Kultura

Poklon dijakov umetniške gimnazije SVŠGUGL Miroslavu Košuti

Fri, 06 Nov 2026 15:11:06 GMT

Škucove packarije v sezono vstopajo z lutkovno spevoigro Štirje fantje muzikantje, s katero se dijaki umetniške gimnazije SVŠGUGL poklanjajo preminulemu Miroslavu Košuti. Košuta je po motivih pravljice bratov Grimm spisal zgodbo o oslu, psu, mačku in petelinu, ki uženejo razbojnike. Soboto zatem sledi lutkovna predstava Medvedji bluz in plesna delavnica: dogajalo se bo do 19. decembra, vsako soboto ob 10. uri. Brezplačne vstopnice rezervirate (ob delovnikih 9.00- 15.00) na 0039 1 4303530 ali na info@skuc.org.

Štirje fantje muzikantje bodo na sporedu v sobot, 7. novembra, ob 10. uri v Galeriji Škuc, Stari trg 21, Ljubljana.

Novo ravnovesje skupine QOTSA

Fri, 06 Nov 2026 10:30:00 GMT

Po treh letih od izida zadnje plošče Times New Roman, nam ameriški bend Queens Of The Stone Age ponuja nove komade v albumu Perfecth. Plošček je izšel prejšnji teden, izdala pa ga je neodvisna glasbena založba Matador Records.

Zasedba Queens Of The Stone Age je danes del mainstream glasbene scene, nastopa pred velikimi množicami in na najpomembnejših glasbenih festivalih, ostaja pa še vedno na svoj način alternativna. Skupino težko ukalupimo v eno samo glasbeno zvrst. Čeprav izhaja iz velike stoner rok družine (lider benda Josh Homme je bil kitarist kultne stoner skupine Kyuss), je v soundu skupine veliko med seboj različnih glasbenih žanrov in ritmov.

Glasbeni projekt je nastal proti koncu devetdesetih, in sicer po razpadu zasedbe Kyuss. Skupina Kyuss je za ljubitelje stoner glasbe prava legenda. V petih letih je izdala štiri plošče in v kratkem postala lider stoner rok gibanja, po razpustu benda pa so njegovi člani nadaljevali svoje glasbene kariere. Kitarist Josh Homme je na primer ustanovil skupino Queens Of The Stone Age in s Kyussovim bobnarjem Alfredom Hernandezem posnel istoimenski prvenec. Album je neke vrste nadaljevanje Kyussove glasbe, ob tem pa je tudi jasno, da se Hommejeva glasbena žilica spreminja in razvija ter s časom oddaljuje od starejših ritmov. Prvencu je leta 2000 sledil album Rated R. Za pravi glasbeni biser pa so Homme in njegovi poskrbeli dve leti kasneje z izidom plošče Songs For The Deaf. Pri snemanju je za bobni sedel Dave Grohl (že bobnar skupine Nirvana in pevec ter kitarist benda Foo Fighters), za mikrofonom pa so se vrstili Homme, Nick Oliveri in Mark Lanegan.

Od takrat se je seveda marsikaj spremenilo, tako v glasbi kot tudi v postavi benda. Danes stojijo poleg Hommeja še kitarist Troy Van Leeuwen, vsestranska glasbenika Michael Shuman in Dean Fertita ter bobnar Jon Theodore. Skupina je v teh letih izdala kar nekaj dobrih plošč, kot sta na primer Lullabies To Paralyze in Era Vulgaris. Sound benda se od plošče do plošče spreminja in stalno preoblikuje, ostaja pa na svoj način alternativen.

Zadnji albumi so bili nekoliko bolj temačni, saj so odražali Hommejevo težko življenjsko obdobje, v novem Perfecth pa je sprememba očitna. Plošča je na nek način bolj »odrasla«. Po zmagoviti bitki proti raku in težki ločitvi od žene je Homme našel novo ravnovesje in to se očitno odraža v njegovi glasbi. Komadi so večkrat akustični, veliko je orkestrskih glasbil, trd rok je zamenjala mehkejša, »zapeljiva« soul glasba. Insignificant Other, From The Cliff, Easy Street so zelo dobre skladbe. QOTSA so že zdavnaj stopili v bolj intimne glasbene vode in v tem ne vidim nič hudega. Navsezadnje nismo vsi kot Lemmy, pokojni lider skupine Motörhead, ki je do zadnje minute ostal zvest svojemu hitremu in brezkompromisnemu rokenrolu.

»Dandanes je nemogoče živeti dostojno življenje z eno samo službo«

Thu, 05 Nov 2026 17:55:00 GMT

Nagrado tantadruj za najboljšo gledališko predstavo v celoti je letos prejel ustvarjalni kolektiv avtorskega projekta V potu mojega obraza v režiji in dramaturgiji Sebastijana Horvata ter v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica.

»V potu mojega obraza ni prva uprizoritev, ki se zavestno odpove besedi v korist drugih izraznih sredstev, niti ni prva, ki iz anonimnosti zakulisja na oder postavi tehnično osebje. Vrednost teh odločitev se kaže v načinu, kako oba postopka organsko poveže v esejistično refleksijo o delu in tehnološkem razvoju ter njunem vplivu na oblikovanje posameznika in družbe. [...] Uprizoritev, ki jo odlikuje izrazito kolektivna igra - tako igralskega kot tehničnega ansambla -, si prizore vsakdanje rutine dovoli prikazovati v njihovi dolgotrajnosti, tudi suhoparnosti in banalnosti, obenem v odrsko tkivo vnaša prefinjeno humorno noto, ko denimo tehnološki razvoj označi z evolucijo čistilnih metod. Svoj lok sklene v apokaliptični viziji prihodnosti, podprti z močnimi video projekcijami, glasbo ter zvočno in svetlobno sliko; a udaren zaključek ne poda zgolj katastrofične podobe sveta, v katerem človeka nadomeščajo lastni tehnološki mehanizmi, temveč deluje kot uprizoritveno silovit poziv k razmisleku o našem ravnanju in prihodnosti, ki jo ustvarjamo,« je v obrazložitvi zapisala strokovna žirija ob podelitvi te najprestižnejše primorske gledališke nagrade, ki jo od leta 2011 skupaj podeljujejo tri primorska gledališča: Slovensko stalno gledališče Trst, Gledališče Koper in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica.

O nagrajeni gledališki predstavi in tudi o preostalih njegovih predstavah, postavljenih na oder v zadnjih letih, smo se pogovarjali z režiserjem Sebastijanom Horvatom, sicer tudi rednim profesorjem za igro in režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Se motim, če bi dejal, da gledališko delo V potu mojega obraza v prvi vrsti problematizira reorganizacijo dela oziroma delo tiste vrste, ki je že od Platona naprej v pričakovanju tehnološkega napredka, da bi rutinska dela opravljala tehnologija?

