Jaz bi tudi raje pozabil.

Vmes se je zgodilo nekaj čudežev na evropski ravni. Leta 2012 se je Italija uvrstila v finale, leta 2016 je izpadla v četrtfinalu po turnirju, kjer takšnega rezultata ni bilo pričakovati - Conte je tudi takrat iz povprečnih igralcev naredil stroje -, leta 2021 je Mancinijeva Italija, spet bolj ali manj nepričakovano, zmagala. Tri leta pozneje smo se vrnili na »business as usual«, ko je Italija skoraj izpadla v prvi fazi, nato pa le izpadla v osmini finala proti Švici, ki tudi ni več tisto, kar je nekoč bila.

Ta evropska prvenstva so bili mali čudeži, tiste Italije so vseeno znale dokazati piko več kot to, kar videvamo po navadi. Z enim igralcem v boljši formi se je dalo zakrpati druge probleme. O težavah italijanske reprezentance je spregovoril že marsikdo, o značaju igralcev se ne bom izrekel, ker jih ne poznam. Problem pa je, po moji oceni, drugje.

Seveda, Gattuso je zagrešil več taktičnih napak. Nisem trener, ne vem, kako bi ravnal na njegovem mestu, a če igrata Bastoni in Dimarco za Inter kot učinkovit duo v levi polovici, se mi zdi smotrno, da se ju tako postavi tudi v reprezentanci, ne pa Bastonija na sredino obrambe. A od Gattusa nisem nikoli pričakoval taktičnega odličja, kolikor sem pričakoval motivacijo, voljo in tekmovalnost.

Problem italijanskega nogometa bi lahko povzeli z govoricami okoli načrtov Juventusa za prihodnjo sezono. Govor je namreč o tem, da sanjajo v Turinu o Bernardu Silvi, Alissonu Beckerju in Robertu Lewandowskem. Portugalec, 31 let, Brazilec, 33 let, Poljak, 37 let. Italija je postala nogometni odpad Evrope. Trend je jasen, klubi raje ponudijo kratke pogodbe starim zvezdam, katerim so ravno zapadle pogodbe drugje. Seveda obstajajo izjeme, tudi v mladinskem sektorju pa je vse več klubov, ki delajo več s tujimi mladimi za krajši čas, kot bi (morali) z domačimi. Mladi Italijani, ki se prebijejo skozi vse zapreke, pa so tako dobri, da gredo v tujino. Tonali, Ruggeri, Chiesa, še bi lahko naštevali. Dva od treh naštetih nista igrala proti Bosni, večkrat pa sta dokazala, da lahko spremenita potek tekme. In koliko takih, ki ne bodo nikoli imeli priložnosti v Italiji, je na polotoku?

BRIDGE & ROLL: Namesto komentarja prostaška reklama

Tue, 21 Apr 2026 09:00:00 GMT

Pred tednom dni je bila športna nedelja natrpana z dogodki, ki so me vsi zanimali, in torej nisem imel nobenega problema, da izberem, kaj komentirati. Pravkar minula nedelja pa je bila naravnost prazna. Ja, v redu, Evenepoel je zmagal na dirki Amstel, v Sloveniji so se zaključila važna tekmovanja, rokometni pokal, žensko košarkarsko prvenstvo, ali vse to je v primerjavi s tistim, kar se je zgodilo nedeljo prej, v resnici malo. V bistvu se je edina zanimiva zadeva zgodila v Angliji, kjer je po zmagi Manchester Cityja nad Arsenalom v derbyju kroga prvenstvo postalo mrtvi tek, kot se temu pravi, med tema dvema moštvoma za končno zmago v najprestižnejši nogometni ligi na svetu. Drugače pa se je prav v najbolj popularnem športu na svetu marsikaj že odločilo veliko pred koncem sezone. V Sloveniji je že zmagalo Celje, v Nemčiji Bayern, v Italiji je Inter po domačem porazu Napolija v bistvu že prvak, tako da se konec sezone obeta kaj klavrn.

Zato sem se odločil, da danes pišem o nečem, ki se me osebno dotika, nekaj, kar me posebej žuli, ali o katerem nisem nikoli pisal, ker je neizogibno, da vse skupaj izpade kot ošabna samohvala, čeprav je bistvo problema, ki se ga bom lotil, veliko bolj splošno. Prejšnji teden sem se dva dni mudil v Bergamu, kamor me je povabila skupina navijačev, ki so daljnega leta 1989 v Zagrebu v Domu sportova za časa evropskega prvenstva v košarki izobesili velik transparent, na katerem je pisalo: »Una sola voce, Sergio Tavčar!« (En sam glas, Sergio Tavčar!). Takoj sem hotel izvedeti, kdo sploh so, in odkril, da so to fantje iz Bergama, strastni gledalci mojih prenosov na TV Koper. Šli smo skupaj nekaj pojest in se zelo lepo družili. In zdaj, po tolikih letih, sem bil njihov gost in izkušnja je bila krasna, saj smo se res dobro imeli ob lepih spominih iz tistega časa. Seveda se mi je takoj porodilo vprašanje, kako je sploh mogoče, da je taka zakotna in skromna TV postaja kot naša postala tako popularna, kjerkoli se nas je videlo po Italiji. Sam se nisem nikoli imel za kakega »preroka«. Enostavno sem skušal dobro opraviti svojo obrt in ne težiti nikomur s pompoznimi frazami ali visoko letečimi komentarji, odetimi v pogrošno »filozofijo«. In prav v tem grmu po mojem tiči zajec. V Kopru smo bili tako nepomembni v splošnem okviru velikih televizijskih medijev, da smo lahko nemoteno govorili o tem, kar smo sproti videvali, in smo torej bili v temelju pošteni. Če je bil kdo dober, smo to podčrtali, če pa je bil kdo nesposoben, smo to tudi brez zadržkov povedali. Bili smo torej »pravi« in iskreni. Bili smo zato nekaj, kar je danes nemogoče biti. Ali, bolje povedano, bili smo nekaj, kar danes nihče več noče biti, ker, če bi to bil, bi to neposredno ogrozilo njegov sam poklic in delovno eksistenco.

