Kultura

Prepuščeni smo nemilosti auto-tuna

Fri, 31 Jul 2026 09:30:00 GMT

Ameriška indie pop skupina The Strokes nam ponuja novo glasbo. Bend je namreč prejšnji teden izdal svojo sedmo studijsko ploščo Reality Awaits. Nanjo so oboževalci morali čakati dolgih šest let, saj so Strokes prejšnjo, The New Abnormal, posneli leta 2020.

Skupino The Strokes so proti koncu devetdesetih ustanovili pevec Julian Casablancas, kitarist Nick Valensi in bobnar Fabrizio Moretti. Kmalu sta se jim pridružila še basist Nikolai Fraiture in kitarist Albert Hammond Jr., leta 2001 pa je zagledal luč prvenec Is This It. Bend je na začetku novega tisočletja vodil glasbeno gibanje prerojenega indie in garažnega roka. Njegov sound se je s tretjo ploščo First Impressions of Earth začel približevati glasbi iz osemdesetih let, v naslednjih izdelkih pa je glasbena žilica Casablancasa in ostalih počasi usihala. Kratka plošča Future Present Past je s sabo prinašala upanje, da še ni vsega konec, album The New Abnormal pa je to tudi potrdil. Revival glasbe iz osemdesetih je še vedno bil prisoten, ni pa bil več moteče predominanten. Nato spet dolga pavza, nekaj glasbenih turnej in snemanje novih komadov, ki se je sicer začelo že leta 2022. Skupina je že od nekdaj bila kar počasna pri ustvarjanju novih skladb. Casablancas se je v zadnjih letih posvetil stranskemu glasbenemu projektu The Voidz. O daljših pavzah skupine The Strokes pa je v nekem intervjuju povedal: »Pred leti smo zašli v nek začaran krog, ki nas je držal skupaj zgolj zaradi finančnih razlogov, ustvarjalnost skupine pa je bila postavljena na stranski tir. Zato sem prišel do zaključka, da rabim nekaj drugega. Iščem še neraziskane plati glasbe. Če pri tem zaslužim denar, je to v redu, vendar denar ni vse. Ne iščem varnosti ali statusa quo. Če želiš ustvarjati, moraš biti pripravljen na spremembe.«

Spremembe torej. Pred leti sem o Casablancasu zapisal, da je po mojem mnenju eden boljših pevcev novega tisočletja. V novem albumu Reality Awaits pa se pevec veliko poslužuje samodejnega uglaševanja, tako imenovanega auto-tuna. Preprosto povedano gre za algoritem za korekcijo višine tona glasu. Skoraj vsaka sodobna produkcija uporablja samodejno uglaševanje, v večini primerov pa je to za poslušalca neslišen učinek. Če pa zvočni signal preveč spremenimo, je končni rezultat podoben robotskemu glasu. In ravno ta stilski element je v novem ploščku značilen, skoraj v vseh komadih. Iz glasbenega vidika so pesmi zanimive: Going Shopping in Going to Babble On spominjata na starejše uspešnice, Liar’s Remorse in Tyrants of the Mellow Moon sta bolj umirjeni in psihedelični. Žal pa poslušalca pri vsakem komadu pritegne pozornost moteč Casablancasov robotski glas.

Dragi Julian, mi smo pripravljeni na spremembe, a za naslednjič bi te prosili, da auto-tune pustiš v predalu!

Reality Awaits

The Strokes

Indie pop

RCA Records, 2026

Palestinski deček ni še videl morja

Thu, 30 Jul 2026 09:30:00 GMT

Khaledovo pričakovanje je na višku. Dvanajstletni palestinski otrok je na izlet v Tel Aviv čakal z neverjetnim navdušenjem, saj se ni še nikoli dotaknil morja. Med Ramallo, kjer deček živi, in Tel Avivom, kjer se razprostirajo ogromne plaže, ki jih je Khaled videl le na slikah in video posnetkih, je pičla ura vožnje, a Palestincem ni dovoljeno, da bi se prosto premikali po zasedenih ozemljih ...

V sklopu tržaške poletne filmske ponudbe bo nocoj ob 21. uri tudi na pobudo združenja Emergency, na velikem platnu Ljudskega vrta zaživel film The Sea (Morje), ki je v prejšnjih mesecih v Izraelu izzval celo vrsto kritik in polemik.

Celovečerec, ki ga je oseminpetdesetletni izraelski režiser Shai Carmeli Pollak posnel na okupiranih palestinskih območjih ob sodelovanju mešane, arabsko-judovske filmske ekipe, je opis navidez čisto navadnega šolskega izleta, ki pa se kmalu spremeni v dramatično zgodbo in celo neverjetno človeško odisejado.

Dvanajstletnemu Khaledu kljub veliki želji, izraelske oblasti ne dovolijo v Tel Aviv. Na mejnem prehodu ga med preverjanjem dokumentov ustavijo in pošljejo domov. Dvanajstletnika prepoved zelo presune. Vztrajno išče očeta, da bi mu zaupal razočaranje, a Rihbi (tako je očetu ime) dela na gradbišču in mu ne uspe odgovoriti. Obupan Khaled se zato odloči, da se kar sam odpravi do Mediterana. Ko očetu postane jasno, kaj se pravzaprav dogaja, se še sam poda za njim ...

Napeta in obenem tenkočutna pripoved, ki v marsičem spominja na italijanski neorealizem, postavlja v središče okrutnega dogajanja v Palestini čisto majhne otroške sanje in neskončno željo po svobodi.

Pollakov celovečerec je v Izraelu lani prejel kar pet nagrad ophir, s katerimi tamkajšnja filmska akademija vsako leto nagradi najboljše domače delo, ki postane nato tudi uradni izraelski kandidat za tujega oskarja. Netanyahujeva vlada je to izbiro označila za sramotno odločitev, češ, da režiser v filmu negativno upodablja izraelske vojake in je nasploh kritičen do lastne države. Kulturni minister Zohar je takoj nato napovedal odpoved denarne podpore najvišjim izraelskim filmskim priznanjem – ophirjem.

The sea (Morje)

Država: Izrael 2025

Režija: Shai Carmeli Pollak

Igrajo: Mohammed Gazawi, Khalifa Natour, Marlene Bajjali in Hila Surjon

»Vedno nas je bilo premalo, prav zato sem se veliko stvari naučila«

Wed, 29 Jul 2026 09:13:00 GMT

Simbolično: prvi intervju v vlogi umetniške vodje Mittelfesta v slovenščini! Agata Tomšič je z navdušenjem sprejela vabilo na razgovor, v katerem je lahko spregovorila v slovenskem jeziku. Doma je namreč iz Izole (letnik 1986), po odhodu na študij v Bologno pa živi v Italiji že 22 let. Zvabil jo je DAMS z univerzitetnim programom posvečenem sodobnemu gledališču. V ta svet si je mlada Izolanka želela, v tem italijanskem svetu, zapisanem sodobni gledališki ustvarjalnosti, se je Agata Tomšič izobrazila.

