Kultura

O ranah, ki jih je pustila diktatura v Argentini

Thu, 17 Sep 2026 09:30:00 GMT

Marco Bechis se je spet vrnil v čas, kraje in med ljudi, o katerih je že pripovedoval v filmih Garage Olimpo in Hijos. Tudi tokrat je italijanski režiser čilskega rodu usmeril kamero v obdobje vojaške diktature v Argentini, ko je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja izginilo na tisoče desaparecidosov.

V novem filmu pa je izbral nov ključ, saj se je zaustavil predvsem pri posledicah in ranah, ki so zaznamovale življenja preživelih.

Med petimi italijanskimi filmi, ki so se na letošnji beneški Mostri potegovali za zlatega leva, je na Lidu prejšnji teden zaživel tudi film Vrnitev v Buenos Aires (Ritorno a Buenos Aires). Osrednji junak celovečerca je Mariano Guerra, zdravnik, ki že desetletja živi in dela v Turinu. V Piemont se je preselil takoj po prihodu v Italijo, konec sedemdesetih let, ko se je izselil iz Argentine, kjer je leta 1977 okusil Videlovo diktaturo in večmesečno zaprtje v enem od številnih tajnih političnih zaporov, kjer je doživel tudi kruto mučenje.

Po tridesetih letih, film je postavljen v leto 2008, ga argentinske oblasti poiščejo in povabijo, da se v Buenos Airesu udeleži procesa, na katerem sodijo prav mučiteljem, ki so trpinčili tudi Mariana. V filmu protagonista pooseblja prepričljivi Adriano Giannini, ki med procesom v Argentini spet sreča neusmiljene vojake, a tudi tovariše, ki so se tako kot on uspeli izogniti smrti.

Marco Bechis, ki je daljše obdobje svojega življenja preživel v Argentini, je povedal, da je pri pisanju scenarija izhajal iz osebne zgodbe in iz tega, kar je prestal v prvi osebi po aprilu 1977, ko so ga aretirali. Fokus novega filma pa je tokrat želel posvetiti nekoliko širšemu razmišljanju o travmah in posledicah, ki ostanejo v življenju tistih, ki se uspejo rešiti.

Vsakdan vseh preživelih, kot je obrazložil Bechis, pa naj bodo to žrtve vojn v Gazi, Ukrajini, Afriki, ali politični jetniki argentinske diktature, ni več podoben tistemu, ki so ga imeli do takrat. Tudi Mariano Guerra se tako spopada z občutki krivde in vprašanji, za katera pa ne najde primernih odgovorov...

Ritorno a Buenos Aires

Država: Italija, Brazilija 2026

Režija: Marco Bechis

Igrajo: Adriano Giannini, Ana Celentano, Verónica Gerez in Olivia Nuss

Vrhunski flavtist v Rossetti privabil predvsem mlado občinstvo

Wed, 16 Sep 2026 13:13:00 GMT

Najboljši svetovni orkestri izbirajo najboljše soliste: ko je bil Claudio Abbado šef dirigent Berlinskih filharmonikov, se je za vlogo solo flavtista prijavil komaj 22-letni Emmanuel Pahud, ki je mojstra takoj prepričal ter postal najmlajši član slovitega orkestra, od katerega se je od takrat samo eno leto ločil, da bi se posvetil poučevanju; mladi švicarski talent je medtem osvojil celo vrsto tekmovanj, začel nastopati s prestižnimi orkestri kot solist, razširil svoj repertoar na komorno in jazz glasbo, se z enako predanostjo posvečal baročni in sodobni glasbi, vse to pa še vedno počenja z žarom, ki v šestinpetdesetem letu ostaja mladostniško plamteč. Vrhunski mojster, ki ga je tržaško Koncertno društvo izbralo za otvoritev 4. festivala Svetilnik glasbe, je v gledališče Rossetti privabil pretežno mlado občinstvo, med katerim smo z veseljem pozdravili kar veliko število slovenskih flavtistk z obeh strani meje, pa tudi več članov orkestra gledališča Verdi. Dvorana sicer ni bila polna, kajti program koncerta je bil takorekoč namenjen posebni niši ljubiteljev baročne glasbe s skladbami Johanna Sebastiana Bacha in njegovih sinov.

Emmanuel Pahud je seveda bil osrednja zvezda koncerta, pred katerim sta predsednik Koncertnega društva Piero Lugnani in umetniški vodja Marco Seco izrazila svojo zahvalo vsem pokroviteljem in partnerjem ter povabila občinstvo na bogat niz dogodkov od 14.do 24.septembra. Izjemni flavtist je igral s komornim orkestrom L’appassionata, ki ga je v vlogi solo čelista vodil Enrico Bronzi, pred leti tudi umetniški vodja Koncertnega društva, sicer pa že dvajset let ugleden docent na salzburškem Mozarteumu.

Že med prvo skladbo, Simfonijo v d-molu WFV I/3, ki jo je spisal Johann Christoph Friedrich Bach, smo z veseljem ugotovili, da je ansambel L’appassionata za svoj pristop k baročni glasbi izbral okusen kompromis med lahkotnostjo potez in jasno, a obenem ekspresivno odčitavo, ki je slonela na žlahtnem zvoku in ubranosti vseh članov, večinoma odličnih mladih godalcev.

Več v jutrišnjem (četrkovem) Primorskem dnevniku.

V Galeriji Cankarjevega doma sodoben pogled na Srečka Kosovela

Wed, 16 Sep 2026 10:18:20 GMT

V Galeriji Cankarjevega doma (CD) bodo drevi odprli razstavo Kozmos Kosovel. Razstava odpira vrata v ustvarjalni svet pesnika Srečka Kosovela ter ga postavlja v širši evropski umetniški in intelektualni kontekst. Osnovni narativni lok razstave je Kosovelova misel: »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.«

Razstava je sprehod skozi pestro dogajanje in kalejdoskop Kosovelove dobe ter ponuja vpogled v njegova zanimanja in vplive, iz katerih je zajemal vsebine in tematike za svoja dela. Kosovel je vse svoje kratko življenje ostal tesno povezan s Krasom, hkrati je bil del širšega slovenskega in evropskega prostora.

Na ogled so izvirni Kosovelovi rokopisi, osebni predmeti, dokumenti ter prve knjižne in revijalne objave, pa tudi dela umetnikov in mislecev tistega časa, ki so zaznamovali njegovo ustvarjanje. Posebno mesto ima vizualna kultura obdobja - slike, risbe in kolaži Kosovelovih sodobnikov razkrivajo podobe, ideje in umetniške tokove, skozi katere je doživljal in razumel prostor, so zapisali v CD.