Ekonomisti so že na začetku dvajsetega stoletja oziroma po gospodarski krizi leta 1929 napovedovali, da se bo z modernizacijo delovnik skrajšal na pet ur, če ne na manj, delovni teden pa na tri do štiri delovne dni (smeh). Na to še vedno čakamo in se bomo, kot kaže, še načakali. Tehnologija, avtomatizacija, robotizacija, kompjuterizacija, umetna inteligenca in vse, kar je podobnih zadev, so se bliskovito razvile, pri krajšanju delovnika pa se ni zgodilo popolnoma nič. Priča smo vse večji prekarizaciji, vedno večjemu izkoriščanju delavcev in nič ne kaže na to, da bomo sedeli za mizo in debatirali o prihodnosti in filozofskih problemih, stroji pa bodo delali za nas in namesto nas. Janis Varufakis pravi, da imamo v prihodnosti na voljo dve možnosti. Ena je prihodnost v smislu Matrice - Matrixa, da bomo sužnji tehnologije, na drugi strani pa naj bi šli v smeri Zvezdnih stez - Star Trek, kar pomeni, da bomo vzpostavili egalitarno družbo in prihodnost, v kateri bodo stroji delali za nas.

Reciva, da lahko povedano zaobjamemo tudi kot vsebinsko-filozofsko jedro vsaj dveh vaših najnovejših predstav: V potu svojega obraza in Osem ur ni ves dan.

Obe predstavi sta v nekakšnem dialogu, s tem da poskuša avtorski projekt V potu mojega obraza na fenomen dela gledati zgodovinsko: začnemo s fizičnim delom, potem pa se sprehodimo od petdesetih let do danes in ob tem skočimo še malo v prihodnost. Za izhodišče ta predstava jemlje nove teorije dela v smislu akceleracionizma, ki govori o tem, da je treba pospešiti kapitalizem in tudi tehnologijo, ki bo rešila vse probleme. Poenostavljeno rečeno: napredka ne smemo ustaviti, saj bosta tehnologija in umetna inteligenca že našli ustrezno rešitev, tako glede onesnaževanja okolja kot tudi družbene neenakosti. Če ne na Zemlji, pa na Marsu. Filozof Nick Land je ključni teoretik in oče sodobnega akceleracionizma, obkrožen z veliko sledilci, ki so blizu na primer ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Za Trumpa pa se ve, da nikoli ne bo ustavil ne razvoja umetne inteligence, ne gradnje podatkovnih centrov, ne kopičenja »umazane« tehnologije, ki je povezana z nafto in oljem.

Osem ur ni ves dan pa je predstava, ki se dogaja v Zahodni Nemčiji leta 1972, v obdobju, ko je še obstajala Jugoslavija in v katerem so še imeli moč sindikati, delavski sveti in je bil položaj delavca nekaj popolnoma drugega, kot je danes.

V tej predstavi ima gledalec občutek, da konkretno simpatizirate z idejo že pozabljenega ludizma, da ne recem anarhizma. Zakaj je po vašem mnenju treba ponovno postavljati v ospredje vprašanje dela in delavcev?

Mislim, da nas vsi - v smislu oblasti, kapitala in ne nazadnje zdrave pameti - prepričujejo, da delavskega razreda ni več, da smo vsi vsaj delno kapitalisti, da ne živimo v celoti od svojega dela, da smo vsi vsaj malo na strani nekih kriptovalut, na mobitelih lahko trgujemo s »finančnimi instrumenti« ali pa prek Airbnbja oddajamo svoja stanovanja itd. To pa seveda ni nič v primerjavi s tem, kar se dogaja z »oblakovnim kapitalizmom« - tehnofevdalizmom, ki smo mu priča tukaj in zdaj. Ne samo da delavski razred, ki se mu v neoliberalizmu reče prekariat, obstaja - vedno več ga je, vedno več je deprivilegiranih in izkoriščanih. Dandanes je tako rekoč nemogoče živeti dostojno življenje z eno samo službo. Če hočeš vsaj približno živeti, moraš delati še kaj zraven.

Še ena predstava, ki ste jo nedavno postavili na oder in v kateri neposredno obravnavate problematiko (sodobnega) fašizma, je Peršman, ki govori o krvavih dogodkih na slovenski domačiji na Koroškem. Kako je nastala?

Pri Peršmanu sem bil mentor in sopobudnik projekta s profesorjem Aldom Milohničem in profesorico Natašo Barbaro Gračner. To predstavo so naredili nekdanji študentje četrtih letnikov dramske igre in režije na AGRFT, kjer sem profesor. Režiserka predstave Julija Urban prihaja iz avstrijske Koroške in je pripadnica slovenske skupnosti. Zdelo se mi je, da bi bilo to lahko strašno zanimivo zanjo, za ta trenutek in za prostor, v katerem smo zdaj. Potegnili smo vzporednico med lanskimi dogodki z radikalnim policijskim nasiljem nad pripadniki Antife na Peršmanovi domaciji in letom 1945, saj se je prav tam neposredno pred koncem druge svetovne vojne aprila zgodil nepojmljiv nacistični poboj otrok, žena in starčkov. To grozodejstvo se je zgodilo, ko je bilo vojne že konec, in v nekaj let trajajocem sodnem postopku niso obsodili nobenega od zločincev. Je pa indiciral situacijo, ki se na Koroškem vleče od leta 1945, s tem poudarkom, da pri zadevi popolnoma zakonito sodelujejo demokratični organi avstrijske države. Zdaj pa poglejmo še paradoks v vsej Evropi: ne obsojamo nacifašizma, treba je obsoditi Antifo kot glavno teroristično organizacijo. Podobno kot to velja za obsodbo celotne levice.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.

Umrl italijanski režiser erotičnih filmov Tinto Brass

Wed, 04 Nov 2026 18:29:24 GMT

Umrl je italijanski režiser Tinto Brass, mednarodno priznan kot mojster erotičnega filma in kot ena najbolj provokativnih ter kontroverznih osebnosti v evropskem filmskem svetu. Star je bil 93 let. Režiserjevo smrt, ki je umrl v Rimu, je v izjavi, posredovani lokalnim medijem, potrdila njegova družina. V njej je tudi izrazila željo za zaseben pogreb v ožjem krogu.