Združenje Mittelfest jo je izbralo za novo umetniško vodjo čedajskega festivala, funkcijo bo prevzela 1. oktobra. V več kot 30-letni zgodovini festivala, letošnja je bila 35. izvedba, je Agata Tomšič prva Slovenka in prva ženska, kateri so zaupali to nalogo, če odmislimo Mimmo Gallino, ki je bila »samo« organizacijska direktorica.

Kakšen je bil prehod iz Izole v Bologno?

Rojena sem v Izoli, ampak sem se še kot najstnica odločila, da bi želela zastaviti svojo kariero v gledališču. Nekaj časa sem razmišljala, da bi se preselila v Ljubljano. Glede na dejstvo, da sem odrasla v dvojezičnem območju, med drugim sem se šolala na italijanskih šolah, ker so moji starši želeli, da bi se približala tudi drugi kulturi v Sloveniji, sem imela več različnih možnosti. Odločila sem se, da bom šla študirat sodobno gledališče in teatrologijo. Ne na (ljubljansko) akademijo (AGRFT), ampak na DAMS (Discipline delle arti, della musica e dello spettacolo) v Bologno. To zaradi tega, ker sem izvedela, da je bil tovrstni študij prvič uveden prav v Bologni. Rekla sem si, če sem že nameravala na študij v Italijo, naj bo to na zavodu, ki ima največ izkušenj in ki je glede te študijske smeri najpomembnejši.

V tistih letih, med letoma 2005 in 2009, sem poleg študija tudi vzpostavila stike z vsemi skupinami, ki so nekako ustvarile nove jezike in italijansko avantgardno sceno med 80. leti prejšnjega stoletja in letom 2000. Z njimi sem sodelovala, trenirala in sem se počasi začela zanimati tudi za mednarodno gledališče. To je bila zame šola in obenem odkritje jezikov sodobnega gledališča.

Izobrazili ste se za gledališko igralko oziroma za vsestransko gledališčnico, vendar se vse bolj posvečate tudi drugim dejavnostim, na primer režiji in v zadnjem času tudi vodenju gledališč in festivalov.

Res, to pa zato, ker sem začela svojo kariero v neodvisni gledališki skupini, ki sem jo (so)ustanovila leta 2010. Na začetku sva bila dva, počasi je organizacija malo zrasla. Vedno nas je bilo premalo, tako da smo vsi pokrivali več zelo različnih vlog. Prav zato sem se veliko stvari naučila. Tudi menedžerka sem postala, ker nismo imeli dovolj sredstev, da bi si lahko privoščili zunanjo figuro. Leta 2018 smo si omislili festival sodobnega gledališča in od takrat naprej sem se vedno bolj ukvarjala z iskanjem sredstev, javnih in zasebnih ter z vzpostavljanjem mednarodnih odnosov, s kreiranjem novih vezi, organiziranjem koprodukcij, na začetku kot umetnica, potem sem vse te povezave nekako preselila v program svojega festivala. Naučila sem se ob delu in z delom, na punkovski način, bi lahko rekla, »do it yourself«.

Celoten intervju preberite v sredinem Primorskem dnevniku.

Zahvala Pediniju in dobrodošlica novi umetniški vodji Agati Tomšič

Tue, 28 Jul 2026 10:15:00 GMT

Zahvalna tablica dosedanjemu direktorju in dobrodošlica novi umetniški vodji: zaključna tiskovna konferenca, tradicionalno namenjena obračunu festivala, je tokrat dobila nekoliko slovesnejši značaj.

Predsednik združenja Mittelfest Toni Capuozzo, ki je to obveznost prevzel pred nekaj meseci, je vodil srečanje z novinarji dokaj neformalno. Uvedel ga je s predajo Giacomu Pediniju, ki je šest let umetniško usmerjal festival, z zahvalnim stavkom vgravirano metalno tablico. Ob dosedanjem oziroma že nekdanjem direktorju je že sedela Agata Tomšič, ki je prevladala na razpisu. Nanj se je prijavilo kar 43 kandidatov, vendar je prav Tomšič s priloženim triletnim programom najbolj zadostila postavljenim kriterijem. Uradno bo mesto umetniške vodje Mittelfesta prevzela prvega oktobra.

S finančnega vidika Mittelfest 2026 ne odstopa od bilanc prejšnjih izvedb, je skoraj mimogrede povedal Capuozzo. Poudaril pa je, da je glede kakovosti predstavljenih projektov festival pod Pedinijevim vodstvom dosegel visoko raven, katero gre ubraniti.

Pedinijevi osnovni nalogi na sklepni tiskovni konferenci sta bili dve: najprej zahvala vsem, tistim, ki so mu pred šestimi leti zaupali umetniško vodstvo festivala, ki je tedaj obhajal 30-letnico, in pa, še posebej, vsem, ki so mu omogočili, da je zastavljeni program iz leta v leto tudi uresničil. Upravno-tehnična ekipa je nadvse učinkovita in s požrtvovalnostjo opravlja svoje delo, je bilo rečeno, pohvalo in zahvalo pa so si prislužile tudi »zunanje službe«, kot je npr. tiskovni urad. Potem pa še vsaj kratek obračun šestih festivalov. Najbolj je Pedini ponosen na uvedbo festivala za mlade umetnike, Mittelyoung, katerega udeleženci se kasneje vračajo na osrednji festival z novimi, svežimi zamislimi.

Po Pedinijevem mnenju je tudi pomembno s posebnimi projekti razširiti izbor prizorišč. Za letošnjo najbolj posrečeno pobudo, ki je med drugim radostno povezala umetnost z ljudskostjo, so organizatorji navedli Barricov projekt Dvoriščne Traviate, ki je zaživela na prostranem dvorišču vinarskega podjetja Zorzetig.

Ne prihaja v neznano

Agata Tomšič, kot je povedala, ne prihaja v neznano. V zadnjih letih se je večkrat iz Emilije - Romagne, kjer živi že 22 let, rada preko Čedada vračala v svoje domače kraje, v Izolo. Tudi pred uradno razglasitvijo njenega imenovanja, zanj so pravzaprav že vsi vedeli, je skoraj dva tedna preživela na festivalu. Gledala je, poslušala, se pogovarjala, skratka skušala je nabrati čim več informacij iz prve roke, se poglobiti v predstavljeni program, ustvariti si osebno sliko o Mittelfestu.

Imenovanje, tako je večkrat poudarila, doživlja kot veliko odgovornost in poklicni izziv. Približati umetnost čim širšemu krogu ljudi: to so njene sanje, utopija, ki jo vodi od začetka njene poklicne poti. Gesla, tematike, ki bo zaznamovala Mittelfest 2027, še ni izbrala, počakati bo treba na jesen, potem ko se bo njen triletni mandat tudi dejansko začel.

Slovenska skupina Duplina slavila na Mittelyoungu

Fri, 24 Jul 2026 14:09:56 GMT

Po številu dogodkov je glasba nesporna kraljica Mittelfesta. Gre za zelo različne glasbene predstave, kar se ne nanaša samo na žanre, ampak tudi na izhodiščne koncepte. Največ glasbenih dogodkov se bo zvrstilo v centralnem in zaključnem delu čedajskega festivala.