Kot je na predogledu za novinarje izpostavil kustos razstave Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je glavni partner projekta, so Kosovela, ki je sicer širši javnosti najbolj znan kot predstavnik avantgarde, konstruktivizma, želeli predstaviti v vsej njegovi širini in od tod tudi naslov razstave Kozmos Kosovel. Izpostavil je tudi njegovo aktualnost v današnjem času. Kosovel je izhajal iz podobnih političnih razmer, s kakršnimi se soočamo danes. Težave sodobnega sveta so na las podobne tistim iz 20., 30. let minulega stoletja. Poleg tega je bil Kosovel izredno moderen pesnik, tudi v smislu, da je zaobjel celoto - ne le človeka, ampak tudi naravo, ki je bila sestavni del njegovega kozmosa.

Posebnost razstave je njen pogled iz današnjega časa. Njeno prostorsko in oblikovno zasnovo so ustvarili študenti drugostopenjskega programa Interaktivnega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V razstavo so vstopili kot raziskovalci in ustvarjalci ter jo zasnovali kot izkušnjo, ki presega klasičen obisk muzejske razstave. Obiskovalca nagovarja z zvokom, interaktivnimi elementi, multimedijo, različnimi pogledi in participativnimi poudarki.

Razstava je nastala kot veliki interdisciplinarni projekt, pri katerem je sodelovalo več kot 20 institucij - domačih in tujih muzejev in galerij ter fakultet ter številni strokovnjaki in ustvarjalci s področja literature, umetnostne zgodovine, muzeologije, oblikovanja in drugih strok. Na ogled bo do 9. maja

Morje, Trst, kamen, Kras

Wed, 16 Sep 2026 11:29:00 GMT

Med morjem in kamnom – Slovenska umetnost tržaškega in primorskega prostora / Tra mare e pietra: L’arte slovena di Trieste e del Litorale je naslov dvojezičnega knjižnega dela, ki so ga v petek predstavili v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Knjiga je nastala v sodelovanju me domenjeno galerijo, Goriškim muzejem Kromberk in Mestno galerijo Nova Gorica. Kot je bilo na dogodku zaznati, gre za izjemen poklon slovenskim ustvarjalcem s tržaško-primorskega prostora, ki so s svojo umetnostjo trajno zaznamovali slovensko kulturo. Gre namreč za delo, ki kot prvo prinaša celovit pregled vseh Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernega sklada s tega območja. Tem pa sta dodana še pesnik Srečko Kosovel in predstavnik Goriške, prejemnik nagrade Prešernovega sklada in član čezmejne skupine 2 x GO, Silvester Komel.

Tržaški in primorski kulturni prostor in posamezne pomembnejše zgodovinske dogodke sta predstavili prof. dr. Marta Verginella in soavtorica teksta ter sourednica Tatjana Rojc. Breda Ilich Klančnik, ki je za monografijo pripravila biografije, je spregovorila o predstavljenih ustvarjalcih, gonilna sila projekta, kot tudi pisec besedila in sourednik Marko Arnež pa o zasnovi in nastajanju celotnega projekta, ki poleg knjižnega dela vključuje tudi več razstav (ena je do 19. septembra na ogled ravno v Galeriji Prešernovih nagrajencev). Med gosti omizja je bil še pisatelj in nagrajenec Prešernovega sklada za leto 2022 Dušan Jelinčič, dogodka pa se je udeležil tudi pesnik Marko Kravos, prejemnik teiste nagrade leta 1981. Pogovor je povezoval Jože Jerič.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

V torek se začenja jesenska koncertna sezona ESYO

Wed, 16 Sep 2026 09:44:00 GMT

Jesenske note mladih evropskih glasbenikov - Note d’autunno dei giovani musicisti europei je naslov koncertnemu nizu, ki ga ljubiteljem simfonične glasbe ponuja šola za mlade glasbenike Scuola per giovani musicisti europei z mladinskim orkestrom European Spirit of Youth Orkestra (ESYO). S štirimi večeri med septembrom in decembrom – prvi bo v torek, 22. septembra – se zaključuje ustvarjalno leto, ki je kot geslo imelo United Together: for a Europe of Good Friends (Združeni za Evropo dobrih prijateljev).

Niz koncertov so včeraj predstavili v tržaškem Novinarskem krožku. Njegov podpredsednikLuciano Santin je pohvalil organizatorje za večletno delovanje na področju glasbene vzgoje med mladimi na visokem nivoju in po vsej Evropi.

»Prvič ponujamo jesenski koncertni niz,« je povedal predsednik glasbene šole Ezio Perillo, »ki ga sestavljajo nastopi velikih talentov. Mladost je bistvo orkestra ESYO, ki se iz leta v leto obnavlja z novimi člani. Ti doživljajo v njem edinstveno izkušnjo.« Ob spominu na preminulega tržaškega občinskega odbornika za kulturo Giorgia Rossija, ki je orkester podpiral, je poudaril, da ima sestav korenine v Trstu, a obenem nosi esenco mesta v zalivu okrog po Evropi.

Prvi koncert na sporedu bo, kot rečeno, v torek ob 20.30 v gledališču Miela. Zaupali so ga ukrajinskemu klarinetistu Bogdanu Sidorenku, ki bo s spremljavo pianista Yun-Yanga Leeja ponudil glasbeno potovanje Voyage d’un musicien. 14. oktobra bo s solističnim recitalom nastopil tržaški tolkalist in skladatelj Lorenzo Dari, ki bo prav tako v gledališčuMiela z marimbo izvajal priredbe Bachovih skladb, svoja dela in dela drugih sodobnih skladateljev, med katerimi je tudi tržaški Slovenec Simon Kravos.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Razstava o Ubaldu Vrabcu, pričevalcu in protagonistu zgodovine

Wed, 16 Sep 2026 06:19:00 GMT

Danes priljubljen in cenjen, takrat predrzen in provokativen. Ubald Vrabec, ki je bil v umetniškem in zasebnem življenju večkrat razdvajajoč, je s svojo umetnostjo postal povezovalni element, pomemben del glasbene zgodovine Slovencev, ne samo v Italiji.

Kulturna zapuščina tržaškega skladatelja, pedagoga in violinista je povzeta v izčrpni dvojezični razstavi Ubald Vrabec, njegova glasba, njegov čas / La sua musica, il suo tempo, ki je na ogled v razstavni dvorani državne knjižnice Stelio Crise v Trstu. Slovesno odprtje je v ponedeljek privabilo številne obiskovalce, nekdanje pevke in pevce, ki so Vrabčevo umetnost doživeli iz prve roke, ter druge ljubitelje sodobne zgodovine in glasbe.

Razstava, ki jo je pripravil Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice (NŠK), je sicer zagledala luč leta 2022, ob 30-letnici Vrabčeve smrti, in bila že večkrat postavljena na ogled, najprej v tržaškem Kulturnem domu, nato v Mariboru, Kopru in drugih slovenskih mestih ter v prostorih tržaškega konservatorija Tartini. Nastala je v sodelovanju s Filozofsko fakulteto mariborske univerze v okviru programa Slovenska identiteta in kulturna zavest v jezikovno in etnično stičnih prostorih v preteklosti in sedanjosti, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRIS). Koordinator programa, tržaški zgodovinar Gorazd Bajc, je v ponedeljek v svojem pozdravu poudaril, da v okviru programa obravnavajo vprašanja identitete Slovencev v širšem transnacionalnem prostoru, kar ne zadeva samo zamejstvo in ne samo Slovenijo.