Z leti je trg športnih televizijskih pravic, predvsem za večje športe in športne prireditve, postal tako neusmiljen in neizprosen, da se vsaka televizijska postaja, ki se do njih dokoplje, čuti dolžno dogodek ali prireditev poveličevati in neskončno hvaliti preko vseh razumljivih meja, samo zato, da pred publiko upraviči visok znesek, ki ga je morala plačati, da je do samega dogodka sploh lahko prišla. Priče smo torej povsem nerealnim in lažno navdušenim komentarjem, ki običajno nimajo nobene veze s tem, kar lahko vsak normalen gledalec vidi na ekranu, in kar lahko presodi z lastnim očesom ob malenkostni uporabi zdravega razuma. V mojem športu, košarki, se skoraj vedno dogaja, da moram utišati komentar in se zanašati na mednarodni ton iz dvorane, ko komentator, ob enostavnem metu iz srednje razdalje po normalnem zaustavljanju, plane v krik: »Joj! Kaj je storil! Kako mu je uspelo!« in jaz seveda začnem rjoveti: »Tepec idiotski! Uprizoril je zaustavljanje in met, eno prvih stvari, ki jih učiš otroke!«. Ali ko zavpije na ves glas vse svoje navdušenje, ko dolgin, popolnoma sam pod nasprotnikovim košem, zabije žogo z vso silo. Hudiča, je dolg in skače! In kaj potem? V čem je to mojstrovina?

Vse, v vseh športih, se danes dogaja po tem kalupu in meni gre na jok, ko vidim, da se je moja obrt spremenila v prostaško reklamo, ki skuša pritegniti nebogljenega gledalca pred ekran. In ko vidim, da kak mlad komentator, ki bi hotel biti normalen, in za katerega mislim, da bi lahko bil dober, čez nekaj časa enostavno ne komentira več. Biti pravi in iskreni je danes greh. In ni mi v tolažbo, če se ljudje nostalgično spominjajo starih časov, ki jih ne bo nikoli več.

POD PREPROGO: Hlapci po izbiri

Mon, 20 Apr 2026 06:30:12 GMT

Odvisnost Evropske unije od ZDA je geostrateška danost, toda hlapčevstvo ni nuja, je politična izbira. Ekonomist Stefano Fassina hlapčevanje pripisuje dejstvu, da so v letih padca berlinskega zidu in razkroja Sovjetske zveze (1989-91) evropski vodilni razredi od ZDA prevzeli ideologijo konca zgodovine, neoliberalne globalizacije in vojaške ekspanzije Nata na vzhod.

ZDA so zavladale svetu po drugi vojni, ko so vojaško, politično in ekonomsko podredile Evropo. V odziv na poskus samostojne francosko-britanske obrambne zveze so leta 1949 ustanovili Nato, instrument vojaško-političnega nadzora nad zahodno in kasneje tudi vzhodno Evropo.

Obstoj Sovjetske zveze, vojaško enakovredne velesile, politično in ekonomsko pa še zdaleč ne, je bil funkcionalen dominiju ZDA. Vso hladno vojno je status quo slonel na ravnovesju jedrskega terorja. Ko je z razkrojem SZ ravnovesje odpadlo, se zgodovina ni končala, nasprotno, sprožili so se konflikti od Balkana do Iraka, Afganistana, Ukrajine in zdaj vsega Bližnjega vzhoda.

Vazalstvo EU se je stopnjevalo. Evropa je proti lastnim interesom sledila Bidnu v ukrajinsko avanturo, molče je sprejela sabotažo Severnega toka in njene težke posledice. S Trumpom se je pogrezanje v hlapčevstvo stopnjevalo: 16. junija 2025 je EU na vrhu G7 v Kanadi klonila ukazu, naj bodo multinacionalke ZDA oproščene globalnega minimalnega davka; teden kasneje so sprejeli diktat o 5 odstotkih BDP za obrambo, z nakupom orožja v ZDA; 27. julija je Trump v svoji škotski rezidenci Ursuli von der Leyen vsilil kapitulacijo v carinski vojni; 18. avgusta so voditelji EU v ovalni pisarni Bele hiše pohlevno poslušali Trumpovo učno uro po srečanju s Putinom na Aljaski; 13. oktobra so v Egiptu ploskali kolonialnemu planu za Gazo in etnično čiščenje Palestine, januarja letos pa ugrabitvi predsednika Venezuele. Giorgia Meloni se je posebej izkazala: ugrabitev Madura je označila za legitimno, ministra Taianija z rdečo Maga čepico pa poslala na zasedanje Odbora za Gazo.

Ni bilo vselej tako. Nekoč je Italija znala biti pokončna. Znan je Craxijev ne Američanom v Sigonelli leta 1985. Leto kasneje sta premier Bettino Craxi in zunanji minister Giulio Andreotti obvestila Muhamarja Gadafija, da ga hoče Ronald Reagan ubiti (operacija El Dorado Canyon). Gadafi je ušel smrti, Reagan je bil na Craxija besen, Italija pa je v brk Natu in ZDA ubranila svoje interese v Libiji in dialog z arabskim svetom sloneč na priznanju pravic Palestincev.

Tisti čas je svetlobna leta daleč. Desnice v EU, zmerne in skrajne, so se povsem podredile Izraelu in trumpizmu. Giorgia Meloni še najbolj, kar se ji zdaj maščuje. Ljudje vidijo posledice Trumpovega divjanja, zato njegovi podrepniki izgubljajo konsenz, kot ga je tudi Melonijin kamerad Orban na Ogrskem. Odtod njeni kozmetični poskusi oddaljevanja (polemika o papežu, vojaški dogovor z Izraelom), ki pa za zdaj nič ne spreminjajo. Minister Crosetto je insceniral patetični sporček glede pristanka dveh letal ZDA v Sigonelli, medtem ko je iz Aviana le v začetku aprila odletelo kar 23 transportnih letal z opremo za vojno v Iranu. Sram jih je, a ostajajo podložni.

