Kultura

Ameriškemu bendu je pavza dobro dela

Fri, 01 May 2026 09:30:00 GMT

Na svetovno glasbeno sceno se vrača ameriška rok skupina Foo Fighters. Njeni člani, predvsem pa pevec in lider Dave Grohl, so v zadnjih letih preživeli težke trenutke. Vse kaže pa, da mu gre sedaj na bolje in to razberemo tudi v novem ploščku Your Favorite Toy, ki je prejšnji teden izšel za založbo RCA in Roswell Records.

Foo Fighters sestavljajo pevec in kitarist Dave Grohl (bivši bobnar legendarne skupine Nirvana), kitarist Pat Smear, bobnar Ilan Rubin, ki je lani zamenjal Josha Freesa, basist Nate Mendel, kitarist Chris Shiflett in pianist Rami Jaffee. Zasedbo je leta 1994, kmalu po smrti pevca skupine Nirvana Kurta Cobaina, ustanovil Dave Grohl, prvo istoimensko ploščo pa je mladi glasbenik sestavil v bistvu sam. V enem tednu je s pomočjo studijskega tehnika Roberta Langa posnel vse instrumente, besedila pa je Grohl imel že na zalogi. Od takrat je skupina izdala enajst plošč in se uspešno uveljavila na svetovni sceni. Brez skrbi lahko trdimo, da spadajo Foo Fighters med najbolj priljubljene rok zasedbe novega tisočletja. Prava rokerska doživetja so tudi njihovi nastopi v živo, ki trajajo pogosto po več ur.

Po zadovoljivi plošči Medicine At Midnight, ki je izšla leta 2021, se je bend odpravil na daljšo svetovno turnejo. Vzdušje na njihovih koncertih je bilo, takoj po covidu-19, res fenomenalno. Marca 2022 pa se je evforija zaključila. V kolumbijski prestolnici Bogota, kjer naj bi skupina nastopila, je srce bobnarja Taylorja Hawkinsa nehalo biti. Petdesetletni bobnar je tako zapustil ženo in tri otroke, ob tem pa tudi svoje glasbene tovariše.

Nekaj mesecev kasneje je pevcu Grohlu umrla mama, to pa se je poznalo pri pisanju novih komadov. Zanj se je začelo težko obdobje, med katerim je postal tudi oče izvenzakonske deklice. Vse to ga je privedlo do odločitve, da si bo vzel več časa zase in svoje psihološko zdravje. Pred nedavnim je v nekem intervjuju dejal: »V zadnjih sedemdesetih tednih sem bil v terapiji šest dni na teden. Mislim, da je to več kot 430 srečanj.«

Če je But Here We Are iz leta 2023 melanholična plošča, je nova Your Favorite Toy povsem drugačna. Terapija je Grohlu očitno dobro dela, bend je pogumno zgrabil za kitare in posnel deset hitrih rok, pank rok in ponekod skoraj hardkor komadov.

Seveda imamo tudi tipične Foo Fighters rok alternativne pesmi, kot sta na primer Window in If You Only Knew. Skladba Spit Shine spominja na devetdeseta leta, Unconditional je rok balada, na koncu pa še nadpovprečna in hkrati najdaljša pesem albuma Asking For A Friend.

Foo Fighters bodo novo ploščo predstavili na svetovni glasbeni turneji, v sklopu katere bodo 5. julija nastopili tudi v Milanu. Rajko Dolhar

Your Favorite Toy

Foo Fighters

Rok
RCA/Roswell Records, 2026

Nadaljevanje manj prepričljivo

Thu, 30 Apr 2026 09:30:00 GMT

Še vedno so tu Maryl Streep, Anne Hathaway, Stanley Tucci in Emily Blunt, le da jih tokrat srečamo nekoliko postarane, ker smo jih v isti zasedbi videli pred dvema desetletjema, ko je režiser David Frankel zadel v črno z enim najbolj poznanih filmov z začetka tisočletja, Il diavolo veste Prada (2006).

Dvajset let kasneje je osrednji simbol filma še vedno rdeči čevelj z vrtoglavo visoko peto in peklenskimi vilami. Tudi poanta nadaljevanja zgodbe je spet privlačni, a hkrati nečloveški svet mode, ki ga zaznamuje bolna ambicija in komolčarstvo.

V dvajsetih letih pa se je marsikaj spremenilo in tudi modno novinarstvo se mora spopasti z zatonom tiskanih medijev, ki ne uspejo več kljubovati porastu digitalnih publikacij. Ledena Miranda Priestly, glavna urednica revije Runway, je že na pragu upokojitve, a kljub temu se ne da in se še vedno bori proti mlajšim kolegom nove generacije, ki so seveda tudi tehnološko bolj podkovani. V bitki za preživetje je Mirandina osrednja nasprotnica nekdanja pomočnica Emily Charlton. Miranda je nanjo že pozabila, ko se ji dvajset let pozneje predstavi kot uspešna direktorica luksuzne modne znamke in lahko zdaj celo odloča, kje bo njeno podjetje oglaševalo ...

Nadaljevanje filma je danes sedeminšestdesetletni ameriški režiser David Frankel posnel tudi v Italiji, v dneh milanskega modnega tedna, in pred kamero povabil nekatere vidne predstavnike italijanske mode, kot so Stefano Dolce in Domenico Gabbana, Donatella Versace in Brunello Cucinelli. Kljub temu pa se novi film v primerjavi s prejšnjim, za katerega se je pod scenarij podpisala Lauren Weisberger, nekdanja sodelavka znamenite urednice revije Vogue Anne Wintour, bistveno manj ukvarja s fascinantnim svetom mode in posveča večjo pozornost svetovnim spremembam in krizam – v prvi vrsti težavam medijev, pa še spremenjenemu odnosu do mode, stila in oblačenja, ki ne gleda več na kvaliteto, ampak predvsem na kvantiteto in zlorabo fast fashiona.

Kljub velikemu pričakovanju publike in zelo visoki denarni investiciji (produkcija je za sekvel potrosila skoraj sto milijonov dolarjev, kar je trikrat več kot za prvi film) pa je nadaljevanje filmske uspešnice iz leta 2006 bistveno manj prepričljivo.

Il diavolo veste Prada 2

Država: ZDA 2026

Režija: David Frankel

Igrajo: Maryl Streep, Anne Hathaway, Emily Blunt in Stanley Tucci

Biografski film o Michaelu Jacksonu po svetu podira rekorde

Tue, 28 Apr 2026 09:42:38 GMT

Težko pričakovani biografski film o enem najbolj uspešnih zvezdnikov Michaelu Jacksonu, ki je na velika platna prišel minulo sredo, podira rekorde gledanosti. Film o glasbeniku, ki ga je v filmu upodobil njegov nečak Jaafar Jackson, je z 217 milijoni dolarjev (185 milijonov evrov) v prvem vikendu postavil rekord za najbolj donosen biografski film.