Med značilnosti glasbenih dogodkov sodi kontaminacija v najrazličnejših možnostih. Kot se je izkazalo tudi na prejšnjih izvedbah festivala, je še vedno priljubljeno sodobno branje ljudskih motivov oziroma njihova predelava v modernejše skladbe.

Na to pot je stopila tudi slovenska skupina Duplina, ki je pravzaprav duo, saj ga sestavljata Jonas Leon Tomšič Jacobs (glas in harmonika) in Gorazd Grčar Kurent (glas, banjo in kitara). Duo črpa navdih iz slovenske ljudske tradicije, vendar si člana sama pišeta tekste in glasbo, ki jo tudi priredita.

Skupina Duplina se je prijavila na festival, namenjen mladim ustvarjalcem Mittelyoung, in je zmagala v kategoriji glasbe. S tem si je tudi prislužila možnost za nastop na osrednjem festivalu. Mlada žirija je presodila, da je pristop dua izviren in iskren. Žirijo in občinstvo je prepričal s programom, sestavljenim iz bolj razmišljujočih skladb in veselejših melodij.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.

Bo to zadnja plošča neutrudnih Stonesov?

Fri, 24 Jul 2026 09:30:48 GMT

Angleške legende Rolling Stones imajo nove komade za vas! Po nekaterih ocenah najboljša rok skupina vseh časov je namreč pred dvema tednoma izdala novo ploščo z naslovom Foreign Tongues.

Glasbenih skupin, ki so svojo kariero začele v šestdesetih letih, je danes malo. Na sceni so še redki »dinozavri«, ki že leta ne snemajo novih plošč, nekateri izmed njih pa še vedno vztrajajo na odru. Stonsi so tudi tokrat izjema. Jagger in njegovi nam že več kot šestdeset let neutrudno ponujajo novo glasbo. Na nov plošček smo tokrat morali čakati le tri leta, saj je bend leta 2023 izdal album Hackney Diamonds.

Foreign Tongues je izšel s pomočjo glasbene velikanke Polydor Records. V novem albumu je štirinajst pesmi, traja pa malo več kot eno uro. Z izidom novega ploščka se je ponovno pojavil zimzeleni glasbeni dvoboj s skupino The Beatles. Ta je namreč do danes bila rekorderka s kar petnajstimi ploščami, ki so se povzpele na prvo mesto angleških uradnih glasbenih lestvic. Stonsi pa so z albumom Foreign Tongues rekord izenačili.

Marsikdo je o prihodu novega ploščka Stonsov govoril že na začetku prejšnjega leta. Septembra pa je kitarist Ronnie Wood govorice potrdil v nekem intervjuju in najavil, da bo letos res zagledal luč sveta nov album.

Prvi single so »rokerski dedci« izdali aprila in to s posebno marketinško potezo. Rough And Twisted so namreč natisnili v borih tisočih izvodih in to s psevdonimom The Cockroaches. Vinilke so bile na voljo le v nekaterih izbranih ploščarnah. Gre za izreden delta bluz rok komad, v tipičnem Stones stilu. Maja je nato izšel prvi »uradni« single In The Stars, prijetna rok skladba. Junija je prišla na vrsto balada Jealous Lover in še daljša pesem Divine Intervention.

Na novi plošči imamo tudi tokrat kup gostov. Poleg članov prvotne zasedbe in to so seveda Mick Jagger, Keith Richard in Ronnie Wood, so tokrat sodelovali tudi znameniti Sir Paul McCartney, pevec skupine The Cure Robert Smith, Bruno Mars, bobnar skupine Red Hot Chili Peppers Chad Smith, Steve Winwood in še bi lahko našteval.

Foreign Tongues je že drugi plošček, ki je izšel po smrti bobnarja Charlieja Wattsa. Nekateri komadi so sicer nastali med snemanjem prejšnjega Hackney Diamonds, dva pa še prej. Wattsovim bobnom lahko tako prisluhnemo v pesmih Hit Me In The Head in Bad Luck Hideway. V večini preostalih komadov sedi za bobni ameriški glasbenik Steve Jordan (že član skupin The Blues Brothers in John Mayer Trio), ki ga je sam Watts določil za svojega naslednika. Stonsi so se tudi tokrat odločili za nekaj priredb, in sicer so se poklonili pokojni pevki Amy Winehouse v pesmi You Know I’m No Good ter svojemu idolu Chucku Berryju s komadom Beautiful Delilah.

Bo Foreign Tongues zadnja plošča Stonesov? Kdo ve. Če pa bo, bo to idealen labodji spev.

Foreign Tongues

Rolling Stones

Rokenrol, bluz rok

Polydor Records, 2026

V Sarajevu tudi film Kozmonavti

Thu, 23 Jul 2026 15:22:00 GMT

V tekmovalnih programih 32. Sarajevskega filmskega festivala se bo za srce Sarajeva potegovalo 51 filmov, med njimi tudi slovenski film Vse, kar je narobe s tabo režiserke Urše Menart. Izven konkurence bodo prikazali dokumentarni film ceste Yugo gre v Ameriko Filipa Grujića in Alekse Borkovića, ki ga bodo v BiH prikazali premierno. V tekmi za srce Sarajeva za celovečerni dokumentarni film sta med drugim tudi slovenski dokumentarec Ko pridem ven v režiji Metoda Pevca ter slovenska manjšinska koprodukcija Planina Biljane Tutorov in Petra Glomazića. V kategoriji kratkih igranih filmov se za srce Sarajeva poteguje tudi slovenski kratki animirani film Kozmonavti Lea Černica, je objavljeno na festivalski spletni strani.

V štirih tekmovalnih programih - celovečerni igrani filmi, celovečerni in kratki dokumentarni filmi, kratki igrani filmi ter študentski kratki filmi - bo imelo 21 filmov v Sarajevu svetovno premiero, šest mednarodno, eden evropsko, 23 pa regionalno premiero. Letos si je selekcijska ekipa pod vodstvom kreativne direktorice Sarajevskega filmskega festivala Izete Građević ogledala 1215 filmov: 210 celovečernih igranih, 305 dokumentarnih in 700 kratkih igranih filmov ter študentskih kratkih filmov. Poleg slovenskega celovečernega filma Vse, kar je narobe s tabo režiserke Menart se za srce Sarajeva v tekmovalnem programu celovečernih igranih filmov potegujejo še slovenske manjšinske koprodukcije Male stvari Zvonimirja Jurića, Skejtanje ni za punce makedonske režiserke Dine Duma, 17 makedonske režiserke Kosare Mitić ter Sramota in denar kosovskega režiserja Visarja Morine.

V tekmi za srce Sarajeva v tej kategoriji so še film Dua kosovske režiserke Blerte Basholli, Everytime avstrijske režiserke Sandre Wollner, Vzporedna vloga gruzijske režiserke Ane Urušadze in Ne sodiš sem romunskega režiserja Florina Serbana. Tataragićeva je izpostavila, da omenjenih devet filmov ponuja bogato panoramo sodobne regionalne kinematografije, ki sega od intimnih družinskih dram in zgodb o odraščanju do socialnega realizma ter formalno drznih avtorskih del.