Višek podrejenosti sta Italija in EU dosegli ob agresiji na Iran. Zatajili sta vso retoriko o agresorju in žrtvi, s katero so si polnili usta glede Ukrajine. Edini pokončen je ostal Pedro Sanchez. Nemški kancler Friedrich Merz se je v Beli hiši bebasto hihital, ko je Trump zaradi tega psoval Španca. Ni sam. Evropski parlament je zmogel iranske pasdarane razglasiti za teroriste, potem ko so se vselej borili proti sunitskemu terorju in so leta 2014 preprečili, da bi IS zavzel Bagdad.

Absolutna rekorderja klečeplazenja sta Giorgia Meloni in Mark Rutte. Ona je deset dni po izraelsko-ameriški agresiji na Iran pilatovsko izustila, da napada ne podpira, a ga tudi ne obsoja, ker o zadevi še nima jasne slike. Je nima? Kaj pa potem počne na čelu vlade? Sekretar Nata, ki Trumpa ljubeznivo naziva »daddy«, očka, kot so ga morda deklice v Epsteinovem pedofilskem bordelu, pa se je zapisal v zgodovino s trditvijo, da je »Nato platforma za uveljavljanje oblasti ZDA na svetovni ravni.« Hvaležni bi mu morali biti za utrinek resnice, ko ne bi dodal, da se mora zato Nato angažirati v vojni proti Iranu in EU vojaško podpreti ZDA in Izrael.

S takimi voditelji res ni več upanja za to EU. Začeti bo treba vse znova.

PERSPEKTIVE: Avtomobil, simbol prejšnjega stoletja

Sat, 18 Apr 2026 06:30:07 GMT

Dvajseto stoletje je stoletje petroleja in avtomobila, ki sta postala simbola generacije »ekonomskega buma«. Sam sem kot sin tiste generacije sanjal ob gledanju motošporta. Na prelomu med dvajsetim in enaindvajsetim stoletjem smo uživali ob zmagah Schumacherjevega Ferrarija in vragolijah Valentina Rossija in prav tiste otroške sanje so me potem vodile na nadaljnji študijski in delovni poti. Name je imel torej motor na notranje zgorevanje še zelo velik vpliv. Kaj pa na novejše generacije? Razvidno je, da se vloga avtomobila spreminja.

V prvi vrsti je dražji, kot je bil. Po podatkih italijanske Gazzette dello Sport je Volkswagen Golf leta 1974 stal 1.500.000 lir, medtem ko je bila povprečna mesečna plača približno 150.000 lir. Potrebnih je bilo torej približno deset plač. Danes Golf stane okoli 30.000 evrov, medtem ko je povprečna plača okrog 1500 evrov. To pa pomeni dvajset plač, torej dvakrat toliko. Ne poznam vseh razlogov, zakaj je toliko dražji, ampak gotovo ne moremo mimo dejstva, da ima danes povprečen avtomobil več kot petdeset elektronskih krmilnih enot (ECU). Vsaka izmed njih nadzira neko funkcijo: motor in vožnjo, branje cestnih znakov, upravljanje, prepoznavanje pešcev, gretje stolov itd. Vsi ti dodatki seveda stanejo. Pa so tudi nujni?

Ko sem se lani poleti sprehajal po muzeju avtomobila v Turinu, sem si pozorno ogledal prvi del, kjer razstavljeni modeli prikazujejo prehod iz kočije v moderen avtomobil. Opazil sem dve zanimivosti. Prva je elegantna preprostost: štiri kolesa, podvozje, motor, rezervoar za gorivo in volan. Druga pa je skokovit preskok, ki je trajal le nekaj deset let, od prvega avtomobila do avtomobila, ki je dosegal že hitrosti nad sto km/h. »Danes preprost in poceni avtomobil ne obstaja,« sem pomislil. Že najbolj osnovni modeli namreč ponujajo zaslon, merilnik varnostne razdalje ipd.

O tem sem bil prepričan, dokler nisem konec prejšnjega leta obiskal sejma EICMA v Milanu. Tam je čedalje več azijskih proizvajalcev in prav njihova ponudba je zanikala moje prepričanje: prodajali so avtomobile, kot jih poznamo (kompleksne, z izredno razvito elektroniko), a tudi izjemno preprosta vozila, ki niso del našega vsakdana. Dober primer so manjši izredno preprosti in poceni štirikolesni prekucni tovornjaki na električni pogon. Pogonski sklop so sestavljali: majhen zračno hlajen električni motor, baterija in inverter; vse skupaj je bilo privito na podvozje (vsak element posebej, ne da bi skrbeli za pretirano integracijo). Na armaturni plošči v kabini pa so imeli le nekaj gumbov industrijskega izvora. Skratka, druga tehnologija (električni motor namesto motorja na notranje zgorevanje), a popolnoma enaka zasnova kot pri »naših« avtomobilih pred stotimi leti. Takrat sem pomislil: ali smo sami kupci krivi, da avtomobil stane dvakrat več kot v preteklosti?