Pred tem je bil na vrhu lestvice najbolj donosnih biografskih filmov muzikal Bohemian Rhapsody iz leta 2018, ki se osredotoča na življenje Freddieja Mercuryja in britansko skupino Queen. Film, v katerem je glavno vlogo upodobil igralec Rami Malek, je v prvem tednu predvajanja po svetu zaslužil 124 milijonov dolarjev (okoli 106 milijonov evrov).

Film o pokojnem Michaelu Jacksonu (1958-2009), ki ga je posnel režiser Antoine Fuqua, je presegel tudi zaslužek 180 milijonov dolarjev (okoli 154 milijonov evrov) filma Oppenheimer iz leta 2024, s čimer je postal najbolje gledan v premiernem vikendu.

Po poročanju portala BBC pa je film z naslovom Michael pri občinstvu sprejet nekoliko bolje kot pri kritikih, ki menijo, da biografski film prikazuje »prečiščeno« različico Jacksonove kariere. Že pred začetkom distribucije so se porajala ugibanja, ali bo film vključeval tudi bolj kontroverzne vidike zvezdnikovega življenja, v katerem se je soočal tudi z obtožbami o spolnih zlorabah otrok.

V filmu tovrstne obtožbe, ki so bile vložene proti pevcu, niso omenjene. Filmski ustvarjalci so prvotno nameravali vključiti sklice na nekatere obtožbe, vendar so vsebino umaknili po tem, ko so odkrili sporazuma o nerazkritju, ki ga je Jackson sklenil z enim od tožilcev. Jackson je vseskozi vztrajal pri tem, da je nedolžen, in je bil leta 2005 obtožbe tudi oproščen spolne zlorabe otrok.

Podelitev nagrade priložnost za pogled v preteklost in prihodnost

Mon, 27 Apr 2026 07:25:00 GMT

Sedemdeset let Mladike je za nami, kako pa naj se kulturna revija pripravi na naslednjih sedemdeset? Na podelitvi nagrade vstajenje je beseda tekla prav o tem, saj je nagrado prejela revija, prireditev pa je bila idealen trenutek za pogled v preteklost in prihodnost.

Ponedeljkov večer v Peterlinovi dvorani se je začel z nastopom na klavirju mladega virtuoza Evana Milanija. Nato je urednica založbe Mladika Nadia Roncelli prebrala utemeljitev, s katero je odbor za podelitev nagrade vstajenje izbral Mladiko ob 70-letnici neprekinjenega izhajanja. Maja Vrtovec je v imenu Zadružne kraške banke Trst Gorica vršilcu dolžnosti odgovornega urednika revije Ivu Jevnikarju izročila denarno nagrado. Publiko in urednika je razveselila z novico, da bo banka sklenila petnajst letnih naročnin za vse poslovalnice.

Predana trem Slovenijam

Ivo Jevnikar je v pogovoru z Nadio Roncelli predstavil preteklost in sedanjost revije. Rodila se je v krogu profesorja Jožeta Peterlina, torej istega kolektiva, ki skrbi tudi za snidenja Društva slovenskih izobražencev in študijske dneve Draga. Mladika je nastala iz želje po komuniciranju, leto 1990 je bilo spričo uvedbe javnega financiranja za tisk prelomno. Avtorji pišejo sicer prostovoljno, grafično oblikovanje pa terja strokovnjake. Mladika je bila od nekdaj predana trem Slovenijam, torej matici, zamejstvu in zdomstvu. Slednjemu nenazadnje tudi zaradi osebnih stikov med tistimi, ki so v Trstu preživeli nekaj let pred izselitvijo v tujino.

»Mladiko izdaja en del Slovencev, ki ni tako zaprt,« je o nazorih delokroga revije dejal Jevnikar. »Nagovarjamo vse, ki so dobre volje.« Bralstva, je ocenil, je danes verjetno več v matici kakor v zamejstvu. Polemik in ostrejših kritik zadnja leta ni bilo, »morda ker premalo berejo,« se je pošalil. Vsekakor izhaja Mladika iz »katoliškega etosa naše skupne slovenske tradicije«. Za prihodnost si je zaželel, da bi revija izhajala bolj redno, kar bi omogočilo naglejše odzive na aktualno dogajanje.

Jezik in stik z mladimi

Slovenistka Vilma Purič je spregovorila o literarni plati revije, ki prireja istoimenski literarni natečaj od leta 1977. Po številu prispevkov se kosa z največjimi slovenskimi natečaji, skrb vzbujajoč pa je trend, da izhaja iz naših krajev vse manj literarnih ustvarjalcev. »Nivo se povsod niža,« je opozorila Purič. Mladiko je spodbudila, naj vztraja po svoji poti in skrbi za jezik, obregnila se je ob »hiter jezik«, ki povzroča njegovo banalizacijo. »Prav je, da ohranjamo jezik, ga razvijamo in mu dajemo ustvarjalni zagon,« je dejala. Mladiko je povabila, naj se še bolj odpre, a naj vztraja po začrtani poti.

Pisatelj in profesor Primož Sturman je ocenil, da je treba mlade generacije sploh opozoriti na obstoj revij. Spojil je svoje poklicne izkušnje s poznavanjem slovenske literarne in medijske scene ter na glas razmišljal o umestnosti medijske ponudbe, namenjene izključno spletu. Posvaril je pred superficialnostjo spleta, vseeno pa meni, da bi bila spletna prisotnost za Mladiko pomembna. »Vsebine bi bile takoj dostopne povsod.« Ob koncu je ocenil, da zna desnica v Sloveniji bolje nagovarjati mladino spričo kompetentnih blogerk. Nauk tega naj bo, da »do mladih brez spleta ne bomo prišli«.

Malina Dolhar je sourednica Rasti, mladinskih strani Mladike. »Revija je zame zanimiva iz kulturnega vidika,« je dejala. Tudi ona je razmišljala o tem, kako bi se lahko Mladika približala mladim. Izpostavila je potrebo po kulturno-aktualnih vsebinah, ki bi obravnavale svetovno dogajanje, saj iščejo mladi pomoč za orientacijo »v svetu, ki nam pada na glavo«. Dolhar je opozorila, da se zanimanje za tiskane medije manjša, splet in spletna komunikacija nista brez pasti, vseeno bi bilo z vstopom Mladike v svet družbenih omrežij vredno poskusiti.