Režiser in scenarist se je rodil 26. marca 1933 v Milanu kot Giovanni Brass. Že v otroških letih si je navedel psevdonim, s katerim bo ostal v spominu in se navezuje na slikarja Tintoretta. Njegov oče je bil znani slikar Italico Brass, rojen v Gorici leta 1870.

Tinto Brass je prve poklicne korake naredil v krogih pariške Cinematheque, na vrhuncu novega vala in celo pomagal mojstru neorealizma Robertu Rosselliniju pri zgodovinskih filmih, kot je General Della Rovere (1959). Po vsem svetu je bil priznan zaradi filmografije z izrazito libertarno, hedonistično in odkrito provokativno naravo. Desetletja je izzival meje uradne cenzure, pri čemer je veliko svojih del spremenil v odmevne družbene in kulturne razprave.

Najbolj očitni primer je njegovo najbolj znano delo Kaligula (1979), s katerim je šokiral gledalce s prikazovanjem orgij. Zaradi tega filma so ga tudi obtožili nekrofilije.

Ko gre ostareli tajni agent na dopust

Thu, 05 Nov 2026 10:30:00 GMT

Eden najlepših filmov letošnje beneške mostre je protagonistu Johnu Malkovichu zagotovil nagrado za najboljšo moško vlogo. V res izrednem nastopu dvainsedemdesetletni igralec pooseblja Chrisa, nekoč poklicnega morilca, ki se s kolego Johnom poda na potovanje na Velikonočni otok.

Oba ekscentrika s problematično preteklostjo delata za centralno ameriško obveščevalno agencijo. Njuna nova misija je »pripraviti pogoje« za čilski državni udar, ki bo leta 1973 privedel do padca socialističnega predsednika Salvadora Allendeja in takoj nato tudi do njegove smrti.

Med kratkim oddihom se stara agenta soočita z že neštetokrat premletimi nesoglasji in s celo vrsto bojaznimi, ki predstavljajo sestavni del njunega poklica.

Starejši Chris Carlosle, ki ima za sabo kar nekaj uspešnih »zgodovinskih« akcij med Kongom in Gvatemalo, namiguje tudi na to, da je bil direktno vpleten v Kennedyjev umor. Kot je kmalu očitno, pa ima predvsem kar nekaj težav s spominom, tako da ni jasno, kaj je pri njegovem pripovedovanju res in kaj ne. Prav gotovo na stara leta že marsikaj obžaluje in je naveličan izgovorov in laži, s katerimi je vse življenje prikrival poklicne resnice, ki jih seveda ni mogel obelodaniti.

Mlajšemu Leeju Chesterfieldu pa je šef MJ zaupal zahtevno nalogo, da Chrisa spremlja in nadzoruje, saj mora na vsak način preprečiti, da se zdaj že ostareli agent posveti knjigi spominov, v kateri bi lahko razodel marsikaj hudo tajnega ...

Ironična in hkrati cinična pripoved sili v smeh, a tudi k razmišljanju o aktualnem geopolitičnem stanju, ki nas obdaja.

Kot je povedal sam Martin McDonagh, eden trenutno najzanimivejših režiserjev in scenaristov, si pri pisanju filma še zdaleč ni predstavljal, da bi ga lahko realnost, s tem kar se je zgodilo z Madurom v Venezueli, celo prehitela ...

Za izrednega Johna Malkovicha je bila beneška nagrada že drugo letošnje priznanje na evropskih tleh, saj je v začetku maja v Zagrebu prejel častno hrvaško državljanstvo. Njegova prababica in pradedek sta se namreč začetek prejšnjega stoletja izselila iz mesteca Ozalj v karlovski županiji v ZDA.

Podobe trpljenja, ki jih ni mogoče ubesediti

Wed, 04 Nov 2026 12:11:00 GMT

V Kregarjevem in Meršolovem atriju Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani je do torka, 10. novembra, na ogled razstava goriškega slikarja Andreja Kosiča, ki se posveča temam vojnega in povojnega nasilja, človeškega trpljenja ter spomina.

Razstava združuje dva cikla: akvarele Nedorečeno in olja na platnu Trpeča metamorfoza. V Meršolovem atriju so predstavljeni akvareli, v Kregarjevem pa olja, ki se razlikujejo tako po barvni govorici kot po načinu upodabljanja človeških usod in zgodovinskih dogodkov.

Akvareli iz cikla Nedorečeno so začeli nastajati okoli leta 1997. V njih prevladujejo zadržani modri toni, s katerimi slikar upodablja ljudi različnih starosti, od otrok do starostnikov. Čeprav so pogosto del množice, posamezniki ohranjajo svoje obrazne poteze in držo. Ponekod jih povezuje skupen prostor, drugod jih ločujejo prazna navpična polja, ki poudarjajo osamljenost in odmaknjenost. Modri toni kljub temačnemu vzdušju niso povsem hladni, saj se med njimi pojavljajo tudi toplejši barvni poudarki, ki nakazujejo možnost upanja.

Drugačen značaj imajo olja na platnu iz cikla Trpeča metamorfoza. V njih Kosič prepleta zgodovinska dejstva, spomine na vojni čas ter občutja, ki so ga spremljala ob obiskih grobišč in spomenikov na slovenski in italijanski strani meje. Podobe so zastrte in deloma abstraktne, vendar je v barvnih plasteh še mogoče razbrati posamezne motive: lobanje, roke, bodečo žico, pajčevine, kole, kamne ter zemljo, ki se odpira v jame in globeli. Slikar vojnih in povojnih grozot ne prikazuje neposredno, temveč jih izraža s simboli in asociacijami.

Več v sredinem Primorskem dnevniku.

Joan Miró za uvod v italijansko prestolnico kulture

Wed, 04 Nov 2026 08:12:00 GMT

V Pordenonu, ki bo v prihodnjem letu italijanska prestolnica kulture, bodo v Galeriji Harry Bertoia od 22. januarja do 30. maja 2027 na ogled razstava Joan Miró, poezija predmetov in snovi, ki je v sodelovanju s fundacijo iz Barcelone, poimenovano po katalonskem umetniku, nastala ravno za to priložnost. Na razstavi bo na ogled 37 del znamenitega umetnika, od katerih je skoraj polovica takih, ki še niso bila javno razstavljena, 17 pa jih je razstavljenih prvič. Kot je zapisano v predstavitvi razstave, bo ta priložnost za raziskovanje manj znanih vidikov dela katalonskega mojstra. Z njo želijo v Pordenon privabiti obiskovalce iz drugih italijanskih dežel, pa tudi iz tujine.