Vse, kar sem opisal do zdaj, je avtomobil kot prevozno sredstvo. Kaj pa avtomobil kot simbol? V prejšnjem stoletju je bila formula ena simbol tehnološkega razvoja. Danes ni več tako. Čeprav so poskusili uvedbo hibridnih pogonskih sklopov, zanimanje za ta segment (beri pogonske sklope) ni več tako veliko. Danes je »velik cirkus« v prvi vrsti šov in spektakel, ki spet privablja mlade, ampak v drugi obliki. Ne več zaradi ropota motorjev, ampak zaradi ropota na družbenih omrežjih in platformah, kot je Netflix (beri Drive to Survive). Zakaj? Gotovo je tehnologija manj zanimiva zaradi kompleksnosti. V 20. stoletju je pravilnik manj omejeval ideje inženirjev in človeški prispevek je bil mnogo večji. Imena, kot so Chapman, Forghieri, Byrne, Brawn ali Newey, bodo za vedno zaznamovala zlato dobo motošporta. Vse do preloma v 21. stoletje, ko sta čar po mojem mnenju prekinila računalnik in zbiranje ogromne količine podatkov.

Kaj pa bo avtomobil v tem in naslednjem stoletju? Verjetno bo izgubil ves čar in se bo postavila izrazita meja med prevoznim sredstvom (avtonomni avtomobili) in luksuznim simbolom (znamke kot Ferrari, Aston Martin, Bugatti ipd.). Podobno kot s konji, ki so danes le šport za bogatejše ljudi in ne vlečejo več kočij po cestah.

POMISLEKI: Trump in Putin sta izgubila Orbana

Fri, 17 Apr 2026 06:00:53 GMT

Na evropski skrajni desnici so se zatresla tla. Potres se je zgodil, takega vsaj na nekaterih evropskih dvorih iz Orbanove rodbine niso pričakovali. Čez noč se je podrlo kraljestvo Viktorja Orbana, vladarja nad vladarji, ki je Madžarsko prav zares naredil veliko. V mejah nekdanje velike Madžarske pred trianonsko pogodbo jo je risal in upodabljal na vse načine, tudi v kamnu in bronu, tudi naše Prekmurje je imel narisano po svoje. Tako imeniten in obetaven je bil, da so ga pred volitvami podpirali v Moskvi in v Washingtonu, celo obiskovali so ga tik pred glasovanjem.

Veliki načrti so bili v igri, kadar se je kjerkoli pojavil Viktor Orban. Tudi v Sloveniji je bil sila cenjen, na kongresih sestrske stranke SDS je večkrat sedel v prvi vrsti in vihtel zastavico stranke, ki ima v naših krajih najbolj zveste privržence. Vernike. Tudi Viktor Orban je imel zveste vernike okrog sebe, pa se mu je to nedeljo vse skupaj vseeno podrlo. Še dolgo bo trajalo, da bodo sociologi, politologi in drugi do konca pretuhtali razloge za podrtje Orbanovega gradu.

Mogoče za vsem tiči samo naveličanost po šestnajstih letih vladanja, morda zasičenost ob poslušanju vedno istih besed in obljub, morda vendarle samo gospodarska kriza, ki je ni mogoče prikrivati z govoričenjem. Dejstvo pa je, da je Orbanove ere konec, vsaj za zdaj.

Zastave zdaj vihrajo po drugih gradovih, tistih, ki na zidove rišejo drugačne simbole. Vtis je, kakor da se je Madžarska obrnila čisto na drugo stran. Pa se to seveda nikakor ni zgodilo. Evropski komentarji zvenijo podobno kot nekoč ob poljskih volitvah in spremembah. Ko se je na oblast po obdobju najbolj trde desnice vrnil Donald Tusk, se je zdelo, kakor da je zavladala levica, radikalno levičarski komentatorji so hvalili Tuska kot naprednjaka in levičarja. Pozabili so, da je bil Tusk svojčas voditelj evropske desne sredine, krščanski demokrat je, ki pa je usmerjen evropsko, karkoli že to pomeni v teh burnih časih. Orban je Evropi nasprotoval.

V Budimpešti se je v nedeljo zgodilo, da je Viktorja Orbana, svojega botra in učitelja, odrinil na obrobje, vsaj za nekaj časa tudi v ozadje, njegov mlajši politični klon Peter Magyar. Prej omenjeni Poljak Donald Tusk je v primerjavi z njim skoraj levičar, pa vendar Magyar ta trenutek na Madžarskem nosi zastavo naprednih sil, ki so domnevno porazile nazadnjake, populiste, trdo skrajno desnico. Dve desetletji je korakal z Orbanom, njegova zdaj že nekdanja soproga Judit Varga je bila Orbanova pravosodna ministrica.

Ker na Madžarskem ne poznajo volilnega molka pred volitvami, so somišljeniki in prijatelji hodili bodrit velikega Viktorja do zadnjega dne, na zborovanjih so nastopali z njim, podobno je nekoč Orban nastopal pred našimi volitvami.

Pa mu ne prijatelj Donald Trump ne prijatelj Vladimir Putin nista mogla priigrati zmage. Magyar je dobil tolikšno večino, da bo lahko spreminjal, kar bo hotel, tudi ustavo. Takrat ga bodo navijači najbrž nehali gledati kot velikega zmagovalca nad zlom, opozarjajo poznavalci.

Nekatere stvari se kakopak utegnejo spremeniti, ker je odkorakal Orban. Madžarska vsaj nekaj časa ne bo več grdi raček v bruseljski Evropi, lahko bo črpala evropski denar kot vsi drugi. Ukrajina bo lahko deležna evropskih milijard, vojna se bo lahko spet razplamtela po starih načrtih. Car Putin pa bo izgubil najbolj zvestega zaveznika v Evropski uniji, svojega edinega uspešnega minerja, ki je bil proti Bruslju podobno uspešen tudi za Trumpa.

Ob Putinu in Trumpu je z Orbanovim odhodom s prizorišča oslabljena tudi evropska skrajna desnica, najprej italijanska vladajoča partija, predvsem pa Giorgia Meloni, skupaj sta pisala programe skrajno desnega roba v Evropskem parlamentu. Prizadeta bo francoska opozicijska voditeljica Marine Le Pen, pa še marsikdo od Orbanovih somišljenikov.

