Kultura

»Živo gledališče je prikaz, ki reflektira stanje duha v času in prostoru«

Sat, 11 Apr 2026 13:39:00 GMT

Bogomila Kravos je leta 2011 na natečaju Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za raziskavo o slovenski dramatiki v Trstu prejela drugo nagrado, leta 2020 je bila za knjižno delo Slovensko gledališče v Trstu 1848-2018 nominirana za nagrado mira, dve leti pozneje pa je prejela visoko priznanje Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ) za uspešno dolgoletno raziskovalno delo.

Prav te dni je tržaška Slovenka, predana gledališču, po izobrazbi doktorica znanosti s področja literarnih ved, prejela nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Nagrado ji bodo podelili danes, 11. aprila, na sklepni prireditvi 56. Tedna slovenske drame v Kranju.

Priznanje za življenjsko delo je poklon vašemu delu na področju (slovenskega) gledališča (v Trstu), katerega izjemna poznavalka ste. Zamisliva si, da bi si lahko v Trstu ogledali predstave prvih gledaliških sezon recimo v drugi polovici devetnajstega stoletja in leta 2018 oziroma 2026. Kaj bi se nas najbolj dotaknilo, kaj bi občutili?

Gledališče je v vsakem segmentu svoje pojavnosti odraz časa in prostora, v katerem deluje. Potreba po ustanovi je nastajala sočasno z zavedanjem o lastni veljavi. Predstavljajmo si ponos naših uglednih prednikov, ko so leta 1849 v Slavjanski čitalnici v središču mesta prisostvovali branju odlomkov Šporerjevega dela Kastriota - o janičarju, ki se na čelu turške vojske zave svojih korenin -, in za tem čitalniško vrvenje ob prirejanju veseliških enodejank v mestu in na obrobju. Ob pretakanju samozavesti iz središča na obrobje se je razvijala slovensko-slovanska tržaška stvarnost in si zaradi gospodarske trdnosti leta 1902 zamislila takrat prvo in edino stalno ter redno delujoče gledališče v Trstu. Razcvet finančnih virov je dopuščal izjemno naložbo. Šlo je za vložek oziroma dopolnitev družbenega položaja s kulturnimi dosežki, pri čemer je bilo v trgovsko naravnanem Trstu slovenskim petičnežem jasno, da je teater gonilna sila vseh umetnostnih zvrsti.

Slovensko gledališče v Narodnem domu je po petih letih profesionalnega vodstva oživilo vse umetniške silnice, da je svojemu občinstvu v eni sezoni ponudilo sedemindvajset dramskih in osem opernih del v lastni produkciji. Imelo je torej umetniškega vodjo, režiserja, dirigenta, igralski in tehnični ansambel, orkester in pevski zbor, po potrebi pa je najemalo izjemne igralce in operne pevce iz drugih gledališč. Zaradi ukoreninjene tradicije se je gledališka ustvarjalnost po požaru leta 1920 ohranila in se prilagajala razmeram. Zavest o dosegu sporočilnosti odrskega izražanja ne zamre. Podtalno vztrajanje je bilo leta 1945 jamstvo za ustanovitev SNG za Trst in Primorje, toda za zaveznike in pozneje italijansko državo se je priznanje te slovenske institucije v Trstu utemeljevalo na neizpodbitnih predhodnih dosežkih.

Kaj pa danes?

Danes se zdi vse na dosegu, odnos do gledališča je na videz brezbrižen. Kako prevetriti stanje? Glede na današnjo upravno strukturo je vse zelo zapleteno. Dobrodošle so pobude Društva Slovensko gledališče in poskusi ustanove pri povezovanju na različnih ravneh. Ne vem, koliko gledališče še nagovarja občinstvo, gotovo bi boljša povezava z gledalci dala nov zagon pri repertoarnih izbirah.

Vrniva se v dvajseta leta minulega stoletja, ko je na oblast prišel fašizem ter omejeval in prepovedoval slovensko besedo, društva ... Kako so se te prepovedi odražale znotraj gledališča?

Gledališče v Narodnem domu je bilo elitna ustanova, obiskovali pa so jo vsi sloji. Obe politični opciji, »edinaštvo« in socialdemokracija, sta spodbujali izobraževanje in ustvarjalnost. Po razdejanju vsega slovenskega v mestu in okolici je v tem duhu delovala skupina gledaliških navdušencev in imela predstave v edini Slovencem še dostopni dvorani pri Svetem Jakobu. Do leta 1925 je bilo to mogoče, po tem letu samo še podtalno. V ilegali so se razvili tako imenovani minorni žanri: variete in kabaret, torej žanri, ki so bili italijanskemu Trstu, in tudi slovenskemu, dobro poznani. Na odru so priložnostno vedno uporabljali satirične bodice, ker delujejo poživljajoče. S takim pristopom do stvarnosti so kljubovali nasilju.

Se motim, če rečem, da se ta nesrečna nasilna leta sto let zatem na precej očiten način ponavljajo, in to tudi znotraj heglovsko-marksistične nesrečne dvojne ponovitve; da je danes še kako živa ideja fašizma?

Živimo v drugem času, v primerjavi s preteklostjo se danes nasilje pojavlja drugače, je subtilno prikrito. Za mojo generacijo nič manj boleče. Kakšno vlogo naj v današnjih razmerah, z vsem, kar ponuja sistem medijskih vsebin, odigra teater? Tržaško SSG bi lahko poiskalo svojo nišo, kar pomeni prevrednotiti odrski diskurz. Govorimo o Trstu, ki je izgubil svoj nekdanji lesk in se je z odpovedjo medkulturni specifiki, ki jo je v povojnem obdobju razvijalo gledališče, enakovredno umestil med druga italijanska mesta. Ponudba tržaških italijanskih gledališč je podobna dobro ali odlično založenim nakupovalnim središčem. Konkurenčnost je odvisna od razpoložljivih sredstev, zaradi nepredvidljivega števila obiskovalcev in priliva sredstev je torej za SSG tvegana. Smiselno bi bilo razmisliti o času in razmeram ustrezni povednosti. To seveda ni preprosto in ne lahko.

Morda smo bili v preteklosti premalo pozorni na razsežnost, ki zaznamuje človeka ob ali na meji. Oznaka zamejstvo me ne zadovoljuje, meja je pojem in obenem ozemlje, kjer se stikata dve državni entiteti, dve kulturi, dva naroda. Zavesten stik med dvema oziroma več kulturami je bil nekoč za tržaške Slovence poživljajoč. Kako danes vgraditi v človeka ob meji samozavest, da kljubuje silnicam, ki bogato okolje hromijo, je seveda drugo vprašanje.

Ali potrebujemo družbenopolitično angažirano umetnost/gledališče?

