Kultura

Kosovelovi so se vrnili domov

Tue, 16 Jun 2026 21:06:17 GMT

Na prenovljeni Kosovelovi domačiji so v torek ponovno odmevale besede in glasba družine Kosovel. V Tomaju so namreč s krajšim kulturnim programom, v ospredju katerega je bila družinska zgodba Kosovelovih, odprli prenovljeno domačijo, za katero Občina Sežana želi, da bi postala drugi kulturni center občine, kot je na slovesnosti poudaril župan Andrej Sila. Že v prihodnjih dneh obiskovalce vabijo na dneve odprtih vrat.

Slavnostna beseda je na prireditvi pripadla dolgoletni skrbnici Kosovelove domačije Dragici Sosič, ki jo na hišo veže veliko spominov. »Tu sem se včasih zadrževala več kot doma. Še v času po smrti Srečkove sestre in njenega moža, ko je bila domačija popolnoma zaprta enajst let, sem skrbela zanjo in za vrt, ki je bil vedno poln rož,« se je spomnila. Po prvi prenovi, ko so Kosovelovo domačijo odprli za javnost, pa je postala oskrbnica in je po hiši vodila obiskovalce preko 20 let.

Skozi odlomke pisem, zapisov in glasbo so na včerajšnjem odprtju zaživeli vsi člani Kosovelove družine. Pisma očeta, Antona Kosovela, in matere Katarine, novinarsko delo najstarejšega sina Stana, sladke dobrote po receptu Tončke, klavirske skladbe Karmele, glas Anice in Srečka.

Več v jutrišnjem (sredinem) Primorskem dnevniku

»Bistveno je, da se tema terapije odigra, namesto da bi o njej samo govorili«

Tue, 16 Jun 2026 12:58:49 GMT

Dr. Vladimir Milošević (1963) je psihiater, zaposlen v Psihiatrični bolnišnici Idrija, psihodramski psihoterapevt in edukator bodočih psihoterapevtov. Po rodu je iz Beograda, živi pa v Trstu.

Kot psihodramski svetovalec je sodeloval pri gledaliških projektih, na primer s Tomijem Janežičem, in pri nastajanju filmov; skupaj z Metodom Pevcem je ustvaril dokumentarec Ko pridem ven o uporabi psihodrame v zaporu na Dobu. Z dr. Miloševićem, ki je avtor številnih strokovnih del, smo se pogovarjali ob izdaji njegove najnovejše knjige Depresija in ustvarjalnost.

Kako se počutite v Trstu? Kaj vas je spodbudilo k selitvi?

Za prihod v Trst pred tremi leti sem se odločil predvsem zato, ker je mesto samo po sebi zelo lepo in ponuja vse, kar človek potrebuje v urbanem okolju, hkrati pa ni preveliko. Všeč mi je življenjski slog Tržačanov, kultura kavarn, restavracij, druženja in preživljanja časa v mestu.

Zame je pomembno tudi, da je Trst ob morju. Z življenjem tukaj sem si uresničil željo živeti ob morju, kar mi veliko pomeni. Trst je prijetno, udobno pa tudi hedonistično mesto za življenje.

Koliko kot prišlek v mestu opazite slovensko skupnost?

Opazi se, predvsem pa se sliši. Zaradi tega se počutim še bolj domače in sproščeno. A doma se počutim, kjerkoli sem. Še vedno ne govorim italijansko, zaradi česar mi je včasih nekoliko nerodno, a mi daje tudi določen občutek tujosti, kar ni nujno slabo. Biti tujec pomeni imeti tudi neko distanco do prostora, možnost, da ga opazuješ nekoliko od zunaj.

Kako bi nekomu, ki ne pozna psihodrame, razložili, kaj pravzaprav je?

Psihodrama je, če nekoliko poenostavim, ena najbolj neposrednih in »realnih« oblik psihoterapije, saj uporablja jezik igre, scenskega dogajanja. Večina psihoterapij temelji predvsem na pogovoru. V psihodrami pa se stvari ne le pripovedujejo, ampak tudi odigrajo. Namesto da o nečem samo govorimo, to postavimo v prostor, uprizorimo in doživimo.

Psihodrama uporablja jezik igre, ki nam je vsem razumljiv - izhaja iz otroške igre. Vsi imamo to izkušnjo. Zato psihodrama pogosto nagovori tudi ljudi, ki se morda težje znajdejo v izrazito verbalnih terapevtskih pristopih. V psihodrami lahko najdejo svoj način izražanja pomembnih notranjih vsebin. Bistveno je, da se tema terapije odigra, namesto da bi o njej samo govorili. Moreno, ustanovitelj psihodrame, je rekel: »Don’t tell me, show me« (Ne pripoveduj mi, pokaži mi, op. a.).

Celoten intervju v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.

Snoval je drug socializem, spodbudil pa je povojne poboje

Tue, 16 Jun 2026 08:31:00 GMT

Edvard Kardelj, eden najtesnejših Titovih sodelavcev. Človek, ki je napisal ustavo Jugoslavije, ki je omogočila njen razpad. In veliko več, kot priča nova biografija Kardelj, ki jo je tržaški zgodovinar Jože Pirjevec predstavil v Tržaškem knjižnem središču. Z njim se je pogovarjal Jure Ramšak, srečanje je uvedla knjigarnarica Jana Kalc.

Pirjevec je poudaril, da je Kardelj še vedno zelo zanimiva osebnost. Zaznamovalo ga je iskanje nove socialistične poti po sporu med Titom in Stalinom. Eni so za te eksperimente izkazali zanimanje, drugi ogorčenje. V Moskvi so bili zaskrbljeni nad tem, kar bi morebiten uspeh Jugoslavije pomenil za Kitajsko, državo z zelo podobnim izhodiščnim položajem. Med Kardeljeve ideološke zglede uvršča Pirjevec tudi Roso Luxemburg, ki je teoretizirala, da »če socializem ni demokratičen, ni nič«. V tem vidi Pirjevec temelje za Kardeljeve poskuse snovanja politične dvojnosti. Izraz tega je bila ustanovitev Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, ki pa je »ostala le fasada«. Nenazadnje Kardelj ni sledil moskovski dogmi, da je revolucija neizbežen korak pri uveljavljanju komunizma. Iz ZDA je Borisu Kidriču nekoč poslal pismo s trditvijo, da »tukaj delavski razred ne potrebuje revolucije«.