Projekt, ki ga je kurirala Véronique Dupas, združuje dela iz umetnikove zasebne zbirke, podarjene barcelonskemu muzeju, in ponuja potovanje skozi grafično oblikovanje, slikarstvo, kiparstvo, poezijo in eksperimentiranje z materiali. Osredotoča se na tri teme: odnos med umetnostjo in poezijo, preobrazbo vsakdanjih predmetov v ustvarjalne elemente ter raziskave površin in tehnik.

»Bili smo drzni, morda celo predrzni«

Wed, 04 Nov 2026 06:58:00 GMT

»Kosovel je rekel, da so njegova dela kot nekakšni zidaki, ki se nalagajo eden na drugega. Tudi moja dela nastajajo na ta način – sestavljam jih, zidam, gradim.«

Pogovor s Sandijem Renkom, avtorjem razstave Integrali 1 – Hommage Srečku Kosovelu v tržaškem Kulturnem domu, kjer se njegove skulpture prepletajo s pesmimi Srečka Kosovela, je potekal v torek, 27. oktobra, vodila pa ga je Živa Pahor. Razstava bo na ogled do konca januarja 2027. Že v petek, 6. novembra, pa bodo v galeriji EContemporary v Ulici Crispi 28. ob 17.30 odprli njegovo razstavo Integrali 2.

Sandi Renko je bil rojen leta 1949 v Trstu, kjer je tudi diplomiral na Umetniškem inštitutu Enrico in Umberto Nordio. Preko učiteljev in umetnikov je začel obiskovati center Centro Arte Viva, ki je v tistem obdobju v Trst pripeljal dela umetnikov, kot so Enzo Mari, Getulio Alviani in Bruno Munari. »Ti ljudje so imeli čudovite poglede na svet, njihove delavnice in pristopi so bili matematično natančni, analitični in vizionarski,« je povedal na pogovoru v mali dvorani SSG. »Ta potencial, da se izraziš preko forme, je bil tam tako močan, kot da bi bil del nekega višjega reda. Neprestano smo iskali nekaj več – bodisi skozi minimalizem bodisi skozi radikalne forme. Bili smo drzni, morda celo predrzni.«

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku

Poklon Gucciniju nocoj v Vidmu

Tue, 03 Nov 2026 10:08:00 GMT

Opus kantavtorja Francesca Guccinija bodo nocoj v gledališču Palamostre v Vidmu obudili Flaco Biondini, Vince Tempera, Ellade Bandini in Antonio Marangolo, zgodovinski bend pesnika iz Emilije, združeni v skupini I musici di Guccini. Na odru se jim bo pridružil pevec in igralec Lodo Guenzi. Preplet besede in glasbe nosi ime po nepozabnem koncertu Fra la via Emilia e il West, ki je 21. junija 1984 zbral več kot 150.000 ljudi na osrednjem trgu v Bologni. Prav tam se je v nedeljo več tisoč ljudi spomnilo avgusta preminulega Guccinija.

Glasbena predstava bo na sporedu nocoj (torek, 3. novembra), ob 20. uri v gledališču Palamostre v Vidmu. Pred nastopom bo ob 18.30 pogovor s člani benda.

Monodrama Ismena po enajstih letih povsem prenovljena

Tue, 03 Nov 2026 08:28:00 GMT

Monodrama Ismena, njena sestra nizozemske dramatičarke Lot Vekemans je doživela slovensko praizvedbo pred enajstimi leti v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Režiser Igor Pison je letos ponovno vzel v roke pripoved Antigonine sestre, da bi ji podaril čisto novo preobleko v novi uprizoritvi, ki je nastala ob poletnem gostovanju na festivalu Le notti di Cabiria v Novari. Nikla Petruška Panizon je bila protagonistka prve uprizoritve in se je v lik Ismene vživela tudi v novem režijskem branju. Nova različica bo na sporedu tudi v Trstu, in sicer jutri, v četrtek in v ponedeljek, 9. novembra, ob 20.00, vedno z italijanskimi nadnapisi.

Ismena je simbol vseh ljudi, ki ne izstopajo z izjemnimi dejanji, živijo v senci močnih osebnosti in si želijo le mirnega življenja. S kančkom ironije, predvsem pa z iskreno osebno izpovedjo nam zaupa svoj pogled na znamenito starogrško zgodbo. Roditi se kot sestra Antigone očetu Ojdipu in materi Jokasti je veliko življenjsko breme, saj neopazna Ismena ni nikoli imela možnosti, da bi se postavila v ospredje.

»Čeprav sva z Niklo zelo navezana na prvo branje teksta, se nama je po več kot 11 letih zdelo, da bi bilo treba naš zdajšnji pogled – ki se je z leti razvil – preliti v novo estetiko in poetiko,« je povedal režiser Igor Pison. »Ismena, kot smo jo prvič postavili na oder, je odražala povsem drugačno branje, v katerem se lik sestavlja prek različnih žanrov. Srž tedanje režije je bila nekakšna montaža popkulture in potrebe po vidnosti. Nova Ismena je nastala na podlagi lika, ki je prisiljen v zgodbo, v okvir, ki je ne definira. Njena pripoved tokrat izhaja iz odločnega nestrinjanja z lastno družino in preteklostjo. Ve, da je nositeljica zgodbe, ki ni njena. Predstavlja protijunaški lik. V prelivanju krvi ne vidi ničesar vzvišenega; trdi, da so vojne prava neumnost, boj za premoč. Odločila se je ohraniti mavzolej groze, da bi njena zgodba imela smisel za prihodnje generacije, bolj kot ga je imela zgodba njene sestre. Zanimivo bi bilo preveriti, kakšna bo Ismena čez 10 let. Katera bo njena potreba po pripovedi?«

Coltrane 100 ob stoletnici velikega saksofonista

Mon, 02 Nov 2026 13:54:38 GMT

V ljubljanskem Cankarjevem domu se v ponedeljek, 2. novembra, obeta izredna glasbena poslastica: koncert Coltrane 100, posvečen letošnji stoletnici rojstva legendarnega ameriškega saksofonista Johna Coltranea.

Projekt, porojen v Detroitu, združuje zasedbo odličnih ustvarjalnih glasbenikov, ki jih veže osebna povezanost z Johnom Coltraneom oziroma njegovo glasbo. Skupino vodi Joe Lovano, dobitnik grammyja in eden najbolj priznanih saksofonistov v sodobnem džezu. Zanj je Coltraneova glasba vodilna luč.

Z njim bo saksofonsko zasedbo dopolnila Melissa Aldana, nekdanja glasbena in življenjska sopotnica slovenskega saksofonista Jurija Pukla, s katerim je marca 2019 nastopila v tržaškem Knulpu. Čilenska saksofonistka je bila šest let prej dobitnica prestižne nagrade Thelonious Monk, prva džezistka, ki ji je pripadala ta čast.