Ali bo Peter Magyar res obrnil na glavo madžarsko stvarnost in začrtal novo dobo, ni čisto jasno. Vsekakor z njim prihajajo na vrh nove generacije, nova desnica, ki bo veliko bolj po meri bruseljskih vrhov. Zlasti vesela je doslej zaradi Viktorja Orbana trpeča Ursula von der Leyen, madžarski velikaš ji je pil kri na vsakem koraku. Kako se bo znašla v odnosih z novim budimpeškim vladarjem, ni jasno. Peter Magyar se je učil in kalil v Orbanovi senci, kdaj bo pokazal prave barve, bomo pa še videli.

VOLITVE NA MADŽARSKEM: Procesija avtoritarcev ni prinesla čudeža

Tue, 14 Apr 2026 13:30:00 GMT

Požegnal ga je podpredsednik ZDA JD Vance, italijanski podpredsednik vlade in vodja Lige Matteo Salvini je zanj z odra skandiral »Vik-tor, Vik-tor« (potem ko so opoziciji nasmihajoče se ankete oslabile vnemo, s katero je gospodarica Palače Chigi javno izkazovala prijateljstvo s samodržcem iz Budimpešte), v vrsto so se postavili tudi španski dedič fašizma Santiago Abascal, liderka francoske skrajne desnice Marine Le Pen, šefica nemške skrajne desnice Alice Weidel in še kdo. Če prestopimo meje EU, so pred parlamentarnimi volitvami na Madžarskem svoj »dajmo!« tamkajšnjemu vladarju izrekli tudi za genocid odgovorni izraelski premier Benjamin Netanjahu, argentinski »anarhokapitalistični« predsednik Javier Milei, pisano druščino Orbánovih podpornikov, ki jim avtoritarizem vse prej kot smrdi, naj zaključi ruski predsednik Vladimir Putin. Ni pomagalo. Viktor Orbán je doživel ponižujoč poraz.

Magyar je za zmago prejel veliko čestitk, v marsikateri je bilo zaznati precej večjo stopnjo navdušenja, kot jo navadno odmerijo za tovrstna sporočila. Izjemno kreativnost pa je izkazal vodja SDS Janez Janša: do nedelje tesen Orbánov zaveznik, je včeraj hitel vzpostavljati distanco do donedavnega pajdaša in njegovega Fidesza - novi imperativ je postalo poudarjanje politične sorodnosti z zmagovalno Magyarjevo Tiszo. Hopla!

POD PREPROGO: Trumpov Vietnam

Mon, 13 Apr 2026 07:30:00 GMT

V pasti je naslov številke revije Limes, ki izide danes. V past je padel Donald Trump, ko je sledil Izraelu v noro agresijo na Iran, iz katere se skuša zdaj izviti močno potolčen. Urednik Lucio Caracciolo spominja, da so ZDA po drugi svetovni vojni izgubile vse glavne vojne, v katere so se vpletle. Kljub vojaški premoči so doživeli strateške poraze v Koreji, Vietnamu, Afganistanu, Iraku, Libiji, Siriji, Somaliji in drugod. V najboljšem primeru je bil izid izenačen.

Avantura v Zalivu utegne imeti še težje dolgoročne posledice za zahajajočo globalno velesilo. Čemu se je Trump sploh podal vanjo in si s tem zapravil velik del konsenza baze Maga? V vojno ga je očitno potegnil Benjamin Netanjahu, čeprav ni povsem jasno zakaj. Sum leti na afero Epstein, vezi z Mosadom in verjetnost, da Izrael poseduje dokumente, s katerimi izsiljuje tajkuna.

Je Trump zato moral v vojno? Kaj je želel doseči? Zamenjati režim kot v Caracasu? Pridobiti naftne vire? Ponagajati Kitajski? Morda še sam ne ve, kot ni vedel, kam se podaja, saj ne obvlada zgodovine ne zemljepisa, še najmanj pa kulture in ponosa Perzijcev. Prenesli so težke udarce, ki so še bolj povezali ljudi. Ne v bran klerikalnega režima - s tem bodo slej ko prej sami obračunali -, ampak lastnega obstoja in dostojanstva.

Kljub tisočem žrtev in opustošenju je Iran politični zmagovalec. Kljuboval je premoči največje regijske in največje globalne vojaške velesile, vračal udarec za udarcem, spretno premikal svoje figure na šahovnici. V skrajni sili je aktiviral atomsko bombo, ki ni bila tista - neobstoječa - uranova, ampak zaprtje Hormuške ožine. Z njim je spravil na kolena globalno gospodarstvo, tudi v ZDA. V tekmi, kdo bo dlje kljuboval, je Iran imel več sape.

Groteska z reševanjem sestreljenega pilota je pokazala vso šibkost ZDA. Požgali so 400 milijonov dolarjev in za sabo pustili celo pokopališče uničenih letal in helikopterjev, da so - tako trdijo - rešili vojaka, čigar smrti ali zajetja domača javnost ne bi prenesla. Uradna verzija zgodbe pa je polna protislovij. Iran trdi, da ni šlo za reševanje, ampak za desant na zaloge urana, ki so ga odbili in specialcem zadali hude izgube. Zagonetka kliče po fact checkerjih, da jo razvozlajo.

Kakorkoli že, je tudi ta dogodek botroval premirju. Bo zdržalo? Res je Trump nepredvidljiv, vendar smemo upati da ne toliko, da bi spet sprožil vojno, iz katere se je komajda izvil. Po 60. dnevu od napada 28. februarja bi za nadaljevanje vojne potreboval podporo Kongresa in ni rečeno, da bi jo dobil. Iranu bo v pogajanjih moral nekaj popustiti, pri tem pa bo kajpak razglasil sijajno zmago. Od začetka agresije jo je že sedem ali osemkrat, enkrat več ne bo nič spremenilo.