Revija Primorska poje se letos zaključuje v Sežani

Sat, 25 Apr 2026 09:07:00 GMT

S tremi koncerti ob koncu tedna, danes v Novi Gorici in Trenti, v nedeljo pa v Sežani, se zaključuje letošnja revija Primorska poje. Zveza pevskih zborov Primorske bo na zaključni prireditvi v Novi Gorici podelila tudi priznanja letošnjim jubilantom, v sežanskem Kosovelovem domu pa bodo v Kosovelovem letu simbolično poklonili pesniku.

Zbori, ki letos praznujejo okrogle jubileje, bodo prejeli zaslužena priznanja za predanost zborovskemu petju in ohranjanju primorske kulturne dediščine, so sporočili iz Zveze pevskih zborov Primorske.

Med drugim bosta za 70 let delovanja priznanje prejela Moški pevski zbor Razpotje iz Cola in Mešani pevski zbor Peca iz Globasnice na avstrijskem Koroškem. Za 60 let delovanja pa Moški pevski zbor Fantje izpod Grmade iz Devina in Moški pevski zbor Mirko Filej iz Gorice.

Ob koncertu petih pevskih sestavov se bodo v Novi Gorici predstavili tudi dijaki Umetniške gimnazije Nova Gorica z recitalom, s katerim bodo zaznamovali poklon primorskima pesnikoma Srečku Kosovelu in Dragotinu Ketteju, ki sta zaznamovala slovensko in primorsko literarno izročilo. Tudi nasploh je letošnja revija Primorska poje posvečena tema dvema primorskima ustvarjalcema.

Slavnostni zaključek revije bo v nedeljo v Kosovelovem domu v Sežani, na katerem se bo predstavilo pet pevskih sestavov. S koncertom se bodo poklonili pesniku Srečku Kosovelu ob 100. obletnici njegove smrti.

Na letošnji reviji Primorska poje, ki je že 57., se je predstavilo 219 zborov na 38 revijah po Sloveniji, v zamejstvu in na Hrvaškem. Zapelo je okoli 4000 pevk in pevcev, pevski zbori pa so skupno izvedli več kot 650 skladb. Poleg slovenskih zborov so nastopili gostujoči zbori s Hrvaške, Madžarske, iz Italije, Avstrije ter Bosne in Hercegovine.

Dogodek so pripravili Javni sklad RS za kulturne dejavnosti s svojimi območnimi izpostavami na Primorskem, Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji, Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica, Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst in številna domača društva po Primorski.

Ulični tolkalci s svojstvenim programom presenečajo in navdušujejo

Fri, 24 Apr 2026 09:21:17 GMT

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila senzacija, danes je mednarodno uveljavljena in nadvse priljubljena skupina. Ob imenu Stomp večini ljudi začnejo v ušesih odzvanjati glasni zvoki, ki ga povzroča tolčenje na najrazličnejše predmete. Skupino Stomp sta leta 1991 ustanovila Luke Cresswell in Steve McNicholas, ki sta združila svojstvene ulične tolkalce. Ta glasna, zvočna bolj kot glasbena tradicija se je namreč rodila v urbanih okoljih, v njihovih bolj degradiranih predelih. Tam so prebivalci posegli po najrazličnejšem odpadnem materialu, na primer po zabojih za smeti in posodah, v poštev so prišle tudi metle različnih mer in za razne uporabe. Zaboji, posode in metle so bila »glasbila« prve, originalne zasedbe Stomp, ki je kmalu začela potovati po raznih evropskih državah. Prišla je tudi k nam in s svojim svojstvenim programom presenetila in prevzela. Večkrat se je ustavila v tržaškem gledališču Rossetti (prvič je gostovala leta 1998), na ta tržaški gledališki oder se je vrnila letos, kjer se bodo njeni nastopi vrstili do vključno nedelje.

Pojav Stomp vključujejo med zvrsti tako imenovane street art. Če se poigramo z besedami, potem lahko rečemo, da skupina (pravzaprav skupine, ki nastopajo pod tem imenom) ostaja v stiku z okoljem, od koder je izšla njena svojstvena govorica, se pravi z ulico (street), zaradi neposrednosti podajanja, uporabe najrazličnejšega odpadnega materiala in oblačil izvajalcev; vendar pa vse bolj prehaja v sfero umetniškega izražanja (art), ker so njeni nastopi do potankosti preštudirani in dodelani. Improvizacije ni. Nastop osmih izvajalcev, to je standardno število nastopajočih v skupinah Stomp, je podvržen strogi režiji. Predstava, ki nima odmora, traja pa približno uro in 40 minut, sestavljajo prizori tekoče povezani med seboj. Veliko je skupinskih, vendar se interpreti zvrstijo na odru tudi v manjših sestavah, predvsem pa je vsakomur odmerjen vsaj krajši solističen nastop. In predvsem nastopajoči niso več samo tolkalci. Obvladanje te veščine je izhodišče, ampak vsak posameznik ima možnost, da se izkaže še v drugih spretnostih. Vse bolj je poudarjena gledališka plat nastopa s posebno pozornostjo na komičnosti. Ne umanjkajo pa niti plesni prebliski.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.

Na ves glas: Na albumu zbrali najljubše priredbe

Fri, 24 Apr 2026 09:30:00 GMT

Po dveh letih se ponovno vračamo v ameriško zvezno državo Oregon, kjer so doma člani benda The Dandy Warhols. Skupina, ki je leta 2024 izdala svojo trinajsto ploščo Rockmaker, nam danes ponuja nov izbor glasbenih priredb z naslovom Pin Ups.

Skupino The Dandy Warhols sta leta 1994 ustanovila pevec in kitarist Courtney Taylor - Taylor ter kitarist Peter Holmström. Danes sta z njima še basistka in pianistka Zia McCabe ter bobnar Brent DeBoer, ki je leta 1998 zamenjal Erica Hedforda. Bend igra neke vrste alternativni pop rok, ki je bil na začetku bližji garažnemu roku, nato se je približal pop ritmom, danes pa so v komadih spet pogosto v ospredju rok elementi.

Zasedba je zaslovela na začetku novega tisočletja z albumom Thirteen Tales From Urban Bohemia in znanim singlom Bohemian Like You. Komad je leta 2000 udaril kot strela z jasnega. Nedvomno je k uspehu pripomoglo tudi predvajanje videoposnetka po takrat vplivni glasbeni televiziji MTV in pa to, da ga je znana telekomunikacijska družba izbrala za marsikateri reklamni spot. The Dandy Warhols so v tridesetletni glasbeni karieri izdali še veliko drugih albumov, ki pa še zdaleč niso želi uspeha hita Bohemian Like You. Skupina je v vseh teh letih postregla z nekaterimi zadovoljivimi ploščki, tu mislim na Welcome To The Monkey House iz leta 2003 in pa Black Album, nekaj krat pa tudi razočarala.

