Iz Trsta do Siene: krah TKB in škandal MPS

Enaindvajsetega novembra 1996 je italijanski minister za gospodarstvo Carlo Azeglio Ciampi na predlog Banke Italije preklical Tržaški kreditni banki (TKB) pooblastilo za bančno poslovanje in odredil njeno prisilno upravno likvidacijo. To je bil konec TKB in istočasno t.i. družbenega gospodarstva Slovencev v Italiji. Tedanje vodstvo banke je brez dvoma naredilo nekaj napak, piše novinar Vojmir Tavčar v knjigi o polomu TKB. »Malo po sili razmer, malo zato, ker so delali nekoliko 'po italijansko', saj so zaobšli nekatere predpise ali pa jih razlagali po svoje. A če TKB primerjamo z drugimi italijanskimi bankami, lahko ugotovimo, da slovenska banka ni storila tako izjemno hudih prekrškov kot druge. So pa nedvomno bili formalni razlogi za to, da je Banka Italija TKB najprej vsilila tujega partnerja, BIPOP (Banca Popolare di Brescia), vendar je ta banka kmalu izstopila in za TKB zahtevala komisarsko upravo,« piše Tavčar.  Nastala je Nova TKB, ki jo je potem menda na prigovarjanje Romana Prodija prevzela Antonveneta. In prav »napihnjeni« nakup te banke s strani Monte dei Paschi di Siena (MPS) je danes predmet velikega škandala, ki pretresa ne samo MPS, temveč tudi italijansko predvolilno sceno. Afera TKB je sicer le drobec v tem škandalu, ki zna v tem trenutku oškodovati ne le Demokratsko stranko (njeni lokalni zastopniki v Sieni so vseskozi vodili MPS), temveč predvsem italijanske davkoplačevalce, saj naj bi sanacija MPS stala državne blagajne okoli dve milijardi evrov. Če afero TKB primerjamo s škandali drugih bank (npr. Banco di Sicilia ali Banco di Napoli), da ne govorimo o sedanji aferi MPS, imajo še kako prav Vojmir Tavčar in drugi analitiki, da se je za krah TKB - ob veliki »pomoči« upraviteljev banke - zgodil z odločilno podporo politike, v Italiji in Sloveniji. Zato tudi ni naključje, da je izredna stečajna uprava TKB, ki še traja, časovno ena najdaljših v zgodovini povojne Italije.