Za pianista skupine Nduduza Makhatinija je odkritje Coltraneovega temeljnega albuma A Love Supreme odigralo temeljno vlogo pri navdihovanju njegove ljubezni do džeza. Južnoafriškega pianista odlikujeta izjemna glasbena in duhovna širina.

Kvintet dopolnjujeta avstralska kontrabasistka in skladateljica Linda May Han Oh in bobnar Jeff »Tain« Watts. Opus prve zajema glasbo, napisano za majhne ansamble, orkestre in film, ustvarjeno v post-Coltraneovi tradiciji, njeno delo črpa iz modalnega, ekspresivnega in raziskovalnega jezika. Watts je sodeloval s številnimi glasbeniki, povezanimi s Coltraneovo glasbo, vključno z nastopi s skupinami pod vodstvom Coltranove žene Alice in sina Ravija.

Na koncertu bodo predstavljene sodobne interpretacije klasičnih del Johna Coltranea iz različnih obdobij njegove kariere. Poleg tega bo skupina izvedla še izvirne skladbe, ki jih je navdihnila Coltraneova bogata glasbena zapuščina.

Coltrane je svojemu kolegu saksofonistu Waynu Shorterj nekoč razložil svoje ambicije kot »začetek stavka na sredini in nato prehod na njegov začetek in konec, v obe smeri hkrati.« Skupina Coltrane 100 gleda v obe smeri hkrati. Ali, kot je izjavil Joe Lovano: »Ta kvintet bo Coltraneove skladbe počastil kot odskočno desko za raziskovanje in izražanje samega sebe. Ne želimo poustvarjati, temveč ustvarjati v Coltraneovem duhu.«

Tuljenje, pesnitev, ki je pretresla ameriško družbo

Sat, 31 Oct 2026 12:03:00 GMT

»Videl sem najboljše ume svoje generacije uničene od norosti, sestradane, histerične, gole, kako se ob zori vlačijo skozi črnske ulice, iščoč jezni fiks ...«

Tako se (v slovenskem prevodu Primoža Kuštrina) začenja Howl (Tuljenje), pesnitev ameriškega pesnika Allena Ginsberga. S svojimi 112 dolgimi verzi velja za pesniški manifest bitniške generacije. Jutri bo poteklo 70 let od njenega knjižnega rojstva: izšla je 1. novembra 1956 v pesniški zbirki Howl and Other Poems (Tuljenje in ostale pesmi) pri založbi City Light Books, ki jo je v San Franciscu vodil prijatelj Lawrence Ferlinghetti, in povzročila velik škandal z aretacijo založnika, obtoženega distribucije obscenih besedil.

Allen Ginsberg (3. junija je minilo 100 let od njegovega rojstva) je bil takrat star 29 let. Po rodu je bil iz New Yorka. Tam se je sredi štiridesetih let preteklega stoletja srečal s Kerouacom, Lucienom Carrom in Williamom Burroughsom, bodočimi predstavniki bitniške generacije. Izraz »generacija beat« je prvi uporabil Kerouac leta 1948 med pogovorom z novinarjem in pisateljem Johnom Clellonom Holmesom. Beseda »beat« je že krožila v newyorškem undergroundu. Označevala je pretepeno generacijo, potisnjeno na rob ameriških sanj in nestrpno do konformizma potrošniške družbe. Toda »beat« je tudi okrajšava za »beatitude« (blaženost), duhovno blaženost, iskano skozi budizem (Ginsberg se je v začetku petdesetih let pod vplivom Kerouaca približal budizmu), poezijo, seks, droge in mistične izkušnje. V ozadju je bil tudi ritem porajajočega se džezovskega bebopa Charlieja Parkerja in Theloniousa Monka, ki je - tako se je izkazalo prav v pesnitvi Tuljenje z dolgimi verzi, vrtoglavimi in brezkončnimi, kot so bili v enem samem dihu zaigrani Parkerjevi soli - vplival na ritem pisanja.

Za Ginsbergovo Tuljenje je bila domala odločilna preselitev z newyorške scene na ameriški Zahodni breg. V Kaliforniji je s prijatelji dobil nov humus za svoje ustvarjanje. Howl je bržda, če že ne umetniško najboljši, gotovo najbolj razpoznaven in medijsko najslavnejši vrh.

Prvemu literarnemu branju leta 1955 je sledila dopolnitev pesnitve. Dolgi verzi so njen metrični pečat. Slabi dve desetletji po izdaji (1974) je pesnik takole opisal, kaj je zanj poezija: » ...pisati poezijo, ki v resnici pomeni to, kar izreka, poezijo, katere pomen je istoveten z njeno obliko, katere ritem je istoveten s postavitvijo besed na papirju, in katere postavitev besed na papirju je istovetna s tem, kar hočeš povedati in kako hočeš to povedati, je bilo zame kot razodetje absolutne zdrave pameti v vsem mojem vesolju popolnega sranja ...«

Tuljenje je krvava kritika takratne Amerike.

Več v sobotnem Primorskem dnevniku.

»Večina skladateljev se skuša ponovno približati poslušalcu«

Fri, 30 Oct 2026 15:03:56 GMT

Sam ustanovitelj in dolgoletna duša Mednarodnih srečanj s sodobno glasbo Trieste Prima, pokojni tržaški skladatelj Giampaolo Coral, bi si morda ne drznil upati, da bo festival dosegel tako visok jubilej: ko se je pred petnajstimi leti prerano poslovil, se je društvo Chromas strnilo okrog principov, ki so vodili Coralove vizije, ter nadaljevalo ne vedno lahek, ampak intelektualno spodbujajoč načrt, ki v Trst vsako leto prinaša utrip sodobne ustvarjalnosti. Coral je že pred 40 leti sodeloval z Edvardom Zajcem, tržaškim slikarjem, ki je takrat v New Yorku na univerzi Siracuse poučeval computer graphic, odkrival je likovni in glasbeni opus Mikalojusa Konstantinasa Čiurljonisa, navezal tesne stike z mnogimi glasbenimi institucijami iz Vzhodne Evrope, od Budimpešte in Prage do Zagreba in Ljubljane ter idealno podiral železno zaveso, ki je takrat razdvajala celino.

Predolg je seznam vseh pomembnih umetnikov, ki so v štiridesetih letih festival obogatili kot skladatelji ali interpreti, umetniški vodja Corrado Rojac pa bo tudi letos poskrbel, da bodo seznam podaljšala in oplemenitila ugledna imena.