»Dejstvo, da se pod šest od devetih filmov podpisujejo režiserke, ne priča le o umetniški raznolikosti letošnjega programa, temveč tudi o vse močnejšem in raznolikem avtorskem glasu, ki oblikuje prihodnost regionalne kinematografije,« je še dodala. Nagrada srce Sarajeva za najboljši celovečerni igrani film je vredna 16.000 evrov, za najboljšo režijo 10.000, za najboljšega igralca in igralko pa po 2500 evrov. 32. Sarajevski filmski festival bo od 14. do 21. avgusta.

Prodali že več kot 5000 kart za Boba Dylana

Thu, 23 Jul 2026 14:05:43 GMT

Včeraj dopoldne se je začela redna prodaja vstopnic za koncert legendarnega Boba Dylana, ki bo 9. novembra 2026 nastopil v Areni Stožice. Odziv občinstva je izjemen – v prvih urah je bilo prodanih že več kot 5000 vstopnic. Organizatorji Vigna Kolektiv in KODA Events so nad zanimanjem navdušeni, vendar nad odzivom niso presenečeni.

»Izjemno smo veseli in navdušeni nad odzivom občinstva. Gre za projekt, ki nam veliko pomeni, in resnično smo veseli, da se je toliko ljubiteljev glasbe odločilo biti del tega nepozabnega večera. Hkrati pa nas velik interes ne preseneča. Bob Dylan ni zgolj glasbenik, je ena največjih in najvplivnejših osebnosti sodobne kulture, umetnik, ki je zaznamoval sodobno družbo in s svojim delom spremenil zgodovino popularne glasbe,« sporočajo organizatorji.

Bob Dylan, Nobelov nagrajenec za književnost, avtor brezčasnih skladb, kot so Forever Young, Blowin' in the Wind, Like a Rolling Stonein The Times They Are A-Changin', že več kot šest desetletij ostaja sinonim za umetniško integriteto, neprestano ustvarjalno radovednost in nepredvidljivost. Njegovi koncerti so danes redka in dragocena priložnost, da občinstvo v živo doživi enega zadnjih velikih arhitektov moderne glasbe. Organizatorji zato pozivajo vse, ki si želijo doživeti ta zgodovinski koncertni večer, da si svoje vstopnice zagotovijo čim prej. Bob Dylan se v Slovenijo vrača po enajstih letih v okviru svoje odmevne turneje Rough and Rowdy Ways Tour, ki jo kritiki po svetu opisujejo kot eno njegovih najmočnejših koncertnih obdobij zadnjih let. Vstopnice so še na voljo na tej povezavi.

Psihološki triler sredi Trsta

Thu, 23 Jul 2026 09:30:00 GMT

Posnet v celoti v Trstu med Starim pristaniščem, Borznim trgom, Cavano, v dneh Barcolane ob soncu in domači burji, je najnovejši celovečerec režiserja Stefana Mordinija La lezione filmska predelava istoimenskega romana pisatelja Marca Franzosa.

Tako kot že v knjigi je tudi na velikem platnu osrednja protagonistka Elisabetta, mlada in prizadevna tržaška odvetnica, ki je uspešno zagovarjala karizmatičnega univerzitetnega profesorja. Angelo Walder, tako je docentu ime, je bil obtožen spolnega nasilja, a ženska, ki ga je prijavila organom pregona, se je v določenem trenutku premislila in umaknila tožbo. Walder pa se je po nekaj mesecih tišine spet obrnil na odvetnico, saj se je odločil, da bo po novem vložil tožbo zoper univerzo. Po njegovi vrnitvi na vseučilišče ga namreč kolegi prezirajo in tudi vse njegovo akademsko delo postaja karseda marginalno.

Istočasno pa se v Elisabettin vsakdan prikrade boleča preteklost, saj jo nekam čudna sekvenca dogodkov in nerazumljivih slučajev ter stalni občutek nedorečene grožnje silijo v prepričanje, da se je v njeno življenje spet vrnil bivši fant. Po prestani pogojni kazni se pravnici zdi, da jo spet išče nekoč nadležni in nasilni partner Daniele, ki je bil obsojen prav zaradi zasledovanja.

Ko postaja meja med realnostjo in domišljijo vse bolj labilna, se Elisabetta odloči, da mora priti resnici do dna, pa četudi se bo zaradi tega morala odpovedati celi vrsti prepričanj in gotovosti, na katere je že dolgo računala.

Ritem in napetost, ki označujeta Franzosov roman je 57-letni toskanski režiser Mordini ob pomoči dobre interpretacije Matilde De Angelis uspel prenesti tudi v film, pa čeprav se psihološki triler v primerjavi z romanom pokaže za bistveno bolj nedoslednega. Pomembno vlogo v delu igra tudi mesto Trst, ki ga je tokrat Mordini predstavil v vlogi enega osrednjih junakov, ne pa kot katerokoli lokacijo.

Film, ki je bil že predstavljen na lanskem rimskem festivalu, bo na ogled v nedeljo, 26. julija, ob 21. uri v sklopu sporeda letnega kina v Ljudskem vrtu v Trstu.

La lezione

Država: Italija, 2025

Režija: Stefano Mordini

Igrajo: Matilda De Angelis, Stefano Accorsi, Marlon Joubert in Eugenio Franceschini

O sv. Frančišku tudi v Dolini

Tue, 21 Jul 2026 08:33:00 GMT

Pred 800 leti, natančneje 3. oktobra 1226, je umrl sv. Frančišek Asiški. Okrogla obletnica je letos povod za številne spominske proslave, ki potekajo po vsej Italiji pod okriljem odbora za proslavljanje osme stoletnice smrti svetnika. Odbor je naklonil pokroviteljstvo tudi trem predstavam na to temo na Tržaškem. Pod skupnim naslovom Kot listje, kot veter skupnost na pot bo danes ob 18. uri na sporedu na Opčinah v Muzeju burje, jutri, 22. julija, ob 21. uri v parku muzeja Winckelmann v Trstu ter v četrtek, 23. julija, ob 18. uri pred župnijsko cerkvijo sv. Urha v Dolini. Slednjo bo spremljala tudi glasba v živo Pihalnega orkestra Breg.

Na vseh treh lokacijah bo italijanski gledališki igralec Antonio Catalano na pesniški način in v sodelovanju z gledalci in lokalnimi prebivalci uprizoril pripovedi o svetnikovem življenju, njegovih razmišljanjih, njegovem pristopu do revnih in zapostavljenih. Predstave se vsebinsko močno navezujejo tudi na teritorij in njegove značilnosti, tako bo na primer današnja uprizoritev v openskem Borariumu posvečena tudi burji.