Gledališče je vedno angažirano, tudi ko gre za šolsko produkcijo. Ne more ne biti. Nalašč sem omenila nacionalistično obarvano Šporerjevo dramo Kastriota. Leta 1849 je bilo to nujno, v letih prepovedi slovenstva v naših krajih so bile igrice, ki jih je prirejala Marijina družba, prav tako uporniške kot ilegalni štampiharski zabavni večeri.

Glede osebnega angažmaja je v mojem DNK zapis nadobudne skupine sagovcev (Slovensko amatersko gledališče - SAG). V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo si želeli jasno povedati, kakšno je stanje v naši družbeni ureditvi. Dejstvo, da smo takratno smelost plačali z izbrisom, potrjuje pravilnost take angažiranosti. »Živo gledališče« ne pomeni le neposredne ali eksperimentalne odrske izvedbe dela, je prikaz, ki reflektira stanje duha v času in prostoru.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.

Jezni, politično angažirani, inovativni

Fri, 10 Apr 2026 09:30:36 GMT

Proti koncu leta 1999 je ameriška skupina Rage Against The Machine izdala svojo tretjo ploščo The Battle of Los Angeles in dejansko spremenila življenje petnajstletnemu mladostniku, ki je do takrat plaval v glasbenih vodah bolj razposajenega pank rocka. Ameriški bend je s karizmatičnim pevcem Zackom De La Rocho na čelu zaznamoval 90. leta. Fantje so takrat spajali hard rock in heavy metal z repom, hip hop in funk ritmi ter v bistvu ustvarili novo glasbeno zvrst. Rage so bili politično zelo angažirani, vedno na strani zatiranih, narodnih manjšin, revnejših, proti kapitalistični politiki ZDA in ekonomski globalizaciji nasploh.

Skupino sem spoznal na liceju, ko mi je starejši sošolec Peter posodil njihov istoimenski prvenec iz leta 1992. S Petrom in drugimi prijatelji smo se nato februarja 2000 odpravili v ljubljansko Halo Tivoli na enega izmed žal zadnjih koncertov kalifornijskega benda. Takega spektakla pred tem nisem še bil nikoli videl. Glasbena sinergija članov benda je bila izredna. Scenografija preprosta, esencialna, ogromen transparent s platnico novega albuma in napisom »The Battle of Ljubljana«, tu pa tam kaka rdeča zvezda in obrnjena ameriška zastava. Nad vsem tem pa razjarjen pevec z rastafarijanskimi kodri, ki je vneto in neprestano skakal po odru ter na publiko »pljuval« vso svojo jezo. Organizatorji dogodka so nad ledeno ploščadjo (takrat se je v Tivoliju igralo tudi hokej na ledu) naivno in očitno slabo položili preprogo. Ta se je v prvih vrstah že po drugem komadu dvignila, tako da je bilo skakanje in prerivanje čez celoten koncert še bolj »zanimivo«. Ljubljanski koncert RATM sem preživel, bunke so v nekaj dneh izginile, par mesecev kasneje pa sem se še sam odločil za rastafarijansko pričesko. Začel sem strastno poslušati vse tri bendove albume, med katerimi je bil tudi Evil Empire, ki danes praznuje okroglo trideseto obletnico.

Drugi plošček je, predvsem če je bil prvi zelo uspešen, ponavadi pravi glasbeni test. Zelo težko boš z drugim albumom ponovil uspeh prvega, to se posreči le nekaterim. Rage spadajo med te. Čeprav je v tistem obdobju med člani benda že škripalo, so se fantje proti koncu leta 1995 odpravili v studio in v dveh mesecih posneli enajst komadov. Naslov plošče je navdihnil izraz »Imperij zla«, s katerim je ameriški predsednik Ronald Reagan označil Sovjetsko zvezo, a se v tem primeru nanaša na ameriški imperializem. »Videli smo, kako so v Nemčiji porušili zid, na meji med ZDA in Mehiko pa se gradi nov. Od leta 1986 je zaradi histerije in sovražnega govora ameriške vlade vzdolž te meje umrlo najmanj 1500 ljudi,« je pravil De La Rocha. O tem je govor v drugem singlu Bulls on Parade, enemu izmed najboljših komadov plošče in 90. nasploh. Ob njem pa še izredne People of The Sun, Vietnow, Revolver, Down Rodeo in ostale. Skratka, odličen album enega najboljših, jeznih, politično angažiranih in glasbeno inovativnih bendov vseh časov!

Evil Empire

Rage Against The Machine

Rap metal, crossover

Epic Records, 1996

»V snemanju sem užival, s soigralci smo postali prijatelji«

Fri, 10 Apr 2026 07:55:00 GMT

»Bilo je pozno spomladi leta 2024, nekaj mesecev pred maturitetnim izpitom. Na šoli sem opravil dve avdiciji, na kar sem se sestal še z režiserko, da bi ugotovila, v kateri vlogi bi lahko nastopil. Bila je to izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil.«

Med številnimi mladimi obrazi, ki so v sredo zvečer zapolnili tržaški kino Ariston, je bil tudi Kraševec Dejan Ušaj, nekdanji dijak Državnega tehniškega zavoda Žige Zoisa, eden od petih Slovencev, ki imajo v filmu Laure Samani Un anno di scuola vidnejšo vlogo. Poleg njega so to še Sofia Mercandel v vlogi Mitisovega dekleta ter Simon Purič, Iztok Kalc in Jacopo Primosich v vlogi sošolcev glavnih junakov.»

Ker nihče od nas ni imel izkušenj z nastopanjem v filmu, je režiserka iskala igralce, ki bi bili čim bolj podobni filmskim likom,« je za Primorski dnevnik povedal 21-letni študent odnosov z javnostmi v Gorici in sodelavec oglaševalske agencije Tmedia. Pohvalil je sodelovanje z mentorjem Alejandrom Bonnom, s katerim so naturščiki usvajali veščine nastopanja. »Njegov pristop je bil strokoven in sproščen obenem. Tudi režiserka je bila izredno odprta in prijazna,« je pojasnil Ušaj, sicer podpredsednik društva mladih Slovencev v Italiji DM+ in član skupine ZKB mladi.

Kadre v višji srednji šoli Galvani v Ulici Campanelle so posneli v nekaj tednih, jeseni leta 2024. Čeprav je bilo za Ušaja nastopanje v filmu izkušnja izven njegove cone udobja, mu bo najbolj pri srcu ostala ekipa s filmskega seta: »S soigralci smo postali prijatelji, prava klapa. Lepo je bilo skupaj delati, še lepše je ostati v stiku, se družiti in še zdaj skupaj uživati.«

V filmu o najstniških strasteh in ljubosumju

Thu, 09 Apr 2026 18:01:46 GMT

Če združimo najstniško romantiko in prve ljubezenske odnose, brezskrbno mladostniško uživanje vsakega dne in noči zadnjega šolskega leta na višji srednji šoli ter »morbin«, pristno tržaško duhovitost, dobimo film, ki v gledalcu prebudi spomine na najlepša najstniška leta v družbi sošolcev in prijateljev. Zadnja leta pred vstopom v odraslo življenje.