Na razstavnih panojih je zbrano delo treh raziskovalcev, Štefana Čoka in Gabriele Caharija z Odseka za zgodovino NŠK ter že omenjenega profesorja na mariborski univerzi Gorazda Bajca. Na ponedeljkovem odprtju, ki ga je z Vrabčevo Zdravljico uvedel Zbor Jacobus Gallus pod vodstvom Marka Sancina, je prisotne v konferenčni dvorani sprejela Caharija in jih s krajšim nagovorom s soustvarjalci razstave pospremila v čas, ko je Ubald Vrabec (1905-1992) živel in ustvarjal. »Vrabec je bil skozi celotno svoje življenje tako pričevalec kot protagonist zgodovinskega dogajanja, ki se je odvijalo okoli njega,« je povedal Čok, »o tem priča tudi njegovo povojno delovanje, ko je z Borisom Pahorjem in drugimi dal pobudo za Slovensko levico, a tudi njegova publicistična dejavnost na področju satire, kjer se je izkazal za posebno pikrega.«

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Na pordenonskem knjižnem prazniku od Rushdieja do Rezije in Tavčarjeve lige NBA

Tue, 15 Sep 2026 16:03:00 GMT

Program letošnje izvedbe Praznika knjig in svobode Pordenonelegge, ki bo potekal od 16. do 20. septembra, je še bogatejši kot doslej. Z njim med drugim želijo opozoriti, da si bo Pordenon naslednje leto nadel naslov italijanske prestolnice kulture. Še posebej so ponosni, da se bo zaključnega dogodka prireditve Pordenonelegge udeležil predsednik republike Sergio Mattarella, ki je sicer v prejšnjih letih na organizatorje naslovil poslanico.

Tudi začetek knjižnega festivala bo zaznamovala velika osebnost, saj bo jutri, 16. septembra, v Pordenonu znani britansko-ameriški pisatelj indijskih korenin Salman Rushdie, ki je bil poleti 2022 tarča napada z nožem; preživel ga je, a ostal je slep na desno oko. Njegova knjiga oziroma izpovedni avtoportret, ki jo je navdihnil brutalni napad, je izšla tudi v slovenskem jeziku z naslovom Nož - Premišljevanja po poskusu umora.

V petih dneh, tako napoveduje organizator, Fundacija Pordenonelegge, se bo na prizoriščih zvrstilo 447 dogodkov, 60 bo krstnih predstavitev knjižnih novosti. Prisluhniti bo mogoče 694 avtorjem, ki bodo razvrščeni po interesnih področjih. Pordenonski festival se že dolgo ne posveča samo književnosti, čeprav med drugim sodi med najpomembnejše italijanske festivale poezije, temveč ima veliko tematskih sklopov - od aktualnosti preko ekonomije do športa. Letos so uvedli novo tematsko prizorišče, Dissenzio Arena (prostor za "zatirane glasove"), ponovno pa bo zaživela tudi Arena Evropa (posvečena aktualnim temam).

V poplavi uglednih tujih in italijanskih avtorjev - pogoj, ki ga postavljajo organizatorji, je objava knjige v italijanščini v zadnjem letu - je mogoče zaslediti tudi nekaj predstavitev krajevnih avtorjev oziroma izročil. Posebej velja opozoriti na četrtkov dogodek (17. septembra, ob 20. uri, v prostorih Trgovinske zbornice), na katerem bo Založništvo tržaškega tiska (ZTT) predstavilo publikacijo Fiabe della Resia: un patrimonio locale, un dialogo internazionale. Srečanje bo vodila urednica ZTT Martina Kafol, na njem pa bodo o pripovednem izročilu rezijanske doline spregovorili Roberto Dapit, Luigia Negro in Elisabetta Lippolis.

V okviru programa Europa poesia se bosta v petek, 18. septembra, ob 16. uri v Palači Gregoris predstavila slovenska pesnika Miljana Cunta in Jure Jakob. Že jutri, na prvi festivalski dan, se bosta z novima publikacijama predstavili tržaški založbi Vita Activa Nova in Vita Activa. V petek se bo festivala s svojo knjigo Una storia scomoda udeležil tržaški novinar Antonio Caiazza. V soboto bo svoj zadnji roman Lina e il sasso predstavil tržaški avtor Mauro Covacich, v nedeljo pa bosta dogodek Nekoč je bila NBA, zame številka ena sooblikovala novinarja Dan Peterson in Sergio Tavčar.

V Benetkah slavile ženske

Sat, 12 Sep 2026 21:29:14 GMT

S podelitvijo nagrad se je sklenil 83. beneški filmski festival. In če je za letošnjo izvedbo veljalo, da so ženske preskromno zastopane v tekmovalnem programu, je žirija naposled nagradila edini dve.

Zlatega leva za najboljši film je namreč prejela Nepoznana ženska, zgodovinska drama dansko-egiptovske režiserke May el-Toukhy, postavljena v čas po drugi svetovni vojni. Spremlja gospodinjo Marie, katere prihodnost ogrozi njeno razmerje z nemškim vojakom med okupacijo. Pokal Volpi za najboljšo igralko je prejela ravno protagonistka, danska igralka Mathilde Arcel, ki je prvič nastopila v celovečercu v vlogi protagonistke.

Posebna nagrada žirije pa je šla filmu Naza režiserja Yuvala Abrahama in režiserke Rachel Szor o izraelskem nasilju v Gazi. Festivalsko projekcijo so spremljale rekordne ovacije.

Pokal Volpi za najboljšega igralca je prejel John Malkovich za film Wild Horse Nine.

Veliko nagrado žirije je prejel film Possible Love , ki ga podpisuje režiser Lee Chang-dong.

V sekciji Obzorja je nagrado za najboljšo vlogo prejel italijanski igralec Riccardo Scamarcio za vlogo v filmu I figli della scimmia Tommasa Landuccija.

Žiriji letošnjega festivala je predsedovala ameriška igralka Maggie Gyllenhaal. V uradnem tekmovalnem programu je bilo 21 filmov.

V komadih kraljujeta marihuana in vesolje

Fri, 11 Sep 2026 09:30:20 GMT

»Sleep se vračajo!« je kot strela iz jasnega udarilo na začetku poletja. »Da, vračajo se, a brez Matta Pika na kitari ...« Pred nekaj meseci se je tako v stoner-doom ambientih začela velika debata. So Sleep sploh še vedno Sleep, brez enega izmed ustanoviteljev in obenem glavnega avtorja kitarskih rifov? Kot se v teh primerih pogosto dogaja, sta takoj nastala dva štaba: v enem so strogo zagovarjali teorijo »No Pike – No Sleep«, v drugem pa »Prisluhnimo novim komadom in vidimo, za kaj se gre«.