Za predstavo v Dolini je Antonio Catalano izbral Evangelij, kot ga pripoveduje diplomiran osel. Osel je v tem primeru simbol trpežnosti, skromnosti, preprostosti in je bil revnemu prebivalstvu, ki se je v starih časih stežka prebijalo skozi revščino in življenjske težave, v veliko pomoč; zase skromna in trpežna žival ni zahtevala domala ničesar, bila pa je voljna in ubogljiva in uporabna za vsako delo. Na predprostoru pred vhodom v dolinsko župnijsko cerkev bo Catalano svojo pripoved spletal v pogovor z gledalci, posebno vlogo sogovornika pa je namenil dolinskemu župniku Tomažu Kunaverju.

Poklon Kosovelu je prekinil dež, naslednjič bo na sporedu v Štanjelu

Sat, 18 Jul 2026 11:49:00 GMT

Poletni koncerti na prostem so lahko očarljive izkušnje (predvsem za občinstvo), vendar predstavljajo dve dodatni vrsti tveganja: ozvočenje in vreme. Izvedba projekta Kdo strmi v moje sanje komornega orkestra MuzART na vrtu restavracije Karis na Pesku ni naletela ravno na srečno kombinacijo dejavnikov, saj je koncert malo po začetku prekinil dež. Številno občinstvo si je ob dobrih sestavinah (od prijetne lokacije do glasbenih vsebin in same izvedbe) lahko le ustvarilo vtis o tem originalnem poklonu Srečku Kosovelu, ki bo naslednjič zazvenel 29. avgusta na grajskem dvorišču v Štanjelu.

Projekt se je rodil v Kosovelovem letu (kot znano mineva 100 let od pesnikove smrti) kot skupni načrt štirih občin (Divača, Komen, Hrpelje-Kozina, Sežana), iz katerih prihajajo tudi nekateri člani orkestra, ki temelji sicer na jedru tržaških instrumentalistov. Koncert z recitacijami je doživel premiero junija v Divači, nato je gostoval na festivalu TriesteClassica.

Vsebine povezujejo glasbo Astorja Piazzolle (1921-1992), osnova je njegova tango-opera Maria de Buenos Aires, in verze Srečka Kosovela (1904-1926). Nenavadno kombinacijo je duša projekta, tržaški harmonikar in dirigent Igor Zobin, pojasnil kot sozvočje podobnih energij. V odlomku, ki ga je publika poslušala pred prekinitvijo koncerta zaradi slabega vremena, je koncept že pokazal svojo morda nepričakovano ustreznost, saj gre za dramatiziran koncert, v katerem je dvojezično besedilo vtkano v partituro s stalno navzočnostjo off recitacije in petja Mateje Petelin.

V Portopiccolu bo pela tudi Tinkara Kovač

Sat, 18 Jul 2026 09:52:00 GMT

Nedeljski večer bo v sesljanskem naselju Portopiccolo posvečen ženski umetnosti oziroma pop pevkam, ki bodo jutri od 21. ure zabavale publiko. Music Sisters 2026 je naslov večera, na katerem se bo predstavila vrsta glasbenic, ki so se uveljavile na mednarodni glasbeni sceni.

Med nastopajočimi bo slovenska pevka, flavtistka in skladateljica Tinkara Kovač, ki je Slovenijo zastopala na tekmovanju za Pesem Evrovizije leta 2014. Sodelovala je tudi s škotskim flavtistom in skladateljem Ianom Andersonom, rock pevcem in članom zasedbe Led Zepellin Robertom Plantom in Carlosom Núñezom, enim najpomembnejših izvajalcev keltske in tradicionalne galicijske glasbe. Publiki se bodo predstavile tudi furlanska blues kitaristka Eliana Cargnelutti, ki velja za eno vodilnih izvajalk rock-blues melodij na mednarodni glasbeni sceni, pianistka Brenda Quattrini, ki živi in ustvarja med New Yorkom in Italijo, italijansko-kanadska kantavtorica Ronnie Grace ter tržaška kitaristka in avtorska pevka Marnit. Vstop na koncert je prost.

»V obeh jezikih sem doma, oba čutim kot svoja«

Sat, 18 Jul 2026 09:32:00 GMT

Beograjčanka, sicer hčerka slovenskega očeta, se je v univerzitetnih letih odločila – oziroma so jo »določili« – najprej za študij slovenskega jezika in književnosti, nato za njuno poučevanje. Ob tem je veliko prevajala.

Za začetek osebno vprašanje: je odločitev za študij slovenščine, sicer v začetku v okviru jugoslovanske književnosti, botrovalo dejstvo, da je bil vaš oče po rodu iz Šempasa?

Ne, pravzaprav ne. Ni bila moja odločitev, izbrali so me, ker sem bila edina v skupini študentov jugoslovanske književnosti, ki je znala slovensko. Slovenske knjige sem lahko brala v izvirniku. V tedanjem študijskem programu jugoslovanske književnosti je bil študij slovenskega jezika in književnosti obvezen, trajal je 4 semestre. In ker sem imela visoke ocene, so me avgusta 1965, ko sem zaključevala magistrski študij, celo nagovorili, naj magistriram konec avgusta, da bi v času oddala prošnjo za zaposlitev, ki bi se začela prvega septembra. Potrebovali so asistenta za slovenščino in jaz sem bila primerna, ker sem poznala jezik, brala sem knjige v slovenskem izvirniku in sem že tudi prevajala iz slovenščine v srbščino.

Ob predavanjih ste v Beogradu veliko prevajali.

V tistih letih se je v Beogradu nasploh veliko prevajalo. V 70. letih je obstajala velika založniška hiša Narodna knjiga. S prijateljem Andrejem Inkretom so naju vključili v založniški program kot zunanja urednika z nalogo, da letno predlagava in prevedeva oziroma realizirava prevod treh knjig iz slovenščine v srbščino. Tri knjige na leto za eno samo založniško knjigo. To je bila zlata doba. Prevajali smo razna besedila, ob prozi in poeziji tudi esejistiko, vse.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku

Energija, ki je danes ne zaznamo naokoli

Fri, 17 Jul 2026 09:30:00 GMT

Jack White nikakor ne miruje! Potem ko je leta 2022 v teku nekaj mesecev izdal kar dve plošči (Fear Of The Dawn in Entering Heaven Alive), je nato že dve leti kasneje posnel nov izreden plošček No Name. Danes pa že spet nov album z naslovom Frozen Charlotte in to kot po navadi brez večjih najav in promocije.

John Anthony Gillis, bolje znan z imenom Jack White, je danes živa legenda ameriškega bluz roka. Glasbenik, ki je prejšnji teden praznoval enainpetdeset let, je v svoji tridesetletni glasbeni karieri dosegel v glavnem že skoraj vse, kar se je doseči dalo. S svojo bivšo skupino The White Stripes je v prvih letih novega tisočletja zaslovel na svetovni ravni. Njegov kitarski rif v komadu Seven Nation Army lahko brez skrbi uvrstimo med deset najvažnejših kitarskih rifov vseh časov. Z zasluženim denarjem si je v mestu Nashville, ameriški prestolnici country glasbe, zgradil glasbeni studio in ustanovil založbo Third Man Records, s katero izdaja svoje plošče.