Hkrati pa je imel Kardelj ključno vlogo pri odločitvi, da se nova oblast znebi svojih sovražnikov. Pirjevec je izpostavil, da ima pričevanje o tem, da je Kardelj po telefonu Tita prepričal, da je potrebno ubiti kasnejše žrtve povojnih pobojev: »Tega zločina se ni kesal.« Drugo veliko vprašanje povojnega obdobja je bil Trst. Kardelj je v jugoslovanskem Trstu videl priložnost za vplivanje na italijanske množice.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.

Film o neuslišani ljubezni v devinski šoli

Tue, 16 Jun 2026 09:55:00 GMT

Jutri ob 21.00 bodo v tržaškem kinu Ariston predvajali večkrat nagrajeni film Before we forget, ki je bil delno posnet na Jadranskem zavodu združenega sveta v Devinu. Argentinski režiser in igralec Juan Pablo di Pace je namreč maturiral na devinski šoli, kjer se zgodba filma tudi začne.

Celovečerec je izrazito čustvena zgodba o filmskem ustvarjalcu, ki se med snemanjem dela o svoji neuslišani prvi ljubezni vrača k spominom iz mladosti v Devinu. Skozi preplet sedanjosti in preteklosti film raziskuje hrepenenje, odraščanje in ugotovitev, da odraščanje prinese s sabo tudi različne interpretacije spominov.

Nova zbirka poezij Marka Kravosa proti malodušju

Mon, 15 Jun 2026 06:28:00 GMT

Vsak izid nove knjige je praznik. V sredo smo v Domu Prosekarja na Proseku praznovali rojstvo nove zbirke Kar in kar maj Marka Kravosa, ki je pravkar izšla pri Založništvu tržaškega tiska in Slovenski matici; grafično podobo podpisuje oblikovalec Aleš Brce, spremno besedo pa jezikoslovka in profesorica Vesna Mikolič.

Zbirka vsebuje kakih 70 pesmi zbranih v pet sklopov – Kar in kar, Poljubovanje za vseh 24 ur dneva, O duši, o spolu, Čas brez časti in Na malvaziji pri sosedu, je številnim zbranim povedal Martin Lissiach, ki se je pogovarjal z avtorjem, ki je bralce znova presenetil s svojo vitalnostjo in ljubeznijo do življenja oz. navezanostjo na domači geografski prostor. Da je zbirka nastala ponoči, »saj je čez dan vedno direndaj«, je dejal avtor. »Nima pa zamolklih, nočnih barv, ker odraža mojo radoživost. Naslov je izzivalen, čuden, saj prisegam na to, da lahko traja mesec maj tudi 365 dni, v njem se prepleta tudi moje ime. Človek se mora postaviti na noge, malodušju po robu, gledati na stvari nekoliko bolj oddaljeno, pa čeprav so del življenja, tu mislim na bolezni ali travme,« je zaupal.

O jeziku, ljubezni, minevanju

Na sprehod po Kravosovem radoživem ustvarjanju s sočnostjo besede, neizčrpno erotiko, vero v življenje in preganjanje oblakov, je zbrane popeljala Vesna Mikolič. Avtorja, ki je že klasik, je primerjala s prijateljem, pesnikom Josipom Ostijem - oba se ukvarjata z jezikom kot temo svojih pesmi. »Pri njem bi izpostavila mojstrsko uporabo najdrobnejših besedic, subtilnih členkov, ki so pomembni, saj izražajo odnos avtorja do sveta, in jih marsikdo zanemarja,« je poudarila. Zbirka prinaša destilat dosedanjega ustvarjanja: njegov slog in teme so razpoznavne, ponuja mojstrsko zmes igrivosti in najglobljih misli, humorja in metafizike, igrivega ustvarjanja z jezikom in resne jezikovne zavesti.

Ob jeziku izstopa tudi tema ljubezni, njegov je neologizem poljubovanje. »Obe temi poveže še s temo minevanja oz. odnosa med življenjem in smrtjo. Tu smo pred nadgradnjo Kravosovega dosedanjega pesnjenja.« Najpogostejši besedi v zbirki sta čas, ki je izraz minevanja, in pa poljub, se pravi izraz ljubezni, je opozorila. Prostor in čas pri njem minevata in hkrati živita. »Minevanje se sooča z ljubeznijo in življenjem, ki vedno zmagata nad smrtjo - z ironijo, igrivostjo se pesnik izogne pathosu in ultimativnim eksistencialnim trditvam,« je ugotavljala in dodala, da nikakor ni slep na bolečino sveta, na nesmisle svetovne politike, vendar se ne pusti zavesti, da bi ga preplavila temačnost - loteva se je z dialoškostjo in lahkotnostjo oz. izvrstno jezikovno igro.

Dom presega minljivost

Med rešilnimi bilkami je dom, ki je vezan z morjem in slovensko besedo, »ki presega minljivost, saj bo ostal tudi ko njega več ne bo.« Opozorila je tudi na sočutje med živimi bitji, iskanje najvišjih vrednot med ljudmi, preseganje nasprotij med moškimi in ženskami. »Vse elemente zna združiti v celoto, da imamo občutek, da letimo v njegov svet.«

Vanj smo poleteli tudi med branjem pesmi, ko je med drugimi nasul tudi več poljubov, na en dih, takih - šest vrstičnih, »saj je poljub poezija, sporočilo na štiriustnični način.«

Pesmi je spremljal glas kitare, na katero je zaigral Marko Feri, ki je brazilske ritme pridno spojil s slovenskimi melodijami.

Umrl britanski umetnik David Hockney

Fri, 12 Jun 2026 13:36:00 GMT

Umrl je britanski umetnik David Hockney, ki velja za enega najbolj cenjenih in vplivnih britanskih umetnikov sodobnosti. Star je bil 88 let. Kot je sporočila njegova tiskovna predstavnica Erica Bolton, je umetnik umrl mirno v četrtek na svojem domu.

V izjavi za javnost so med drugim navedli, da je Hockney, ena najpomembnejših osebnosti sodobne umetnosti 20. in 21. stoletja, umrl slab mesec pred svojim 89. rojstnim dnem, ter da bodo podrobnosti o pogrebnih in spominskih slovesnostih sledile v kratkem.

Slikar, risar, grafik, scenograf in fotograf Hockney se je rodil 9. julija 1937 v angleškem Bradfordu v grofiji Zahodni Yorkshire. V 50. letih minulega stoletja se je izobraževal na Umetniški šoli v Bradfordu, nato pa na Kraljevi umetniški akademiji v Londonu, kjer je leta 1962 diplomiral z zlato medaljo in se kasneje uveljavil kot eden najpomembnejših talentov nove generacije britanskih umetnikov.