Sleep veljajo za pionirje stoner in predvsem doom metala. Gre za bend, ki je puščavske ritme na začetku devetdesetih postavil na višji nivo in v kratkem postal pravi glasbeni fenomen.

Glasebni projekt Sleep so z imenom Asbestosdeath na začetku 90. ustanovili pevec in basist Al Cisneros, bobnar Chris Hakius in kitarist Tom Choi, katerim se je kmalu pridružil še karizmatični kitarist Matt Pike. Choia je po nekaj mesecih nadomestil Justin Marler, bend pa je z novim imenom Sleep leta 1991 izdal prvenec Volume One. Marler je leto kasneje zapustil skupino, glasbeni trio pa je posnel izredno ploščo Sleep’s Holy Mountain. Bend je v hipu postal nova glasbena senzacija stoner rok scene in s skupino Kyuss zgled za številne druge zasedbe tega novega glasbenega gibanja. Mogočni, monolitski kitarski rifi, namigovanja k uživanju marihuane in jakost njihove glasbe so iz kalifornijskega trija naredile legendo. V drugi polovici devetdesetih so fantje posneli nov plošček Dopesmoker, ki pa ga založba London Records ni hotela izdati, ker ga je sestavljal le en komad dolg triinšestdeset minut! Zaradi tega in drugih razlogov se je nato skupina razpustila. Cisneros in Hakius sta ustanovila nov glasbeni projekt OM, Pike pa je postavil na noge zasedbo High On Fire, v kateri so prišli v ospredje njegovi težki stoner in sludge metal kitarski rifi.

Z vstopom v drugo desetletje novega tisočletja so Sleep ponovno začeli s koncertiranjem. Leta 2018 je zagledal luč sveta zelo dober album The Sciences, nato pa spet daljše pavze in sporadični koncerti.

A vrnimo se k novemu albumu Hempispheres. Da, drugačen je od prejšnjih. O tem ni dvoma. Pikove monolitske kitarske rife so zamenjali bolj psihedelični ritmi Bubbe Dupreeja (že kitarist skupine Void in Branta Bjorka), za bobni pa sedi živa legenda, kitarist skupine The Melvins Dale Crover. Pet komadov za skoraj štirideset minut glasbe. Glavni tematiki pesmi sta še vedno marihuana in vesolje. Sound benda spominja bolj na Cisnerosev projekt OM, bas je veliko bolj v ospredju kakor kitare. Očitno je, da je metalsko plat glasbe prej vodil Pike in da je ta zmanjkala zaradi njegove odsotnosti. Sleep so od samega začetka zaznamovali Pikovi mogočni rifi. Zanima me, kako bodo novi (in predvsem stari) komadi zveneli v živo z novo posadko.

Hempispheres

Sleep

Stoner rok, psych

Third Man Records, 2026S

V Cankarjevem domu predstavili poudarke nove sezone

Fri, 11 Sep 2026 10:28:00 GMT

V Cankarjevem domu so predstavili poudarke nove sezone, ki bo ponovno izjemno bogata. Direktor Jure Novak je napovedal več kot 2000 dogodkov, od tega 1200 s področja kulture in umetnosti. Prvi večji bo razstava, posvečena Srečku Kosovelu in njegovi 100-letnici rojstva, s katero so raziskali njegov pesniški in siceršnji kozmos. Odprtje bo v sredo.

Kot je uvodoma izpostavil Novak, ki je sezono predstavil skupaj z vodji posamičnih programskih sklopov in gosti, mora CD velik del sredstev ustvariti sam, da lahko deluje v obsegu, ki ga od zavoda pričakuje javnost. Pri tem morajo dnevno zaslužiti približno 18.000 evrov, kar po njegovih besedah v času naraščajočih stroškov dela, energije, storitev in produkcije ni lahka naloga. A vodilo so jim obiskovalci, ki jim želijo ponuditi kakovostne programe, ter številni umetniki oziroma ustvarjalci, ki pri tem sodelujejo.

»Zato nam pravzaprav ne preostane drugega, kot da smo ambiciozni programsko, poslovno in razvojno,« je dejal Novak. V novo sezono vstopajo z novim sloganom Stvar kulture, pod katerega je mogoče zaobjeti marsikaj, poudarek pa je na obiskovalcih in mladih, je dodal direktor kulturno-umetniškega programa Peter Baroš.

Zadnji so bili vpeti tudi v pripravo razstave Kozmos Kosovel, ki je nastala v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico, kustosom Marijanom Rupertom ter več kot 20 institucijami, ki so prispevale gradivo. Za to veliko razstavo, ki bo na ogled do maja prihodnje leto, so uspeli najti ravnovesje med zgodovinskimi artefakti in sodobnostjo, ki jo predstavljajo digitalni in multimedijski elementi. Besedo kozmos so v naslov izbrali, ker je bila ena ključnih Kosovelovih besed, z razstavo pa so želeli zaobjeti njegov celoten ustvarjalni opus.

Razstavni program bo v Mali galeriji predstavil več slovenskih fotografov, naslednja večja razstava v Galeriji CD pa bo posvečena fotografinji Vivian Maier.

Med vrhunci umetnostne glasbe, ki jo vsebujeta zlati in srebrni abonma, bodo Clevelandski orkester ob poslovilni turneji dirigenta Franza Welser-Mosta, Komorni orkester iz Stuttgarta, ki bo ob Beethovnovi 200-letnici smrti izvedel njegovo delo Egmont, Akademija St. Martin in the Fields ter ameriški operni tenorist Michael Spyres. Nastopil bo med drugim tudi Aleksander Gadžijev, ljubiteljem zborovske glasbe pa bosta namenjena koncert APZ Tone Tomšič ob 100-letnici delovanja in koncert združenih ljubljanskih zborov ob Kosovelovi obletnici.

S področja druge glasbe bodo nadaljevali z uveljavljenim ciklom Glasbe sveta, tokrat pretežno v znamenju glasbenic, med njimi bosta predstavnica portugalskega fada Carminho in uzbekistanske glasbe Gulzoda. Cankarjevi torki bodo predstavili nekaj novega materiala, obletnice svojih delovanj bodo praznovali Katalena in Gal Gjurin, med Izštekanimi bosta Zmelkoow in Leopold I, tradicionalne tri koncerte bo odigral Vlado Kreslin, vrača se tudi Andrej Šifrer. Iz tujine pričakujejo Ramba Amadeusa in Josipo Lisac ter koncert v spomin na Johna Coltrana.

V gledališko-plesnem delu sezone, ki jo najmočneje predstavlja abonma Veličastni, bodo med drugim na ogled dela koreografov Jana Martensa in Christopha Papadopoulosa ter skupine MND Dance Company, Wagnerjeva opera Tannhäuser ter Zločin in kazen Dostojevskega. V tem okviru so pripravili tudi nov cikel Umetnost in šport ter mini festival, s katerim se bo plesalec Matej Kejžar ozrl na svojih zadnjih deset let delovanja.