V svoji glasbeni karieri je White sodeloval tudi z vidnimi R&B in rap glasbeniki, kot so Beyoncé, Kanye West in Jay-Z ter se na tak način približal tudi tem glasbenim zvrstem. Ob tem je še naprej igral tudi v drugih glasbenih projektih, kot je bend The Raconteurs, medtem ko je skupina The Dead Weather začasno na premoru.

Pred štirinajstimi leti je začel tudi samostojno kariero s prvencem Blunderbuss. Do danes je izdal osem solo plošč, zadnja Frozen Charlotte pa je izšla prejšnji vikend.

Jack White je junij preživel na daljši evropski turneji, v sklopu katere je nastopil tudi v Lignanu in na zagrebškem mednarodnem festivalu In Music. Če ste, tako kot jaz, med srečneži, ki so bili na enemu izmed dveh koncertov, sem prepričan, da se strinjate z mojo trditvijo, da je to bilo nekaj nepopisnega. White ni le odličen glasbenik in pevec, tu gre za pravega glasbenega guruja, ki poldrugo uro, brez postanka dirigira svoj bend. Pravi glasbeni dirigent. Sinonim za bluz rok na današnji glasbeni sceni! S svojimi kitarami dosega note, ki jih nihče drug ne doseže. Sploh ne potrebuje pompoznih odrskih scenografij ali koreografij, da bi pritegnil pozornost gledalcev. Na ogromnem zagrebškem odru so White in ostali trije člani benda stali na nekaj kvadratnih metrih. Za njimi nekaj plavo-rdečih lučk in skulptura, ki jo je izdelal sam White in je prisotna tudi na platnici novega albuma Frozen Charlotte. To je to.

Medtem ko je prejšnji plošček White posnel skorajda sam, so na novem prisotni isti glasbeniki, s katerimi igra v živo. In to se tudi pozna. V plošči Frozen Charlotte imamo trinajst komadov za malo več kot štirideset minut glasbe. Whiteove kitare so stalno v ospredju. Komadi sprožajo izredno rokersko energijo, ki je danes ne slišimo naokoli. Surov, pristen, skoraj primitiven bluz rok. Kapo dol!

Frozen Charlotte

Jack White

Garažni bluz rok

Third Man Records, 2026

Odisejevi strahovi zvenijo sodobno

Thu, 16 Jul 2026 09:30:40 GMT

Enaindevetdeset snemalnih dni in šest držav, vključno z Italijo, ki jih je britanski, danes v Ameriki živeči režiser Christopher Nolan spremenil v mogočen filmski set.

Odiseja, od danes na ogled v italijanskih in slovenskih filmskih dvoranah, je prav gotovo najbolj pričakovani celovečerec letošnjega leta. Najbrž ne bo najboljše delo petinpetdesetletnega z oskarjem že dvakrat nagrajenega filmarja, pa čeprav se bo po napovedih kritike Nolan spet dokopal do nominacij za najznamenitejšo filmsko nagrado. Mitološki akcijski ep predstavlja enega vidnih filmskih presežkov zadnjih let, ki je angleško-ameriško produkcijo stal več kot 250 milijonov dolarjev.

Po dolgi seriji zgodovinskih in fantasy projektov (Batman Begins, Interstellar, Oppenheimer ...) se je sir Christopher Edward Nolan tokrat lotil najambicioznejšega načrta, epsko zgodovinske zgodbe, ki jo je posnel med Italijo, Grčijo, Marokom, Islandijo in Škotsko. Delo, v katerem nastopajo nekatera izmed najbolj zvenečih imen svetovne filmske scene, kot so Matt Damon, Charlize Theron, Anne Hathaway in Robert Pattison, obnavlja dolgo popotovanje kralja Itake.

Odisej, ki je deset let preživel v trojanski vojni, nato pa še deset let taval po morju na poti k Penelopi in Telemahu, je na tem potovanju srečal marsikoga in marsikaj – Kiklope, morske deklice, bogove, nevihte in podzemni svet. Vsako srečanje tudi v filmu predstavlja mit, pod fantastičnimi prizori pa se skrivajo strahovi, ki zvenijo, kot je opozoril sam režiser Nolan, presenetljivo sodobno. Med temi tudi tematika odhoda in pa vrnitve, ki je vsakič znova bolj zahtevna.

Odiseja je pravzaprav že v izvirni obliki zasnovana kot filmska sestavljanka. Nolan je Homerjev ep poimenoval za izvirno nelinearno pripoved, kar ga neposredno povezuje z njegovim zanimanjem za fragmentirano zgodbo in čas kot silo, ki oblikuje identiteto. Poleg tega ima že v literarnem izvirniku delo ogromen vizualni potencial: Kiklope, Haribdo, podzemni svet, bogove in njihov bes ter izredne nevihte, ki jih je Nolan znal prepričljivo predstaviti tudi na velikem platnu.

Odiseja

Država: Velika Britanija, ZDA 2026

Režija: Christopher Nolan

Igrajo: Matt Damon, Anne Hathaway, Tom Holland, Jan Bernthal, Robert Pattison in Charlize Theron

Na Volčjem gradu o jezikovnih »kontaminacijah«

Wed, 15 Jul 2026 09:31:00 GMT

Na Volčjem Gradu se v petek pričenja SateLIT, druga delavnica prevajanja književnosti iz slovenščine v italijanščino in iz italijanščine v slovenščino. Poleg izobraževanj za študente prevajalstva in prevajalce (ter vse, ki bi se radi izpopolnili v prevajanju) organizatorji pripravljajo še vrsto zanimivih predavanj, koncertov in delavnic, na katere vabijo širšo javnost. SateLIT prireja založba ZTT v sodelovanju s številnimi partnerji.

Udeleženci se bodo zbrali v petek, z delom pa bodo pričeli v soboto, ko se bodo pod vodstvom prevajalke Darje Betocchi in Srečka Fišerja posvetili prevajanju Srečka Kosovela. Delo bo potekalo v dveh skupinah, v vsaki od njih pa je po šest slušateljev. V popoldanskem času bodo na domačiji pri Kovačevih (Volčji Grad 54) stekli dogodki odprti za javnost. Ob 16. uri bosta o izzivih prevajanja Srečka Kosovela spregovorila pesnik in novinar Miha Obit ter rezidentka Sovretovega kabineta Ana Fras. Ob 17. uri bo o povezavi med Kosovelom in Trstom pod naslovom »Joj, človek s srcem, bolje da nisi!« predavala prof. Marija Pirjevec, ob 19. uri pa bo Darja Betocchi predstavila svoj nov knjižni prevod Kosovelove Tragedije na oceanu. Ob 19.30 bo sledil jazz koncert Roka Zalokarja in njegovega tria.