Leta 2008 so Taylor-Taylor in njegovi ustanovili svojo glasbeno založbo z imenom Beat The World Records in začeli izdajati plošče na svojo roko. Naslednji albumi so bili med seboj različni, nekateri bolj pop obarvani, v drugih je bilo več sintetizatorjev zvoka. Nedvomno pa so fantje s ploščo Rockmaker pred dvema letoma ponovno začeli plavati v rokerskih vodah. Pri snemanju so takrat sodelovali tudi kitarist skupine Guns ‘N’ Roses Slash, lider zasedbe The Pixies Frank Black in pa pevka benda Blondie Debbie Harry.

Tokrat imamo pred sabo glasbene priredbe na albumu Pin Ups. »Že dolgo let smo nameravali zbrati vse glasbene priredbe, ki smo jih igrali na vajah ali občasno tudi v živo. Končno nam je to uspelo,» je v nekem intervjuju dejala pianistka Zia McCabe.

Že sam naslov plošče Pin Ups je prav gotovo poklon legendarnemu Davidu Bowieju, ki je leta 1973 izdal album glasbenih priredb z istim naslovom. V novem ploščku ni njegovih komadov, prisluhnemo pa lahko kupu pesmi iz 70. in 80. let, kot na primer Goo Goo Muck skupine The Cramps, Straight To Hell benda The Clash, a tudi Lay Lady Lay kantavtorja Boba Dylana in pa Blackbird Angležev The Beatles. Omembe vredna je tudi res posebna priredba uspešnice The Beautiful People Marilyna Mansona.

V glavnem zanimiv album.

Pin Ups

The Dandy Warhols

Garažni rok, rokenrol

Beat The World Records, 2026

Znana deseterica romanov za letošnjega kresnika

Thu, 23 Apr 2026 09:24:00 GMT

Znan je širši izbor za Delovo nagrado kresnik za najboljši roman leta. Nominirani so Kresničevje Ajde Bračič, Dete iz gozda Sergeja Curanovića, Obraz Vesne Lemaić, Voranc Toneta Partljiča, Trafikant Romana Rozine, Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek, Ogenj Aleša Štegra, Obračun Kaje Teržan, Ušabti Agate Tomažič in Iz strasti zamejskega avtorja Ivana Vogriča.

Žirija za Delovo nagrado kresnik, ki ga vsako leto podelijo na kresni večer 23. junija, je prvi izbor nominirancev razglasila na današnji svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Omenjena dela so najbolj prepričala predsednika žirije Igorja Bratoža ter člane Seto Knop, Kristino Kočan, Tanjo Petrič in Petra Svetino, poroča Delo.

»Zmeraj se zdi podobno, romanov, katerih glas se blešči zaradi avtorjevega ustvarjalnega napora in bi sodili v imenitno deseterico, je več, letos jih je bilo na primer okrog petnajst,« je ob izboru povedal Bratož. Kot je dodal, so se po skrbnem pretehtavanju v žiriji odločili tako, kot so se, a bralcem sodobnega slovenskega romana lahko hkrati prišepne, da »je v lanski beri poleg omenjenih desetih del še enkrat toliko nadpovprečnih naslovov, sledeč medijskim napotkom jih je zlahka najti v knjigarni ali knjižnici«.

Dekle med svobodo in pripadnostjo

Thu, 23 Apr 2026 09:30:00 GMT

Fatima je najstnica, ki živi v oddaljenem in prostranem francoskem predmestju, igra nogomet in ima rada dolge in široke majice. V stolpnici omalovaževane banlieue živi s starši in tremi starejšimi sestrami. Družina je zelo povezana in simpatično glasna, a niti smeh in ljubezen, ki jo starša izkazujeta hčerkam, ne zadostuje, da bi lahko preglasila Fatiminih notranjih tegob in dvomov. Temnolaso dekle ima fanta, s katerim se srečuje na skrivaj, a kljub navideznemu interesu se naposled prepriča, da je bolje, če prekine razmerje. Vsakdanu muslimanske najstnice alžirskega rodu sledimo skozi pripoved čisto navadnega življenja, ki pa ravno v ponavljajoči rutini skriva celo vrsto odkritij in odločitev, do katerih pride v mladostniškem obdobju.

Fatima v sebi tlači tudi agresivnejšo plat, ki pride na dan, ko jo sošolec okliče za lezbijko. Ta in drugi podobni dogodki jo spodbudijo, da začne raziskovati svojo spolno nagnjenost, kar prav gotovo ni enostavno, predvsem ne znotraj muslimanske skupnosti, kjer se vsi poznajo in kjer Fatima neguje močan odnos z imamom. Dekle je zelo verno in prav študij na univerzi v Parizu ji bo omogočil, da se bo docela soočila s številnimi dilemami in spoznanjem, da želi ostati zvesta sami sebi in delom lastne identitete, ki so v nasprotju z njeno notranjo resnico.

Celovečerec La petite dernière, ki je posnet po istoimenskem avtobiografskem romanu pisateljice Fatime Daas, si je tudi devetintridesetletna režiserka Hafsia Herzi zamislila z marsikatero osebno noto. Podobno kot avtorica romana je tudi sama hčerka priseljencev (mati je Alžirka, oče pa Tunizijec) in odraščala je v ogromnem stanovanjskem bloku v predmestju Marseilla. Ravno pripadnost okolju, ki ga režiserka zelo dobro pozna, predstavlja dodano vrednost pri razumevanju dvomov in težav protagonistke.

Film, ki je bil prikazan na lanskem festivalu v Cannesu, kjer je nosilka glavne vloge Nadia Melliti prejela kar dve nagradi za najbolje odigrano žensko vlogo, je od danes na ogled v italijanskih dvoranah. Italija pa je tudi edina država v Evropi, v kateri se je kulturno ministrstvo odločilo, da film ni primeren za mlajše od 14 let. Razlog za to pa niso erotični prizori, ki jih v filmu ni, temveč sama zgodba, ki pripoveduje o odkritju istospolne ljubezni.

La petite dernière (La più piccola)

Država: Francija, Nemčja 2025

Režija: Hafsia Herzi

Igrajo: Nadia Melliti, Park Ji-min, Aloise Sauvage in Nemo Shiffman

Prepisali bodo pisma Zofke Kveder

Thu, 23 Apr 2026 06:33:00 GMT

Po uspešnem prepisu rokopisov pesnika Srečka Kosovel Narodna in univerzitetna knjižnica projekt Od rokopisa do besede nadaljuje s prepisom pisem prve poklicne slovenske pisateljice Zofke Kveder. Prepis se začenja prav na današnjo obletnico njenega rojstnega dne leta 1878 in v letošnjem letu Zofke Kveder, ko obeležujemo stoletnico njene smrti.