Hockneyjeva umetniška kariera je trajala sedem desetletij. Med njegov najbolj znane slike sodijo dela The Splash, A Bigger Splash, Portret umetnika (Bazen z dvema likoma), Moji starši ter slika Gospod in gospa Clark in Percy.

Nekatere izmed njegovih najbolj znanih slik so nastale po selitvi v Los Angeles leta 1964, ko je začel upodabljati življenjski slog južne Kalifornije. V začetku 21. stoletja se je vrnil v angleški Yorkshire ter se začel ponovno ukvarjati s pokrajinami svoje rodne dežele. Nastalo je nekaj njegovih najambicioznejših oljnih slik.

Hvalili so ga zaradi uporabe različnih formatov, saj je digitalno umetnost in uporabo iPadov sprejel enako kot tradicionalno slikarstvo.

Posvetil se je tudi grafiki, scenografiji in fotografiji ter se spoprijel z vedno novimi mediji, med katerimi so bili fotokopirni in faksirni aparati, računalnik, risanje na iPhonu in iPadu, ter vitraži.

Od leta 2007 naprej sta iPhone in iPad postala osrednja elementa Hockneyjevega ustvarjanja in leta 2011 je nastala obsežna serija The Arrival of Spring in Woldgate, East Yorkshire.

Dekan Westminsterske opatije ga je šest let kasneje tudi povabil k izdelavi vitraža v čast takratni britanski kraljici Elizabeti II., ki so ga odkrili oktobra 2018. Že pred tem ga je kraljica Elizabeta II. leta 1997 imenovala za člana Reda častnih tovarišev, leta 2012 pa za člana Reda za zasluge.

Letos je Hockney postal eden redkih nedržavljanov Francije, ki so mu v tej državi podelili naziv častnika v prestižnem Redu legije časti.

Bil je zagrizen kadilec. Kadil je vse do konca svojega življenja in nasprotoval protikadilskim zakonom.

Za njim ostajajo njegov dolgoletni partner in spremljevalec Jean-Pierre Goncalves de Lima, njegov pranečak Richard, ki mu je v zadnjih letih pomagal v ateljeju, brata Philip in John ter številne nečakinje, nečaki, pranečakinje in pranečaki.

Brez bluza ne gre, imata ga v krvi

Fri, 12 Jun 2026 09:30:37 GMT

Ameriški glasbeni duo The Black Keys nikoli ne miruje. Potem ko smo pred nekaj meseci vzeli pod drobnogled plošček No Rain, No Flowers, s katerim se je bend odločil za bolj pop ritme, imamo danes pred sabo novi album Peaches!. Gre sicer za zbirko glasbenih priredb starejših bluz komadov, torej neke vrste vrnitev k tistim ritmom, ki so zaznamovali začetek kariere ameriške skupine.

Bend The Black Keys je nastal leta 2001 v ameriški zvezni državi Ohio, v mestu Akron. Dvajsetletna Dan Auerbach in Patrick Carney, prvi pevec in kitarist, drugi bobnar, sta takrat spajala ljubezen do bluz glasbe z rok in garage kitarami. Na tak način je sound, ki sta ga ustvarjala, bil posebna mešanica, ki smo jo takrat primerjali Hendrixovemu stilu in glasbi skupine The White Stripes – prava rokerska eksplozija.

V prvih desetih letih je bend izdal kar pet plošč, z albumom Brothers iz leta 2011 in naslednjim El Camino pa je postal planetarni glasbeni fenomen. Ploščka sta prejela veliko prestižnih nagrad, komad Lonely Boy so do onemoglosti vrtele vse radijske postaje. Auerbach in Carney sta tako zaslovela po vsem svetu, ostala pa sta zvesta svojim bluz koreninam. Še več: Auerbach je v kraju Nashville ustanovil glasbeni studio Easy Eye Sound Studios in v nekaj letih dokazal vse svoje glasbeno producentske sposobnosti. Pomagal je veliko bluz glasbenikom, a tudi svetovno znanim pop ikonam.

Ljubezen do bluza je prišla na dan tudi v ploščku Delta Kream iz leta 2021, v katerem so The Black Keys preigrali cel kup starejših bluz komadov. Leto kasneje je sledil album Dropout Boogie, nato pa leta 2024 plošča Ohio Players. Album je imel kar nekaj pop melodij, v bistvu je bil primeren za širšo paleto poslušalcev, ni pa doživel uspeha prejšnjih plošč. Promocijska turneja ni bila uspešna, tako da so nekateri koncerti kar odpadli zaradi premajhnega zanimanja. Odtod morda tudi odločitev Auerbacha in Carneya, da se z lanskim ploščkom No Rain, No Flowers še bolj približata mainstream popu. A očitno brez bluza ne gre. Glasbenika ga imata v krvi, in to od vsega začetka. Zato se redno vračata h glasbi, ki je nastala ob reki Misisipi. Tako je tudi v novem albumu Peaches!, v katerem fanta preigravata starejše bluz pesmi. Plošča je v bistvu vrnitev h glasbenim koreninam, potem ko sta zadnja pop obarvana albuma razočarala oboževalce. Gre za nekako nadaljevanje uspešnega ploščka Delta Kream. Na novi plošči imamo deset komadov za skoraj tri četrt ure glasbe. Februarja je izšel prvi single You Got To Lose, posrečena garage rok priredba komada, ki ga je leta 1977 posnel ameriški bluesman George Thorogood. Še bolj izrazito bluz je skladba Who’s Been Foolin’ You, a tudi Tomorrow Night in Fireman Ring The Bell, na koncu pa še bluz balada Nobody But You Baby.

Ko se The Black Keys odločijo za bluz ritme, so še vedno glasbena garancija!

Peaches!

The Black Keys

Bluz rok

Easy Eye Sound/Warner Records, 2026

Primorski poletni festival v središče postavlja sporočilo upanja

Thu, 11 Jun 2026 16:28:31 GMT

Med 26. junijem in 30. julijem bo obalna prizorišča ponovno obogatil 33. Primorski poletni festival. Organizatorji napovedujejo deset dogodkov z močnim sporočilom vztrajnosti v težkih časih. Festival bo odprla uprizoritev Goldonijeve komedije Kavarna v kavarni Loggia na Titovem trgu.

Predsednica Društva Primorski poletni festival Neva Zajc je na današnji novinarski konferenci v Kopru izpostavila osrednje sporočilo letošnjega dogajanja. »Previharimo viharje je sporočilo, ki realno govori o zapletenih časih, v katerih živimo. Predstavlja poziv k vztrajnosti, upanju za prihodnost in temu, da nam kultura pomaga prebroditi te težke čase,« je poudarila. Dodala je, da svet danes navidezno razpada in nujno išče novega človeka.