Filmski del najmočneje zastopa mednarodni filmski festival Liffe, manjkala ne bosta niti festivala gorniškega in dokumentarnega filma. Program Liffa je še v zadnjih pripravah, a retrospektiva bo posvečena italijanski komediji 60. let prejšnjega stoletja. Ljubitelji nemega filma pa bodo lahko slišali novo partituro Andreja Goričarja za filma Don Q - Zorrov sin.

Tudi kulturno-vzgojni in humanistični program vsebuje uveljavljene cikle, kot sta Fabula in Pripovedovalski festival, ena od novosti pa bo enodnevni Festival poezije v sodelovanju z založbo Beletrina, ki bo nadaljevala tradicijo Odprtega pisma Evropi, s katerim pesniki premišljujejo o stanju sveta. Pripravil ga bo francoski pesnik Olivier Barbarant. V tem programu bo tudi predavanje arheologa Ivana Šprajca o najnovejših odkritjih na Jukatanu.

Prav tako bogat kongresni del sezone bo med drugim gostil velika evropska kongresa o bronhologiji in pulmologiji ter katalizi.

Slovenski filmarji z novimi nominacijami za mednarodne nagrade

Thu, 10 Sep 2026 15:05:13 GMT

Filmska in TV akademija jadranske regije je objavila nominacije za letošnje nagrade AFA. Med nominiranimi sta tudi slovenski filmski ustvarjalki Katarina Bogdanović - Kukla in Ester Ivakič, televizijska serija Pošast za železno zaveso režiserja Tomaža Gorkiča pa je nominirana za najboljšo serijo, so sporočili s Slovenskega filmskega centra (SFC).

V kategoriji za najboljši prvenec je Kukla nominirana za film Fantasy, ki je nastal pod okriljem produkcijske hiše December in je tudi letošnji slovenski kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja, režiserka Ivakič pa s filmom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, ki je nastal pod okriljem produkcijske hiše Temporama.

Med nominiranimi za najboljšo serijo pa je televizijska serija Pošast za železno zaveso, ki na podlagi zgodbe serijskega morilca Metoda Trobca osvetljuje ozadje tovrstnih dejanj. Zavedanje, da med nami živijo pošasti, je eno od osnovnih pravil, kako se posameznik in družba srečata z anomalijo, kot je serijski morilec, je marca ob izidu serije za STA dejal režiser. Nastala je pod okriljem produkcijske hiše Zavod 666 Productions.

Kot je še sporočil SFC, sta v drugih kategorijah med nominiranimi tudi slovenski manjšinski koprodukciji. Film Bog ne bo pomagal režiserke Hane Jušić, pri katerem je kot slovenski koproducent sodelovala produkcijska hiša Perfo, je prejel pet nominacij: za najboljši film, najboljšo glavno igralko, vzhajajočo zvezdo, najboljšo režijo in najboljši scenarij.

Pet nominacij je prejel tudi film Veter govori mi režiserja Stefana Đorđevića, in sicer za najboljši film, najboljšega glavnega igralca, najboljšo režijo, najboljši scenarij in najboljši prvenec. Pri filmu sta kot slovenska koproducenta sodelovali produkcijski hiši SPOK Films in Stara Gara.

Druga izdaja nagrad AFA bo med 23. in 25. oktobrom potekala v črnogorskem Tivatu. Podelitev nagrad v desetih kategorijah bo združila filmske in televizijske ustvarjalce ter strokovnjake iz celotne regije. Letos bo prvič podeljena tudi posebna nagrada za izjemne dosežke na področju kinematografske distribucije, namenjena filmu z najvišjimi prihodki od prodaje vstopnic.

Za nagrade AFA so lahko svoje projekte prijavili producenti in imetniki pravic celovečernih igranih in dokumentarnih filmov ter televizijskih serij iz Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Kosova, Severne Makedonije, Slovenije in Srbije.

Navdušujoč portret po 16 letih tišine

Thu, 10 Sep 2026 09:30:00 GMT

Ko se Noel in Liam Gallagher srečata v studiu, se v bistvu niti ne pozdravita. Od trenutka, ko sta se sprla pred začetkom koncerta v Parizu leta 2009 in se je Liam z vso silo tudi fizično znesel nad brata, je minilo šestnajst let popolne tišine Gallagherjev, predvsem pa skupine Oasis.

Dokumentarni film Oasis: Don’t Look Back In Anger, ki je od danes na sporedu v slovenskih in italijanskih filmskih dvoranah, je prejšnji teden naravnost očaral kritiko in občinstvo beneške Mostre.

Mogoče eden najlepših glasbenih dokumentarcev zadnjih let je v celoti posvečen zbližanju bratov iz Manchestra, ki sta leta 2009 pustila na cedilu milijone navdušencev glasbe skupine Oasis.

Film je tako nastal ob ponovni združitvi benda. Priložnost za to je bila svetovna, predvsem angleška in irska turneja leta 2025, ko je skupina med Cardiffom, Dublinom, Londonom, nato še Avstralijo in Azijo zabeležila popolni sold out.

Film, ki ga režirata Dylan Southern in Will Lovelace, za scenarij pa je poskrbel Steven Knight, trenutno eden najpomembnejših britanskih scenaristov, se ponaša z dobesedno čudovito montažo.

Kot je med beneško predstavitvijo izpostavil Knight, je delo postavljeno tako, da sta v filmu intervjuja z bratoma Liamom in Noelom od vsega začetka ločena, tako da v bistvu prvi ne ve, kaj pravi drugi. To seveda namenoma, ker je prednost filma prav v tem, da se zgodba nikakor noče dobrikati gledalcem, temveč želi prikazati realnost, tako kot je.

Kot sta povedala sama Gallagherjeva, sta dobro vedela, da ima zgodba o ponovnem združenju Oasisov ogromen potencial in da bodo pričakovanja fenov vse skupaj spremenila v izjemno pomemben kulturni dogodek, a nič ju ni pripravilo na takšen izbruh veselja in čustev med oboževalci .

Rezultat izrednega spleta glasbe in življenjskih zgodb obeh protagonistov uspe dejansko očarati tudi tiste, ki se za skupino Oasis nikoli niso zmenili, ali so jo le bežno poznali ...

Dodatna vrednost dokumentarca pa je tudi izreden sociološki portret družbe, v kateri ob preporodu banda marsikdo najde celo novo osmislitev navidez izgubljenega življenja.

Oasis, Don’t look back in anger

Država: Velika Britanija 2026

Režija: Dylan Southern in Will Lovelace

Dokumentarni film

Film Fantasy kandidat za nominacijo za mednarodnega oskarja

Tue, 08 Sep 2026 14:40:32 GMT

Celovečerni film Fantasy režiserke Katarine Bogdanović - Kukle (tukaj intervju, ki ga je Primorski dnevnik objavil z režiserko), zmagovalec letošnjega 37. Tržaškega filmskega festivala, je po izboru strokovne komisije slovenski kandidat za nominacijo za oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film. Film odlikujeta jasna avtorska vizija in sodoben filmski izraz, intimno zgodbo svojih junakinj pa povezuje s širšimi družbenimi vprašanji, piše v utemeljitvi.