Prepis pisem Kveder bo tokrat potekal v sodelovanju med Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) in Univerzo v Novi Gorici. Tokratni projekt se nekoliko razlikuje od prepisa Kosovelovih rokopisov in je tehnično zahtevnejši. Univerza v Novi Gorici je namreč že opravila transkript več kot 290 pisem Kveder, ki so že objavljena na portalu novogoriške univerze pisma.org. V sklopu tokratnega projekta bo sledila obdelava preostalih 79 pisem, ki do sedaj še niso bila transkribirana. Osnova za transkripcijo bo model, ki ga je z uporabo platforme eScriptorium razvila študentka novogoriške univerze Emilija Vučićević in ima trenutno 87-odstotno natančnost, je na današnji novinarski konferenci pojasnila vodja projekta Od rokopisa do besede pri NUK Ajda Zavrtanik Drglin in dodala, da bo ta projekt tudi prispeval k izboljšanju natančnosti samega modela.

Načrtovano je, da se projekt prepisa pisem Kveder konča do 21. novembra, ko je stoletnica pisateljičine smrti. Takrat bodo prepisi objavljeni v digitalni zbirki slovenske kulturne dediščine na portalu dLib.si ter predani Univerzi v Novi Gorici za nadaljnje raziskovalno delo. Vodja Raziskovalnega centra za humanistiko Univerze v Novi Gorici ter raziskovalka življenja in dela pisateljice Kveder Katja Mihurko je ob tem povedala, da je Kveder v pismih izrazila veliko svojih občutkov in razmišljanj, ki so zanimiva za različna raziskovalna področja, v prvi vrsti za literarno zgodovino. Hkrati je pisateljica živela v obdobju, ki ni bilo naklonjeno samostojnim ustvarjalkam, tako da so njena pisma tudi dokument ženskega prijateljstva, solidarnosti in podpore in kot taka zanimiva za zgodovino ženskega gibanja in kulturno zgodovino nasploh, je še povedala Mihurko.

Opažajo brezbrižnost za knjigo in branje

Thu, 23 Apr 2026 09:07:00 GMT

Društvo slovenskih pisateljev (DSP) je v poslanici ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic, 23. aprilu, opozorilo na pomen branja. A kot je izpostavil predsednik Marij Čuk, iz leta v leto ponavljajo isto in iz leta v leto se to isto ustavi pri »gluhih, zamašenih ušesih neosveščene politike«. Opažajo namreč brezbrižnost za knjigo in branje. Branje knjig omogoča vstop v svet spoznavanja in informacij, ki bi z nebranjem ostal neznan. Branje »nudi možnost izostriti pogled na lastno identiteto, bogatiti izraznost, osvojiti nove terminologije in koncepte, poučiti se o različnih kulturah in tradicijah, razumeti zgodovino, družbo in svet, ki nas obkroža,« je zapisal Čuk.

Na DSP sicer kljub vsakoletnemu ponavljanju istega opažajo brezbrižnost za knjigo in branje, ki se »kaže v grozljivi današnjosti tako na planetarnem prizorišču kot v naši dolini šentflorjanski«. »Če bi vprašali svetovne voditelje, ali so v zadnjih desetih letih prebrali roman ali vsaj eno knjigo poezije, mislim, da ti ne bi imeli kaj odgovoriti. A ni treba tako daleč. Tudi v domačih krajih ni veliko bolje, vsaj po miselnih in govornih spretnostih sodeč, ko ostaja slovenščina (najbrž materni jezik izvoljenih zastopnikov naroda) na ravni zelo povprečne komunikacije s čedalje bolj nasilnimi vdori uličnega pogovornega jezika,« je izpostavil predsednik DSP.

Po njegovi oceni tudi v teh sredinah ni veliko bralne kulture in tradicije, zaradi česar se »s pridom razraščajo primitivizem, sovraštvo, dialoški strup, nestrpnost, strankarska in ideološka zaslepljenost, relativizacija zgodovine, laž. Tako imenovane politične debate in soočenja se področju kulture in umetnosti največkrat izognejo, kot da ne bi bilo dokazano in potrjeno, da je iz njunega semena vzklil narod in se pridružil evropskim civilizacijskim strugam«. Predsedniku DSP se zato ne zdi nenavadno, da so pisatelji in pisateljice, pesnice in pesniki trn v peti, ker odpirajo obzorja in opozarjajo na neustavljiv padec v uničenje človeka, da se ne ureja problematika avtorskih pravic, da so šolske knjižnice pomanjkljivo založene in da se otroke navaja na branje v tujem jeziku, čeprav je slovenska otroška in mladinska književnost s slikanicami in stripi vred vrhunska.

»Poneumljanje ljudi je povsod dobra popotnica za uresničenje povzpetništva in prevzemanje oblasti s strani mračnih sil, poneumljanje družbe odpira pot avtarkičnim sistemom in diktaturi, vojni. Zato nič čudnega, da začenja človekovo inteligenco nadomeščati umetna, človeka humanoidi, ki napovedujejo brezčutno in robotizirano in apatično družbo,« je zapisal v poslanici.Izpostavil je še, da knjiga ni čudežni napitek, lahko pa naredi čudeže, saj ima možnost, da ohrani »zdrave celice človečnosti, miru, strpnosti, sobivanja, demokracije, enakopravnosti«.

Vida Skerk se vrača na festival v Cannes

Wed, 22 Apr 2026 11:07:00 GMT

Tržačanki Vidi Skerk, študentki režije na Nacionalni šoli za film in televizijo Združenega kraljestva (NFTS), je podvig uspel še drugič. Njen najnovejši kratki film se je drugo leto zapored uvrstil na filmski festival v Cannesu. Izbran je bil med kar 2750 kratkometražci, ki so se potegovali za uvrstitev v sekcijo La Cinef, ki jo v Cannesu posvečajo kratkim filmom, ustvarjenim na filmskih akademijah vsega sveta. Žirija je izmed 2750 filmov izbrala devetnajst, štirinajst igranih in pet animiranih, pod katere se je podpisalo dvanajst mladih režiserk in devet režiserjev, so včeraj sporočili iz Cannesa. Med njimi je tudi Vida Skerk s svojim 22-minutnim filmom Left behind, still standing. V Trstu rojena Vida Skerk živi med Londonom in Zagrebom, kjer je po maturi na tržaškem liceju Prešeren zaključila prvostopenjski študij iz režije. Njen kratki film Ether je lani premiero doživel v Cannesu v sekciji La Cinef, januarja pa so ga predvajali tudi na Tržaškem filmskem festivalu.