Festival bo ponudil več vrhunskih predstav, med njimi izstopa komedija Kavarna italijanskega avtorja Carla Goldonija. Režiser Janusz Kica bo predstavo, ki je koprodukcija s Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta, postavil kar v pristno okolje kavarne Loggia. »Enkrat v življenju moramo Goldonija pripeljati v središče Kopra, na trg iz beneških časov. Ambientalna postavitev predstave povsem na novo zahteva zelo veliko truda, a se tega izziva izjemno veselimo,» je pojasnila Zajc.

Poleg Kavarne bosta program zaznamovala še dva večja dogodka. Narodno gledališče iz Beograda bo gostovalo s kultnim baletnim spektaklom Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje), ki ga je režiral in koreografiral Staša Zurovac. »Gre za velik spektakel z izjemno lepo glasbo, ki je prepotoval že pol sveta in bo prav gotovo navdušil vse obiskovalce,» je povedala Zajc.

Izpostavila je še gledališki dokumentarec Človek v morju, avtorski projekt Lotosa Vincenca Šparovca. Zelo intimno predstavo bodo izvedli dobesedno na morju. »Predstavo bomo gledali na splavu z naravno scenografijo morja in velikih ladij, boljšo sceno bi namreč zelo težko dobili,» je dodala Zajc.

Obiskovalci si bodo poleti lahko ogledali tudi komedijo Usje se je dalu in več vrhunskih glasbenih nastopov s Tamaro Obrovac, Vito Mavrič ter skupino Bossa de Novo.

Festival podpira koprska občina, pri projektu tudi uspešno sodelujejo s Piranom ter Ankaranom, je pa izolska občina letos prekinila sodelovanje. Predsednica festivala je takšno odločitev označila kot kratkovidno in nepremišljeno, saj da so organizatorji Izoli pripravljali program povsem po njenih željah. »Razumni ljudje se vedno lahko vse dogovorijo. Mi smo majhni in velikih stvari ne bomo delali brez sodelovanja vseh štirih občin,» je povedala Zajc in dodala, da so s prekinitvijo sodelovanja z Izolo izgubili pomembno priložnost za uprizarjanje večjih predstav, ki potrebujejo večje odre.

»Na vlaku ljudje iščejo pristnost in drugačnost«

Fri, 12 Jun 2026 07:55:00 GMT

Maja je pri videmski založbi Bottega Errante izšla potopisna knjiga Orient Express turinskega novinarja in fotografa Marca Carloneja; nastala je v soavtorstvu s Tinom Mantarrom. Pred nekaj leti je Carlone pri isti založbi izdal tudi knjigo Binario Est, ki v ospredje postavlja najbolj zanimive železniške proge vzhodne Evrope, v drugo izdajo pa je vključil tudi pripoved o Bohinjski progi, ki je bila zgrajena v začetku dvajsetega stoletja in je povezala srednjo Evropo z Jadranom.

Marco Carlone bo v ponedeljek, 15. junija, ob 18. uri gostoval v dvorani krožka Krut, v Ulici sv. Frančiška 20 v Trstu, na srečanju, ki ga društvo prireja v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico. V pogovoru z novinarjem Petrom Verčem bo pripovedoval o vlakih, v katere je tako rekoč zaljubljen, pa tudi o svetu in potovanjih na splošno.

Se še spominjate prvega stika z vlakom?

Da, star sem bil šest, sedem let. Doma sem iz Turina, a sem poletne počitnice z babico preživljal na morju v kraju Monterosso al Mare, v Cinque Terre. Tam je ob plaži trg, nad katerim stoji železniški viadukt. Spominjam se, da sem hodil tja in opazoval vlake, ki so vozili čezenj, ter si predstavljal, kam peljejo. Spominjam se zelo barvitih vlakov. Kdo ve, ali so ti spomini resnični ali sem si jih le predstavljal.

Z dedkom po materini strani pa sva hodila v hribe. Spominjam se, da sva stala na nekem balkonu in si od tam ogledovala progo med Turinom in Bardonecchio. Včasih me je dedek celo peljal z vlakom, a je bilo tako, kot da bi se peljali ..., kaj vem, od Trsta do Miramara in se potem vrnili, le da me je razveselil.

To sta prva spomina na železnico. Po mnogih letih sem se vrnil v Monterosso al Mare in posvetilo se mi je – odkril sem, da obstaja svet ljubiteljev vlakov in železnic.

Knjiga Binario Est je hvalnica ljubezni do vlaka, pa tudi do vzhodne Evrope. Kaj vas je navdušilo za te kraje?

Z zornega kota železniškega sistema raznolikost v primerjavi z italijanskim. Zaradi finančnih in organizacijskih razlogov je tam urejen na način, ki ga v Italiji že dolgo ni več. To še vedno ostajajo »človeške železnice«, na katerih imajo ljudje, ki upravljajo vlak, glavno vlogo, in ne računalnik. Moj začetni namen je bil dokumentirati realnost, ki je tukaj ni več, torej me je očaral drugačen sistem.

In potem so seveda čudovite pokrajine, naj pomislim na Bohinjsko progo, eno mojih najljubših. Ravno zaradi pokrajin sem se še bolj zaljubil v te kraje. Vlak je bil prvo sredstvo za vpogled v te kraje, nato pa se je strast spremenila v neizmerno ljubezen do Balkana in vzhodne Evrope na splošno.

Ampak, ali te železniške proge lokalni prebivalci dejansko uporabljajo? Zdi se mi, da vlaki v teh državah nikakor niso hrbtenica prometa in da so ljudje veliko bolj odvisni od avtomobilov.

Če povzamem tisto, kar sem videl, na številnih območjih prevladuje cestni ali celo letalski promet, tudi na srednje dolgih razdaljah. Kljub temu pa ljudje, kjer obstaja vlak, tega bolj ali manj uporabljajo. Denimo v Bolgariji, Romuniji, na Madžarskem. Bolj ko je železniško omrežje razvejano, več je tovrstnih povezav in bolj ljudje uporabljajo vlake – čeprav so zastareli.

Številne povezave, tudi Bohinjska proga, so orografsko zahtevne, torej hitra železniška povezava ne pride v poštev. Pa kljub temu vlake uporablja veliko ljudi. Ko sem snemal dokumentarec o Bohinjski progi, so bili vlaki vedno polni, in to ne le turistov, temveč tudi študentov, delavcev, upokojencev.

