Kultura

Na platnu filmi z beneške Mostre

Tue, 06 Oct 2026 10:33:00 GMT

V tržaško kinodvorano Ariston prihaja mednarodni filmski festival iz Benetk, do konca oktobra bodo predvajali izbor filmov iz dveh festivalskih sklopov. Od jutri do 27. oktobra bodo namreč potekali dnevi beneške Mostre, gre za pobudo združenj Agis, Anec in Fice v sodelovanju z Deželo FJK, njen namen pa je občinstvu približati kakovostna dela in pogumne ustvarjalce, ki drugače težko prodrejo do kinodvoran.

Filmi, ki se bodo zvrstili na tržaškem velikem platnu, so bili v Benetkah uvrščeni v dva neodvisna sklopa: to sta Mednarodni teden kritike, ki je posvečen prvencem še malo poznanih režiserjev, in sklop Dnevi avtorjev, ki vzpostavlja dialog med mladimi in že uveljavljenimi filmarji. Vse projekcije so s prostim vstopom do zapolnitve mest.

Niz se bo začel jutri z Mednarodnim tednom kritike. Ob 18. uri bodo v Aristonu najprej predvajali najboljši kratki film iz tega sklopa E-I-E-I-O (Italija, 2026) režiserke Noemi Arfuso, pri katerem je bil montažer goriški Slovenec Jan Devetak. Zatem bo na vrsti celovečerec The H@llow Man (Tunizija, 2026) avtorja Kamela Laaridhija. Ob 20.30 bo čas za kratkometražni film Dove le lacrime aspettano (Italija, 2026), režiserja sta Caterina Bertini in Blu Diego Fasoli, sledi film London (Brazilija, 2026, na fotografiji) Victorja Di Marca in Marcia Picolija, ki je prejel nagrado kvirovski lev za najboljši film na istospolno tematiko. Na večeru bosta sodelovali predstavnica Mednarodnega tedna kritike Beatrice Fiorentino in predsednica društva La Cappella Underground Chiara Barbo.

Program se bo nadaljeval naslednjo sredo, 14. oktobra, ko bosta od 18. ure na sporedu filma Gusci (Italija, 2026) Elise Chiari in Francesce Trovato ter Meteorite (Kolumbija, 2026) Sebastiana Munere, od 20.30 pa Les métamorphoses, au fèminin (Italija, Francija, ZDA, 2026) Marie Giménez Cavallo in Our Share of Sand (Indija, Združeno kraljestvo, Grčija, 2026) režiserke Shalini Adnani. Projekcije se bodo nato nadaljevale še 20. in 27. oktobra.

Mila/Marija z nagrado občinstva na filmskem festivalu v Zürichu

Mon, 05 Oct 2026 14:28:00 GMT

Celovečerni film Mila/Marija koroške scenaristke in režiserke Andrine Mračnikar, ki je na 22. filmskem festivalu v Zürichu doživel svetovno premiero, je prejel nagrado občinstva. Med 28 filmi obeh tekmovalnih programov je prav slovensko-avstrijsko-grška koprodukcija prejela največ glasov festivalskega občinstva. V naslovni vlogi Mile nastopa slovenska igralka Doroteja Nadrah.

Nagrado občinstva sta na zaključni slovesnosti festivala v züriški operni hiši prevzela režiserka Andrina Mračnikar in producent Alexander Dumreicher-Ivanceanu iz avstrijske produkcijske hiše Amour Fou. Podelil jo je igralec Andy Garcia. Za film, ki v središče postavlja upor koroških Slovencev proti nacizmu, ima priznanje občinstva poseben pomen. Mračnikarjeva se v svojem prvem celovečernem igranem filmu posveča temi, ki je tesno povezana tudi z zgodovino njene družine in s katero se ustvarjalno ukvarja že vrsto let.

Dogajanje filma je postavljeno v leto 1942 v gorsko vas na avstrijskem Koroškem. Mila in njen brat Hanzi se med drugo svetovno vojno pridružita oboroženemu odporu koroških slovenskih partizanov in partizank. Mila pod ilegalnim imenom Marija postane poveljnica svoje enote in se v boju za svobodo znajde pred težkimi odločitvami. Film skozi njeno zgodbo odpira vprašanja odpora, jezika, pripadnosti in pravice do samoodločanja.

V vlogi Mile nastopa Doroteja Nadrah, njenega brata Hanzija pa igra avstrijski igralec in glasbenik Oskar Haag. V mednarodni igralski zasedbi so med drugim tudi številni slovenski igralci, med njimi Marko Mandić, Petja Labović, Jurij Drevenšek, Anuša Kodelja, Jure Henigman, Nina Valič, Urban Kuntarič, Tina Potočnik Vrhovnik, Timon Šturbej, Saša Tabaković in Minca Lorenci.

Mila/Marija je prvi celovečerni igrani film, ki v ospredje postavlja zgodovino odpora koroških Slovencev proti nacistični diktaturi. Obenem gre za prvo celovečerno igrano koprodukcijo med Slovenijo in Avstrijo. Film je nastal v produkciji avstrijske hiše Amour Fou Vienna in slovenske produkcijske hiše Vertigo, producentov Danijela Hočevarja in Katje Lenarčič, ter v koprodukciji z grško hišo Indigo View in Ruth Beckermann Filmproduktion.

Slovenski ustvarjalni delež je ob igralski zasedbi močno zastopan tudi v avtorski ekipi. Pri filmu so med drugim sodelovali scenograf Miha Knific, snemalec zvoka Aljaž Lukan, skladatelj Tomaž Grom in oblikovalec zvoka Julij Zornik. Film je nastal s finančno podporo Slovenskega filmskega centra, Avstrijskega filmskega inštituta, Grškega filmskega in avdiovizualnega centra, Slovaškega avdiovizualnega sklada, Filmskega sklada mesta Dunaj, Filmske komisije dežele Koroške in Sklada za prihodnost Republike Avstrije. Nastal je tudi v koprodukciji z RTV Slovenija in avstrijsko javno televizijo ORF ter v sodelovanju s Filmskim studiem Viba film.

Nagrada občinstva v Zürichu predstavlja pomemben mednarodni uspeh filma že ob njegovi svetovni premieri. Mila/Marija bo 2. decembra otvoritveni film festivala K3 v Beljaku, v avstrijske kinematografe pa prihaja 15. januarja 2027.