Ostala sta zvesta Gaberju, a ga nista posnemala

Wed, 22 Apr 2026 12:37:00 GMT

Utopija, izmuzljiva utopija. Izmika se ti. Čemu torej služi? Spodbudi te, da se premakneš, da kreneš na pot. Tako sta razmišljala Giorgio Gaber in Sandro Luporini, avtorja številnih predstav, v katerih so se prepletali teksti in pesmi. Izvajal jih je Giorgio Gaber. Njega že dolgo več ni med nami, umrl je leta 2003, vendar njegove pesmi in besede so še žive. V različnih kombinacijah so jih v letih povzeli številni avtorji in interpreti. Med najbolj zvestimi duhu in besedi ustvarjalnega para Gaber - Luporini je Giorgio Gallione, ki je iz njegove bogate zapuščine tudi sestavil predstavo Gaber - Mi fa male il mondo (Gaber - Boli me svet). Uprizoritev, v kateri nastopa Neri Marcorè, je Stalno gledališče FJK uvrstilo v svojo abonmajsko ponudbo. Predvidene štiri predstave so v veliko dvorano gledališča Rossetti pritegnile številne gledalce. Med njimi je bilo veliko takih, ki so imeli priložnost slediti Gaberjevim nastopom, in pa tudi mlajših, ki so s kvalitetno uprizoritvijo lahko odkrivali svojstvenega umetnika. Jutri bo predstava v goriškem Verdiju.

Ostati zvesti Gaberju, vendar ga ne zgolj posnemati. Ta izziv sta uspešno izbojevala Giorgio Gallione kot avtor in režiser predstave ter Neri Marcorè kot prepričljiv interpret.V uprizoritvi Gaber - Mi fa male il mondo igralca - pevca spremljajo štiri glasbeniki, točneje pianisti. Nastala je kot koprodukcija Stalnega (italijanskega) gledališča iz Bocna in Nacionalnega teatra Toskane ter v sodelovanju s Fundacijo Giorgio Gaber in Centrom za kulturne storitve Santa Chiara. V nekaj več kot enourni predstavi Neri Marcorè poda premišljen izbor besedil, ne samo dvojice Gaber - Luporini, temveč med drugimi tudi Pier Paola Pasolinija, Fausta Berlinguerja in portugalskega pisatelja Joséja Saramaga. Gallione je v predstavo vključil tudi enega izmed najbolj pronicljivih tekstov dvojice Qualcuno era comunista (Nekdo je bil komunist, 1992). Ta, kot tudi Mi fa male il mondo (Boli me svet, 1994), po katerem so povzeli naslov uprizoritve, je še vedno aktualen.Če v prvi avtorja razčlenjujeta razloge za politično opredelitev in trpko razočaranje, v drugi pa z ironično ostrino ožigosata vsevedne ljudi, birokracijo in državni aparat. Starejša od omenjenih tekstov je pesem Io se fossi Dio (Če bi bil Bog, 1982), v kateri se v ironičnih tonih sprašujeta, kaj bi storil, če ali ko bi bil ...

Gledališče Contrada praznuje Abrahama

Wed, 22 Apr 2026 09:20:24 GMT

Tržaško gledališče Contrada slavi danes 50. rojstni dan. Bilo je namreč 22. aprila 1976, ko so trije igralci Orazio Bobbio, Ariella Reggio in Lidia Braico ter režiser Francesco Macedonio ustanovili svoje gledališče, ki naj bo tesno povezano z mestom in njegovimi prebivalci. Ne čudi, da so ga poimenovali La Contrada, kar v tržaškem narečju pomeni ulica ali manjši mestni predel.

O začetkih in vsem, kar je sledilo v petih desetletjih, pripoveduje razstava, ki jo bodo danes ob 18. uri odprli v Palači Gopčević ob tržaškem kanalu. Razstava, pod katero sta se podpisala Mario Bobbio in Andrea Stanisci, ni postavljena kronološko, temveč tematsko. Obiskovalec se tako sprehodi med gledališkimi rekviziti (sendvič s salamo) in kostumi (medvedja glava), istočasno pa spozna predstave, ki jih je Contrada ustvarila za najmlajše, ali si ogleda fotografije in video posnetke tistih za odraslo publiko. Vse domače produkcije so tudi »na dosegu klika«, saj je mogoče na ekranih brskati po arhivu. Posebno mesto in vrednost imajo razstavljene tridimenzionalne makete scenografij posameznih predstav. Gre za oder v malem, ki ga kljub priljubljenim računalniškim prikazom marsikateri režiser še danes uporablja, zato da preuči posamezne premike igralcev in scene.

Predsednica in umetniška vodja Amabilino je obiskovalce povabila, naj se zaustavijo ob dolgem seznamu imen in priimkov. »Sestavili smo seznam vseh, ki so z nami sodelovali v teh petdesetih letih. Upam, da bodo tu vsi našli svoje ime,« je zaželela. Ob bežnem pregledu so se med Andreo Abbrescio in Morenom Zuzichem znašli tudi Lidija Kozlovich, Lara Komar, Boris Kobal, Franko Korošec, Nikla Petruška Panizon ...Razstava La Contrada: 50 anni e oltre je na ogled od torka do nedelje od 10. do 18. ure. Vstop je prost.

Popoldan z branjem in predstavitvijo zbornika

Wed, 22 Apr 2026 10:15:00 GMT

Jutri je Svetovni dan knjige. Tudi Slovensko stalno gledališče bo obeležilo praznik z literarnim dogodkom, ki bo vključen v neprofitno akcijo vseslovenske razsežnosti Noč knjige. Že trinajsto leto zapored bo ljubezen do branja na pomladni praznik knjige povezala vse generacije.

V knjižnicah, knjigarnah, gledališčih, v šolah, doma, na trgih, pod krošnjami dreves in zvezdnim nebom bodo bralci praznovali z besedami, ki letos vabijo k vrednotenju sožitja v času, ko se svet ukvarja z vojnimi grožnjami. Noč knjige ima poslanstvo: obsijati pozabljeno in čudovito notranje bistvo, povrniti upanje in zaupanje v drugega in nas opomniti, da sveta ne spreminjamo z bombami.

V tržaškem Kulturnem domu bo SSG priredilo literarni popoldan, ki se bo pričel ob 17. uri v foajeju balkona. Primož Forte bo bral odlomke iz knjige Marka Kravosa Kratki časi, Trst iz žabje perspektive, Tina Gunzek bo prebrala odlomek iz knjige Mojce Petaros Nočem več biti nevidna, Nikla Petruška Panizon pa bo v italijanskem jeziku brala prevod izpod peresa Mirana Košute. Izbor tekstov je pripravil Primož Forte. Vstopnina bo simbolična – 1 evro.