Pravzaprav jih ljudje uporabljajo tudi v državah, kot sta Kosovo ali Albanija; zadnja je neverjeten primer, saj vlaki vozijo s hitrostjo koles. Lani sem se na Kosovu vozil v Prištino in na postaji sredi podeželja je na vlak čakala ogromna množica ljudi.

To sicer nima velike zveze, ampak zadnje čase sem delal v Tuniziji in Egiptu, kjer so vlaki še bolj absurdni – ure in ure zamujajo, pa so kljub temu polni.

Ukvarjate se tudi z organizacijo potovanj na tovrstnih progah. Kaj iščejo udeleženci teh potovanj, morda upočasnitev, izkušnjo, ki je tukaj ne morejo več doživeti?

Mislim, da ljudje iščejo pristnost. Sicer me to včasih tudi strese, ker če morajo obiskati vzhod, da bi našli pristnost, ki je tu ni več, je v tem težava.

Hkrati pa iščejo drugačnost, kar sem počel tudi sam, ko sem se prvič odpravil tja. Želijo si vrnitve v preteklost, s katero pa se najverjetneje ne bi radi spopadali na vsakodnevni ravni. Bolgarski vlaki so za zahodnjaka očarljivi. Čeprav so stari, razpadajo, imajo lesena vrata in zaprašene sedežne garniture ter so pogosto umazani. Ljudje, ki se vsak dan vozijo z njimi, pa bi se jim veliko raje odpovedali in jih zamenjali s hitrejšimi in bolj učinkovitimi.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.

Vladimirju Jurcu tantadruj za življenjsko delo

Thu, 11 Jun 2026 07:01:00 GMT

Tantadruja, nagrado primorskih gledališč za življenjsko delo, letos prejme Vladimir Jurc. Tako je določila žirija, ki so jo sestavljali Marij Čuk, Vesna Humar in Alen Jelen, so razkrili na včerajšnji predstavitvi sezone Slovenskega stalnega gledališča. Jurcu, ki je skoraj štiri desetletja nastopal na tržaškem odru, jo bodo izročili v soboto, 20. junija, v Muzeju Sartorio v Trstu. Takrat bodo tudi znani ostali prejemniki tantadrujev: o najboljši predstavi in igralskih presežkih v sezoni, ki se pravkar zaključuje, odloča žirija v sestavi Matej Bogataj, Martin Lissiach in Ana Perne.

Vladimir Jurc, ki ga mnogi poznajo z imenom Lali, se je po diplomi na AGRFT(1974) zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. V sezoni 1983/84 je prispel v tržaški SSG in tu ostal do upokojitve. S prepletom talenta, ponosa, neverjetne discipline je, kot je povzela direktorica SSG Nina Ukmar, upodobil številne nepozabne like.

Perspektivna plavalka moč išče v besedi

Thu, 11 Jun 2026 09:30:00 GMT

Pred filmsko kamero je Kristen Stewart prvič nastopila pri devetih letih, vlogo protagonistke pa odigrala samo tri leta kasneje v Sobi za paniko. Ko ji je bilo sedemnajst let, jo je že opazil Sean Penn in ji zaupal pomemben lik V divjini ... Svetovno slavo je dosegla z upodobitvijo Belle Swan v seriji filmov Somrak, katere nesporna protagonistka je bila med letoma 2008 in 2012.

Razumljivo torej, da si je losangeleška igralka pri petintridesetih zaželela spet nove izkušnje, tokrat pa za kamero.

Na lanskem filmskem festivalu v Cannesu je tako predstavila svoj režijski prvenec The Chronology of Water, v katerem je predelala navdihujočo avtobiografijo pisateljice in športnice Lidie Yuknavitch.

Kot je povedala Kristen Stewart, se je te pripovedi lotila, ker je pri branju knjige vzljubila avtoričin pristop, ki ne pripoveduje o stvareh, ki so se ji zgodile, temveč kako se je z njimi spoprijemala in skušala vsakič znova poiskati rešitev. Nenazadnje tudi v umetnosti.

Kruta zgodba pripoveduje o deklici, Lidii, ki odrašča v dokaj iznakaženem okolju. Ob njenem velikem talentu za plavanje ga namreč zaznamujeta predvsem nasilje in alkohol. Očetu, ki je kolerik, se značajsko šibka mati nikakor ne uspe zoperstaviti, kar pomeni, da ne uspe zaščititi pred očetovo brutalnostjo nobene od dveh hčerk.

Da bi se oddaljila od navidez že zapečatene usode, se Lidia, ki je zelo perspektivna športnica, vpiše v kolidž v Teksas. V novem okolju upa, da si bo s pomočjo štipendije, ki ji vsaj na papirju obljublja boljšo prihodnost, priborila mesto v plavalni ekipi za olimpijske igre. Njene ambicije pa pokoplje zloraba alkohola in mamil, zaradi česar ji odvzamejo denarno pomoč in pravico do študija. Kljub vsemu pa se determinirana Lidia ne da in ne obupa. Kmalu nato začne znova in poskusi srečo še na univerzi v Oregonu, kjer jo kot eno redkih študentk izberejo za sodelovanje s slovitim pisateljem Kenom Keseyjem. Lidia prav v pisani besedi najde svojo pot in po burni mladosti začne na novo. Željna življenja upa, da ji prav pisanje predstavlja rešitev, pa čeprav se ne uspe znebiti najbolj trpkih spominov na očetovo nasilje.

La cronologia dell’acqua

Države: ZDA, Francija, Velika Britanija, Španija in Latvija, 2025

Režija: Kristen Stewart

Igrajo: Imogen Poots, Thora Birch, Charlie Carrick, Jim Belushi, Tom Sturridge, Michael Epp

Nagrado Primorskega dnevnika prejme Balada o trobenti in oblaku

Wed, 10 Jun 2026 17:51:00 GMT

Med petimi domačimi premierami Slovenskega stalnega gledališča, ki so se v iztekajoči se sezoni potegovale za nagrado Primorskega dnevnika, je slavila Balada o trobenti in oblaku. Predstava v režiji Žige Hrena, ki je nastala v sodelovanju z Mini teatrom in AGRFT iz Ljubljane, je prepričala tako občinstvo, ki je v Trstu in Gorici oddalo svoj glas, kot žirijo, ki jo sestavljajo novinarke in novinarji ter sodelavci Primorskega dnevnika.

Kot je bilo slišati na predstavitvi nove sezone SSG, so ji gledalci namenili zelo visoko srednjo oceno (9,5). Na drugo mesto se je po priljubljenosti uvrstila predstava o, žal aktualnih, vojnah in zidovih Na drugi strani (režija Marcela Serli), na tretje pa poklon Srečku Kosovelu Vlak št. 123 v bodočnost v režiji Jasmin Kovic. Med domačimi produkcijami sta bili še Kavarna in Veronika Deseniška.