Ivana Djilas gostovala v Tržaškem knjižnem središču

Sat, 03 Oct 2026 06:08:00 GMT

Priljubljeno komedijo Hrup za odrom, ki je v izvedbi vrhunskega ansambla ljubljanske Drame pravkar odprla sezono Slovenskega stalnega gledališča (SSG)v Trstu, je njena režiserka Ivana Djilas s svojo značilno hudomušnostjo definirala kot »vajo proti demenci«: situacijska komika namreč sloni na zelo natančnih in usklajenih igralskih premikih.

Pogovor z v Ljubljani živečo režiserko srbskih korenin, ki so ga skupaj organizirali Tržaško knjižno središče, Slovenski klub in Društvo Slovensko gledališče, je v sredo uvedel novo sezono pogovornih srečanj v Tržaškem knjižnem središču. Ivano Djilas smo Tržačani že spoznali skozi pretekle predstave, med katerimi naj omenimo Maria in čarodeja, ki je nastal prav za SSG in leta 2023 prejel nagrado tantadruj.

Kolumne prelila v knjigo

Tokrat se je prvič predstavila v drugačni vlogi. V pogovoru s kulturno urednico in publicistko Jedrt Jež Furlan je razkrila marsikaj o svojem delu in vse skupaj začinila s kopico anekdot iz zasebnega življenja v pripovedovalskem slogu, ki ga je že vajen, kdor je prebral njeno esejistično zbirko A si lahko vsaj enkrat tiho, za katero je med drugim prejela Rožančevo nagrado. Knjiga, ki jo je avtorica definirala kot »migrantsko avtobiografijo«, je začela nastajati kot serija kolumn za tednik Mladina, v katerih je Djilas pisala o stvareh, ki jim sama pravi »neteme«, saj te teme običajno ne najdejo veliko prostora v časopisih – o ženskah, emigrantih, prekerstvu, starševstvu, debelosti, vzgoji otrok in še marsičem.

Čeprav ima za sabo že dve knjigi – poleg omenjene zbirke je izdala tudi roman Hiša -, pa se Ivana Djilas nima za pisateljico, ampak zgolj za poklicno gledališko režiserko, saj, kot je pojasnila, literarnega ustvarjanja ne zmore načrtovati vnaprej in ga v odmerjenem času pripeljati do knjige, tako kot zmore vsako predstavo tako ali drugače pripeljati do premiere.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.

Začetek sezone SSG s predstavo Hrup za odrom

Fri, 02 Oct 2026 11:01:00 GMT

Nova abonmajska sezona Slovenskega stalnega gledališča (SSG) se bo začela danes (v petek) z gostovanjem ljubljanske Drame, ki bo v tržaškem Kulturnem domu prikazala komedijo Hrup za odrom Michaela Frayna. Igro v igri odlikujejo situacijski zapleti in bravurozna komika v kaotičnih situacijah, ki nastajajo zaradi napetih odnosov med liki, njihovih ambicij, nesoglasij, ljubosumja, preobčutljivosti. Predstavo je režirala Ivana Djilas, na odru bo do nedelje za vse abonmajske rede (in za izvenabonmajsko občinstvo).

Loser bi rad znova verjel vase

Fri, 02 Oct 2026 09:30:00 GMT

Danes imamo pred sabo novo ploščo svojevrstnega ameriškega kantavtorja in glasbenega producenta Becka. David Beck Campbell Hansen, splošno znan z imenom Beck, je namreč prejšnji teden izdal nov plošček z naslovom Ride Lonesome. Že iz naslova je razvidno, da gre tu za samotno potovanje, ki bo očitno bolj intimno od prejšnjih.

Beck je vsestranski glasbenik, ki je zaslovel v prvi polovici devetdesetih let s ploščo Mellow Gold, na kateri je bil singel Loser, pesem, ki ji lahko še danes prisluhnemo na marsikaterem žuru.

Ameriški kantavtor, ki so ga nekoč imeli za novega Syda Barretta (to je pokojni pevec legendarne angleške skupine Pink Floyd), je med svojo glasbeno kariero veliko spreminjal svojo glasbo, predvsem pa se je večkrat ukvarjal s pravim glasbenim eksperimentiranjem. Od poskočnega indie roka do elektronske glasbe, psihedelije in folk ritmov (na primer v plošči Morning Phase iz leta 2014). V zadnjih letih se je Beck osredotočil predvsem na pop glasbo, ki pa pri njem ostaja iz določenega zornega kota vsekakor nekonvencionalna.

Album Colors iz leta 2017 je Beck posnel s pomočjo ameriškega glasbenega producenta Grega Kurstina, ki je v prejšnjih letih pomagal pop zvezdam, kot so Lilly Allen, Kylie Minogue in Shakira. Za ploščo Hyperspace iz leta 2019 se je Hansen odločil za ameriškega pevca in glasbenega producenta Pharrella Williamsa, s katerim je sicer že sodeloval pri glasbenem projektu N.E.R.D. Album ni bil na ravni prejšnjih, bil je zelo ambient obarvan in brez posebnih emocij.

Beck se je v naslednjih letih ločil od žene, tu pa tam posnel kak komad sam ali v sodelovanju z drugimi glasbeniki, ni pa imel dovolj energij, da bi vse skupaj spravil v nov plošček. Ločitev od žene ga je baje zelo prizadela, plaval je v težkih vodah – kot je sam povedal v nekem intervjuju – in čakal na pravi trenutek.

S časom je ponovno stopil v stik s prijatelji oziroma glasbeniki, s katerimi je sodeloval pred petnajstimi in več leti. Za produkcijsko plat je po dolgih dvajsetih letih znova poskrbel znameniti angleški glasbeni producent Nigel Godrich. V novi plošči Ride Lonesome lahko prisluhnemo dvanajstim pesmim, traja pa malo več kot tri četrt ure. Besedila so zelo samoizpovedna in intimna, ravno tako tudi glasba. Veliko je akustičnih kitar in klavirja, za orkestralne aranžmaje pa je poskrbel Beckov oče David Campbell.

Beck nam na svoj način izpoveduje svoja čustva, prizna, da ni v najboljši psihološki formi, a skuša ponovno verovati v samega vase. Verjamemo, da mu bo to uspelo, pa čeprav je naslov njegovega najboljšega hita iz daljnega leta 1994 Loser.