V Tržaškem knjižnem središču bodo jutri ob 18. uri predstavili zbornik Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč. O njem bodo spregovorili uredniki Monika Kokalj Kočevar, Darja Jan in Dunja Nanut. Zbornik predstavlja prispevek k razumevanju nacističnega taboriščnega sistema skozi predstavitev znanih in manj raziskanih tem ter pripovedi posameznikov - v člankih so obdelani osebni predmeti, dokumenti, zlasti pisma, spominske in kuharske knjižnice. Posebno mesto imata prispevka o usodah Slovencev v zamejstvu.

Ob svetovnem dnevu knjige bodo v TKS jutri nudili 15odstotni popust na vse knjige.

Primorski slovenistični dnevi o Kosovelu in Benečiji

Wed, 22 Apr 2026 07:29:00 GMT

Jutri (v četrtek) se na Opčinah začenjajo 35. Primorski slovenistični dnevi. Letošnji posvet bo v prvem delu potekal na Opčinah, v petek pa se dogajanje seli v Špeter. Prireja ga Slavistično društvo Trst–Gorica–Videm v sodelovanju s Slavističnim društvom Nova Gorica, Slavističnim društvom Koper ter Inštitutom za slovensko kulturo iz Špetra. Posvečeni bodo pesniškemu ustvarjanju Srečka Kosovela ob stoti obletnici njegove smrti ter razmišljanju o slovenski literarni kulturi in jeziku v Benečiji.

Dogodek, ki predstavlja pomembno strokovno izpopolnjevanje za učitelje in profesorje slovenščine, je hkrati odprt tudi za širšo javnost. Na njem bodo sodelovali raziskovalci iz zamejskega prostora in osrednje Slovenije. Program se bo začel jutri ob 17. uri v dvorani ZKB na Opčinah (Ul. Ricreatorio 2), kjer bo v ospredju Kosovelova poezija. O pesnikovem odnosu do narave, čustvenem doživljanju in etičnih razsežnostih njegovega ustvarjanja ter o njegovi korespondenci bodo spregovorili Mojca Seliškar, Dušan Jelinčič, Adrijana Špacapan, Damiana Devetak in Vladka Tucovič. O recepciji Kosovelove poezije med mladimi bralci pa bosta razpravljali Maja Smotlak in Vanja Spačal.

Dan kasneje, v petek, bosta v središču dogajanja v Špetru, na Inštitutu za slovensko kulturo (Ul. Alpe Adria 73), ustvarjanje beneških avtorjev in razvoj slovenskega jezika na Videmskem. Od 10.30 bodo svoje referate predstavili Marija Pirjevec, Vilma Purič, Tatjana Rojc, Živa Gruden, Loredana Umek, Robert Dapit in Katarina Šrimpf Vendramin, Barbara Ivančič Kutin, Julija Berdon, Peter Rustja, Bojana Modrijančič Rešič, Marjanka Ban in Štefan Coren.

Posvet se bo sklenil s predstavitvijo knjige Ta od ribe, ki sta jo uredila Roberto Dapit in Monika Kropej Teban. Ob urednikih bosta spregovorili še Luigia Negro in Martina Kafol. Knjigo je ilustrirala Katarina Kalc, izdala jo je založba ZTT.

Pri Belopeških jezerih bo pel tudi Elvis Costello

Tue, 21 Apr 2026 14:44:00 GMT

V Kanalski dolini se tudi letos poleti obeta kopica zanimivih koncertov v objemu narave, kakovostni glasbi bo mogoče prisluhniti ob pogledu na slikovite naravne lepote Julijskih Alp. Organizatorji letošnjega 31. No Borders Music Festivala so v preteklih dneh in tednih razkrili več letošnjih gostov, tudi tokrat gre tako za svetovno uveljavljene glasbenike kot za prodorne italijanske ustvarjalce. Seznam se bo lahko še dopolnil. Festival prireja konzorcij za turistično promocijo Kanalske doline v sodelovanju z Deželo FJK, zavodom Promoturismo FVG, ministrstvom za kulturo in mnogimi drugimi partnerji.

11. julija bo pri Belopeških jezerih ob 12. uri nastopil Tom Smith, frontman britanske skupine Editors, ki je solistično kariero začel z izdajo singla Lights of New York City. Za njim bo ob 14. uri na vrsti sloviti angleški kantavtor Elvis Costello, ki nastopa že petdeset let. Sodeloval je že z različnimi skupinami in umetniki, tudi z orkestri po vsem svetu, pri čemer se je dotikal jazza in popa tja do klasične glasbe, je član Hiše slavnih rokenrola. Zaigral bo s skupino The Imposters in s Charliejem Sextonom. Vstopnice za dvojni koncert so od preteklega tedna naprodaj na platformi in prodajnih mestih Ticketone.

Naslednjega dne, 12. julija, bo ob 14. uri ob jezerih že čas za LP (ameriško umetnico italijanskih korenin Lauro Pergolizzi), enega najbolj prepoznavnih glasov sodobne glasbene scene. Izvajala bo skladbe iz zadnjega albuma Love Lines in druge uspešnice. Tudi za ta koncert so vstopnice na voljo na platformi Ticketone, tako kot za vse festivalske nastope.

Po mednarodnih gostih bodo na vrsti italijanski ustvarjalci, 18. julija bo opoldne najprej na odru kantavtor Coez (Silvano Albanese), ob 14. uri bodo sledili I Patagarri, milanski bend, ki izvaja radosten in nalezljiv gipsy jazz.

19. julija (ob 14. uri) prihaja pianist in skladatelj Ludovico Einaudi, 26. julija ob isti uri pa Mannarino, ki prevzema in obnavlja dediščino velikih italijanskih kantavtorjev.

Veronika Deseniška nas nagovarja

Mon, 20 Apr 2026 07:27:41 GMT

Ljubezen, ki ne potrebuje besed. Niti pesniških, tistih, ki jih je zapisal Oton Župančič. Veronika Deseniška in Friderik II. Celjski sta se zagledala, dobesedno in v prenesenem pomenu besede, spregledala sta se, drug drugemu sta videla v dušo in srce. Njuna usoda je bila zapečatena. V dobrem in slabem. Do zadnjega vzdihljaja. Režiserka Maruša Kink je s svojo, pretežno žensko ustvarjalno ekipo, odrsko pripoved o Veroniki Deseniški, povzeto po motivih drame Otona Župančiča, uvedla prav s pogledom, z obojestranskim nasmehom Veronike in Friderika, ki si stojita nasproti in se nato približata. Objem, ovit v nekakšno sanjsko atmosfersko tančico, oprto na glasbo, je uvod v dramo. Poznano v glavnih obrisih, a bolj zastrto glede osebnih vzgibov in želja. Posebej ženskih.