Vizualna podoba, zvok in igralske interpretacije ustvarjajo prepoznaven svet filma Fantasy, ki intimno zgodbo svojih junakinj povezuje s širšimi družbenimi vprašanji. Po mnenju žirije je film tudi »trdno umeščen v konkreten kulturni in družbeni prostor, vendar ga ne uporablja zgolj kot ozadje zgodbe«. Kot še piše v utemeljitvi, so jezikovna in kulturna raznolikost, družinske tradicije ter izkušnje različnih skupnosti pomemben del pripovedi in filmu dajejo močno lokalno identiteto. Hkrati pa so njegove osrednje teme dovolj univerzalne, da nagovarjajo tudi občinstvo zunaj tega okolja.

»Fantasy vprašanja identitete, ženskosti in družbenih pričakovanj odpira skozi odnose in odločitve svojih junakinj, ne skozi neposredna pojasnila ali sporočila. Prijateljstva, bližina in konflikt razkrivajo napetost med osebnimi željami in pričakovanji okolice ter odpirajo vprašanja svobode, pripadnosti in pravice posameznice/ka, da sama oblikuje svojo življenjsko pot. Pot protagonistk tako ni preprosta zgodba o osvobajanju, temveč proces iskanja same sebe, v katerem se prepletajo negotovost, upor, bližina in potreba po sprejetosti,« so še menili.

Letošnjega kandidata je izbrala strokovna komisija Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ji je letos predsedovala producentka Ira Cecić. Kot prepričljivega predstavnika sodobne slovenske kinematografije in film, ki lahko Slovenijo suvereno zastopa v mednarodnem izboru za oskarja, so Fantasy prepoznali zaradi umetniške dovršenosti, avtorske prepoznavnosti, igralske moči, vsebinske širine in že vzpostavljene mednarodne prisotnosti.

Večkrat nagrajeni film Fantasy spremlja Mihrije, Sino in Jasno, tri prijateljice v zgodnjih dvajsetih letih, ki odraščajo v okolju priseljencev in se upirajo pričakovanjem svojih družin. Njihov vsakdan se spremeni, ko se v sosesko priseli nova soseda Fantasy, ki je transspolna ženska. Skupaj se podajo na pot raziskovanja spola, želje in lastne identitete. V filmu igrajo Sarah Al Saleh, Mia Skrbinac, Mina Milovanović in Alina Juhart.

Po mnenju leta 1991 rojene filmske ustvarjalke Kukle se film poglablja v ponovno prebujenje dolgo zadušenega ženskega pogleda ter ženske vabi, da se zazrejo vase s svojimi lastnimi očmi, ne skozi prizmo zunanjih pričakovanj.

Fantasy, ki je svetovno premiero doživel lani na filmskem festivalu v Locarnu, je doslej prejel številne domače in mednarodne nagrade. Med drugim je na filmskem festivalu jugovzhodne Evrope v Los Angelesu SEEfest prejel glavno nagrado za igralski ansambel ter posebni omembi za najboljši film in fotografijo.

Slovenska filma Modri konj želja o Marcu Cavallu in Kotel nagrajena v Luganu

Fri, 04 Sep 2026 14:28:05 GMT

Na festivalu Svetovne zveze neodvisnega in neprofesionalnega filma Unica, katere član je tudi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD), sta bila nagrajena slovenska filma. V švicarskem Luganu, kjer je festival potekal med 31. avgustom in 3. septembrom, sta po dve priznanji prejela filma Kotel in Modri konj želja, so sporočili z JSKD.

Film Kotel, ki ga je režiral Thomas Pierce, je žirija na festivalu nagradila z zlato medaljo, prejel pa je tudi posebno nagrado žirije za najboljšo fotografijo, ki jo podpisuje Simon Gosnik. Filmu Modri konj želja, pri katerem se kot režiserji podpisujejo Jakob Vogrinec, Ciril Zupan in Staša Prah, je žirija dodelila bronasto medaljo, poleg tega je prejel še nagrado CICT-UNESCO za filmsko produkcijo, ki poudarja etične vrednote ter spodbuja mir, kulturo in nenasilje.

Festival Unica je v Luganu potekal v 86. izvedbi. Na njem so prikazali 106 filmov.

Oba filma sta bila tudi med najvidnejšimi na letošnjem Festivalu neodvisnega filma, ki poteka v organizaciji JSKD. Film Modri konj želja o potovanju znamenite skulpture modrega konja, simbola gibanja za deinstitucionalizacijo oskrbe na področju duševnega zdravja, je prejel glavno nagrado - grand prix festivala. Kotel, ki spremlja surovo in neizprosno zgodbo moške iniciacije, pa je prejel posebno omembo žirije.

Nekaj novosti in manj melanholije

Fri, 04 Sep 2026 09:30:34 GMT

Ameriška indie pop oziroma post pank skupina Interpol se po štirih letih vrača na mednarodno glasbeno sceno z novim ploščkom This Mirror Weighs A Ton. Fantje so nov album prvič izdali s pomočjo glasbene založbe Partisan Records.

Post pank je glasbena zvrst, ki je zaznamovala osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Na začetku novega tisočletja je glasbeni žanr doživel preporod s tako imenovanim post pank revival glasbenim valom. Skupine, kot so The Strokes, Franz Ferdinand, Arctic Monkeys in Interpol, so takrat predstavile novejšo, moderno verzijo zastarele glasbene zvrsti in to še kar uspešno. Prvenci vseh teh štirih bendov (in lahko bi dodali še kakega drugega) so prave glasbene mojstrovine. S časom, v nekaterih primerih že z drugim albumom, pa so se oddaljile od post panka in v glavnem izbrale bolj dobičkonosne glasbene poti.