Ko sva se lani srečala pred začetkom festivala, je bilo stanje zelo klavrno, letos pa se je slika povsem spremenila ...

Lani smo doživeli pravo katastrofo, ki nam je skoraj odrezala krila, kajti ostali smo brez prispevkov Dežele Furlanije - Julijske krajine. Bil je hud udarec tudi zato, ker smo ocenili, da smo izdelali zelo tehten in kvaliteten projekt, žal pa je v zadnjih letih dodeljevanje deželnih sredstev kot neke vrste loterija, ki se bolj malo ozira na ugled, ki smo ga z leti pridobili. Uspelo nam je ohraniti festival pri življenju, čeprav v zelo okrnjeni obliki, letos pa nas je loterija osrečila, da smo lahko pripravili kar velikopotezen program ob 40-letnici. Topla zahvala gre torej Deželi FJK in vsem ostalim sponzorjem: Zadružni kraški banki ZKB, družbi Samer&Co. Shipping, Skladu CRTrieste, Skladu Casali, nepremičninski agenciji Casa Coral, restavraciji Ai Fiori, trgovini Botteri, hotelu Milano, Trieste Campus. Pa tudi vsem partnerjem našega projekta, ki so v prvi vrsti konservatorij Tartini, nato Glasbena matica, AGM Cervignano, društvo Fa Diesis Pordenone, kulturno društvo Città di Codroipo ter tvrdka Modiano. Podpirajo pa nas tudi Deželni sedež RAI, ki bo posnel nekatere koncerte, Cidim, Radioattività, Strumenti & Musica, ne nazadnje pa zvesti člani društva Chromas.

Od 31.oktobra do 12.decembra bo na vrsti devet koncertov na različnih lokacijah , raznolika bo tudi vsebina. Vsakokrat pa radi poiščemo rdečo nit, ki bi nas vodila: katera bo letošnja?

Želeli smo razširiti tudi zemljepisno področje festivala, zato bodo letos koncerti v vseh štirih pokrajinah naše dežele, kajti že nekaj let gojimo plodne stike z nekaterimi društvi, ki so pokazala izredno zanimanje do nove glasbe: med temi bi še posebej izpostavil društvo iz Codroipa, kjer nas vedno pričaka polna dvorana.

Rdeča nit pa bo letos hvaležen spomin in poklon Giampaolu Coralu že od samega uvoda, ko bomo na konservatoriju Tartini jutri ob 18. uri predstavili knjigo, ki jo je izvrstni muzikolog Ivano Cavallini posvetil pokojnemu mojstru pod naslovom Glasba preko avantgarde: Giampaolo Coral med psihografijo, literaturo, likovno umetnostjo in hermetično znanostjo. Predstavil jo bo Stefano Sacher, kitarist Matteo Chiodini pa bo igral Coralove skladbe. Našli smo jih tudi nekaj, ki so ostale neobjavljene in bodo na letošnjem festivalu prvič izvedene.

Kako bi spodbudili k udeležbi poslušalce, ki do sodobne glasbe ne kažejo pravega zanimanja?

Rad bi jim povedal, in to jim bomo na naših koncertih tudi dokazali, da se skuša večina skladateljev ponovno približati poslušalcu, po desetletjih tudi skrajno avantgardnih in za večino nerazumljivih prijemov. Sam Coral se je v zadnjih letih svojega ustvarjanja začel ograjevati od skrajnosti ter iskal pripovedno nit, kar je sedaj skupno mnogim skladateljem. Iskanje novega ne sme zanemariti pravega bistva glasbe, ki naj bi kljub vsemu bila njena sporočilnost, čeprav z novimi sredstvi in oblikami.

Več v petkovem Primorskem dnevniku.

V novembru in decembru se vračajo Benečanski kulturni dnevi

Fri, 30 Oct 2026 14:17:34 GMT

Glas bo osrednja tema Benečanskih kulturnih dnevov, ki se v novembru in decembru vračajo v obliki niza srečanj, ki jih organizira Inštitut za slovensko kulturo in bodo priložnost, da se prisluhne »glasovom, ki so ostali v naših dolinah in jih še naprej oživljajo«, piše v sporočilu.

Vsi dogodki bodo potekali ob 18. uri v Slovenskem kulturnem domu v Špetru. Prvo srečanje 5. novembra bo posvečeno glasu kot jezikovnemu izrazu. Udeleženci bodo skupaj z raziskovalko Marianno Deganutti in prof. Saro Simoncig razmišljali o jeziku, ki ga govorijo v Nadiških dolinah: o prepletanju narečja, italijanščine, slovenščine in drugih govorov, ki so se v zadnjih letih pridružili mozaiku jezikovnih različic in identitet. Pri tem bodo podrobneje obravnavali pojem »čezjezičnost«. Srečanju bo sledil ob 20. uri koncert komornega zbora Musica Viva iz Tolmina.

Na drugem srečanju 19. novembra bo potekala okrogla miza Marve izika. Razprava, ki jo bo povezovala Vida Rucli, bo namenjena vprašanjem jezika, večjezičnosti, identitete in pripadnosti.

10. decembra pa bo srečanje, posvečeno glasu lokalne kulture in spoznavanju njene bogate glasbene dediščine. Skupaj z maestrom Andreo Ruclijem bodo udeleženci odkrivali osebnost Elle Adaïewsky, ruske muzikologinje in skladateljice, ki je raziskovala ljudsko glasbo Furlanije in Slovenije.

Dobra volja ostaja tudi ob težkih temah

Fri, 30 Oct 2026 10:30:00 GMT

Ljubitelji lahkotnih pop-rok ritmov, člani ameriškega benda EELS so pred dvema tednoma izdali nov album z naslovom Cookie Happened. Že šestnajsto ploščo je skupina posnela s pomočjo lastne založbe Eworks Records.

Glasbeni projekt EELS obstaja že več kot trideset let. Mark Oliver Everett, sin znanega ameriškega fizika Hugha Everetta III, ga je namreč postavil na noge leta 1991. Člani benda so se v vseh teh letih večkrat zamenjali. Zasedbo danes sestavljajo, poleg Everetta, še basist Kool G Murder ter peščica vsestranskih glasbenikov. Glavni akter projekta pa je Everett, izvrsten glasbenik, ki ima ponavadi glavno zaslugo pri ustvarjanju glasbe in pisanju besedil.

Ameriški kantavtor je do danes izdal kar šestnajst studijskih plošč, med najuspešnejše spadajo prav gotovo Hombre Lobo, End Times in še The Cautionary Tales of Mark Oliver Everett.