Ride Lonesome

Beck

Alternative, folk pop

Capitol Records, 2026

V Mieli Navodila za uporabo sedanjosti

Fri, 02 Oct 2026 08:41:00 GMT

Kot urejen kovček za orodje bo gledališče Miela v novi sezoni svojim gledalcem ponujalo potrebščine za preživetje v današnjem svetu, polnem nasilja in sovraštva. Z geslom Istruzioni per l’uso del presente (Navodila za uporabo sedanjosti) so včeraj v mali dvorani predstavili prvo trimesečje sezone 2026-2027. Med oktobrom in decembrom bodo ponudili 40 predstav, koncertov, stand-up večerov in drugih dogodkov za ljubitelje alternativnega gledališča.

Program sestavlja štirideset predstav, razdeljene so v štiri sklope: Miela Teatro, Miela Music Live, Stand-up Comedy in Miela Bimbi za najmlajše. Prva predstava bo na sporedu že danes in jutri. Ruggine e paillettes (Rja in bleščice) je zgodba družine Clapier, ki živi v lunaparku. Predstava italijansko-švicarskega kolektiva Teatro La Fuffa v režiji Filippa Capparelle in Saskie Simonet bo v francoskem jeziku z nadnapisi v italijanščini.

V nedeljo bodo na svoj račun prišli najmlajši s prvo predstavo iz sklopa Miela Bimbi Meneghino stregone birichino Valeria Saccaja. Najmlajšim bodo do decembra pripravili še pet predstav, med temi Lumache (Polži) v režiji Stefana Andreolija.

Gledališko sezono bodo nadaljevali v četrtek, 8. oktobra, in petek, 9. oktobra, s predstavo Gianni Caroline Baglioni in Michelangela Bellanija. Zgodbo duševnega bolnika pripoveduje njegova nečakinja Caroline, ki je doma našla kaseti iz osemdesetih let.

V soboto, 10. oktobra, bo že čas za prvi glasbeni večer s koncertom neodvisne rock skupine Sick Tamburo. S prozo pa bodo nadaljevali v četrtek, 15. oktobra, z dramo Still Alive v angleškem jeziku in v nedeljo, 18. oktobra, s koreografijami v predstavi Danza Diffusa/parte 1.

S komikom Danielejem Tintijem in predstavo Pesche dure bodo 24. oktobra uvedli sezono stand-up komedije. Za prvi večer Pupkin Kabaretta pa bodo morali ljubitelji domače satire počakati do 9. novembra. Kolektiv domačih komikov bo takrat praznoval 25 let delovanja - z igralkami in igralci, komentatorji, glasbeniki in drugimi ustvarjalci.

Celotni program prvega dela sezone je na voljo na spletni strani www.miela.it.

Intimna skica zadnjih Kosovelovih dni

Thu, 01 Oct 2026 13:17:00 GMT

V Kosovelovem letu so preštevilni secirali sežanskotomajskega pesnika na vse načine, a le redko se je dogajalo, da bi iz kroga študioznih analiz in deklamacij poezije prišli v ospredje in našo zavest občutljivost, krhkost, dvom, ljubezensko hrepenenje, skratka notranja morfologija povsem »navadnega« človeka, baje 165 centimetrov visokega mladeniča, ki pa jo genialni duh (v navidezno navadnem človeku) preoblikuje v enkratno, presenetljivo, univerzalno umetnost, ki se dotakne posameznika in družbe ter zaznamuje čas in prostor.

V uprizoritvi Noč v Zagorju, ki je premierno poletela čez oder novogoriškega gledališča v četrtek prejšnjega tedna – ponovitve bodo do 8. oktobra –, se zgodi prav to: zaživi intimna skica, tudi biografska, mladega zrelega fanta, ki po literarnem večeru čaka v Zagorju na vlak, prepletena z besedo, vizijo, spoznanji, čustvom, skratka – s poezijo. Poezijo v njeni polnosti, kakršna je poezija že po svoji naravi – polna, skrivnostna, čudovita, problemska, katarzična.

Novogoriško uprizoritev o Srečku Kosovelu je režijsko oblikovala Neda Rusjan Bric, besedilo pa je prispeval pisatelj in pesnik, prevajalec in kritik Aleš Berger. Slednji se je odločil za učinkovit pristop, ko je razpel krila Srečku Kosovelu, njegovi poeziji, pismom, teoretičnim prebliskom, dvorjenju, skrbem, pustil je, da besedilo oblikuje le pesnikova beseda, avtor kalejdoskopa pa se je umaknil za njen hrbet, v pesnikovo senco. Predstava je s tem pridobila na avtentičnosti, slekla je oblačila didaktičnega poduka in utelesila pesnika skozi evolucijsko pripoved do Kosovelovih zadnjih dni.

V odlično oblikovani predstavi tečeta vzporedni zgodbi. Eno pripoveduje Srečko Kosovel v upodobitvi Boruta Petrovića, drugo njegov alter ego Feliks v odrski podobi Matije Rupla. Vse izrečene besede so avtentično maslo »kraškega pesnika«, gre za dnevniške prebliske, korespondenco s sodobniki, esejistične izseke, predavanja in seveda poezijo. Dobesedno presenetljivo je, kako logična, napeta, dramsko in dramaturško učinkovita je njihova dialoška struktura, čeprav Berger ni napisal niti enega svojega stavka, režijska in dramaturška obdelava (Karin Winkler) pa je vešče vodila pripovedni lok v sklapljajoče se sosledje replik, da so se povednost, misel, poezija izluščile v zelo verodostojen prikaz Kosovelove umetniške estetike in človeške minljivosti skozi prizmo zapisanih spoznanj samega pesnika.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Ko v ljudeh zevajo praznine

Thu, 01 Oct 2026 09:30:00 GMT

Kljub zelo mračnemu, večernemu in nočnemu dogajanju najnovejši film Edoarda Gabbriellinija La città dei vivi (Mesto živih) osvetljuje predvsem praznine v ljudeh – tiste v življenju nekaterih protagonistov in tiste v dolgih avtobusih, ki iz središča Rima, prazni, peljejo v pozabljena, ranjena predmestja.

Gabbriellinijev celovečerni film je povzet po istoimenskem romanu pisatelja Nicole Lagioie, ki je navdih poiskal v grozljivi, a resnični zgodbi izpred desetih let v Rimu. Premierno so ga odvrteli prejšnji mesec na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah.