Skupino Interpol sta leta 1997 v New Yorku ustanovila bobnar Greg Drudy in kitarist Daniel Kessler. Kmalu nato sta se jima pridružila še basist in pianist Carlos Dengler ter pevec in vsestranski glasbenik Paul Banks. V prvih letih je zasedba koncertirala le v New Yorku in okolici, leta 2000 je bobnarja Drudyja zamenjal Sam Fogarino, bend pa se je leto kasneje odpravil na krajšo turnejo po britanskem otoku. Ob povratku domov so Banks in ostali podpisali pogodbo z neodvisno glasbeno založbo Matador in izdali svoj prvenec Turn On the Bright Lights. Leta 2004 je prišla na vrsto druga plošča Antics, s katero je zasedba zaslovela na svetovni ravni, predvsem pa v Angliji. Interpol so se takoj po izdaji albuma odpravili na dolgo glasbeno turnejo, ki je trajala celih osemnajst mesecev. Glasba njujorških fantov je v naslednjih albumih postajala vedno bolj temačna, kar pa ni zadovoljilo vseh oboževalcev. Leta 2010 je basist Dengler zapustil bend, od takrat pa je skupina ostala trio. Sledila sta še ploščka El Pintor iz leta 2014 in pa Marauder štiri leta kasneje. Med lockdownom je nato skupina leta 2021 posnela še album The Other Side Of Make-Believe, danes pa imamo pred sabo nove komade v plošči The Mirror Weighs A Ton. Osmi studijski izdelek ameriškega benda prinaša nekaj novosti. Najprej v postavi zasedbe: stalna člana sta postala dolgoletna sodelavca pianist Brandon Curtis in basis Brad Truax. Oba namreč sodelujeta z bendom na turnejah že celih petnajst let. Skupina je po dolgih letih ponovno snemala ploščo v domačem New Yorku. Dvanajst pesmi za malo več petdeset minut glasbe. Glasba je tokrat manj melanholična od prejšnjega albuma. Veliko je tudi pihal in godal, seveda tudi sintetizatorjev zvoka. Na platnici pa dobimo kar nekaj varnostnih videokamer, s katerimi nas Banks in ostali svarijo, da smo stalno pod kontrolo ...

This Mirror Weighs A Ton

Interpol

Indie pop, new wave

Partisan Records, 2026

V objektiv so ujeli lepoto barkovljanske obale

Thu, 03 Sep 2026 09:13:16 GMT

V prostorih novoustanovljenega društva 18:18 - Art Across Borders pri Sv. Jakobu v Trstu bodo jutri ravno ob 18.18 odprli razstavo posnetkov, ki so v poletnih mesecih nastali na barkovljanski obali. Trije fotografi, Erin McKinney iz ZDA, Andrea Arduini iz Vidma in Tommaso Vaccarezza iz Genove, so v svoje objektive ujeli »ekstatično lepoto« obiskovalcev tamkajšnje riviere. Naslov razstave je povzet po napisu, ki ga je neznana roka pustila na obmorski barkovljanski skali. Razstava bo na ogled do 2. oktobra.

Večna potreba, ovita v znanstveno fantastiko

Thu, 03 Sep 2026 09:30:09 GMT

Beneški Lido je sinoči praznoval pozno v noč prvega letošnjega zlatega leva, ki je včeraj zapečatil dolgoletno prijateljstvo med enim trenutno najljubših ameriških igralcev in beneškim festivalom. Včerajšnji »Clooney Day« je bil za lepega Georga tudi priložnost, da je spet zelo direktno spregovoril o ameriškem predsedniku in njegovem nesposobnem vodenju države, pa čeprav ga, hote, imensko ni nikoli imenoval.

V pričakovanju letošnjega bogatega izbora filmov, med katerimi je tudi delo povzeto po stripu manga, ki ga bo Hirokazu Kore-Eda predstavil v prihodnjih dneh, je isti režiser že maja v Cannesu navdušil s svojim prav tako svojevrstnim predzadnjim delom, Sheep in the box, o humanoidnem otroku.

Štiriinšestdesetletni režiser, doma iz Tokia, ki se že vrsto let ukvarja z opisom in pripovedovanjem družinskih zgodb in dinamik, je tokrat stopil še korak dlje, do trenutka, ko zakonski par, ki je pred tem tragično izgubil sina, dobi možnost, da posvoji otroka. Priložnost, ki seveda deluje kot tolažba, a tudi nova preizkušnja, saj v življenje družine vstopi novo upanje, je v resnici precej zahtevna. Humanoid ima namreč enak videz in glas kot pokojni sin mladega para.

Režiser, ki nas je že pred leti navdušil s pikolovskim opisom družinskih odnosov, starševstva, izgub in različnih oblik bližine, se tokrat teme prvič dotakne z zornega kota znanstvene fantastike.

Tehnološki element odpre v resnici veliko bolj intimno vprašanje o tem, kaj se zgodi, ko človek, ki še ni prebolel izgube, dobi priložnost, da ponovno govori z nekom, ki ga je izgubil.

Pred sabo ima namreč kopijo nečesa, kar je pred tem spoznal v »originalu« in se mora zdaj soočiti z njegovo kopijo, ki se je seveda tudi veseli in jo po novem sprejme v svojo družino.

Film, ki je v Cannesu prepričal kritiko in publiko, ne pa žirije, je uspel ujeti v oko kamere eno najstarejših človeških potreb, se pravi željo, da z vsemi sredstvi pri sebi obdržimo tiste, od katerih smo se morali za vselej posloviti.

Sheep in the box

Država: Japonska 2026

Režija: Hirokazu Kore-Eda

Igrajo: Haruka Ayase, Daigo, Rimu Kuwaki

Ob redni sezoni številni izredni dogodki

Wed, 02 Sep 2026 10:12:00 GMT

Zlasti glasbeniki, komiki, novinarji, občasno pa tudi gledališki igralci, bodo protagonisti zunajabonmajske ponudbe tržaškega gledališča Contrada, ki so jo včeraj predstavili javnosti. Gre za enkratna gostovanja – v prvi vrsti monologe in glasbene poklone –, ki jih v teatru Bobbio v Ulici Ghirlandaio obiskovalcem ponujajo ob redni abonmajski sezoni. Ta se bo sicer pod vodstvom umetniške vodje Livie Amabilino začela oktobra, kot po tradiciji, z narečno domačo produkcijo: tokrat bo to Ocio alla Debegnac s priljubljeno Ariello Reggio v nosilni vlogi.

Sezono posebnih dogodkov bo 20. novembra uvedla predstava Accabadora po istoimenski knjižni uspešnici Michele Murgia (režija Veronica Cruciani, igra Anna Della Rosa). Dan kasneje bo sledil večer glasbe Pina Danieleja: Je so’ pazzo... di blues, poklon nepozabnemu neapeljskemu kantavtorju, bo na odru izvedel Antonio Veneziano. Pestro bo tudi decembra: 4. bo na sporedu tragikomična predstava I Mezzalira. Panni sporchi fritti in casa Agnese Fallongo. Sledilo bo znano sodobno delo, povzeto po priročniku Johna Graya Moški so z Marsa, ženske so z Venere: 15. decembra bo v njem nastopil Gianluca Ramazzotti. Neapeljska komičarka Barbara Forìa bo 18. decembra uprizorila Basta un filo di rossetto, 31. decembrska pa bo v teatru silvestrska predstava (ob 21.30): Alessandro Fullin bo protagonist igre Tre Sedie. La Scenografia.

Dogodke v letu 2027 bo 10. januarja uvedla skupina Compagnia Finzi Pasca s predstavo Suzie Miller Prima facie. 20. januarja bo čas za znano farso Morte accidentale di un anarchico, pod katero sta se podpisala Dario Fo in Franca Rame (režiral bo Giorgio Gallione).