Morda je razlog, da je film Un anno di scuola tako spontan, dejstvo, da v glavnih in stranskih vlogah nastopajo izključno naturščiki, nepoklicni igralci, ki sta jih tržaška režiserka Laura Samani in mentor za igro Alejandro Bonn dobesedno lovila po lokalih, kjer se zbira tržaška mladina, in višjih srednjih šolah. Svoje naredijo tudi izbire lokacij: okraji v predmestju, kraške gmajne, kontovelska osmica Štoka, openski tramvaj in Milje v pustnem času. Dejstvo pa je, da je tržaška publika novost na platnu sprejela z največjim navdušenjem, dokaz sta bili do zadnjega kotička zapolnjeni dvorani v kinih Ambasciatori in Nazionale.Na slovesnem predvajanju filma v sredo zvečer, dan pred njegovo distribucijo po italijanskih kinematografih, so se publiki predstavili tudi glavni junaki Stella Wendick, Giacomo Covi, Pietro Giustolisi in Samuel Volturno. Spregovorili so v treh jezikih: njim domači tržaščini, italijanščini in slovenščini, ki ima v pripovedi prav posebno vlogo.

Film je skoraj v celoti posnet v tržaškem narečju, opremljen je sicer tudi s podnapisi. »Seveda govorim tudi slovensko, starša sta me vpisala v šolo s slovenskim učnim jezikom,« nas je v intervjuju pred filmom kar nekoliko presenetil Samuel Volturno, Mitis, ki ima v filmu razmerje s Slovenko. Ta ga iz ljubosumja do švedske sovrstnice v slovenščini okara, češ da naj bi v Trapoli »f....i vsi sk’p«. Švedinja Stella Wendick pa se je morala italijanščine komaj naučiti, po snemanju sta ji narečje, vključno z vreščanjem tržaške popevke Tram de Opcina na avtobusu za miljsko pustno zabavo, in mesto v zalivu tako zlezla pod kožo, da že razmišlja o selitvi.

Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.

Danijel Malalan bo decembra prevzel vodenje Gledališča Koper

Thu, 09 Apr 2026 12:30:58 GMT

Novi direktor Gledališča Koper je Danijel Malalan, na podlagi mnenja sveta taistega zavoda ga je na to mesto imenoval župan Mestne občine Koper Aleš Bržan.

Na razpis za imenovanje direktorja Gledališča Koper, ki ga je Mestna občina Koper objavila v februarju, je prispelo 11 prijav, vse razpisne pogoje so izpolnjevali trije kandidati. Župan je sledil predhodnemu mnenju sveta zavoda in za direktorja imenoval Danijela Malalana.

Malalan bo petletni mandat predvidoma nastopil 1. decembra, ko se izteče funkcija aktualni direktorici Katarini Pegan.

Danijel Malalan se je v Trstu rodil 6. junija 1972. Je gledališki in filmski igralec, pevec, voditelj in režiser. Leta 2000 je diplomiral na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, leta 2018 pa na Fakulteti za management v Kopru. Živi in dela razpet med Trstom, Ljubljano in Primorsko, kot svobodni umetnik je bil redni sodelavec koprskega gledališča. Za svoje delo je prejel več nagrad, dva mandata je vodil tudi Slovensko stalno gledališče v Trstu.

Puranje in politične dileme predsednika ZDA

Thu, 09 Apr 2026 14:50:00 GMT

November je v ZDA pomemben mesec. Novembra so volitve, med temi predsedniške, novembra praznujejo Zahvalni dan (Thanksgiving Day), ki je najbolj občuten praznik. V predsedniškem volilnem letu se novembra bijejo zaključni boji med kandidatoma, vsako leto pa, pred četrtim četrtkom v mesecu, izbrani purani čakajo, da jih spremenijo v glavno jed družinskih srečanj.

Charles Smith, namišljeni predsednik ZDA, ki se poteguje za drugi mandat, izgublja volilni dvoboj, na vrata njegovega urada pa trkajo rejci puranov. Starodavni običaj namreč predvideva, da predsednik »pomilosti« izbranega purana. Brez tega ni Zahvalnega dne. Vendar nič ni zastonj in skoraj obupani Smith skuša čim več iztržiti. Zmanjkalo mu je namreč denarja za zaključni del volilne kampanje. Tako je znani ameriški dramatik David Mamet zapisal v komediji z grenkim priokusom November. Premiero je doživela leta 2008, vendar je v njej mojstrsko opredelil veliko značilnosti volilnega boja za predsedniško mesto, ki veljajo še danes.

V italijanščino je Mametovo igro prevedel Luca Barbareschi. V produkciji Rimskega nacionalnega gledališča in družbe Cucunia Entertainment ter v režiji Chiare Noschese je zaživela nova italijanska uprizoritev, v kateri Barbareschi igra glavno vlogo. In to odlično. Tržaški teater La Contrada je November uvrstil v svojo letošnjo sezono.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Ko policija preiskuje ... policijo

Thu, 09 Apr 2026 09:30:00 GMT

Dvajsetletni Guillaume Girard se z mamo, sestro in njenim fantom iz mesteca na francoskem podeželju odpravi v Pariz, da bi se vsi skupaj udeležili enega izmed tolikih protestov t. i. rumenih jopičev. Odprave v prestolnico so se lotili bolj v obliki enodnevnega izleta kot pa z namenom zagrizenega protivladnega pohoda. Kljub mirnemu demonstriranju pa so se znašli v napačnem trenutku na napačnem mestu: iz pištole policista je nepričakovano priletel strel v dvajsetletnikovo glavo.

Po nekaj dneh kome se Guillaume ponovno prebudi, pa čeprav njegovo življenje ne bo več isto kot prej. Posledice policijskega nasilja bo nosil vse življenje. Njegov primer nekega dne dobi na svoji mizi Stéphanie Bertrand, policijska preiskovalka, ki opravlja dokaj kompleksno delo preverjanja postopkov svojih kolegov. Zaupali so ji Dossier 137 - Primer 137, nehvaležno preiskavo o mladeniču, ki je med množičnim protestom utrpel hude poškodbe glave. Preiskovalka kmalu ugotovi, da je dvajsetletnik prišel na protest iz podeželskega kraja Saint-Dizier, v katerem je sama odraščala in kjer še danes živi njena mama; med drugim, ko se odpravi domov, naleti ravno na družino nesrečnega Guillaumea, kar jo zbega. Stéphanie Bertrand je vse bolj odločena, da bo našla odgovornega za policijsko nasilje, a se tudi sama znajde pod drobnogledom policijskih kolegov. Med njimi je njen nekdanji mož in oče njenega sina, ki ji skuša dopovedati, da je policija že več let v vojni in da ji zato ni mogoče pripisovati krivd.

