Osemdeset zadovoljnih let Antona Petjeta

Zadovoljen s tem, kar je ustvaril v svoji igralski karieri. Zadovoljen s tem, kako in kje zdaj živi. Anton Petje je v začetku oktobra slavil svoj 80. rojstni dan (pravilno zaporedje številk v datumu je 03. 10. 1932, ne pa 30. 10. kot so zapisali v nekaterih medijih in se tudi pojavlja na vsemogočnem internetu). Praznoval je večkrat, kot se za tak jubilej spodobi. V družinskem krogu: z njim je velik del življenjske in poklicne poti prehodila Bogdana Bratuž, igralka iz znane goriške družine, rodil se jima je sin Zvonko, ki nosi "drugo" očetovo ime. Anton je (bil) namreč tudi Zvonko. Vendar ta zgodba sodi v začetke Petjetove igralske poti, ko je bilo Antonov oz. Tonetov več. Oktobra 2012 smo že bolj proti drugemu koncu, ki pa prekaljenega igralca, ki je "vseskozi veliko delal in garal", sploh ne bega. Obletnica je bila odlična priložnost za ponovno snidenje s "starimi kolegi" (Miranda Caharija, Adrijan Rustja, Alojz Milič …), s katerimi je zanosno "ponašal slovensko besedo med zamejce", česar se nadvse rad spominja. In nad čim je še posebej zadovoljen. S tem z velikim zadoščenjem in sproščenostjo pripoveduje v objemu velike kraške domačije v Gabrovici pri Komnu. Kupil jo je pred odhodom v pokoj, v njeno obnovo vložil veliko dela in tudi denarja ("honorarji slovenskih igralcev so povsem zanemarljivi, če jih primerjamo s tem, kar plačujejo igralce, npr. za snemalni dan v filmu, v drugih državah"). Sedaj se v njej, kot "dolenjski kmečki sin" (rodil se je v Gabrovki pri Litiji, očitno je bilo usodno že ime) odlično počuti. In kmetuje. Sprejema na obisk domačine in prijatelje. In seveda tudi obuja spomine. In odmaknjeno, a ne neprizadeto gleda na sedanje stanje.

Si ogledujete gledališke predstave?
Včasih grem v Trst ali Gorico na kakšno predstavo Slovenskega stalnega gledališča. Redkokdaj sem res zadovoljen, da bi lahko rekel "krasno je bilo, kakšen užitek". Vem, da so velike težave. Kot sem že večkrat povedal, so se po mojem začele takrat, ko smo dovolili, da nastopov na manjših, okoliških odrih ne "vpišejo med obvezne" (tiste, ki gledališču zagotavljajo državni prispevek, op. ur.). Sedaj denarja ni nikjer in za nikogar. To se mi zdi grozno. Manjšina preživlja izredno hude čase. Kljub vsemu pa mislim, da ni vse v denarju. Riba smrdi pri glavi. Pomembne so izbire.

Mislite na SSG, na gledališče?
Vedno so me motili modernizmi. Nikamor ne spadajo. Na vsak način moderno: prenesti npr. neko dramo v oštarijo, na bazar … Zgodovina te stvari briše. Zamejci imajo radi predstave "z repom in glavo". Da se razumemo, eksperimenti morajo biti, do določene stopnje. Vendar naj se temu posvečajo v drugih gledališčih, npr. v ljubljanski Drami.

Ko sta z ženo Bogdano leta 1970 prišla v tržaški teater, je bilo drugače.
Z več vidikov. Tedaj, ko sta me Benedetič in Miroslav Košuta (tedanji ravnatelj in umetniški vodja SSG. op. ur.) zvabila v Trst , je vladal entuziazem. Ogromno smo delali. Nastopali vsepovsod. Po Tržaškem, Goriškem in v Benečiji. Iz Maribora, kjer sem bil tedaj prvak, so naju z ženo s težavo "izpustili" ("po odpovedi so nama ponujali odlično stanovanje …"). In tudi v Trstu sem dobival nosilne vloge. Najbolj uspešne uprizoritve smo ponavljali neštetokrat, ne samo kolikor je bilo abonmajskih redov, npr. Virginio Woolf (Edward Albee: Kdo se boji Virginie Woolf?, 1980). Večkrat smo nastopali v nemogočih pogojih. Toda čutili smo bližino občinstva. Njemu smo bili predani.