Provokativna dramatika bo 10. februarja protagonistka predstave Orgasmo. Prosa dispiaciuta sulla fine del sesso; avtor in režiser je Niccolò Fettarappa. 16. februarja bo na sporedu črna komedija Hospitality Suite (režiser in protagonist: Francesco Scianna), 20. februarja pa glasbeni poklon Michaelu Jacksonu: Thriller Experience.

12. marca bo na odru zaživel monolog Lapocalisse, pod katerega sta se podpisala stripar Makkox in igralec Valerio Aprea. Filippo Caccamo pa je avtor in protagonist šova Fuori di tela (13. marca). Po zgledu knjige Ženske, ki tečejo z volkovi bo komičarka Debora Villa uprizorila monolog, v katerem bodo ženske same pregnale volkove: Viva le donne bo na sporedu 9. aprila. Paolo Kessisoglu je soavtor in protagonist predstave Sfidati di me o starševstvu (16. aprila). Režijo podpisuje Gioele Dix, ki bo 30. aprila v Bobbiu predstavil Arrivato a questo punto. Gledališče Contrada upa, da bo zunajabonmajsko ponudbo 7. maja, kot napovedano, zaključil Alessandro Di Battista. Nekdanji politik se trenutno na Kubi sooča s hujšimi zdravstvenimi težavami, v Trstu pa naj bi spomladi predstavil svojo novinarsko preiskavo o zloglasnem Jeffreyu Epsteinu.

Pričenja se 41. festival Vilenica

Tue, 01 Sep 2026 12:10:00 GMT

O krasnem novem svetu in fluidnosti identitet, kot se glasi geslo 41. mednarodnega literarnega festivala Vilenica, se bodo v četrtek vileniški gostje pogovarjali tudi v Trstu. Sedaj že tradicionalni dogodek Vilenica v Trstu, ki ga Društvo slovenskih pisateljev prireja s Slovenskim klubom, bo ob 19. uri v kavarni San Marco (Ul. Battisti 18). V Trst prihajajo letošnji nagrajenec Serhij Žadan, slovenska pisateljica Ana Marwan in hrvaški pisatelj Neven Ušumovic. Večer bo povezoval Janko Petrovec, potekal pa bo v slovenščini, angleščini in hrvaščini s simultanim tolmacčenjem v italijanščino.

Serhij Žadan (1974) je pisatelj, pesnik, esejist, prevajalec in glasbenik, saj je dejaven tudi kot frontman glasbene skupine Žadan i Sobaki. Danes velja za enega osrednjih glasov sodobne ukrajinske literature in ustvarjalca, ki aktivno deluje tudi v javnem prostoru v Harkovu. Trenutno je njegovo življenje tesno povezano z vojno, ki je zajela njegovo domovino, saj je tudi sam vojak. Med njegova najpomembnejša dela sodijo romani Depeche Mode (2004), Voroshilovgrad (2010) ter Internat (2017).

Ana Marwan, rojena leta 1980 v Murski Soboti, se je leta 2005 po končanem študiju primerjalne književnosti na v Ljubljani preselila na Dunaj. Njena literarna pot se je začela leta 2008, ko je prejela literarno nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Piše tako daljšo kot krajšo prozo v nemščini in slovenščini. Leta 2019 je izšel njen prvenec, roman Der Kreis des Weberknechts. Njen drugi roman, Zabubljena, napisan v slovenščini, je leta 2021 prejel kritiško sito za najboljšo knjigo leta. Leta 2022 je prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann za svojo kratko zgodbo Wechselkröte.

Neven Ušumovic (1972) je odrasel v Subotici in v Zagrebu diplomiral iz filozofije, primerjalne književnosti in hungaristike. Od leta 2002 je zaposlen v Ljudski knjižnici Umag. Piše zlasti kratko prozo ter prevaja iz madžarščine in slovenščine v hrvaščino.

Literarni festival Vilenica se sicer že danes (v torek) zvečer pričenja v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na slavnostnem odprtju bo v dvorani Alme Karlin navzoce nagovoril predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Marij Čuk. Zaključna prireditev bo v soboto v jami Vilenica, kjer bodo ukrajinskemu avtorju podelili vileniško nagrado.

Rade Šerbedžija pred številnim občinstvom z nonšalantno ironijo

Tue, 01 Sep 2026 10:10:00 GMT

»Bolje biti pijan nego star« (Boljše biti pijan kot star): Rade Šerbedžija, ki je 27. julija dopolnil 80 let, se je z nonšalantno ironijo predstavil številnemu občinstvu, ki je izjemnega igralca in njegov band Zapadni kolodvor pričakalo v ljubljanskih Križankah. K otožnemu razmišljanju ga je napeljalo tudi odhajanje njegovih igralskih in pevskih kolegov, med zadnjimi se je poslovila velika igralka Milena Zupančič.

Na koncertu, ki je v ljubljanskih Križankah potekal 22. avgusta, se je »ene od svojih dobrih slovenskih prijateljev« spomnil s spoštljivimi besedami in s pripombo »ostal mi je samo Boris Cavazza«. Rade Šerbedžija pa je še v polnem delovnem zagonu, čeprav je izjavil, da je letos na Malem Brionu zadnjič, po več kot 200 ponovitvah, odigral njemu posebej ljubo vlogo kralja Leara v istoimenski Shakespearovi drami. Njegovi koncerti »nastajajo na odru«, saj ni vnaprej izdelanega programa, kot ni določeno trajanje nastopa. Tokratni, na katerem je Šerbedžija pel, recitiral, se razgovoril, se tudi izpovedoval, je trajal okrog dve uri in pol. Brez odmora. Ta bi nekako izničil posebno ozračje, ki se je ustvarilo na koncertu, zastavljenem s prepletanjem glasbe, poezije in osebne izpovedi. Kot je za Šerbedžijeve koncerte že običaj, je na oder povabil nekaj prijateljev iz raznih obdobij svoje umetniške poti.

Tokrat je Šerbedžija, »ena najbolj prepoznavnih igralskih osebnosti prostora nekdanje Jugoslavije«, kakor ga navadno predstavljajo, tretjič nastopil na Ljubljana Festivalu. Lanski nastop so posneli in je na voljo na posebnem CD-ju.

Njegove vezi s Slovenijo segajo daleč nazaj: Šerbedžija rad omenja, da mu je slovenski režiser Matjaž Klopčič, ko je bil še študent na akademiji, zaupal glavno vlogo v filmu Sedmina (1969). Od takrat dalje se je razvijalo njegovo prijateljevanje s slovenskimi umetniki. Slovenija ga je sprejela po izbruhu vojne na ozemlju tedanje SFRJ, ko je »izgubil tla pod nogami«: rojen v hrvaški Liki kot otrok srbskih staršev, ki se je najraje izrekal za Jugoslovana (sicer uporablja hrvaščino), ni »pripadal nikomur«, še več: označili so ga za izdajalca. Veliki zvezdnik, igral je v osrednjem hrvaškem gledališču, posnel je okrog 40 filmov in veliko uspešnih televizijskih nadaljevank, prejel nešteto nagrad, je ostal brez doma.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.