V enem izmed zanimivejših filmov lanskega festivala v Cannesu se je v Franciji živeči nemški režiser Dominik Moll poglobil v vlogo posebne enote francoskega notranjega ministrstva – Generalnega inšpektorata za nadzor nacionalne policije –, pri kateri policisti preverjajo delo ter morebitne napake in prekrške svojih kolegov. Režiser je pojasni, da ga ta služba zanima, ker gre za agente, ki jih kolegi na terenu sovražijo, obenem pa so pogosto tudi tarča medijev, ki jim očitajo, da so tako sodniki kot porota.

Stéphanie Bertrand, protagonistko grenke in neprizanesljive zgodbe, je odigrala izredna Lea Drucker, ki je za svojo vlogo prejela najpomembnejši nagradi francoskega filma: zlatega Césarja in nagrado Lumière.

Dossier 137

Država: Francija, 2025

Režija: Dominik Moll

Igrajo: Léa Drucker, Jonathan Turnbull in Mathilde Roehrich

Projekcije Sarajevo safari v Gorici, Trstu in Špetru

Wed, 08 Apr 2026 09:29:00 GMT

Dokumentarec Sarajevo safari je svetovno in slovensko premiero doživel že leta 2022, a delo Mirana Zupaniča danes dobiva novo odmevnost. Film namreč ne obuja le ene najbolj pretresljivih zgodb obleganja Sarajeva med letoma 1992 in 1996, temveč sproža tudi nova vprašanja, novinarske raziskave in preiskave.

Italijanska premiera je 25. marca v okviru festivala Pordenone Docs Fest v Pordenonu napolnila dvorano Cinemazero do zadnjega sedeža, film pa se zdaj seli v okviru Cikla slovenskega filma v Italiji, ki ga pripravlja Kinoatelje s partnerji, po Furlaniji - Julijski krajini in odpira prostor za razprave, ki segajo daleč onkraj filmskega platna.

Film razkriva eno najbolj pretresljivih in zamolčanih zgodb obleganja Sarajeva, to je obstoj skrivnostne skupine premožnih tujcev, ki so plačevali za možnost streljanja na prebivalce obleganega mesta. »Ne verjamem, da v vsakem od nas počiva zver, temna noč. Morda sem star, a sem naiven. Je pa res, da tam, kjer je svetloba, obstaja tudi noč,« je režiser Miran Zupanič odgovoril na vprašanje iz občinstva, ali je Sarajevo Safari tudi odsev nečesa nasilnega, kar potlačeno prebiva v človeku. Režiser je poudaril, da sam raziskave ne namerava nadaljevati, temveč štafeto predaja drugim – od novinarjev do policije in sodišč.

Film, ki je nastala v produkciji Arsmedie, bo imel goriško premiero ob prisotnosti režiserja 14. aprila ob 20. uri v Hiši filma. Ob tej priložnosti bo kino premiero v Italiji doživel kratki animirani film Julka režiserke Valerie Cozzarini, nastal po motivih črtice Borisa Pahorja Metulj na obešalniku.

Repriza projekcije v Gorici bo 16. aprila ob 17.30.V Trstu bo Sarajevo safari na sporedu 17. aprila ob 20.30 v kinu Ariston ob prisotnosti avtorja, v sodelovanju z La Cappella Underground in Slovenskim klubom.

V Špetru bo film na ogled 29. aprila ob 20. uri v prostorih SMO, prav tako ob prisotnosti režiserja, dogodek pa nastaja v sodelovanju z Inštitutom za slovensko kulturo.

Jubilejna sezona Primorci beremo

Tue, 07 Apr 2026 13:03:00 GMT

Bralni projekt Primorci beremo, ki povezuje primorske knjižnice na obeh straneh nekdanje meje in spodbuja branje slovenskih avtorjev, letos praznuje dve desetletji delovanja. V četrtek, 23. aprila, na svetovni dan knjig, se bo jubilejna, dvajseta sezona tudi začela in bo do 6. novembra ob branju slovenskih avtoric in avtorjev povezala na stotine ljubiteljev knjig.

Na letošnjem skrbno pripravljenem seznamu knjig je 87 naslovov slovenskih avtoric in avtorjev - knjig različnih vrst in žanrov, med njimi tudi e-knjig in zvočnih knjig. Ker je letošnje leto jubilejno, so na seznam uvrstili tudi 19 najbolj branih knjig vseh preteklih sezon - med njimi je na primer roman Alamut tržaškega pisatelja Vladimirja Bartola, ki je slavil leta 2011.

Za uspešen zaključek akcije je treba prebrati pet proznih del in eno pesniško zbirko. Naslovi s seznama so objavljeni na spletni strani projekta, kjer so na voljo tudi kratki opisi posameznih vsebin, informacije o projektu pa so na voljo tudi na spletnih straneh posameznih vsebin.

Med njimi je Narodna in študijska knjižnica v Trstu s Slovensko knjižnico Damirja Feigla v Gorici, pod okrilje katere pa spadajo tudi ostale knjižnice Slovencev v Italiji: Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši na Opčinah, Občinska knjižnica Dolina, Občinska knjižnica Milje (oddelek s slovenskim gradivom), Občinska knjižnica Nade Pertot v Nabrežini, Občinska knjižnica v Saležu, Občinska knjižnica Doberdob, Občinska knjižnica Sovodnje ob Soči.

Med letošnjimi knjigami je še kar nekaj knjig, vezanih na Slovence v Italiji, na primer knjiga Moj tržaški naslov Borisa Pahorja, literarni prvenec Mojce Petaros Nočem več biti nevidna, pesniška biografija Miroslava Košute Kriško kraške, spomini Stojana Spetiča Na barikadah, izbor kolumn mladih piscev Primorskega dnevnika Perspektiva generacije.

Začetek jubilejne izvedbe akcije Primorci beremo bodo pospremili razni dogodki, ki jih bodo javnosti predstavili v prihodnjih dneh.

Filma o Giuliu Regeniju ne bodo financirali

Tue, 07 Apr 2026 05:20:00 GMT

Italijansko kulturno ministrstvo ne bo namenilo javnih sredstev dokumentarnemu filmu o Giuliu Regeniju, raziskovalcu iz Fiumicella, ki je bil leta 2016 v Egiptu ugrabljen, mučen in ubit. Po poročanju časopisa La Repubblica je komisija na ministrstvu delu z naslovom Giulio Regeni - Tutto il male del mondo (Vse zlo sveta) režiserja Simoneja Manettija, ki je prejel nagrado filmskih novinarjev Nastro della Legalità 2026, dodelila premalo točk, da bi si lahko zagotovilo prispevek iz 14-milijonskega sklada. Pogoj za pridobitev sredstev je med drugim tudi »prispevek italijanski nacionalni identiteti«.