Zlasti ne spreminja dejstva, da so ZDA poraženke te vojne. Nimajo strategije ne podpore domače javnosti. Sama vojaška premoč ni dovolj in še ta je papirnati tiger: od nepremagljive armade 11 letalonosilk so le štiri operativne. Na največji, Gerald Ford, pove Caracciolo, so morali hliniti okvaro zaradi požara, da so prikrili upor posadke, ki ni hotela v boj zaradi kapric psihopata.

ZDA so zdaj vse bolj osamljene. Sami so šli v vojno, potem pa zaman klicali na pomoč zaveznike. To bo pustilo brazgotine v Natu, v odnosih z Evropo, arabskimi in azijskimi zavezniki. Prava mojstrovina!

Politični zmagovalec je Iran. Preživel je in je zato močnejši. Kljub ruševinam. Videli bomo, ali bo iz pogajanj iztržil preklic sankcij in poravnavo vojne škode. Zagotovo ohranja nadzor nad Hormuzom in bo za plovbo terjal drage pristojbine. Morda se bo zdaj zares lotil izdelave atomske bombe. Kot ve Kim Jong Un, je le bomba jamstvo, da se te nihče ne dotakne.

Strateška zmagovalka je Kitajska, ki stoji v ozadju pakistanske pogajalske pobude. Kot je pred 2500 leti učil modri Lao Tsu, je najboljša zmaga tista, ki jo izboriš brez boja, zaradi napak nasprotnika. Xi Jinping je hvaležen Trumpu.

Kaj pa Izrael? Hotel je tako potolči Iran, da si desetletja ne bi opomogel. A brez ZDA tega sam ne zmore. Ker pa Netanjahu za politično preživetje potrebuje vojno tako kot riba vodo, se je s še večjim besom spravil nad Libanon. Ga bo mednarodna skupnost, ki mu že skoraj tri leta dopušča genocid v Gazi in divjanje po vsem Bližnjem vzhodu, ustavila? Morala bi ga, toda kdo? Trump že ne, evropski podložniki niti. Gorja še ne bo konec, z njim pa Izrael sebi jamo koplje.

PERSPEKTIVE: Nismo samo manjšinci

Sat, 11 Apr 2026 08:20:00 GMT

Prazniki so priložnost, da si vzamemo čas. Že pred veliko nočjo sem dlje časa preživela doma zaradi prehlada, ki sem mu bila sicer hvaležna, da mi je zagotovil premor od vsakodnevnega hitenja, kar mi samo po sebi ne bi uspelo. V očeh drugih je poslabšano zdravstveno stanje zdaleč tehtnejše opravičilo za počitek kot pa samo potreba po njem. V tem času okrevanja tudi nisem bila preveč dosegljiva, ker se mi preprosto ni dalo biti.

Prazniki zame niso napolnjeni z vero, duhom vstajenja ali čim podobnim, temveč z drugačno energijo, ki nas ob teh priložnostih prikliče v sedanjost in spodbudi, da opazujemo in razmislimo o tem, s čimer smo obdani.

Že nekaj časa sicer opazujem to, kar počnem, in se sprašujem, ali me resnično veseli. Najprej sem ugotovila, da sem obdana s senco manjšine: od vezi do dela in nam priljubljenega in neizogibnega prostovoljstva. Dognala sem, da se ukvarjam vedno z enim in istim, vendar v drugačnih oblikah: z našo polpreteklo zgodovino, ki nas še vedno zaznamuje, z rabo jezika, z razumevanjem manjšinske stvarnosti in z njenim razvojem, s spominom in ne nazadnje tudi z nenehno kritiko statusa quo.

Nedavni pogovor na Radiu Trst A o pomlajevanju kadrov znotraj skupnosti je v meni utrdil prepričanje, da počnem to, kar počnem, iz občutka odgovornosti in dolžnosti do manjšine, še pred voljo in angažiranostjo. To se pravi občutek, da moram kot pripadnica manjšine nujno pripomoči k njenemu ohranjanju in razvoju iz dolžnosti do nje, ne glede na to, ali si tega želim ali ne. Prepričanje torej, da dejanja in odločitve čisto vsakega posameznika in posameznice vplivajo na ohranjanje in razvoj skupnosti. Smisel moje biti je torej skupnost, ki ji pripadam, kot da bi bila vanjo ujeta. Se pa sprašujem, kdo sem lahko zunaj nje?

Podobno frustracijo opažam tudi pri drugih, predvsem med mladimi. Zatopljeni smo v ciklično odkrivanje in razglabljanje enega in istega, kar sem splošneje zaobjela v drugem odstavku tega besedila. Ko je pokrajinski odbor SKGZ prejšnji mesec imel v gosteh Niko Kovač, je bilo občinstvo navdušeno nad tem, da se končno razmišlja o nečem, kar ni nujno povezano z manjšino. Kot če bi zaporniku pokazali nebo in mu povedali, da lahko le dočaka svobodo.

Iz česa je še sestavljena naša bit, če od celote odvzamemo manjšinski del? Verjamem, da tudi zaradi tega mladi hrepenijo po tujini ali kraju, ki je bolj ali manj oddaljen od doma - ker omogoči, da živimo sebe zunaj manjšinske organiziranosti in njenega pogojevanja. »Drug kraj« nam ponuja vpogled v možnosti, ki jih lahko živimo, oziroma nam postavlja ogledalo, da v njem vidimo to, kar bi sicer lahko bili.

Kako naj se razvijemo, se učimo in spletamo stike z okoljem, če ne obravnavamo nič drugega kot stanje samih sebe v različnih družbenih in zgodovinskih fazah? Kaj, če proslav ne bi bilo več in bi se spominjali tega, kar je bilo, in teh, ki so bili, recimo z dobrim koncertom ali pa s premišljenim druženjem? Večkrat je odgovor na to: »pa naredi!« in človek resda pomisli, da lahko poskusi uvesti kaj svežega, bolj zdravega. To pa ni naloga člana skupnosti in česa takega verjetno ne bi naredili zaradi tega, »ker smo vedno delali tako« in res ne znamo drugače.