Leta 2014 se je Everett odločil za krajšo pavzo, ki pa se je kmalu spremenila v daljši premor, med katerim se je glasbenik posvetil predvsem novorojenemu sinu. Občasno je posnel kak komad, dokler se ni po nekaj letih spet odpravil v glasbeni studio in posnel odlično ploščo The Deconstruction, ki je izšla leta 2018.

Glasba, ki jo ustvarjajo Everett in njegovi EELS, je primerna širši publiki. V njej zaznamo indie rok in pop ritme, Everett pogosto uporablja akustične kitare, orgle, a tudi godala in druge inštrumente. Na prvi posluh gre za preprosto glasbo, ki pa v sebi skriva veliko zanimivih plati in talenta. V njej se nedvomno prepoznajo težke življenjske preizkušnje, ki jih je Everett doživel v družinskem krogu: najprej očetova smrt, ko je bil še najstnik, nekaj let kasneje pa sestrin samomor. Nato še smrt sestrične, stevardese na letalu, ki se je leta 2001 raztreščilo v Pentagon. Če k temu dodamo še dve neuspešni poroki, laže razumemo, zakaj je njegova glasba pogosto otožna in melanholična. Kljub temu pa je v zadnjih letih (in to predvsem po rojstvu otroka) Everettovo razpoloženje bolj pozitivno. Tako je tudi v novem ploščku Cookie Happened, ki je izšel pred dvema tednoma.

V njem imamo dvanajst pesmi za točno štirideset minut glasbe. Tematike so tudi tokrat samoizpovedne. Everett pogosto poje o osebnih izkušnjah, ki so ga zaznamovale v preteklosti. Menim, da gre za neke vrste glasbeno terapijo, s katero kantavtor izpoveduje lastna čustva. Končni rezultat pa je prijeten. Komadi poslušalca spravijo v dobro voljo, pa čeprav so tematike lahko žalostne oziroma težke. Tudi tokrat v skladbah najdemo godalni orkester, ki se prav lepo ujema z Everettovimi akustičnimi kitarami. Ameriški vsestranski glasbenik pa nam pokaže vse svoje sposobnosti tudi v ganljivem komadu Taking Pictures, kjer sedi za klavirjem. Rajko Dolhar

Sodelovanje na prihodnji Evroviziji potrdilo 36 držav, Sloveniji rok do decembra

Thu, 29 Oct 2026 14:42:22 GMT

Sodelovanje na tekmovanju za pesem Evrovizije maja prihodnje leto je doslej potrdilo 36 držav, je sporočila Evropska radiodifuzna zveza (EBU). To je sicer najnižje možno število držav, saj še vedno ni jasno, ali se bosta velikega televizijskega tekmovanja udeležili tudi Španija in Slovenija. EBU je obema podaljšala možnost za odločitev do decembra.

Trenutni seznam nastopajočih držav na Evroviziji, ki bo prihodnje leto v Bolgariji, je EBU objavila v sredo v Ženevi, pri čemer je sporočila, da je javnima radiotelevizijama Španije in Slovenije RTVE in RTVSLO odobrila podaljšanje roka za odločitev do decembra. Podaljšanje roka je dobila tudi Islandija.

Vse tri države so bojkotirale letošnje tekmovanje na Dunaju v znak protesta proti vojni na območju Gaze in udeležbi Izraela. Irska in Nizozemska, ki se tekmovanja nista udeležili iz enakih razlogov, sta že napovedali, da bosta tudi letos ravnali enako in na Evroviziji ne bosta sodelovali.

Bo pa na tekmovanju prihodnje leto prvič nastopila Kanada, medtem ko se bo Severna Makedonija nanj vrnila po več letih, je sporočila EBU.

»V svetu, ki se lahko občuti kot izredno razdeljen, tekmovanje združuje občinstvo skozi glasbo, prek meja, jezikov in kultur, in to je zdaj pomembneje kot kdaj koli prej,» je izjavil direktor Evrovizije Martin Green.

Pri EBU so izpostavili tudi vlogo, ki ga ima tekmovanje pri začetku glasbenih karier, saj je 35 pesmi z letošnje Evrovizije med januarjem in avgustom zabeležilo skoraj 600 milijonov predvajanj na avdio in video platformah. Letošnja zmagovalna pesem Bangaranga izvajalke Dare se je uvrstila na vrhove lestvic v 11 državah, v petih državah se je uvrstila med prvih pet, v petih pa med deset najboljših.

Evrovizija bo v 71. izvedbi maja prihodnje leto potekala v bolgarskem Burgasu ob Črnem morju. Kot so za STA pojasnili na RTV Slovenija, ki doslej še ni posredovala namere za udeležbo, je odločitev o morebitnem sodelovanju vezana na pripravo in sprejem programsko-produkcijskega načrta za leto 2027.

Življenje v Rusiji v obdobju invazije

Thu, 29 Oct 2026 10:30:00 GMT

Posnet v Latviji, pa čeprav je dogajanje postavljeno v Rusijo, je Minotaver, zadnje delo novosibirskega režiserja Andreja Zvjaginceva, nova alegorija mitološke pošasti, ki spet pripoveduje o aktualni ruski stvarnosti. 62-letni filmar tudi tokrat postavi pod drobnogled čisto malo zgodbo, pri njenem opisu pa izbere zorni kot, ki pripoved kmalu spremeni v politični film.

Leta 2022, par mesecev po ruski invaziji na Ukrajino, Gleb in njegova lepa žena Galina živita v mestu daleč od Moskve, pa čeprav se tudi tu kopičijo velike črke Z in tanki, ki jih vozijo na fronto. Razmerje med zakoncema ni idealno in sin, ki živi z njima, se vse pogosteje zateka v digitalni svet.

Ampak Gleb ima zdaj druge skrbi. Kot gospodarstvenik in pripadnik mestne elite vodi podjetje, ki se zaradi vstopa v vojno znajde v krizi. Za nameček ga nekega dne povabi na razgovor župan in mu sporoči, da državni vrh potrebuje stotine mož, ki bi šli na fronto. Vsa podjetja morajo posredovati sezname zaposlenih, ki jih lahko vpokličejo v vojsko in odpošljejo v Ukrajino. Gleba prošnja zbega, znajde se v precepu. Škoda zaradi prisilnega odhoda njegovih sodelavcev bi bila za podjetje ogromna in zato se sam domisli zvijače, s katero bi lahko zadostil zahtevam Moskve, pa čeprav bo s tem uničil že načete moralne okvire.