»Spopadanje z monumentalnim romanom Cirila Kosmača Balada o trobenti in oblaku je za ekipo mladih ustvarjalcev zahteven izziv,« so zapisali v utemeljiti nagrade. »Lotili so se ga samozavestno, spontano in nepretenciozno. S presunljivo dramatizacijo mojstrske slike slovenskega vojnega dogajanja se je režiser spopadel s posrečenimi odrskimi prijemi. V oporo mu je bila izjemno uigrana ekipa igralcev: Neža Dvorščak, Alja Krhin, Marko Rafolt in Jure Šimonka. Predstava je prejela že številne nagrade in priznanja, katerim se pridržuje tudi nagrada Primorskega dnevnika.«

Med vsemi sodelujočimi gledalci so danes izžrebali dva, katerima bo SSG podaril abonma za prihodnjo sezono. To sta Marinka Brezigar in Metod Mežek. Mimogrede, oba sta predstavi Balada o trobenti in oblaku, namenila najvišjo oceno.

Drevo življenja, gledališča, človeških odnosov

Wed, 10 Jun 2026 15:36:14 GMT

Pod sugestivnimi papirnatimi krošnjami, ki so kraljevale na velikem odru tržaškega Kulturnega doma, so danes predstavili novo sezono Slovenskega stalnega gledališča 2026/2027. Potekala bo pod geslom Drevo življenja - Gledališko potovanje v korenine človeštva. Drevo je namreč s svojimi koreninami globoko zakoreninjeno v tla, je pa tudi tudi simbol življenja, trdoživosti, vztrajnosti. In, nenazadnje, je Drevo življenja tudi poklon februarja preminulemu Miroslavu Košuti, dolgoletnemu ravnatelju teatra, ki domuje v tržaškem Kulturnem domu. Tako je namreč naslov eni njegovih pesniških zbirk.

V središču sezone bodo medčloveški odnosi, na katere želijo v SSG pogledati z ironijo in humorjem, sta uvodoma povedala predsednik Ivan Jevnikar in direktorica Nina Ukmar. To ni pobeg iz resničnosti, je zagotovil Jevnikar, temveč poskus, da nanjo pogledamo z več distance, ostrine in človečnosti. Saj lahko gledališče ravno s komedijo veliko pove o odnosih, navadah in protislovjih časa, v katerem živimo.

V osnovnem abonmaju bodo štiri nove domače produkcije in dve gostujoči predstavi. Sezono bo uvedla ravno ena izmed njih, in sicer produkcija SNG Drama Ljubljana Hrup za odrom Michaela Frayna v režiji Ivane Djilas. Novembra bo v mali dvorani prva domača premiera, Žile tirolske dramatičarke Lise Wentz. Na oder jo bo postavil Tržačan Igor Pison: drama je postavljena na Tirolsko v 50. leta, v njej se partnerski odnos prepleta z zamolčano avstrijsko zgodovino.

Priljubljena režiserka Nenni Delmestre, ki je za SSG ustvarila več uspešnih predstav (na primer Prebrisane male laži), se vrača z Zmago španskega tandema Marc Angelet in Cristina Clemente. Gre za zgodbo obetavnega mladega nogometaša, ki družini napove, da se želi odpovedati športni karieri. Prav tako decembra bo na sporedu še ena gostujoča predstava, koprodukcija Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj Kje je Primadona? Kena Ludwiga v režiji Katje Pegan.

Novi direktorici SSG Nini Ukmar je pri snovanju osnovnega abonmaja pomagala svetovalka Alida Bevk in izbrala dve domači produkciji – z mislijo na igralce, kot je poudarila. Protagonisti besedila znane francoske pisateljice Yasmine Reza Art so moški in njihovi prijateljski odnosi (režiral bo Alen Jelen), Spomin vode, ki bo maja zaključil sezono, pa je grenko-sladka komična drama britanske dramatičarke Shelagh Stephenson. Zgodbo o treh sestrah, ki se ob maminem pogrebu soočajo z različnimi spomini na otroštvo, bo režiral Luka Marcen, ki bo tako prvič sodeloval s tržaškim gledališčem.

Gledalci bodo imeli na voljo po dva izbirna sklopa, Pogumni in Komedija, abonmajska kampanja je že v teku.

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Proučujejo in promovirajo opus umetnika Bogdana Groma

Thu, 11 Jun 2026 07:55:00 GMT

Ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu je izzvenel kot prisrčen poklon ob prizadevanjih za konkretno promocijo opusa tržaškega umetnika mednarodnega formata Bogdana Groma. Umetniki, kulturniki, prijatelji in sorodniki so se zbrali v lepem številu ob ogledu dokumentarnega filma, ki ga je režiser Damjan Kozole posnel leta 2009 (produkcija Vertigo - RTV Slovenija) ob devetdesetem rojstnem dnevu vsestranskega umetnika. Večer pa je bil tudi priložnost za poročanje o načrtih in projektih, ki naj bi do konca leta postavili dediščino izseljenca Groma v tržaški »hram slavnih«.

Dejstvo, da je Grom večji del svojega življenja preživel v Združenih državah Amerike, je v rodnem kraju ustvarilo neko distanco. Skrajšala jo je postavitev razstave Temporary Grom z umetninami, ki so spadale v zbirko Pokrajine Trst in ki je ponovno vzbudila zanimanje za umetnika. Kuratorki sta bili Jasna Merkù in Vanja Strukelj.

Prof. Merkù je uredila tudi katalog Gromove zbirke pri Fundaciji CRTrieste, ki je pravi vodnik po njegovem opusu in stilu ter bo doživel predstavitev jeseni. Živa Pahor je v imenu Kulturnega društva za umetnost Kons napovedala, da bo predstavitev potekala v prenovljenih prostorih krožka Krut. Zaenkrat je katalog dostopen na spletni strani fundacije.

Do konca leta pa naj bi zagledal luč najpomembnejši projekt, in sicer odprtje stalne Gromove zbirke v Palači Galatti, kjer bodo zbrana dela iz zbirk Fundacije CRTrieste in deželnega zavoda Erpac.