Veronika, igra jo Diana Kolenc, v tretji osebi pripoveduje zgodbo o sebi in tedaj mogočnih grofih Celjskih ter vstopa v pesniško soočanje z ostalimi liki. In kakšna je ta zgodba, zaobjeta v malo več kot enourni predstavi SSG? Zgodovinski viri Veroniko Deseniško omenjajo le bežno, in to predvsem kot celjsko grofico: Veronika, rojena leta 1380 ali morda leta 1400 v nižji plemiški družini, si je pravico, da je postala vidna osebnost – kot je poudarjeno v predstavi – , priborila z drznim dejanjem, ki ga je narekovala globoka ljubezen. Po smrti prve žene Jelisave (ali Elizabete) Frankopanke (upodablja jo Anuša Kodelja) se Friderik II. (igra ga Domen Novak) odloči za skrivno poroko. Trdno stoji za svojo ljubeznijo, trdno stoji tudi za željo, da bi po očetovi smrti kot prvorojenec prevzel vodstvo rodbine Celjanov, kot mu v usta položi Župančič. Ve pa, da njegov oče, mogočni Herman II. Celjski (igra ga Iztok Drabik Jug), nasprotuje vezi z Veroniko. Zanj je pomemben le »sen o veljavi Celjanov«, vse mora služiti uresničitvi tega sna.

Več v današnjem (ponedeljkovem) Primorskem dnevniku

Dedinja Farrère kot Madame L’Oréal

Fri, 17 Apr 2026 09:30:37 GMT

Film La femme la plus riche du monde (slo. Najbogatejša ženska na svetu), v katerem je Marianne Farrère lastnica svetovno znane znamke Windler, je navdihnila resnična življenjska zgodba Liliane Bettencourt, veleposestnice, ki je podedovala in nato tudi upravljala ogromno družinsko premoženje ter bila v svetu poznana predvsem kot Madame L’Oréal. Lepoto, ki jo njena družina od vselej prodaja in obljublja, pa ravno ona, Marianne, izgubi, ko ji je jasno, da kljub blaznemu bogastvu in udobju ji je zaradi nesrečne poroke življenje prehitro ušlo.

Takrat pa se pojavi moški, ki ji postavi svet na glavo. Pierre Alain Fantin, fotograf in pisatelj, se ji najprej prikupi, nato pa očara do take mere, da je Marianne Farrère pripravljena na vse, zato da ne izgubi ponovno pridobljene mladosti. Najprej prenovi garderobo, pričesko in izgled, zatem pa še hišno opremo in vse, kar si Pierre želi, tudi tedaj, ko se on izkaže za to, kar v resnici je – se pravi sebičen, histeričen egocentrik, ki mu je bolj mar za ženskin denar in udobje kot pa zanjo. Marianne se nikakor ne da in ekscentričnemu fotografu zagotavlja vse večje vsote denarja, ki jih on predrzno jemlje in jih hkrati zahteva še več.

Poteku dogodkov, ki naglo drsijo vzdolž, se zoperstavi Mariannina hčerka, ki želi zavarovati mamo, a seveda tudi premoženje, ki ga najbogatejša ženska na svetu neprisebno zapravlja.

Režiser celovečerne filmske drame s primesmi komedije Thierry Klifa, v preteklosti uspešen novinar revije Studio, se je življenjske zgodbe Liliane Bettencourt lotil zato, ker ji je sledil kot kronist in se naposled prepričal, da jo velja posredovati tudi širšemu občinstvu. Glavno vlogo je zaupal eni izmed največjih sodobnih francoskih igralk, Isabelle Huppert, kar predstavlja hkrati dodano vrednost in pa šibkost filma, ker danes triinsedemdesetletna igralka s svojo temperamentno interpretacijo zasenči vse ostalo. Igralec Laurent Lafitte, ki v filmu pooseblja fotografa Françoisa Marie Banierja, pa si je za svoj nastop zagotovil francoskega oskarja, zlatega césarja.

Najbogatejša ženska na svetu

Država: Francija, 2025

Režija: Thierry Klifa
Igrajo: Isabelle Huppert, Laurent Lafitte in Marine Foïs

Jutri v Križu predstavitev Košutove posthumne knjige

Wed, 15 Apr 2026 06:47:00 GMT

Pokojni Miroslav Košuta ni znan le kot vrhunski pesnik, ki je zaznamoval slovensko književnost nekaj zadnjih desetletij, pomemben je tudi kot pisec imenitnih besedil za popevke. Njegovi verzi, preliti v glasbeno obliko in izvedbo, predstavljajo kakovosten prispevek k slovenski lahki glasbi v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

S temi besedili je Košuta prejel številne nagrade na festivalih popevke, interpretirali pa so jih zvezdniški pevci in pevke, kot so na primer Elda Viler, Marjana Držaj, Edvin Fliser, Elza Budau, Nino Robič in drugi. Nekatere popevke so celo ponarodele, njihova melodija je zimzelena, kar velja za Tam, kjer sem doma, Zakaj moj dom, Zlati prah in številna besedila, ki jih še danes ponujajo na radiu in televiziji.

Društvo slovenskih pisateljev (DSP) se je na pobudo svojega predsednika Marija Čuka odločilo, da ta umetniški zaklad natisne v knjigi z naslovom Tam, kjer sem doma. Miroslav Košuta je bil, kot pravi Čuk, nad projektom navdušen, skrbno in natančno je izbral okrog 40 tekstov in jih le nekaj ur pred nenadno smrtjo izročil DSP, katerega član je bil dolga desetletja. Izid knjige je bil načrtovan za 11. marec, na devetdeseti rojstni dan znanega kriškega književnika.

Zbirka besedil za popevke pa je, žal, izšla posthumno, prvič jo bodo predstavili v Košutovi rojstni vasi. Jutri z začetkom ob 18. uri bo dogodek potekal v prostorih Doma Alberta Sirka v Križu (druga predstavitev bo v ljubljanskih Križankah v okviru Slovenskih dnevov knjige ob prisotnosti Tatjane Rojc). Predstavitev bo pomemben dogodek, ki ga bodo oblikovali predsednik DSP, pisec spremne besede Matej Krajnc ter glasbenika Tamara Tretjak in Janoš Jurinčič. Matej Krajnc je med največjimi poznavalci slovenske lahke glasbe in tudi kantavtor, ki bo na večeru ob spremstvu svoje kitare interpretiral nekaj popevk kriškega trubadurja.