Marca 2016 je italijansko javnost pretresla vest o umoru 23-letnega Luce Varanija, ki ga je še kot otroka družina posvojila v sarajevski sirotišnici in mu ponudila nov dom ter novo življenje v predmestju Rima. Pri triindvajsetih letih je živel s starši, obiskoval večerno šolo in pomagal očetu pri prodaji sladkarij. Že več let je imel dekle Marto Gaia, s katero je načrtoval skupno prihodnost, pa čeprav je bilo denarja vselej premalo. Tudi zato se je z veliko lahkomiselnostjo znašel v dokaj čudni družbi, ki je prirejala večere v bogatih stanovanjih v središču Rima, na katerih so bili mamila in alkohol obvezna stalnica. Luco Varanija so novi znanci plačevali tudi za homoseksualne zmenke, ki jih je mladenič skrival; od določenega trenutka dalje je v bistvu živel dvojno življenje. Zgodbe je konec, ko najdejo Varanijevo truplo, zavito v rjuho, in aretirajo dva mlada ter zdolgočasena moška, ki ju obdolžijo srhljivega umora.

Roman Nicole Lagioie in film Edoarda Gabbriellinija ubereta drugačni poti. Pisatelj je v svoj fokus postavil slabo družbo, ki lahko usodno zaznamuje in hkrati uniči življenja tistih ljudi, ki se ji ne znajo upreti. Režiser pa se je osredotočil na osamljenost posameznika in na težke praznine, ki zevajo v življenjih tistih, ki z njimi ne znajo sobivati.

Za Gabbriellinija je La città dei vivi peti film, ki ga je režiral, potem ko je že imel za sabo bogato igralsko izkušnjo. Med najpomembnejšimi vlogami, ki jih je odigral, je prav gotovo lik Piera, protagonista filmske uspešnice iz leta 1997 Paola Virzija Ovosodo.

La città dei vivi

Država: Italija, 2026

Režija: Edoardo Gabbriellini

Igrajo: Emanuele Maria Di Stefano, Valerio Mastandrea, Gaia Merlonghi, Simona Senzacqua

Na ogled bodo Integrali Sandija Renka

Thu, 01 Oct 2026 04:39:00 GMT

Tržaški Kulturni dom in umetnostno galerijo EContemporary bodo krasila tridimenzionalna dela Sandija Renka, in sicer v sklopu razstavnega projekta v dveh delih INTEGRALI 1-2: poklon Srečku Kosovelu/ omaggio a Srečko Kosovel. Prvi del projekta bo zaživel jutri ob 18.30 v Kulturnem domu ob prvi predstavi letošnje sezone Slovenskega stalnega gledališča. Umetnik bo tu predstavil svoja tridimenzionalna dela. 6. novembra pa bo sledilo odprtje razstave INTEGRALI-2 v prostorih galerije EContemporary. Obe razstavi preko različnih jezikov in kontekstov ponujata celovito in večplastno branje Renkovega ustvarjanja. Že iz samega naslova projekta izhaja, da je ta zasnovan kot poklon Srečku Kosovelu. Renkove stvaritve namreč spremlja izbor Kosovelovih pesmi, ki vzpostavljajo dialog na podlagi tematske in čustvene sorodnosti med umetnikoma. Razstavi se vključujeta v dogodke Kosovelovega leta 2026, ki ga Slovenija posveča stoletnici pesnikove smrti.

Sandi Renko se je rodil leta 1949 v Trstu in izhaja iz italijansko-slovenskega okolja. Maturiral je na Državnem umetnostnem zavodu Umberto Nordio v Trstu. Iz leta 1969 je njegovo prvo delo iz valovite lepenke (canneté), osrednjega elementa njegovega likovnega ustvarjanja, ki ga zaznamujejo geometrijska abstrakcija, tridimenzionalnost in zaznavna interakcija med umetniškim delom in gledalcem. V začetku sedemdesetih let se je preselil v Padovo in tam odprl atelje za vizualno komunikacijo, oblikovanje in umetniško vodenje ter se hkrati več kot petdeset let posvečal raziskovanju vizualnih umetnosti.

»V Trstu se je gojil resnični teater«

Tue, 29 Sep 2026 05:40:00 GMT

V mali dvorani Kulturnega doma v Trstu se je pretekli četrtek začel niz pogovorov s protagonisti gledališke scene. Prvi gost je bil Vladimir Jurc, letošnji prejemnik tantadruja za življenjsko delo, z njim sta se pogovarjala Mairim Cheber in Janko Petrovec, sodeloval je tudi Primož Forte, igralec in njegov študent. VladVladimir Jurc, vsi ga kličejo Lali, je bil rojen v Mariboru, kjer je gledal tudi Antona Petjeta: »Bil je eden največjih slovenskih igralcev, težka kategorija – kot slon, ki na svojih ramenih nosi izredno breme. To, da on nikoli ni prejel Prešernove nagrade, se mi zdi popolnoma zgrešeno,« se ga je, poleg ostalih igralcev, ki so delali v Slovenskem stalnem gledališču (SSG), spomnil s spoštovanjem in občudovanjem. Po diplomi na AGRFT (Akademiji za gledališče, radio in film in televizijo) leta 1974 je Jurc devet sezon ustvarjal v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je med drugimi sodeloval tudi z Dušanom Jovanovičem, kot ga je označil v pogovoru enfant terrible takratnega - ne samo slovenskega - gledališča, ter z legendarnim in kontroverznim srbskim režiserjem Ljubišo Ristićem.

Njegova prva sezona v Trstu je bila 1983/84, z Majo Blagovič sta si rekla, da bosta tu vsaj dve leti, a sta ostala do upokojitve. »Ja, res sem si želel priti v ta ansambel, ki je bil res slovenski. Kadar so prišli iz SSG gostovat v Ljubljano, in tudi kasneje, ko sva bila že člana, je bil to za Ljubljano vedno pravi dogodek. Kolegi so nas prišli gledat, ker je bilo naše gledališče drugačno. Imelo je nek poseben čar, notri so bili žlahtni igralci. Tam se je gojil resnični teater v pravem pomenu besede, poleg tega je imelo pridih mediteranskosti. Tukaj so se igrale čudovite komedije,« je Jurc izpostavil v pogovoru.