V prej omenjenem radijskem intervjuju, ki je dostopen na spletnem portalu RaiPlaySound pod zavihkom Obzornik, je predsednica Inštituta za slovensko kulturo, Vida Rucli, pojasnila pomen novih društev in novih oblik organiziranosti kot protiutež prevzemanju vodilnih in drugih funkcij znotraj že obstoječih organizacij. Za to potrebujejo ideje, skupino motiviranih in izobraženih ljudi ter ambicijo, kar ne sme biti narodnostno, identitetno in ideološko pogojeno. Zaradi pomanjkanja tega je ustvarjanje česarkoli kakovostnega in revolucionarnega nemogoče.

Sprašujem pa se, kaj bi lahko vsi mi bili, če ne bi bili vezani na manjšino? Ne iščem odgovora, le razmislek. Kje bi ti rada živela? Kaj bi počela? S kom bi se družila? Kaj bi ustvarjala? Kdo bi bila? Utopično ali morda niti ne, dejstvo, da lahko obstajam zunaj manjšine, mi omogoča globok oddih in me opogumlja, da se, prej ali slej, vendarle znebim teh utesnjujočih okovov.

MESTA: Polni hoteli in prazna stanovanja

Fri, 10 Apr 2026 06:30:33 GMT

Trst je sredi nepremičninskega plazu, ki tiho, a vztrajno spodkopava socialne temelje mesta. Paradoks je očiten. V mestu ne manjka stanovanj, a vendar so ta za vse večji del prebivalstva nedosegljiva. Cene nepremičnin in najemnin rastejo bistveno hitreje kot lokalne plače, socialna stiska pa se poglablja v senci turističnega razcveta.

Še pred sedmimi leti je bil Trst na nepremičninskem dnu, danes pa dosega rekordne rasti. Po podatkih portala Immobiliare so se od začetka leta 2019 do pomladi 2026 povprečne prodajne cene v občini zvišale za osupljivih 60 odstotkov. Skok neposredno sovpada z uveljavitvijo mesta na turističnem zemljevidu. Na tisoče stanovanjskih enot je prešlo na platforme za kratkoročni najem, znaten del stanovanj pa je ob obetu rasti vrednosti končal tudi kot parkiran kapital ali kot občasno bivališče tujih kupcev. Trst je postal zanimiv za Avstrijce, Nemce, Madžare, pa tudi Slovence, ki v njem vidimo privlačen drugi dom ob morju. A velik del stanovanj se s tem trajno umakne s trga dolgoročnih bivališč. Kljub več kot 2.600 družinam na čakalnih listah za javno stanovanje je po različnih ocenah v mestu skupaj več kot 10.000 praznih zasebnih stanovanj.

Škarje med stroški bivanja in prihodki gospodinjstev so se močno razprle in se razpirajo še naprej. V istem obdobju, ko so prodajne cene nepremičnin poletele, najemnine pa so zrasle za 40 %, so se nominalne plače v povprečju zvišale za skromnih deset odstotkov, kar ob inflaciji pomeni celo padec dejanske kupne moči. Ker živi v najemu približno tretjina Tržačanov, kar je precej nad italijanskim povprečjem, je trg za povprečnega delavca ali upokojenca postal nedostopen.

Trst ima sicer v rokah izjemno bogastvo - več kot 12.400 neprofitnih stanovanj v lasti zavoda Ater in občine. To je stoletna dediščina, ki bi morala biti ščit proti gentrifikaciji, a je začela pod težo let popuščati. Četrtina teh stanovanj potrebuje nujno prenovo, okoli 1.500 enot pa je povsem praznih, saj so v tako slabem stanju, da po zakonu niso več vseljiva. Ker so najemnine socialno nizke, zavod sam ne zmore zbrati dovolj sredstev za obnovo fonda in ostaja odvisnik od izrednih državnih sredstev.

Posebno poglavje predstavljajo sicer dobro zamišljeni ukrepi italijanske zakonodaje. Po sistemu »dogovorjenih« najemnin »3+2 lastnik« v zameno za najemnino, nižjo od tržne, plača le desetodstotni davek namesto običajnih 21 ali več odstotkov. Dolga leta je bil ta mehanizem učinkovit, a turistični pritisk ga je potisnil čez rob - donosi od kratkoročnega najema so postali tako visoki, da investitorji raje tvegajo z višjo obdavčitvijo, kot pa da bi stanovanje za pet let zaklenili v dogovorjeno najemnino.

Paradoksalno je k stiski prispeval tudi Superbonus 110 %. Energetska prenova je lastnikom dvignila uradno točkovanje stavb in s tem zakonsko dovoljene zgornje meje dogovorjenih najemnin, ne da bi izgubili davčne ugodnosti. Kar je bilo zamišljeno kot okoljski ukrep, se je za marsikaterega najemnika sprevrglo v finančni pritisk. Hkrati se je poglobil razkorak med lepo prenovljenimi objekti, v katerih so pretežno najemna stanovanja, in stavbami, v katerih živijo starejši lastniki, ki si vložka v prenovo niso mogli privoščiti.

Če želi Trst preživeti kot živo mesto, bo treba hitro ukrepati. Najprej je nujno potreben sistematičen program prenove tistih 1.500 »spečih« stanovanj podjetja Ater s stabilnim finančnim virom. Hkrati pa mora mesto postati drznejše pri uporabi praznih prostorov. Prazne palače v starem mestnem jedru bi lahko prednostno preuredili v študentske domove, s čimer bi zmanjšali pritisk študentov na zasebni najemni sektor. Lahko bi spodbujali zadružno povezovanje mladih, ki bi jim občina podelila stavbe v dolgoročno upravljanje pod pogojem, da jih sami postopno obnovijo in v njih bivajo. Mesto lahko tudi aktivno pomaga pri obnovi sosesk, da prepreči propadanje in socialno segregacijo. Seveda pa je potreben tudi politični pogum za obdavčitev stanovanj, ki služijo zgolj kot naložba, za strogo omejevanje licenc za kratkoročni najem in za učinkovit nadzor nad obojim. Brez teh ukrepov bo Trst postal muzej za turiste in naložbena priložnost za vlagatelje - ne pa dom za tiste, ki v njem živijo in delajo.