Za vas osebno je bil prehod iz Maribora v Trst precejšen skok, čeprav ste že prej delali v drugih okoljih, v ljubljanski Drami, v celjskem gledališču …
Ko sem prišel v Trst, sem se zavedel, da sem Slovenec. Občutil sem svoje korenine. Dokler živiš v povsem slovenskem okolju, si ti zdi "biti Slovenec" nekaj povsem samoumevnega. V tržaškem teatru sem (si) rekel: Jaz sem Slovenec. Začel sem se zavedati svojih nacionalnih korenin, nisem postal nacionalist, kaj pa vem, morda malo pa sem (nasmeh in še posebej šegav pogled). Vsekakor smo delali za skupno dobro, v želji po lepem, seveda. Ko se spomnim na naše predstave vsepovsod naokrog, se še sedaj razvedrim: če si prišel v eno vas, so z ognjem v očeh gledali naše predstave. Klasične! Skušali smo čim bolj zagrabiti publiko. Želeli smo ohraniti slovenstvo in slovensko besedo, ne samo ponuditi gledališki užitek.

Se kakšne vloge od številnih, ki ste jih odigrali na tržaškem in drugih odrih in za katere ste prejeli tudi prestižne nagrade, še posebej radi spominjate? Osebno vas še vedno imam pred očmi v odlični interpretaciji Süskindove monodrame Kontrabas (sezona SSG 1986/87)?
Tega je bilo ogromno. Za igralca je odlično odigrana vloga tista, ki se je seveda gledalci spominjajo, predvsem pa tista, ki sproži razmislek. Da postaneš dober igralec, potrebuješ talent. Vendar ta predstavlja samo 5 odstotkov celote, vse ostalo je garanje, garanje, garanje. Nujno potrebna je tudi šola, gledališka akademija, da obvladaš obrt. Naprej moraš graditi sam. Jaz sem npr. postal specialist za negativce: najprej sem jih igral z besom, delal sem jih odurne, nato sem spoznal, da so prikazani v prijaznih tonih prepričljivejši, v bistvu še bolj zoprni in tudi nevarni. "Sovražni" so bili tudi sinku Zvonetu: ko smo bili še v Mariboru, je iz šole prišel zamorjen. Na vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja, je potožil, da mu oponašajo, češ da igram samo Nemce in župnike, nikoli pa nisem partizan.

Življenjski jubileji so tudi neizprosna priložnost za obračune. Kakšen je vaš?
Veliko je bilo vsega. Ob gledališču sem veliko nastopal v filmih, pa na televiziji in snemal za radio. Statistične obračune, vsaj približne so naredili drugi: gledaliških vlog naj bi bilo nad 300, nastopov na televiziji ali v filmu okrog 67 (od teh je približno 20 celovečercev, največ v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, sodeloval pa je tudi pri nekaterih začetnih, "zgodovinskih" slovenskih filmih), radijskih vlog pa nihče ni seštel (med drugim še vedno snema za Radio Trst A). Snemal sem tudi na tujem: odlično obvladam nemški jezik, z nekateri dialekti vred (koroškim), tako da sem delal v nemškem prostoru, pa tudi v italijanskem. In zaslužil več kot z vlogami v slovenskih filmih, pa čeprav se nisem znal dobro "prodajati". Tuji igralci imajo namreč vsi svoje zastopnike, jaz sem se dogovarjal sam.

Za svoje delo ste bili večkrat nagrajeni, prejeli ste vse slovenske prestižne igralske nagrade. (Ob zaključku pogovora mi je pokazal diplome: lepo okvirjene, v družbi ženinih, krasijo stopnišče v stari hiši).
Z nagradami je tako: po eni strani so spodbuda in priznanje za tvoje delo, po drugi pa sproščajo "foušijo". Največ radosti me obide, ko se spomnim dobre predstave in si rečem, da smo naredili nekaj lepega. Ta zavest me spremlja tudi danes, ko je drugače. Težki časi so. Če izgubiš publiko, jo trudoma pridobiš nazaj. Publika je pri gledališču najpomembnejša. Zelo milo mi je pri srcu, ko me kakšen star abonent SSG v Gorici sreča po cesti in mi reče: Gospod Petje, kako je bilo lepo takrat … In ob mislih na tedanje lepo, je lepo tudi danes.

Kismet (usoda): to je odgovor na vprašanje, če se je vse izteklo, kot je želel. Kismet in slavljeni igralec kot podeželski gospod pričakuje to, kar ga še čaka.

Breda Pahor

Več novic na www.primorski.eu