Takrat je bilo v ansamblu 21 igralcev, v celotnem gledališču pa skoraj 57 zaposlenih. Bilo je lepo, a tudi težko. Zaposleni so bili za devet mesecev na leto, nikoli niso vedeli ali jim bodo pogodbo podaljšali ali ne. Včasih tudi po šest mesecev niso dobili plače. Izpostavil je, da je pognati korenine nekje drugje težko, na kar ga je na začetku dela v Trstu opozorila tudi Mira Sarodoč, češ da ga tu ne bodo nikoli povsem sprejeli. Nakazal je, da je bilo nekaj težav in dodal, da ga je čudovita tukajšnja publika sprejela. Soigralci tudi.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku

»Etnično čiščenje v Bosni je žal uspelo«

Sat, 26 Sep 2026 11:48:00 GMT

V sklopu cikla Kinofilm so v Kinodvorani AGRFT v Ljubljani – v sodelovanju s Festivalom migrantskega filma, ki ga do oktobra prirejajo na različnih lokacijah po Sloveniji – prikazali dokumentarni film Prekid vatre (Prekinitev ognja, 2025) Jakoba Kreseta. V filmu vojna in genocid nad Bošnjaki v Srebrenici nista neposredno prikazana, a prevevata vsak kader, vsako sekvenco oziroma izgovorjeno besedo protagonistke.

In ravno Hazira Đafić, nenehna napetost, travmatične izkušnje, dolgotrajne posledice, ki jih pušča vojna, oziroma stanje permanentne vojne so bili osrednji pojmi, ki sta jih v pogovoru z moderatorko večera, novinarko Kristino Božič, pogosto omenila oba filmska ustvarjalca: v Trstu živeči režiser s slovensko-nemškimi koreninami Jakob Krese ter fotografinja in novinarka Meta Krese, ki je pri tem projektu sodelovala kot raziskovalka in asistentka.

»Hazira se je prvič vrnila v svojo domačo vas z nami leta 2019. Njena vas je nad Srebrenico v Republiki Srbski. V tej vasi je pred vojno živelo sto družin, zdaj so le še tri. Kot prvo si ne upajo vrniti, kot drugo pa tam ni več šole, ni več trgovin, ni več ničesar. To je bil eden izmed pretresljivejših dogodkov, ki sem jih doživela z njo: kako je begala od ene hiše do druge in jokala. V bistvu je etnično čiščenje uspelo. To je zelo pomembno vedeti,« je na ljubljanskem dogodku poudarila Meta Krese.

Prava mojstrovina »zlobnih« Beatlov

Fri, 25 Sep 2026 09:30:22 GMT

Skupini Uncle Acid and The Deadbeats sledim v bistvu skoraj od njene ustanovitve. Od takrat je minilo celih 15 let in še vsakič, ko izide nov album, komaj čakam, da si ga zavrtim. Tako je bilo tudi prejšnji teden z izidom ploščka Shapes Of Midnight.

Uncle Acid and The Deadbeats so leta 2009 ustanovili pevec in kitarist Kevin Ryan Starrs, basist Kat in bobnar Red. Člani benda so se v naslednjih letih večkrat zamenjali, samo Starrs je ostal na svojem mestu, saj je glavni akter tega glasbenega projekta. Ob njem so danes še drugi kitarist George Hudson, basist Justin Smith, bobnar Jon Rice in pianistka Rachel Burnett.

Fantje (in punca) igrajo psihedelični doom oziroma stoner rok, ki izrazito spominja na glasbo s konca šestdesetih let. Nekateri pravijo, da je skupina neke vrste Black Sabbath z Johnom Lennonom na vokalu. Rekli bi lahko, da gre za neke vrste »zlobne« Beatle ali pa pop različico doom benda Electric Wizard. Dejstvo je, da je leta 2013 Ozzy povabil skupino na turnejo. Uncle Acid so tako imeli priložnost nastopati kot predskupina najboljšega heavy metal benda vseh časov. Stvar se je seveda obrestovala. Dve leti kasneje je izšla odlična plošča The Night Creeper, leta 2018 pa ravno tako zelo dobra Wasteland.

Skupina je danes prava ustanova svetovne doom scene. V vseh njenih albumih je očitna ljubezen do italijanskih noir in »giallo« filmov iz šestdesetih in sedemdesetih. Starrs se je namreč že v najstniških letih zanimal za tovrstne filme, njegova skrita želja pa je bila pripraviti glasbeno kuliso za enega izmed teh. Tako je nastal projekt Nell’ora blu. Starrs si je najprej izmislil zgodbo in napisal scenarij, nato pa začel s sestavljanjem glasbene kulise, ki je izšla leta 2024.

Danes se Uncle Acid in njegovi vračajo k tistim glasbenim ritmom, s katerimi so postali slavni pred leti. Shapes Of Midnight je tipičen Uncle Acid album. Poln je proto metal kitarskih rifov, okultnega roka in večglasnega petja. Vse skupaj pa kot po navadi izpade »vintage«. »Res ne maram sodobnega roka,« je v intervjuju izjavil Starrs, »saj zveni tako čisto, predelano in sterilno, kot da bi ga ustvaril računalnik.«

Skupina je osem novih pesmi posnela v Abbey Road studiu in uporabila izključno aparature iz sedemdesetih let. Fuzz kitare igrajo glavno v prvi skladbi House By The Grave, a tudi v vseh naslednjih. Druga Shapes Of Midnight je še boljša od prejšnje, medtem ko se ritem rahlo umiri v komadu When Evil Wakes, v katerem so v ospredju tudi klaviature nove pianistke Burnett. Naslednja Don’t Let It Control You je najboljša pesem albuma – izredno energična rokerska bomba, pravi šus v glavo! Psycho On The Loose se razlikuje po tem, da ima »čiste« metal rife, ki spominjajo na osemdeseta leta, nato pa spet vrnitev k Uncle Acid soundu s pesmima I Won’t Sleep in The Other Side Of The Sky. Skratka prava glasbena mojstrovina!

Shapes Of Midnight

Uncle Acid and The Deadbeats

Proto metal, doom, occult rock

Killer Candy Records, 2026

Vojni dokumentarec Naza kmalu na voljo na spletu

Thu, 24 Sep 2026 18:36:00 GMT

Dokumentarni film Naza izraelskih režiserjev Juvala Abrahama in Rahele Szor, ki s pogovori z žvižgači izraelske vojske in obveščevalne službe prikazuje množično pobijanje civilistov na območju Gaze, bo od novembra brezplačno na ogled na spletu. Abraham ga želi približati čim večjemu številu ljudi in tako omogočiti, da »pride na dan resnica«.