Domenico Procacci iz produkcijske hiše Fandango je komentiral, da gre za nedvoumno politično odločitev. »Kar se je zgodilo, je neverjetno. Zgodba Giulia Regenija bi morala prizadeti vsakogar, ogorčeni bi morali biti vsi, ki premorejo vsaj kanček človečnosti,« je še dejal Procacci.

Nežna zgodba o staranju, bližini in slovesu

Mon, 06 Apr 2026 11:02:00 GMT

Kaj se zgodi, ko se vloge v družini obrnejo - ko starši, ki so nas nekoč varovali, postanejo tisti, ki potrebujejo našo bližino? Prav to boleče in hkrati nežno vprašanje v svoji novi knjigi odpira tržaški pisatelj Luigi Nacci. Njegovo delo Il tempo dei semplici ni le literarna pripoved, temveč intimno soočenje z eno najbolj univerzalnih, a pogosto zamolčanih izkušenj: s staranjem staršev.

Knjiga je premierno predstavitev doživela sredi marca v domu za starejše občane Itis. Z avtorjem se je ob tisti priložnosti pogovarjal Paolo Iannaccone. Jutri (v torek) ob 18. uri jo bodo predstavili v tržaški knjigarni Ubik. Posebno težo daje knjigi tudi naslovnica, za katero je Nacci izbral fotografijo tržaškega fotografa Maria Magajne. »Obrnil sem se na Narodno in študijsko knjižnico in izbral tri fotografije, ki bi si jih želel imeti na platnici. Založnik Einaudi ponavadi sam izbira podobe platnic, tokrat pa so naredili izjemo in od treh fotografij izbrali prav tisto, ki je bila tudi meni najljubša,« nam je zaupal Nacci. Fotografija, na kateri je Magajna v objektiv ujel dva mlada zaljubljenca na pomolu Audace, lepo napoveduje vsebino Naccijeve knjige - krhkost, spomin in tiho lepoto vsakdanjih trenutkov.

Knjiga Il Tempo dei semplici pripoveduje zgodbo sina, ki se sooča s staranjem svojih staršev. Nacci je na prvi predstavitvi povedal, da ne gre za avtobiografsko delo, sta ga pa njuna starša pri pisanju navdihnila. V želji, da bi z njima preživel več časa, protagonist knjige odpoveduje službene obveznosti, ju obiskuje in preprosto sede ob njiju. Ti trenutki so pogosto prežeti z nelagodjem, saj je o starosti težko govoriti - ne le znotraj družine, temveč tudi pred prijatelji. Naccijevo delo se dotika temeljnih vprašanj človekovega bivanja - ljubezni, smrti in slovesa. A ne gre za dramatičen konec, temveč za tiho, vsakdanje poslavljanje, ki se odvija v drobnih gestah in neizrečenih besedah. Avtor starost predstavi kot obdobje preprostosti, dobrote in pristne prisotnosti.

Dogajanje je postavljeno v Trst, mesto, ki ga avtor opiše kot prostor številnih samot, kjer starost pogosto pomeni tudi družbeno odrinjenost. In vendar vsakdan osvetljuje lepota: oče in mati, ki sina pozdravljata z okna ali prevozita več kilometrov, da bi opazovala sončni zahod. Nacci kritično opozarja na sodobno družbo, ki staranje pogosto potiska na rob, čeprav ljudje živijo dlje. »Ni se podaljšalo življenjska doba, ampak starost,« pravi Nacci, ki je prepričan, da starejši pogosto ostajajo brez pravega mesta v skupnosti, čeprav bi lahko bili pomemben vir modrosti in izkušenj. Knjiga zato odpira vprašanje medgeneracijske povezanosti. Avtor poudarja, da starejši ne potrebujejo veliko - predvsem pogovor, bližino in občutek, da so še vedno pomembni. V svetu, kjer prevladujeta hitenje in individualizem, njegovo delo deluje kot poziv k večji človečnosti. Nova knjiga Luigija Naccija tako ni literarno delo, temveč subtilen in ganljiv razmislek o življenju, odnosih in času, ki ga pogosto začnemo zares razumeti šele takrat, ko se začne iztekati.

Različni obrazi pristnih rokerjev

Fri, 03 Apr 2026 09:30:00 GMT

Ameriški roker Zakk Wylde in njegovi Black Label Society se po petih letih vračajo na svetovno glasbeno sceno z novim materialom. Prejšnji teden je namreč zagledal luč sveta njihov dvanajsti studijski album Engines of Demolition.

Začetek glasbene kariere Zakka Wyldea je podoben pravljici. Jeffrey Phillip Wielandt, splošno znan s psevdonimom Zakk Wylde, je eden izmed najboljših kitaristov vseh časov. Že v najstniških letih se je lotil igranja kitare, preigraval je predvsem komade svojih idolov Black Sabbath. Ko je Ozzy Osbourne leta 1987 iskal novega kitarista za svoj samostojni glasbeni projekt, mu je do takrat neznani Wylde poslal krajšo demo kaseto, na katero je posnel nekaj pesmi. Ozzy je mladega kitarista povabil na avdicijo, nekaj mesecev kasneje pa je devetnajstletni Wylde že stal na odru ob svojem idolu in igral pred oceanskimi množicami. Uresničile so se mu sanje, ob tem pa je to bila idealna odskočna deska za nadaljnjo kariero.

Wylde je z Ozzyjem posnel devet studijskih albumov in postal prava kitarska legenda. Leta 1998 je ustanovil svoj heavy metal bend Black Label Society, s katerim je do danes izdal dvanajst plošč, obenem pa sodeloval pri nešteto drugih glasbenih projektih. Še pred tem, leta 1996, je izdal tudi svojo prvo solo ploščo z naslovom Book of Shadows in z njo prvič prikazal svojo romantično plat, pred desetimi leti pa je dodal še nadaljevanje Book of Shadows II.

Black Label Society je na začetku bila izrazito heavy metal skupina, njeni člani pa so zvesto sledili načelom Sex, drugs and rock’n’roll stila življenja. Z leti so se Wylde in ostali nekoliko pomirili, ravno tako tudi njihova glasba, ki je postala manj surova in »agresivna« v primerjavi s prvimi albumov. Sound benda je danes bolj topel, bluz obarvan, pa čeprav je rokerska žilica še vedno močno prisotna. Wylde ni le izvrsten kitarist, ampak tudi odličen pianist in pevec, ki imenitno interpretira akustične balade.