»Zgodba se je šele začela. V naših krogih imamo veliko umetnikov, ki so premalo poznani, saj nimamo galerije, ki bi bila nujno potrebna za njihovo promocijo,« je opozorila prof. Merkù, ki je tudi poudarila, da so vsa pričevanja dragocena, da bi lahko na čim popolnejši način zbrali razpršena dela v lasti zasebnikov in knjižnic, kar bi dopolnilo naše poznavanje obširnega opusa.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Začenja se sezona tržaškega letnega kina

Tue, 09 Jun 2026 09:08:00 GMT

V tržaški Ljudski vrt v Ulici Giulia se vrača letni kino. Kot uvod v začetek sezone (15. junija) se od jutri do nedelje vedno ob 21. uri obeta pet brezplačnih projekcij, posvečenih filmom, ki so nastali v Trstu oziroma na italijanskem severovzhodu. Led bo jutri prebil Napoli-New York Gabrieleja Salvatoresa. V četrtek bo na vrsti Esprimi un desiderio (r. Volfgango De Biasi), v petek Ultimo schiaffo (r. Matteo Oleotto), v soboto osem kratkometražcev, ki so nastali pod okriljem GO! 2025, v nedeljo pa Pane e tulipani (r. Silvio Soldini), ki letos lavi 25 let.

Mladi zlati pianisti Glasbene matice danes na konservatoriju Tartini

Sat, 06 Jun 2026 07:55:00 GMT

Danes ob 16. uri bodo v veliki dvorani tržaškega konservatorija Tartini nastopili nagrajeni učenci Glasbene matice iz razreda Tamare Ražem Locatelli. Pianisti stari med 8 in 13 let so v šolskem letu 2025/2026 prejeli skupno 34 zlatih, prvih in prvih absolutnih nagrad; tem gre prišteti še tri nagrade treh mladih pianistk, ki se pri profesorici urijo v sežanski Glasbeni šoli in sledijo drugim dejavnostim pri Glasbeni matici.

Učenke in učenci so za belimi in črnimi tipkami presedeli veliko ur, je povedala profesorica Ražem Locatelli, »število prejetih nagrad je velik dosežek. Sami so žrtvovali svoj prosti čas in se pripravljali na zahtevna tekmovanja na domačih in tujih tleh.« Od novembra do maja so se udeležili tekmovanj v Rimu, Trstu, Rogaški Slatini, Sestri Levante, Stresi, Logatcu, na daljavo v Abu Dabiju, v Piranu, San Donà di Piave in drugje. Rimsko tekmovanje Crescendo Competition jih je pripeljalo do nastopa v newyorški Carnegie Hall. Že se pripravljajo na nove podvige.

Danes bodo nastopili nagrajenci Rossano Rivi, Louis Thibault Zanette, Evan Miliani, Lidio Tommaseo, Tinkara Teinović in Tina Uršič. Zaigrali bodo program, ki so ga predstavili na zadnjih tekmovanjih. Predstavili se bodo s sedmimi klavirskimi točkami, šest solističnih in eno za klavirski duo. Program zaobjema skladbe iz različnih obdobij, od baroka do romantike, od J.S. Bacha, Mozarta, Berkoviča, Haydna, Mendelssohna do sodobnih skladateljev. Vsi se bodo posvetili tudi interpretaciji del slovenskega primorskega skladatelja Bojana Glavine.

Idrijsko otroštvo Pier Paola Pasolinija

Fri, 05 Jun 2026 08:50:27 GMT

Ali ste vedeli, da je italijanski filmski režiser, pesnik, pisatelj, filozof in novinar Pier Paolo Pasolini v otroštvu eno leto živel v Idriji? Med letoma 1930 in 1931 je kot otrok tam stanoval z materjo, očetom in bratom, potem ko je bilo to ozemlje po prvi svetovni vojni priključeno Italiji. Oče je bil namreč oficir in z družino se je redno selil. V Idriji je družina Pasolini živela v upravni stavbi ob Jožefovem jašku, ravno tam, kjer se je začenjala gozdna sprehajalna Pot ob rakah oziroma Via degli amori, po kateri nosi naslov dvojezična zbirka Pasolinijevih poezij Via degli amori / Pot ljubezni, ki so jo v sredo predstavili v muzeju LETS.

Zbirka obsega 33 pesmi - štiri od teh so posvečene Idriji. Pasolini jih je napisal v mladosti in so bile v revijah objavljene po njegovi smrti. V teh besedilih se že pojavljajo nekatere teme, ki so pozneje postale osrednje v njegovi poeziji, in sicer odnos z materjo, odkrivanje želje in telesnosti, spomini na otroštvo, pokrajina kot čustveni in simbolični prostor, voda kot življenjski in mitološki element.

V Idriji skušajo oživiti spomin na Pasolinija, je povedala urednica publikacije Milanka Trušnovec, ki se iskanju sledov njegovega enoletnega bivanja na tistem koncu posveča že od leta 2019. Zbirka je izšla pri založbi Bogataj, v imenu katere se je Damjan Bogataj o njej pogovarjal s številnimi gosti.

Zbirka je zagledala luč po zaslugi Interreg projekta 4P čezmejne poti, ki odkrivajo dediščino Pier Paola Pasolinija. Projekt želi promovirati, ohraniti in razširiti Pasolinijevo neprecenljivo dediščino, pri čemer se osredotoča na kraje, kjer je živel - na območje Pordenona in Idrijo. Projektni partnerji so Občina Pordenon, Študijski center Pasolini, Venetian Cluster, Občina Idrija, Idrijsko-Cerkljanska razvojna agencija in Univerza v Novi Gorici, je povedala Lenka Grošelj v imenu Občine Idrija.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.

Kakor hiša z mnogimi ogledali

Fri, 05 Jun 2026 09:30:02 GMT

Skupini All Them Witches sledim že od vsega začetka. To pomeni od leta 2012, ko je bend prodrl na underground glasbeno sceno s prvencem Our Mother Electricity. Fante sem v teh letih večkrat videl v živo in bil tako priča njihovi rasti tudi na področju live glasbe. Gre za bend, ki je v petnajstih letih razvoja dosegel zelo visoko raven. Danes nam po dolgih šestih letih ponuja nov plošček z naslovom House of Mirrors.

All Them Witches je torej glasbeni projekt, ki je pred skoraj petnajstimi leti nastal v ameriškem mestu Nashville. Fantje so leta 2012 posneli prvenec in začeli z vnetim koncertiranjem. V samih osmih letih je bend izdal kar šest studijskih plošč, dva live albuma in še pet kratkih ploščkov – skratka izredno pestro glasbeno ustvarjanje.

Skupina je bila do leta 2018 kvartet. Ustanovili so jo pevec in basist Charles Michael Parks Jr., kitarist Ben McLeod, bobnar Robby Staebler ter pianist Allana Van Cleavea. Slednjega je leta 2018 zamenjal Jonathan Draper, po nekaj mesecih pa so se preostali člani benda odločili, da bodo kariero raje nadaljevali kot trio.