POMISLEKI: Križev pot po veliki noči

Thu, 09 Apr 2026 07:00:28 GMT

Velika noč je mimo, tudi v Emavs so se sprehodili nekateri, ki so imeli prost ponedeljek, pretežni del sveta pa nadaljuje svoj vsakdan, kakor da praznikov sploh ni bilo. Res so bili nenavadni in raztreseni, povsod po svetu je en sam cirkus, pa žal ne tisti v cirkuški areni in za otroško zabavo. Zmeraj teže srečaš še katerega v vesolju izgubljenega nepopravljivega optimista, ki bi se nasmehnil, z ramen otresel prah in se zazrl nekam naprej, v prihodnost. Pa bi bilo prav prijetno, če bi bilo več optimistov in če bi tudi kaj vplivali na stanje duha tudi v tej naši solzni dolini šentflorjanski.

Ja, vsak dan bolj postajam pesimist, ko spremljam dogajanje v lastni okolici. Pa smo imeli vendar volitve, ki bi lahko pomagale pri iskanju zdrave pameti. Nekam se je izgubila, morda se je zabubila v kakšen kotiček, morda ji je zmanjkalo moči, ko je ugotavljala, da v Butalah nikomur ni pomoči.

Opažam, da se pametni ljudje nič več ne pogovarjajo o politiki, kar je načelno sicer dobro, nehali so celo navijati za tega ali onega. Samo nepoboljšljivi politikanti se še zaganjajo in bevskajo v luno, ki je bila te dni res obilna.

Volitve v Butalah, v solzni dolini šentflorjanski, ki je čisto majhna, komaj opazna, če jo gledate iz širnega sveta, so namreč mimo. Pa se duh, ki je pred volitvami ušel iz steklenice, nikakor noče pomiriti in se vrniti nazaj vanjo, da bi ljudje lahko zaživeli v miru. Borci za poslanska mesta in za visoke plače brez posebno velikega dela se še kar naprej drenjajo in prestavljajo z enega konca na drugega. Po televizijah, ki jih je kot pečka, to po volitvah postaja še bolj jasno kot prej, pa nikakor ne moreš izmeriti, katera se bolj od drugih bliža dnu in vrhuncem vseh neumnosti, se kandidati še kar naprej neusmiljeno zmerjajo. Celo tisti, ki jim je že jasno, da so izgubili in da jih stolček ne čaka več, se šopirijo in napihujejo, fičfiriči pa se delajo tako pametne, da je preudarnemu človeku kar slabo.

Spomniš se časov po osamosvojitvi, ko so se za vrh vendarle potegovali izbranci s te ali one strani. Kar zjokal bi se, ko vidiš, koliko je od tiste kar visoke ravni ostalo po dobrih treh desetletjih. Kaj šele bo, če se nam obeta sedanja pot razvoja zdrave pameti! Se bomo kar pobili med seboj? Ali bomo samo pomagali k poti navzdol po naravni poti? Cel svet nam pomaga drseti v izničenje majhnih in vase zagledanih, kakor smo mi.

Naših butalskih zgod in nezgod svet sploh ne opazi več, še sosedi ne, ki se vsak dan bolj izgubljajo v podobnih zagatah in ugotovitvah, da vrednote izginjajo, norost pa vsak dan bolj prevladuje.

Nikomur več nismo mar, pa naj se še tako napihujemo in naj bomo še tako prepričani, kakor zelo pomembni smo. Svet ima svoje skrbi, za katere pravzaprav komaj še kdo ve, kako jih lahko razrešimo. Kar smo o napredku in zeleni prihodnosti pridigali še ne tako davno, se ta čas že zdi odveč. Rudniki bodo spet poskrbeli za premog, za črn dim, celo nafta utegne postati potratna dobrina. Pa smo bili še ne tako davno tega prepričani, da tudi nafto in plin že pošiljamo v pokoj.

Velika noč je minila. Poklicni verniki, tisti v kutah ali pa v civilu, obojih je zmeraj manj, kar nas lahko celo skrbi zaradi ohranitve jezika majhnega naroda, so svoje delo opravili. Utrujeni so od verskega in še bolj od aktivističnega dela, v predvolilni kampanji so dali vse od sebe, največ so zaslužni, če bodo naposled zmagali tisti, za katere so vodili kampanjo.

Križev pot, ki ga je bilo v gledaliških uprizoritvah, kakor je na Slovenskem posebej cenjeni škofjeloški pasijon, zanimivo in skoraj pretresljivo videti, privabil je izjemno veliko gledalcev, se kljub velikonočni nedelji in vstajenju za konec praznikov v naših krajih še kar nadaljuje. Tudi po svetu pravzaprav. Rakete letijo na eno in na drugo stran, ljudje umirajo, pa pri tem nihče več ne omenja tistih, ki že štiri leta padajo na ukrajinski fronti, tudi umirajočih v Gazi se komaj še kdo spomni. Še na desetine drugih vojn je, ki jih nikoli ne omenjamo. Skrbi nas, ali bo zmogla nafta skozi ožino pri skrajno bogatih emiratih.

Z veliko nočjo se svet še bolj ustavlja, kot se je prej, po ruskem obračunu z Ukrajino in po ameriškem obračunu z Iranom, ki ga je sprožil Izrael. Križev pot pa se nadaljuje, začenja se še enkrat. Na Jutrovem so se začele vse tri monoteistične religije, morda se iz sedanje morije porodi še katera.