V novem albumu Engines of Demolition, ki ga je prejšnji teden izdala založba Spinefarm Records, so tudi tokrat prisotne vse tri glasbene različice ameriškega benda: heavy metal, trši rok in bolj emotivne balade. The Hand of Tomorrow Grave, The Gallows in Pedal to the Floor sledijo starejšim heavy metal in ponekod celo doom metal ritmom. Na drugi strani imamo bolj rokerske Gatherer of Soul, Name in Blood in Above & Below. Intimno plat benda pa dobimo v najdaljši skladbi plošče Better Days & Wiser Times in še zlasti v zaključni Ozzy’s Song, v kateri se Wylde ganljivo spominja prijatelja in osebnega mentorja Ozzyja Osbourna, ki nas je zapustil lani poleti.

Black Label Society so po skoraj tridesetih letih še vedno pristni rokerji!

Engines of Demolition

Black Label Society

Hard rock – heavy metal

Spinefarm Records, 2026

Navdih za ustvarjanje črpa iz morja in vetra

Thu, 02 Apr 2026 17:05:55 GMT

Galerija Kraške hiše v Repnu nadaljuje razstavno sezono s kiparsko razstavo tržaškega Slovenca Alessandra Starca z najnovejšimi deli na temo Pindarskih padcev. Razstavo so odprli prejšnji petek, na ogled bo do 3. maja.

Alessandro Starc se je izoblikoval na umetniškem liceju Nordio v Trstu in se zaposlil kot scenograf v gledališču Verdi ter dekorater. Sodeloval je s številnimi evropskimi gledališči in se preizkusil v ustvarjanju z različnimi materiali. Med bolj prepoznavnimi likovnimi projekti gre omeniti izvedbo fontane na začetku drevoreda 20. septembra, ki uprizarja Dvoličnega Janusa. Nedaleč stran, v osrednji dvorani gledališča Rossetti, pa je poskrbel za dekoracijo z zvezdami posute kupole in restavratorske posege okraskov. Ustvaril je tudi dekorativne elemente poštnega muzeja v Trstu.

Navdih za svoj pristen ustvarjalni izraz črpa iz morja in vetra, najraje uporablja les in kamen, ki sta značilna za naše območje. Na repenski razstavi visi večje slikarsko delo s frontalnim prikazom kraške krajine v dominanti rdeči barvi, v ospredju stoji značilen ogradni kraški zidek, izdelan s suhogradnjo, ki razmejuje zemljišča, z lesenimi vhodnimi vratci. Alessandro Starc pogosto reciklira kose lesa različnih endemičnih vrst, kot so oljka, hrast, mahagoni, javor, macesen, oreh ali akacija. Ustvarjalni poseg spremlja organskost oblik, ki ohranjajo vitalnost materiala s svojimi gibkimi linijami. Močno abstrahirane oblike stremijo k višku v spiralastem vrtincu, kjer krili nakazujeta vzlet in zaživita v svobodnem breztežnem lebdenju.Razstavljena krila so razvejana, sestavlja jih lahko sosledje peres različnih velikosti, nepravilnost grč in žil spodbujajo umetnikovo domišljijo, da v oblikah uzre fantastična bitja. Če so podstavki skulptur kovinski ali kamniti, je manjši kip, ki je postavljen v stenski niši, kombinacija kamna in lesa in bolj kot ostali nakazuje poanto minevanja ter preobrazbe.Ciklus Starčevih skulptur odraža razmišljanje o usodi človeka, razpetega med vzponi in padci, človeka, ki kljubuje toku življenja, kot bi se želel razbremeniti, prebiti napetost boja med nasprotji v imenu integracije, ki osvobaja.

Več v jutrišnjem (petkovem) Primorskem dnevniku

Ozonov Tujec boljši od Viscontijevega

Thu, 02 Apr 2026 09:30:00 GMT

Med najbolj pričakovanimi filmi zadnje beneške Mostre je bil film L’Étranger (Lo straniero, Tujec), ki ga je François Ozon povzel po Camusovem romanu, a naletel je na hladen odziv in naposled prejel le stransko nagrado Bookciak za filmsko predelavo knjige. Kljub temu pa je celovečerec, postavljen tako kot knjiga v Alžir leta 1938, vreden ogleda.

Osrednji junak je tihi in zadržani tridesetletni uradnik Meursault, ki izve, da mu je umrla mama, in si zato vzame nekaj prostih dni, da se udeleži pogreba. Slovesu sledi, ne da pri tem potočil niti ene same solze. Bolj mu je do tega, da se odpravi na morje in se na plaži ponovno sreča s prijateljico Marie. Z njo vzpostavi ljubezensko razmerje. Med kosilom na plaži, na katerega ga je kljub blazno vročemu dnevu povabil prijatelj Raymond Sintes, se tovariša pomerita s skupino arabskih mladeničev, ki so jima sledili in se že pred tem sprli s Sintesom. Meursault se nato s pištolo v žepu oddalji in poči pet strelov ...

François Ozon, med najzanimivejšimi sodobnimi francoskimi režiserji, se je lotil filmske predelave enega ključnih romanov francoske literature 20. stoletja. Izbral je črno-belo sliko, da bi docela podčrtal razdaljo med dobrim in zlom, ki jo je Camus predstavil v svojem romanu pred skoraj osemdesetimi leti. Tujca se je filmsko že lotil Luchino Visconti, vendar je imel Ozon pri tem srečnejšo roko. Oseminpetdesetletnemu pariškemu režiserju je namreč uspelo ujeti brezbrižnega junaka Meursaulta tako, da gledalca skozi ves film sploh ne pusti ravnodušnega.

Kot je Ozon sam priznal, je film posnel, zato da bi poglobil vez s pozabljenim poglavjem svoje osebne zgodovine. Njegov ded je kot preiskovalni sodnik služboval v alžirskem pristanišču Bône, ko je leta 1956 ubežal napadu, kar je pospešilo vrnitev celotne družine v Francijo. Med preučevanjem dokumentov in arhivov ter med srečanji z zgodovinarji in tedanjimi pričevalci je režiser spoznal, da je velika večina francoskih družin tako ali drugače povezana z Alžirijo in da skupno zgodovino še vedno zaznamuje naporen molk.

Po projekcijah na številnih festivalih, od Benetk do San Sebastiana, Londona, Dunaja in Rotterdama, prihaja Ozonov Tujec v italijanske kinodvorane ravno v času velikonočnih praznikov.

Lo straniero (Tujec)

Država: Francija, 2025

Režija: François Ozon

Igrajo: Benjamin Voisin, Rebecca Marder, Pierre Lottin in Denis Levant

Letošnja nagrada vstajenje reviji Mladika

Wed, 01 Apr 2026 13:57:51 GMT

Letošnjo 63. nagrado vstajenje prejme revija Mladika ob 70-letnici rednega izhajanja, je odločila strokovna žirija, ki jo sestavljajo Magda Jevnikar, Jadranka Cergol, Adrijan Pahor, Erika Jazbar in Nadia Roncelli.