Izraelski režiser Abraham je na družbenem omrežju X v imenu režijskega dvojca med drugim zapisal, da je film posnel z namenom, da spodbudi javno razpravo o ravnanju vlade na območju Gaze, ubijanju več kot 73.000 ljudi, med katerimi je bila večina civilistov, in normalizaciji uničevalne vojne. Dokumentarec temelji na pričevanjih 24 žvižgačev izraelske vojske in obveščevalne službe, ki so za film spregovorili pod pogojem, da ostanejo anonimni. Vojsko so v pogovorih obtožili množičnega ubijanja civilistov z uporabo sistemov za določanje ciljev, ki jih poganja umetna inteligenca.

Naza je na beneškem filmskem festivalu prejel posebno nagrado žirije, na tamkajšnji premieri je dosegel tudi rekordne 25-minutne stoječe ovacije. Doma je medtem naletel na ostre odzive. Izraelski minister za kulturo Miki Zohar je pristojne organe pozval, da preučijo odvzem državljanstva filmskima ustvarjalcema zaradi izdaje, premier Benjamin Netanjahu pa je film označil za »šokantnega«, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Kot meni Abraham, je film v Izraelu tako presekal brezbrižnost kljub visoki osebni ceni, ki sta jo plačala s sorežiserko. Dodal je, da se bosta vrnila v Izrael in nadaljevala boj za prihodnost države.

Številni izraelski filmski ustvarjalci so medtem podpisali peticijo v znak solidarnosti z režiserjema, izraelska vojska pa očitke v filmu "kategorično zavrača". V izjavi pred slabima dvema tednoma je kritizirala uporabo anonimnih pričevanj v filmu, češ da jih ni mogoče preveriti, ter poudarila, da si med ofenzivo v Gazi prizadeva »zmanjšati škodo za civiliste v največji možni meri«. Naslov Naza sicer izhaja iz hebrejske kratice, ki se uporablja za označevanje predvidenega števila civilnih žrtev v vojaškem napadu.

Slavili so armenski duhovi

Thu, 24 Sep 2026 17:33:00 GMT

Petindvajseto izdajo mednarodnega festivala filma in umetnosti I Mille Occhi (Tisoč oči) je včeraj sklenilo nagrajevanje najboljšega dokumentarca o filmski umetnosti Cinema su cinema, ki so ga podelili v tržaškem kinu Ariston. Letošnje priznanje je prejel dokumentarni film My Armenian Phantoms (Moji armenski duhovi) armenske režiserke Tamare Stepanjan, ki prepleta režiserkine spomine o očetu, znanem filmskem igralcu Vigenu Stepanjanu, z zgodovino in tradicijo armenskega filma. My Armenian Phantoms je sugestivno potovanje v pozabljen svet armenskega filma iz obdobja Sovjetske zveze in ne samo, ki ga režiserka predstavlja s pomočjo številnih arhivskih posnetkov in na podlagi osebnih spominov. Tamara Stepanjan, ki se je rodila v Armeniji, se je med razpadanjem Sovjetske zveze s starši izselila v Libanon. Na Danskem je študirala ustvarjalni dokumentarni film, trenutno pa živi in ustvarja v Franciji. Njena dela so predstavili na prestižnih filmskih festivalih, med drugim tudi v Berlinu.

Festival Mille Occhi, ki ga v sodelovanju s številnimi partnerji prireja kulturno društvo Anno Uno, je postregel s številnimi trenutki in dobro obiskanimi dogodki. Med drugim tudi z nizom projekcij in pogovorov o italijanski gotiki Finestra sul terrore, ki je vzbudil pozornost še posebej pri mlajši publiki, ter s podelitvijo nagrade Anno Uno scenaristu Pascalu Bonitzerju, sta spomnila umetniški vodja Giulio Sangiorgio in ustanovitelj festivala Sergio M. Grmek Germani, ki sta se veselila njegove že petindvajsete izdaje.

Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku

Sarajevo safari najboljši dokumentarec v Salandri

Thu, 24 Sep 2026 10:59:20 GMT

Na filmskem festivalu Storie Parallele, ki je med 10. in 13. septembrom potekal v Salandri v Bazilikati, je slovenski dokumentarni film Sarajevo safari prejel nagrado Kinea za najboljši dokumentarni film. Film Mirana Zupaniča se tako v Italiji ne ustavlja pri festivalskih projekcijah: po italijanski premieri na Pordenone Docs Fest in začetku kinematografske distribucije v Gorici dobiva nova občinstva in odpira prostor za razmislek o eni najbolj pretresljivih in dolgo zamolčanih zgodb obleganja Sarajeva.

Sarajevo safari raziskuje pričevanja o tako imenovanih »vikend ostrostrelcih«, premožnih tujcih, ki naj bi med obleganjem plačevali za možnost streljanja na prebivalce mesta. Nagrada prihaja v času, ko se zgodba filma odmevno seli tudi iz filmskega v širši javni prostor. Novinarske raziskave, nove sodne preiskave in odzivi iz različnih evropskih držav so filmu odprli drugo življenje, v katerem dokumentarec ni več le zapis preteklosti, temveč eden od virov za ponovno odpiranje vprašanj odgovornosti, spomina in evropskega molka.

Sarajevo safari je bil v Italiji predstavljen tudi v okviru Cikla slovenskega filma v Italiji, ki ga organizira Kinoatelje, in se tako odpravil na pot po različnih koncih države. Film je še vedno na voljo za projekcije, njegova italijanska pot pa se nadaljuje – od Trsta, Vidma, Čedada in Tržiča do Rima, Verone, Paluzze in Špetra. Vsaka projekcija zgodbo postavi v nekoliko drugačen kontekst, predvsem pa jo znova odpre pogovoru z občinstvom.

V soboto nov koncert, posvečen Ubaldu Vrabcu

Thu, 24 Sep 2026 11:30:00 GMT

V sklopu Dnevov evropske kulturne dediščine prireja državna knjižnica Stelio Crise sobotni popoldan, posvečen Ubaldu Vrabcu. V teh dneh je namreč v knjižnici na ogled razstavaUbald Vrabec – njegova glasba, njegov čas.