Nedeljski dogodki bodo posvečeni jezikovnim stikom in prepletom v našem prostoru. Ob 15. uri bo na domačiji pri Kovačevih srečanje s pisateljico Catrin Simeth, avtorico prevajanega romana Quanto costa il tempo (založba Vita Activa Nuova). Ob 16. uri bo prof. Marco Stolfo z Univerze v Vidmu spregovoril o statusu furlanskega jezika in o prevajanju v furlanščino. Ob 17. uri sledi predavanje Mateja Šeklija z Univerze v Ljubljani, ki bo predstavil različne jezike, ki jih lahko slišimo po Gorici in njeni okolici. Ob 18. uri pa bo pisatelj, publicist in popotnik Andrea Bellavite (med drugim) spregovoril o čaru dvojine in kako sta Gorici povezani z italijansko Matero. Poskrbljeno bo za tolmačenje v slovenščino oziroma v italijanščino. V vaškem domu bo ob 20.30 še koncert klape Skala Gropada in zaključna fešta.

Nova Gorica se je rodila z »ruskimi« bloki

Wed, 15 Jul 2026 08:37:00 GMT

Umetnine v žepu je zbirka knjižnih žepnic, s katero Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta Znanstveno raziskovalnega središča (ZRC) Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) zapolnjuje eno od vrzeli v razmišljanju, pisanju in branju o umetnostnih spomenikih in prostorih Slovenije ter v njihovem razumevanju. Žepnice (skupaj jih je doslej izšlo devetindvajset) nam ne pripovedujejo le o preteklih časih, temveč skozi predstavitev kulturne in politične zgodovine živo nagovarjajo tudi sedanjost. To niso le znanstvene in strokovne publikacije, posebnost teh knjižic je, da bralce nagovarjajo tudi z zgodbami krajev in ljudi, ki so tako ali drugače povezani z obravnavano temo.

Zgodbe izstopajo tudi v žepnicah, ki sta namenjeni rojstvu in razvoju Nove Gorice in ki sta doživeli drugo, vsebinsko dopolnjeno izjavo. Alenka Di Battista v publikaciji Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici piše o stanovanjski četrti, ki je znana pod imenom “ruski” bloki. V njih se eje rodila in zrasla prva generacija Novogoričanov.

Ista strokovnjakinja skupaj s Katarino Mohar v žepnici Občinska stavba v Novi Gorici predstavlja palačo, ki je bila in je še danes središče upravnega ter političnega dogajanja v mestu na italijansko-slovenski meji. Obe žepnici je oblikoval Andrej Furlan (poskrbel je še za njun prelom), ki je tudi med avtorji lepih fotografij.

V Neuchâtelu nagrada občinstva za kratki animirani film Kozmonavti Lea Černica

Tue, 14 Jul 2026 13:08:00 GMT

Kratki animirani film Kozmonavti režiserja Lea Černica je na mednarodnem festivalu fantastičnega filma Neuchâtel(NIFFF – Neuchâtel International Fantastic Film Festival) v Švici prejeli nagrado občinstva. Režiser je ob prejemu nagrade dejal: »Film je živ medij, ki z vsako projekcijo znova spreminja svojo podobo. Potuje iz dvorane v dvorano, od pogleda do pogleda in od ušes do ušes. Nobena projekcija ni enaka prejšnji, saj jo vsakič soustvarijo novi gledalci. Filmska izkušnja je navsezadnje poseben, skoraj magičen obred, v katerem vsak gledalec s svojim doživljanjem, izkušnjami in čustvi postane soustvarjalec filma. Iskrena hvala občinstvu festivala NIFFF, da je skupaj z nami soustvarilo to filmsko izkušnjo.« Leo Černic je tudi scenarist, glavni animator filma, zanj pa je ustvaril tudi likovno podobo.

Kozmonavti na intergalaktičnem križarjenju za samske osamljene duše hrepenijo po poljubih in dotikih, v iskanju kančka ljubezni sredi vesolja.

Pri filmu sodelujejo še: avtorja glasbe Amos Cappuccio in Andrea Marazzi, montažerka Iva Kraljević, za barvno paleto in ozadja je poskrbela Sara Moschini, oblikovalec zvoka je Samo Jurca. Producentka filma je Tina Smrekar iz produkcijske hiše Finta Film. Koproducenta filma sta Jožko Rutar in David Cej iz produkcijske hiše Staragara.IT (Italija) in RTV Slovenija. Film je nastal s finančno podporo Slovenskega filmskega centra, MIC - Generalnega direktorata za film in avdiovizualno produkcijo, Avdio-vizualnega regijskega sklada Furlanije-Julijske krajine, Ustvarjalne Evrope MEDIA in Re-Act. Prodajni agent filma je Miyu Distribution iz Francije.

Svetovna premiera filma je bila na 76. Berlinalu, od koder so se Kozmonavti vrnili z eno izmed štirih nagrad, ki jih uradna žirija podeljuje filmom v tekmovalnem programu. Tričlanska žirija je film nagradila s kandidaturo za nominacijo za evropsko filmsko nagrado. Na zadnje se je predstavil tudi na svetovno najpomembnejšem filmskem festivalu animacije v Annecyju.

Mednarodni festival fantastičnega filma Neuchâtel (NIFFF – Neuchâtel International Fantastic Film Festival) je eden vodilnih evropskih festivalov, posvečenih fantastičnemu, žanrskemu in domišljijskemu filmu. Od ustanovitve leta 2000 v švicarskem mestu Neuchâtel predstavlja izbor najodmevnejših mednarodnih celovečernih in kratkih filmov s področja fantastike, znanstvene fantastike, grozljivke, trilerja in sorodnih žanrov. Festival odlikuje tudi močan poudarek na azijskem filmu in digitalni ustvarjalnosti, zaradi kakovostnega programa pa velja za eno najpomembnejših mednarodnih srečanj ustvarjalcev, strokovnjakov in ljubiteljev žanrskega filma. Kot edini švicarski festival, specializiran za fantastični film, uživa visok mednarodni ugled ter je pomembna platforma za predstavitev inovativnih in drznih filmskih del. Potekal je od 3. do 11. julija.

Po 17 letih TriesTango svojemu mestu podaril poldrugo uro užitka

Tue, 14 Jul 2026 05:48:00 GMT

»Fantje gredo prodajat hladilnike Eskimom,« smo duhovičili pred tridesetimi leti, ko se je kvintet TriesTango prvič podal na turnejo v Južno Ameriko. Resda je bil med njimi pravi Argentinec, tolkalec Fabian Perez Tedesco, ostali člani pa čisto brez krvnega sorodstva s tangom, žanrom, ki je globoko usidran v argentinsko dušo kot eden stebrov narodne identitete. Kot bi Kitajci skušali igrati Avsenike, so nekateri menili, pa so se pošteno ušteli.

Violinist Stefano Furini, koncertni mojster orkestra tržaškega Verdija, pianist Alberto Boischio, zaposlen v beneški La Fenice in docent na konservatoriju (oba iz Veneta), kontrabasist Angelo Colagrossi, rojen v Kampanji, zdaj upokojen vodja kontrabasov v orkestru Verdija, in Maurizio Marchesich, doma v Logu pri Ricmanjih, profesor na slovenski šoli Vladimirja Bartola pri Sv. Ivanu, mojster na harmoniki in bandoneonu, večkrat nagrajen za svoje umetniške zasluge, so pometli z vsemi predsodki in dokazali, da muzikaličnost res ne pozna meja.