Zvjagincev se je s filmom Minotaver vrnil za kamero po desetletni odsotnosti. Ob težavah z ruskimi oblastmi, zaradi katerih mu je postalo nemogoče snemati filme, je moral kljubovati tudi paralizi. Ta ga je zaradi zdravstvenih komplikacij, ki so sledile vbrizgu ruskega cepiva proti covidu-19, dalj časa priklenila na invalidski voziček.

Eden najpomembnejših predstavnikov sodobne ruske filmske scene si je nato film zamislil v Franciji, kjer se je zdravil in kjer že več let živi v izgnanstvu. Celovečerec, prosto povzet po filmu La femme infidele (Nezvesta) Clauda Chabrola, razmišlja predvsem o življenju v Rusiji, kjer že več kot štiri leta sobivajo z vojno v Ukrajini.

Zvjagincev s psihološkim filmom, ki se naposled prelevi v svojevrsten triler, uporabi metaforo propadlega ljubezenskega odnosa, da spregovori o državi, ki se odpoveduje prihodnosti. Delo je maja v Cannesu prejelo posebno nagrado žirije.

Jutri v TKS Na Poti s Perotom Lovšinom

Wed, 28 Oct 2026 10:44:00 GMT

Tržaško knjižno središče bo jutri ob 18. uri v prostorih na Trgu Oberdan 7 predstavilo knjigo Na poti s Perotom Lovšinom. O publikaciji se bosta pogovarjala avtor in pisatelj Dušan Čater, večer bo povezoval Peter Verč.

Na poti s Perotom Lovšinom je biografija in roman ceste v enem. Pisatelj, prevajalec in scenarist Dušan Čater Lovšina od pomladi do pomladi spremlja na koncertih, predavanjih, snemanjih novega albuma in po zabavah po Sloveniji. V živem, neposrednem slogu popisuje svoje druženje s frontmanom legendarnih Pankrtov in glasbenikom z uspešno, več kot 30-letno samostojno kariero. Skozi pogovore in pričevanja Perotovih življenjskih sopotnikov dobi bralec vpogled v njegov odnos do sveta, značilno drznost in kritičnost. Spozna odraščanje v »kodeljevskem šesterokotniku«, glasbene začetke, ljubezni, in čas »ko je dolgcajt še obstajal.«

V Sacile se vrača festival Il volo del jazz

Wed, 28 Oct 2026 11:08:00 GMT

Letošnja 22. izvedba festivala Il volo del jazz (Let džeza), ki ga v Sacileju prireja krožek Controtempo, se po krstnem koncertu ta konec tedna vrača v ospredje. Na predstavitvi je umetniška vodja festivala Paola Martini pred tedni poudarila, da se je letošnja prireditev rodila iz želje po nadaljnjem raziskovanju številnih obrazov džeza. »Program ne išče ene same definicije džeza, temveč raziskuje njegove številne možnosti: ohranjanje zgodovine, ne da bi ostali negibni, prepoznavanje korenin in nadaljnji pogled naprej,« je dejala.

Festival se je začel 18. oktobra, ko je v koncertni dvorani Fazioli nastopil ameriški pianist in skladatelj Jason Moran, nadaljeval pa se bo v soboto, 31. oktobra. Takrat (ob 21. uri) bo ameriški bobnar in skladatelj Nate Smith, dobitnik dveh grammyjev, v gledališču Zancanaro v Sacileju predstavil svoj zadnji glasbeni projekt Live Action. Prvi novembrski koncert (7. novembra) po posvečen 100-letnici rojstva Milesa Davisa in Johna Coltranea, glasbenikov, ki sta za vedno spremenila džezovsko glasbo. Njima se bo poklonil ameriški pianist Emmet Cohen s kvintetom, ki ga dopolnjujejo tenor saksofonist Tivon Pennicott, trobentar Benny Benack III., kontrabasist Joseph Ranieri in bobnar Joe Farnsworth.14. novembra bo stopila na oder omenjenega gledališča Kinga Glyk, poljska basistka in skladateljica, ki si je svojstven glas izoblikovala skozi džez, funk, soul in elektroniko.

21. novembra bo sledil koncert pevca, skladatelja in improvizatorja Michaela Maya, ki v svojo glasbo ob džezu vnaša soul, rhythm&blues in elektroniko. Jesenski del festivala bo 28. novembra sklenil italijanski pianist, kantavtor in skladatelj Sergio Cammariere. Predstavil bo svoj zadnji album La pioggia che non cade mai, v katerem združuje džez, bossa novo, klasično glasbo in kantavtorske pesmi.Festival Il volo del jazz se bo nadaljeval prihodnje leto s koncertom dveh pianistov, Dannyja Grissetta in Francesce Tandoi, 19. februarja, ter nastopom kubanskega pianista Omarja Sose 27. februarja.

Znova izbirajo besedo leta

Tue, 27 Oct 2026 15:44:00 GMT

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) v akciji Beseda leta, ki pod vodstvom Simone Klemenčič letos poteka že enajstič, zopet izbira besedo leta. Razglasitev besede in kretnje leta bo 7. januarja, ideje zbirajo do 16. decembra. Lani so za besedo leta razglasili božičnico, za kretnjo leta pa geopestrost. Predloge za besede in besedne zveze lahko posamezniki podajo na spletni strani akcije. Med predlogi za besedo leta, ki so doslej prispeli, so referendum, dizel, odpoklic, suša, fazaniranje in remigracija, so sporočili iz ZRC SAZU.

Kot že tradicionalno bo komisija ZRC SAZU med prispelimi predlogi izbrala deseterico, ki ji bodo dodali še Delovo besedo leta, nato pa bo mogoče o vseh 11 predlogih glasovati za besedo leta v spletnem glasovanju.Glasovanje za eno od finalistk se bo zaključilo tik pred slovesno razglasitvijo, ki bo 7. januarja prihodnje leto. Takrat bodo razglasili še kretnjo leta, ki jo izbira Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije.Kot piše med pravili za izbiro besede leta, je beseda ali besedna zveza, ki jo iščejo, posebej pomembna za iztekajoče se leto in ilustrira dogajanje in spremembe v družbi, a s poudarkom na tem, da gre, če je možno, za nekaj relativno novega v jeziku.

»Zanima nas, katere besede ste letos posebej velikokrat slišali in prebrali, morda začeli uporabljati na novo ali pogosteje kot prej, morda ste jo začeli uporabljati v drugačnem pomenu. Beseda leta ni nujno beseda, s katero bi vi opisali to leto, ampak je to beseda, ki smo jo tako pogosto uporabili, da je to leto pomembno zaznamovala. Je sličica, ki nam bo čez desetletja priklicala v spomin, kaj se je dogajalo v tem letu in o čem smo največ razmišljali in govorili,« še piše na spletni strani.