Sound ameriške zasedbe sestavljajo psihedelični bluz, alternativni rok, močnejši stoner ritmi, a tudi izredne, intimne melodije in folk glasba. Končni rezultat je nadvse originalna glasba, v kateri zaznamo vplive skupin, kot so starejše Black Sabbath, Pink Floyd, The Doors in Grateful Dead, a tudi novejše Madrugada, Tool, Motorpsycho in QOTSA.

Leta 2021 se je pianist Van Cleave vrnil v bend, tako da je zasedba ponovno postala kvartet in takšna je še danes. Skupina je med covidom (tako kot vsi ostali) pavzirala in občasno izdajala kako glasbeno priredbo starejših bluz uspešnic. Leta 2024 se je bobnar in ustanovitelj Robby Staebler odločil, da se bo raje osredotočil na druge glasbene projekte, in zapustil bend. Na njegovo mesto je stopil dolgoletni prijatelj Christian Powers. Z novim elanom so se fantje kmalu sestali in začeli ustvarjati nove komade.

V znamenitem Blackbird Studiu v Nashvillu je nastalo deset novih pesmi za skoraj tri četrt ure glasbe. Producentsko plat je podpisal Eddie Spear, končni rezultat pa je res dober. House of Mirrors je kot hiša s številnimi ogledali ter vsako izmed teh nam prikaže različne tipe glasbe in čustev.

Začetek albuma je nadvse obetaven. Red Rocking Chair ima umirjen in tesnoben intro z globokim Parksovim vokalom, naenkrat pa udarijo monolitski doom kitarski rifi. Krasno! Culling Line je dober psihedeličen rok, nato pa preobrat s klasičnim bluz rokom v komadu Aethernet. Go-getter je kratek in temačen intermezzo, nato pa znova izredna skladba Starting Line – prepletanje akustičnih kitar z močnimi distorzijami. The Welterweight je spet zelo intimna pred zaključno Saturn Song. Kapo dol!

House of Mirrors

All Them Witches

Psihedelični rok

BMG Rights Management, 2026

Dileme mlade gluhoneme ženske

Thu, 04 Jun 2026 09:30:00 GMT

Ángela je gluha od otroštva in je na tem, da postane mama. S partnerjem Héctorjem, ki nima težav s sluhom, z velikim zadovoljstvom pričakujeta otroka. A dojenčkov prihod zelo spremeni njun odnos. Najprej morata razumeti, če bo tudi Ona, tako je namreč ime novorojeni deklici, imela težave s sluhom, ko se končno izkaže, da jih nima, se odnos med Ángelo in Héctorjem zelo iznakazi. Mlada mamica se namreč sooča s pričakovanji in strahovi, ki jih prinaša materinstvo, ob tem pa mora iskati nove načine bivanja med svetom gluhih in slišečih. Zelo jo skrbi, da bi v družini lahko ostala odrezana iz vsakdana ostalih članov, ker ne sliši. Z Ono ne uspe najti primernega sozvočja in kmalu ji postane jasno, da jo tudi mame drugih otrok puščajo ob strani. Tudi s Héctorjem ne gre bolje, saj sta vsak dan bolj oddaljena. Nekega dne navidezno nepomemben razlog privede do hudega prepira. Če želita rešiti že hudo načeto situacijo, se bosta morala zelo potruditi ...

Celovečerec, ki si je v Barceloni februarja letos zagotovil kar tri najbolj prestižne španske filmske nagrade Goya, je povzet po kratkometražnem filmu, ki ga je režiserka Eva Libertad posnela pred nekaj leti, ker je želela spregovoriti o življenju mlajše sestre in vsakdanu gluhoneme mlade ženske. Danes sedeminštiridesetletna filmarka pa je kmalu dognala, kot je priznala, da bi lahko povedala še marsikaj in se je zato odločila za celovečerec, v katerem prav sestra Miriam nastopa v vlogi protagonistke.

Celotna zgodba namreč izvira iz osebne izkušnje, ki jo s pomočjo filmske govorice avtorica in njena sestra delita z občinstvom.

Posebnost dela je prav v tem, da ne gre za izmišljeno pripoved, temveč za avtobiografsko zgodbo, ki se postavi na stran gluhonemih ljudi in pripoveduje o njihovem spoprijemanju z našim svetom, v katerem ima zvok pomembno vlogo pri doživljanju in sporazumevanju. Pri tem film opozarja na nevidno obliko invalidnosti in na težave slušno prizadetih oseb, ki morajo kljubovati vsakdanjemu življenju in istočasno gojiti medčloveške odnose. Take, ki večinoma slonijo prav na dialogih in pogovorih.

Il silenzio degli altri

Država: Španija, 2025

Režija: Eva Libertad

Igrajo: Miriam Garlo, Alvaro Cervantes in Elena Iureta

George Tatge in njegovi barvni detajli

Mon, 01 Jun 2026 05:19:00 GMT

Slučaj je nanesel, da se je novo, barvno poglavje v karieri fotografa Georgea Tatgea začelo v Trstu. Pisalo se je leto 2012. Štirinajst let kasneje so v tržaškem razstavišču v Starem pristanišču na ogled barvne fotografije, nastale v Trstu in drugje v Italiji. Razstavo so avtor in organizatorji, ne zgolj slučajno, naslovili Il Colore del Caso (Barva slučaja).

Za fotografa, sina italijanske matere in ameriškega očeta (rodil se je v Istanbulu leta 1951), je namreč slučaj ključnega pomena. Sprehaja se po raznih mestih, razgleduje se naokoli in potem se mu oko »slučajno« zaustavi na nekem detajlu poslopja, trga, ograje: če bi prišel malo prej ali kasneje, bi ga luč drugače osvetljevala ali pa ga sploh ne bi, ne bi pritegnil njegove pozornosti in fotografija ne bi nastala. Že dolgo je svobodni umetnik, še preden se je začel posvečati barvni fotografiji, kar pomeni, da se mu navadno ni treba podrejati urniku. Tako so njegove barvne fotografije, kot zatrjuje, rezultat slučajnih zapažanj.

Lep izbor (okrog 60 fotografij) bo do 12. julija na ogled v dvorani Nathan prenovljenega Skladišča 26 v Starem pristanišču. Vstopnine ni. Razstavljenih je še največ fotografij, posnetih v Toskani. Fotograf je pozornost namenil detajlom na zgradbah, ne samo na stavbah, temveč tudi na mostovih, trgih, zidovih.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.