Po uspehu prve južnoameriške turneje so bili povabljeni na festival tanga v Buenos Airesu, kar je najvišje možno priznanje, sledilo pa je še kar nekaj uspešnih turnej po Severni in Južni Ameriki, pa tudi po bivši Jugoslaviji, Avstriji in Italiji. Če k temu dodamo še plošče, ki so jih posneli za prestižno založbo EMI, potem ni dvoma, da se je kvintet povzpel v sam svetovni vrh.

Delovne obveznosti članov so žal preprečile bolj konstantno nastopanje, zato je bilo koncertov vedno manj. V Trstu so zadnjič nastopili pred sedemnajstimi leti, zato pa smo z veseljem dočakali koncert, ki se je odvijal na Verdijevem trgu v okviru niza Trieste Estate. Razmere so bile vse prej kot idealne: soparna vročina, ki za glasbenike pomeni potne roke in vlažne instrumente, pa hrup, h kateremu prispevajo številni bari okrog trga, preštevilni lajajoči psi in preglasni mimoidoči, ozvočenje, ki ni bilo povsem uravnovešeno in je občutno popačilo zvok klaviature in tolkal, kljub temu pa so nam mojstri podarili poldrugo uro užitka. Fabian Perez Tedesco je povezoval program z naslovom Magie de Buenos Aires in napovedoval skladbe, ki so poleg Astorja Piazzolle zajele stoletno zgodovino tanga vse od prvih mojstrov 20. stoletja.

»Premlevanje pesniških rim je kot izpolnjevanje težkega sudokuja«

Mon, 13 Jul 2026 15:02:00 GMT

»Ne vem, koliko del sem že prevedla. Pravzaprav (v rahlem smehu) bi morala sestaviti seznam,« pravi Darja Betocchi, ki je diplomirala iz italijanščine, doktorirala pa iz prevajalstva. Uradni viri o njenem prevajalskem delu dokazujejo, da se jih je nabralo okrog 40 ali več. Posebej so cenjeni njeni prevodi oziroma soavtorsko sodelovanje, kot jih radi in verjetno pravilneje predstavljajo, slovenske poezije. Kot vrhunce navajajo prevode poezij Milana Jesiha, Tomaža Šalamuna, Gustava Januša in Srečka Kosovela ter seveda zbirk slovenskih pesnikov v Italiji Miroslava Košute, Marka Kravosa in Aceta Mermolje. Prevedla je tudi več romanov, med temi dela Marka Sosiča, Dušana Jelinčiča in Draga Jančarja. Pripisujejo pa ji tudi zaslugo, da je s svojimi prevodi del mlajših slovenskih ustvarjalcev v Italiji pripomogla k njihovi večji prepoznavnosti v italijanskem kulturnem prostoru. Za svoje kvalitetno prevajalsko delo je prejela več priznanj in uglednih nagrad, med njimi slovensko najbolj prestižno Lavrinovo listino (2019).

Kdaj in kako se je porodila želja, da bi dela slovenskih avtorjev prevajali v italijanščino?

Popolnoma naključno, čeprav sem imela background: moj nono je bil pesnik, moj oče je diplomiral iz italijanščine in tudi sama sem diplomirala iz italijanščine. Zanimanje za književnost je bilo močno prisotno v moji družini. Moja mama je bila sicer zobozdravnica, vendar jo je literatura zelo zanimala. Ko sem bila noseča in sem zaradi težav morala biti doma, me je mama obvestila, da je Kulturni konzorcij za Tržiško razpisal Kosovelovo nagrado za prevod literarnega dela iz slovenščine v italijanščino. Rekla sem si, poskusim. Prevedla sem zbirko Spomin odsotnega telesa Miroslava Košute. S to zbirko sem dobila prvo nagrado ex aequo z Jolko Milič. Tako sem začela in potem sem nadaljevala.

Prevajanje književnih del je zahtevna naloga: bralcu v tujem jeziku je treba predati smisel, globlji pomen izbranega dela. Katere so glavne težave?

Najprej bi rekla, da je velika razlika med prozo in poezijo. Poezija v vezani besedi, preprosteje povedano tista z rimo in metriko, predstavlja še posebno težavo, ker si zelo vezan. Imaš zelo malo manevrskega prostora. In ker sta slovenščina in italijanščina zelo globoko različna jezika, so težave neskončne. Vsaj osebno doživljam to precej tragično in zelo, zelo naporno. Že dolžina besed: italijanske besede imajo v povprečju en zlog več od slovenskih, v slovenščini je ogromno enozložnih besed, v italijanščini jih skorajda ni, vsaj takih, ki bi bile nosilke pomena.

Potem je tu redundanca, redundanca italijanščine, italijanščina potrebuje redundanco, potrebuje tiste besede, ki se v italijanščini imenujejo "connettivi", na primer "infatti, in altre parole, altrimenti". Težava se pojavi predvsem pri prevajanju intervjujev in esejev. Slovenščina je lahko izredno koncizna, italijanščina nikakor. Moraš dodajati besede, ki ustvarijo nekakšno blagozvočje, eno melodijo.

Melodija teh jezikov je povsem različna?

Povsem, povsem. V slovenščini je veliko enozložnih besed, ki so nosilke pomena, v italijanščini ne. Drugi velikanski problem je v tem, da se večino italijanskih besed naglaša na predzadnjem zlogu - "parole piane" v italijanščini -, v slovenščini pa ne. To ima velik vpliv na ritmiko, ob tem pesniki radi uporabljajo to značilnost, da ustvarijo pesmi z odsekanim ritmom. V drugem jeziku, v italijanščini je to neponovljivo.

Torej kaj?

Na misel mi pride pravilo, ki ga je postavil Valerio Magrelli (it. pesnik in prevajalec, op. ur.): za prevajanje velja pravilo minus 1, kar pomeni, da se v prevodu gotovo nekaj izgubi. On je rekel "meno uno", s čimer je mislil, da se v idealnem prevodu izgubi samo jezik. V resnici pa se izgubi marsikaj drugega.

Prevajanje književnih del je dolgotrajen, intimen proces. Kako ga vi doživljate?

Vedno bolj mučno. Prevajam že več kot 30 let. Je zelo asketsko delo: moraš biti sam, popolnoma koncentriran in ponavljam, intelektualno je prevajanje izredno naporno. Za iskanje rime na primer: premlevanje o rimah je kot izpolnjevati težek sudoku, to premlevanje, iskanje primernih besed, menjavanje vrstnega reda, skratka vse to je tako naporno, da ne vem, če bom z leti še zmogla. Šele pred kratkim sem prebrala Obitov prevod Kosovelove Baržunaste lirike. Moram povedati, da je Miha Obit našel neko srednjo pot med občasnimi rimami in občasnimi asonancami. Priznati moram, da se mi je zdelo prepričljivo. To je ena možnost, ki te lahko razbremeni. Kajti nekvalitetne rime škodijo prevodu, bolje je uporabiti asonance kot banalne rime.