Revija Mladika je edina kulturna revija, ki še vedno izhaja med Slovenci v Italiji, so med drugim zapisali v utemeljitvi. Z literarnim natečajem in objavami leposlovnih besedil več kot pol stoletja spodbuja umetniško besedno ustvarjalnost, z recenzijami spremlja knjižni utrip v širšem slovenskem prostoru, je med drugim zapisala žirija. »V mladinski prilogi Rast dijakom nudi prostor aktivnega pisnega ustvarjanja in razvijanja kritičnega mišljenja. Revija ohranja povezavo med tremi Slovenijami ter ponuja pluralen in poglobljen pogled na izbrane teme. S posebno pozornostjo skrbi za jezikovno dovršenost objavljenih prispevkov,« še piše v utemeljitvi nagrade.

Podelitev nagrade bo v ponedeljek, 20. aprila, ob 20.30 v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva 3, v Trstu.

Madama Butterfly se vrača v Trst

Tue, 31 Mar 2026 08:22:00 GMT

Na oder tržaškega opernega gledališča Verdi se vrača mojstrovina Giacoma Puccinija, opera Madama Butterfly v postavitvi Alberta Triole, ki ob spoštovanju orientalistične mode iz začetkov 20. stoletja prinaša tudi estetiko in duha tedanjega Trsta, pomembnega pristanišča z ladijskimi povezavami z Daljnim vzhodom.V evropski kulturni milje ob prehodu iz 19. v 20. stoletje je namreč z estetskega vidika »udarilo« odkritje orientalske umetnosti, kulture in mode, in do tega tudi Puccini ni ostal ravnodušen. Skladatelj iz Lucce je leta 1900 v Londonu prisostvoval dramski uprizoritvi enodejanke Madame Butterfly ameriškega dramaturga Davida Belasca. Puccini angleščine sploh ni obvladal, v omenjeni predstavi pa ga je menda povsem prevzela zlasti orientalska scenografija, zato se je kmalu odločil ustvariti opero na to temo. Azijska umetnost je bila v tistem obdobju zelo aktualna tudi v Parizu in na Dunaju, svoje posebno mesto pa ima pri tem Trst, pristaniško vozlišče med vzhodom in zahodom, o čemer pričajo tukaj še danes ohranjene zbirke orientalske umetnosti.Uprizoritev, ki sodi v abonmajsko sezono Verdija, bodo sooblikovali mednarodno priznani dirigent Giulio Prandi, ki te opere še ni dirigiral, nekatera prestižna pevska imena ter še cela vrsta debitantov v tej operi, na čelu z italijanskim baritonistom Ambrogiem Maestrijem, ki bo (tako kot Luca Galli) nastopil v vlogi Sharplessa, tega bo nato poosebil tudi na letošnjem poletnem Puccinijevem festivalu.Igralsko zasedbo sestavljajo še ruska sopranistka Olga Maslova ter Vittoria Yeo v glavni vlogi gejše Čo-čo san, Vasil Solodki in Antonio Poli v vlogi ameriškega mornariškega poročnika Pinkertona, pa še Michela Guarrera kot Suzuki, Andrea Schifaudo kot Goro, Irina Popova kot Kate Pinkerton ter drugi.Predstave bodo na vrsti ta četrtek in petek ob 20. uri, v soboto ob 16. uri, nato pa v petek, 10. aprila, ob 20. uri ter v soboto in nedeljo, 11. in 12. aprila, obakrat ob 16. uri.

V FJK lani rekordno število obiskov kulturnih dogodkov in znamenitosti

Mon, 30 Mar 2026 14:39:39 GMT

»Kultura je danes eden ključnih dejavnikov razvoja in privlačnosti Furlanije - Julijske krajine.« Tako meni podpredsednik deželne vlade in odbornik za kulturo Mario Anzil, ki je to misel izrekel ob predstavitvi lanskih rezultatov dela Deželnega zavoda za kulturno dediščino FJK (Erpac). Dodal je tudi, da uspehi potrjujejo »vrednost prostora, kjer meje niso ovire, temveč priložnost za srečevanje in rast.«

Kot je na današnji novinarski konferenci v Vidmu pojasnila direktorica Erpaca Lydia Alessio Vernì, se je leto 2025 zaključilo z rekordnim številom obiskov. Skupaj so jih namreč zabeležili 226.671, kar pomeni več kot podvojitev številk iz leta 2024 (98.700) in leta 2023 (100.220). K odličnim rezultatom so po njenih besedah prispevale odmevne razstave in tudi razvoj pomembnih kulturnih središč. »Rekordna rast, skupaj z izrazito mednarodno prisotnostjo obiskovalcev, zlasti iz Slovenije, Avstrije in Nemčije, potrjuje sposobnost naše ponudbe, da vzpostavi dialog z Evropo in širšim prostorom,« je poudaril Anzil in dodal, da dežela FJK ni več »obrobje Italije, temveč utripajoče srce celine«. Podpredsednik deželne vlade je obenem opozoril tudi na vlaganje v projekte izboljšanja dostopnosti ter krepitve trajnostne mobilnosti.

Kot je poudarila Alessio Vernì, Erpac v letu 2026 napoveduje nov programski sklop, ki sega od vizualnih umetnosti do fotografije in utrjuje model t. i. nove obmejne kulture. Mario Anzil je ob koncu še spomnil na letošnjo petdeseto obletnico potresa v Furlaniji ter na ter izjemen, tako rekoč brezprecedenčni uspeh, ki ga predstavljata lanski EPK v Novi Gorici in Gorici ter naziv italijanske prestolnice kulture, ki ga bo naslednje leto nosil Pordenon. Podpredsednik deželne vlade je še dodal, da umetnost in kultura nista zgolj dediščina, ki jo je treba varovati, ampak tudi strateška naložba v prihodnost.

Glasbeni odgovor ameriški politiki

Sat, 28 Mar 2026 10:30:00 GMT

Ljubitelji hitrih hardkor ritmov, danes ste vi na vrsti. Iz Bostona je namreč prišla vest, da so Dropkick Muprhys izdali nov album, tokrat v sodelovanju s hardkor bendom Haywire. New England Forever je izšel pred dvema tednoma za neodvisno glasbeno založbo Dummy Luck Music.

Skupina Dropkick Murphys je danes glavna predstavnica keltskega pank rok gibanja. Gre za posebno glasbeno zvrst, ki spaja pank rok ritme s tradicionalno, irsko folk glasbo. Pionir te glasbe je sicer zasedba The Pogues, ki je s keltskim pank rokom začela že v osemdesetih.