Sobotni program se bo pričel ob 17. uri v konferenčni dvorani knjižnice na Trgu Papa Giovanni XXIII. Prisotne bo nagovorila tudi Nataša Gorenc, koordinatorka Dnevov evropske kulturne dediščine v Sloveniji. Vrhunec bo predstavljal nastop Tržaškega vokalnega kvarteta, ki bo izvedel Vrabčeve skladbe ter kompozicije Roberta Brisotta. Slednji je namreč v sklopu Kosovelovega leta uglasbil nekaj besedil kraškega pesnika. Te skladbe bodo v prepletu z Vrabčevimi ustvarile dialog med glasbo, poezijo in kulturnim spominom, napovedujejo organizatorji.

Razstava o Vrabcu, ki jo je postavila Narodna in študijska knjižnica, bo na ogled do 2. oktobra v razstavnih prostorih knjižnice Crise. Ti so odprti za javnost od ponedeljka do četrtka med 8.30 in 18.30, ob petkih pa med 8.30 in 13.30.

Naza dokumentira pekel na zemlji

Thu, 24 Sep 2026 09:30:24 GMT

Najdaljši aplavz na letošnjem filmskem festivalu v Benetkah je trajal skoraj 25 minut in po mnenju mnogih je to bila tudi najdaljša stoječa ovacija v zgodovini Mostre. Takšnega sprejema je bil deležen dokumentarni film Naza izraelskih režiserjev Yuvala Abrahama in Rachel Szor, ki sta iz Benetk odnesla posebno nagrado žirije.

Film dokumentirano in neposredno razkriva vlogo izraelskih političnih voditeljev pri neustavljivem, neizprosnem poboju tisočev palestinskih civilistov. Ena izmed posebnosti dokumentarca je perspektiva: pričevanja pripadnikov izraelskih vojaških in obveščevalnih sil, ki so anonimna, sta režiserja posnela ponoči na strehah Tel Aviva. Pričevalci pripovedujejo o tem, kako v Gazi streljajo na domnevne pripadnike Hamasa, ki se zatekajo v stanovanja mestnih stolpnic. Marsikdaj pa se dogaja, da izraelske obrambne sile ubijejo tudi družinske člane osumljenih hamasovcev in da se med napadi »zmotijo« in sejejo smrt med civilisti.

Novi film dvojice izraelskih režiserjev mlajše generacije, ki sta s prejšnjim svojim filmom No Other Land (Edina zemlja) – bila sta sicer del širšega avtorskega kolektiva – že zmagala oskarja, bodo v italijanskih kinodvoranah vrteli v dneh 28., 29. in 30. septembra, torej od ponedeljka do srede prihodnjega tedna.

Naslov Naza je akronim, kratica, ki jo izraelska obveščevalna služba in vojaki uporabljajo za civiliste, za katere se pričakuje, da bodo umrli v vojaškem napadu – kot nekakšna kolateralna škoda. Poboje vojaki izvajajo s pomočjo umetne inteligence in druge tehnologije, ki izračunava število morebitnih žrtev med civilnim prebivalstvom.

Filmska pripoved sloni na anonimnih intervjujih s 24 izraelskimi vojaki in obveščevalci, ki podrobno opisujejo vojne operacije. Prvič sta jih med letoma 2023 in 2025 objavila izraelsko-palestinska revija in britanski dnevnik The Guardian, ki je koproducent filma. Osrednjo produkcijo je prevzel James Wilson, ki je pred dvema letoma poskrbel za realizacijo filma The Zone of Interest (Interesno območje) Jonathana Glazerja.

Po velikem odmevu, ki ga je Naza imel po beneški projekciji, se izraelski premier Benjamin Netanjahu in njegovi ministri zavzemajo, da bi se režiserjema maščevali tudi z odvzemoma državljanstva.

Naza

Država: Velika Britanija 2026

Režija: Yuval Abraham in Rachel Szor

Dokumentarni film

Na Pordenonelegge tudi Slovenski pesniki

Wed, 23 Sep 2026 10:52:00 GMT

Na pordenonskem knjižnem sejmu zaseda poezija vse zaznavnejšo vlogo, ki pa se s težavo prebije v ospredje splošnega zanimanja in tudi medijskega porocanja. V Italiji pesniške zbirke ne gredo najbolje v prodajo in tudi v splošnem so pesmi med manj branimi publikacijami. Temu navkljub pa se je, tudi zaradi vztrajnosti umetniškega direktorja Praznika knjige in svobode Gian Maria Villalte, ki tudi sam pesnikuje, poezija trdno zasidrala v programu pordenonskega sejma. Še več, organizatorji zagotavljajo, da je Pordenonelegge največji in najpomembnejši festival poezije v Italiji. V pripravah na leto 2027, ko se bo Pordenon ponašal z naslovom italijanske prestolnice kulture, so se odločili za novo pobudo na področju poezije. Projekt, ki so ga začeli uresničevati lani, so poimenovali Europa della poesia (Evropa poezije), posvečen pa je sodobni pesniški ustvarjalnosti srednjeevropskih držav. V ta okvir so vključili sodobno pesniško snovanje Hrvaške, Slovenije, Madžarske, Poljske, Češke, Slovaške in Srbije. Za vsako državo so izbrali pet pesnikov različnih pesniških govoric, ob tem so dali prednost ustvarjalcem, katerih pesmi še niso bile ali so bili samo vzorčno prevedene v italijanščino.

Projekt predvideva objavo posamičnih antologij, ki izhajajo pri pordenonski založbi Samuele ter njihovo predstavitev na sejmu. Lani so že predstavili antologijo hrvaške poezije, letos pa so prišle na vrsto slovenska, madžarska in poljska pesniška sodobna ustvarjalnost. Ostale tri bodo predstavili naslednje leto.

Kot so organizatorji zapisali v spremni besedi k posamičnim antologijam, so se pri Fundaciji Pordenonelegge odločili za ta projekt iz želje, da bi »preko nove mreže odnosov med pesniki in strokovnjaki ponovno oživili srednjeevropsko kulturno tkivo, ki se je razkrojilo po drugi svetovni vojni, in se soočili o simbolnih in konkretnih značilnostih dialoga, ki se med identitetami, jeziki in tradicijami nenehno razvija«. Projekt Evropa poezije uresničujejo v sodelovanju z rimsko univerzo La Sapienza, Univerzo iz Bergama, Univerzo iz Varšave in Raziskovalno skupino o evropski poeziji Sinalefe.