Murphyse je leta 1996 s skupino prijateljev ustanovil pevec Ken Casey. Fantje so na začetku vadili kar v kleti nekega brivca. Kmalu pa so začeli z intenzivnim koncertiranjem v Bostonu in drugih sosednjih mestih. Leta 1998 so izdali svoj prvenec Do or Die, istega leta pa sta k bendu pristopila pevec Al Barr in bobnar Matt Kelly. Poleg njiju sestavljajo danes skupino še kitarist James Lynch, basist Kevin Rheault ter vsestranski glasbeniki Tim Brennan, Jeff DaRosa in Campbell Webster – ti igrajo med drugim tudi bendžo, raznorazne harmonike, mandoline in predvsem gajde. Končni rezultat je seveda svojevrsten in poskočen. Še posebno razburljivi so njihovi nastopi v živo, na katerih si je treba dobro zavezati vezalke, saj sta prerivanje in skakanje na dnevnem redu. Tudi besedila, ki jih v glavnem piše pevec Casey, so za Murphyse pomembna. Večkrat so v ospredju socialne problematike in težave delavskega razreda pa tudi razposajeni žuri in ljubezen do irske dežele.

Keltski pankrokerji pa so se tokrat odločili za sodelovanje s hardkor bendom Haywire 617. Gre za nov glasbeni projekt, ki pa ga sestavljajo glasbeniki z dolgo kilometrino. Skupino je ustanovil pevec Austin Sparkman, ki je na hardkor sceni že leta aktiven v bendih Buried Dreams, Conservative Military Image, Rude Awakening, Skinhead, The Chisel in Yellow Stitches. Haywire oziroma Haywire 617 (številka se nanaša na bostonsko klicno kodo, ker so jih že večkrat zamenjali za druge zasedbe z istim imenom) je pristni hardkor bend s surovim in brezkompromisnim glasbenim pristopom.

New England Forever je kratka plošča, sestavlja jo osem pesmi: vsak bend je posnel dva avtorska komada, dve skladbi sta zaigrala skupaj, ob tem pa sta še dve glasbeni priredbi. Prvi single Citizen I.C.E. je predelava Dropkick Muprhys komada Citizen C.I.A. Gre za ostro kritiko dogodkov, ki so se v prejšnjih mesecih zgodili v Minnesoti. »Medtem ko ubijajo Američane na ulicah, menimo, da je naša dolžnost ozaveščati ljudi in biti eden izmed glasov, ki nasprotuje tej nočni mori,« je bil v nekem intervjuju jasen Casey. Podobnemu kalupu sledijo tudi ostale skladbe. Vse so izredno hitre, kratke in jezne. Učinkovit glasbeni odgovor sedanji ameriški politiki.

New England Forever

Dropkick Murphys – Haywire

Pank harkdkor

Dummy Luck Music, 2026

Odisejada za pripravo torte

Thu, 26 Mar 2026 10:30:00 GMT

Ko leta 1990 v Iraku divja vojna in se ljudje kljub pomanjkanju hrane borijo za preživetje, mali Lamiji poverijo nalogo, da speče doma torto za predsednika. Predsednik je seveda Sadam Husein in kolač je darilo, s katerim se tudi najmlajši prebivalci Iraka poklonijo rojstnemu dnevu državnega vodje.

Film Mamlaket al-qasab (La torta del presidente, Predsednikova torta) pripoveduje o tem, kako vsaka šola določi učenca, ki mora doma pripraviti sladico. Zaradi revščine, ki ji po svojih skromnih močeh kljubuje večji del iraških družin, se nihče ne poriva za peko torte, Lamijina babica Bibi pa vnukinji celo svetuje nekaj trikov, zato da bi se izognila zahtevni nalogi. Kljub temu pa učitelj Musa izbere ravno temnolaso devetletno dekletce za pripravo predsednikovega darila in se pri tem ne vpraša, ali bo lahko njena družina kos zahtevi.

Lamija je že od zgodnjega otroštva sirota, ki živi v bednih razmerah z bolno, toda žilavo babico Bibi in v družbi soseda, prijatelja Saaeda. Prav z njima se naposled odpravi na dolgo in naporno pustolovščino skozi močvirnato področje do Bagdada, da bi si priskrbela potrebne sestavine za pripravo torte.

Tragikomična odisejada deklice je predvsem neorealističen film, ki iz otroške perspektive zelo iskreno pripoveduje o Iraku izpred več kot 30 let in se ves čas spogleduje z značilnostmi nadrealistične pravljice. Na preteklem festivalu v Cannesu so bile projekcije filma takoj po premieri med najbolj iskanimi, saj je zgodba o mali Lamiji v času številnih vojn zelo aktualna in sili gledalca, da se zamisli o usodi otrok pod bombami.

Kot je povedal petdesetletni iraški režiser in scenarist Hasan Hadi – za Predsednikovo torto je v Cannesu prejel nagrado občinstva in pomembno priznanje Camera d’or, se pravi odličje za najboljši prvenec festivala –, je pri pripravi scenarija črpal iz zelo osebnih spominov in pripovedi, ki ga še danes vežejo na obdobje, v katerega je postavil Lamijino zgodbo. Odraščal je namreč na jugu Iraka in kot mlad novinar spremljal dogodke tistih let, dokler je doštudiral v Bagdadu in nato diplomiral iz filmske režije v ZDA.

Film je Hadi v celoti posnel v Iraku in glavne vloge zaupal naturščikom

La torta del presidente (Predsednikova torta)

Država: Irak, Katar, ZDA, 2025

Režija: Hasan Hadi

Igrajo: Baneen Ahmed Nayef, Sajad Mohamad Qasem in Waheed Thabet Khreibat

V Kopru od danes na ogled razstavi o Santoriu Santoriu

Wed, 25 Mar 2026 14:50:07 GMT

V Kopru sta od danes na ogled razstavi posvečeni znanstveniku Santoriu Santoriu, ki mu Mestna občina Koper posveča letošnje leto. Projekt bo povezal številne kulturne, raziskovalne, izobraževalne in družbene institucije v mestu.

Znameniti koprski zdravnik, izumitelj in znanstvenik Santorio Santorio, rojen leta 1561 v Kopru, je bil eden najpomembnejših zdravnikov zgodnjega novega veka in pionir znanstvenega pristopa v medicini. Kot sodobnik Galileja je v medicinsko raziskovanje uvedel kvantitativne metode.

Z delom De medicina statica je postavil temelje prvih sistematičnih raziskav presnove v človeškem telesu. Ob tem je z inovativnimi merilnimi instrumenti, kot sta tehtnica in zgodnja oblika termometra, pomembno prispeval k razvoju sodobne medicine.

Današnji novinarski konferenci je sledilo odprtje dveh razstav. V koprski Mali loži so odprli razstavo Po sledeh Santoria Santoria v Kopru. Po vsem mestu pa bo odslej razpršena tudi ulična razstava z naslovom Santorio Santorio in Koper, ki bo na ogled do konca jeseni, so zapisali.

Program uvodnega tedna se bo med drugim nadaljeval v nedeljo s tematskim vodenim sprehodom, ki bo obiskovalce popeljal po mestnih lokacijah, povezanih z življenjem in delom Santoria Santoria.

Pobudnik projekta je koprski stolni duhovnik Primož Krečič.