Peter Semolič (1967), Miljana Cunta (1976), Anja Golob (1976), Jure Jakob (1977), Ana Pepelnik (1979): teh pet pesnikov sta Ana Geršak in Francesco Tomada uvrstila v antologijo Poeti sloveni (Slovenski pesniki). Na letošnji izvedbi Pordenonelegge sta publikacijo tudi predstavila. Kot sta povedala, izbira ni bila lahka, kajti morala sta se omejiti na pet imen. Tomada je pojasnil, da sta želela zaobjeti predstavnike različnih izraznih pesniških smeri in tako ponuditi pester pregled slovenske pesniške ustvarjalnosti. Pripomnil je, da je med sodobnimi pesniškimi ustvarjalci več pesnic, kar se odraža tudi v izboru: tri pesnice in dva pesnika.

Pet ustvarjalcev in pet njihovih pesmi: tako predvideva sprejeti protokol. V antologiji so pesmi objavljene v izvirniku in v italijanskem prevodu. Objavljene verze so prevedli Miha Obit, Giorgia Maurovich in Ana Geršak, ki je med drugim prispevala krajši informativni uvod. Avtorji, ki sta jih v priložnostno publikacijo uvrstila Tomada in Geršak, so v slovenskem prostoru uveljavljeni in večkrat nagrajeni. Štirje, Peter Semolič, Miljana Cunta, Jure Jakob in Ana Pepelnik, so za svoje zbirke že prejeli tudi nagrado iz Prešernovega sklada. Večina se ne posveča samo pesnikovanju, ampak je dejavna tudi na drugih področjih, na primer umetniške kritike in prevajalstva. In tudi na teh področjih so prejeli več nagrad. Njihove poezije so prevedene v več jezikov in so bile objavljene v raznih antologijah.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Na Kosovelovi domačiji v petek pesmi Aceta Mermolje

Wed, 23 Sep 2026 15:01:00 GMT

Kosovelova domačija v Tomaju vabi v petek ob 18. uri na pesniški večer z Acetom Mermoljo. Z Darinko Kozinc se bo pogovarjal o svoji novi pesniški zbirki Moj papirnat dom, ki je letos izšla pri založbi Črna skrinjica v sodelovanju z Založništvom tržaškega tiska.

Ace Mermolja je pesnik, novinar in kulturni delavec, v Ljubljani je študiral slovenistiko in primerjalno književnost, svojo poklicno in ustvarjalno pot je povezal s slovensko skupnostjo v Italiji ter s kulturnim prostorom Trsta in Gorice. Deloval je kot novinar in urednik ter objavljal poezijo, literarno kritiko, eseje in drugo. Njegovo poezijo zaznamujejo družbena občutljivost, ironija, premišljevanje o zamejskem prostoru ter intimna refleksija. V zbirki Moj papirnat dom se posebej intenzivno sooča z minljivostjo, s spominom, staranjem, vojnami in stanjem sodobnega sveta, pri tem pa ostaja zvest metaforično močnemu in družbeno angažiranemu pesniškemu glasu, so zapisali v vabilu na dogodek.

Partizanski upor med drugo svetovno vojno na Krasu

Tue, 22 Sep 2026 11:05:00 GMT

Kdo so bili ti ljudje je naslov zanimive knjige, ki so jo pred tednom dni predstavili v Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Delo, ki opisuje organiziranje in potek partizanskega boja med drugo svetovno vojno na Krasu, sta predstavili avtorici Katica Del Bon in Irena Colja. Originalno in še neobjavljeno gradivo za knjigo, ki jo bogatijo številni dokumenti in fotografije, sta avtorici našli na očetovem domu. Namen dela, za katerega je spremno besedo napisal zgodovinar Damijan Guštin, »je ohraniti spomin na ljudi, ki so se v težkih časih uprli močnemu sovražniku,» sta izpostavili avtorici. Predstavitvi je sledilo odprtje poučne razstave Življenje Antona Šibelja - Stjenka, ki bo v NŠK v Ulici sv. Frančiška 20 odprta do 20. oktobra.

Kot je v uvodni predstavitvi poudaril zgodovinar Štefan Čok, so morali organizatorji in udeleženci partizanskega upora na Krasu leta 1941 zbrati veliko poguma, da so se skrivoma dobivali in načrtovali akcije, ki so jih potem izpeljali. V tistem času je bil namreč fašizem še zmagovit. Po prvem procesu leta 1930 se je s petimi usmrčenimi decembra 1941 sklenil drugi tržaški proces. Veliko je bilo napetosti in negotovosti, ki pa niso odvrnile mladih, da bi se zbirali okrog Antona Šibelja, ki jih je vodil. »Knjiga ponuja priložnost za razmislek o življenju posameznic in posameznikov ter predstavlja ključ za razumevanje preteklosti z gledišča sodobnega časa,» je ugotavljal Čok.

Branje knjige

Kdo so bili ti ljudje omogoča razumevanje dogajanja v družini in tedanjega utripa življenja na Krasu. Franc Šibelja ni rad v povojnem obdobju govoril o tem, kar je doživel v vojnem času. Po osvoboditvi je ostal v službi jugoslovanske vojske. Daleč od doma je bil preglednik na mejnih prehodih med Jugoslavijo in tedanjo Julijsko krajino. Med službovanjem je zbolel in prosil oblasti, da bi ga premestile v bližino doma, vendar mu niso ugodili. »Na lastni koži je doživljal protislovja povojnega časa in ni bil deležen pomoči,» sta povedali hčeri. Franc Šibelja je bil »mil in pošten domoljub, ki je verjel v boljši jutri«. Po osamosvojitvi Slovenije ga je skrbelo, »kako bo ta v bodoče branila svojo zahodno mejo,» sta spomnili hčeri, ki sta na zanimivem in prisrčno vodenem srečanju tudi zapeli pesem. Dogodek je s svojimi nastopi obogatil harmonikar Tomaž Gantar.

Ilegalno delo Franca Šibelja, kateremu je knjiga posvečena, je tesno povezano s partizanskim borcem in narodnim herojem Antonom Šibelja - Stjenkom iz Tomačevice. Njegovemu življenju je posvečena razstava, ki sta jo prav tako oblikovali avtorici monografije Kdo so bili ti ljudje. Na osrednjem sedežu Narodne in študijske knjižnice (Ul. sv. Frančiška 20) bo na ogled do 20. oktobra.