»Arrosticini« iz Abrucev

Vsako soboto objavljamo na naši spletni strani www.primorski.eu kuharski recept našega nekdanjega kolege Ivana Fischerja. Ne gre za novost, temveč za elektronski ponatis kulinaričnega kotička, ki ga je Primorski dnevnik objavljal od pozne pomladi 2007 do jeseni leta 2011. Tako izvirnost receptov, kot tudi misli, ki spremljajo njihovo objavo, v celoti ohranjajo aktualnost in sporočilnost, spletna objava pa omogoča hkrati njihov hiter prenos v elektronski ali papirnati arhiv domače kuhinje.

»Arrosticini« iz Abrucev

Osebno sem le površno sledil srečanju v Aquili, ki je po zaslugi skoraj vseh televizijskih postaj postalo velik medijski dogodek, mimo dokaj revnih rezultatov, ki so jih »veliki« dosegli pod taktirko našega premierja. Tako domači kot tuji časopisi so mu v obdobju G8 prizanesli z nadaljevanjem poročanja o njegovih veselicah na Sardiniji ali v Rimu, sam pa je bil še kar zmeren v svojem nastopanju v javnosti. Skratka, nikomur ni kazal oslov, nikomur se ni skril, nikogar ni ozmerjal s komunistom ali s kapojem, samo novinar Repubblice je bil deležen pikre opazke.

Sedaj bi bilo zanimivo vedeti, koliko je nas davkoplačevalce stalo to razkazovanje.

Pomislimo samo na neverjetno številko 15 tisoč italijanskih varnostnikov, ki so skrbeli, da se ne bi kdo nepoklican vtihotapil med velike. Ti ljudje, kot gasilci tako ob potresu v Abrucih, kot pri katastrofalnem požaru v Viareggiu, so delali 24 ur na 24 in, če naj jim verjamemo, niso dobili niti centa za nadure. Koliko bo izbira lokacije za pravkar končano srečanje G8 pripomogla k obnovitvi razdejanih hiš, kulturnih in verskih spomenikov, tovarn in delavnic, v tem trenutku ni mogoče reči. Upati je, da bodo prebivalci Aquile in uničenih vasi le kaj dobili v zameno za nevšečnosti, ki so jih, mimo tega, da so ostali brez strehe in brez dela, morali prenašati v času priprav in poteka G8. Obisk Obamove, Sarkozyjeve in Berlusconijeve spalnice v vojaški stražnici jim gotovo ni bil v tolažbo.

Radovednost me je gnala, da sem šel iskat po internetu, kaj je italijanska vlada ponudila svojim gostom in če je v jedilnikih sploh kaj iz dežele, v kateri poteka srečanje.

Razen sirov in nekaterih vin, o abruških dobrotah tam ni bilo ne duha ne sluha. Kar pa niti ne preseneča, prvič, ker tamkajšnja kuhinja ni za slabe jedce in drugič, ker se Berlusconi posveča prej drugim užitkom kot kulinaričnim.

Povsem drugače je bilo na edinem kosilu, ki ga je ponudil predsednik republike: tam so zaživele nekatere tipične domače jedi (npr. makaroni „alla chitarra», ki jih ne bi znal prevesti v slovenščino, so pa špageti, ki so v prerezu kvadratasti in ne okrogli, s tipično omako iz jagnjetine), ki so jih kuharski mojstri najbrž nekoliko priredili, da ne bi gostje zaspali takoj po obedu.

Receptov iz Abrucev pa v moji kuhinji ni veliko, tako da sem se odločil za enega najbolj enostavnih, a po mojem okusu zelo slastnih jedi. V Abrucih jim pravijo „arrosticini«, so pa pravzaprav čevapčiči iz mletega ovčjega mesa na žaru.

Potrebujemo:

800 gr drobno mletega in ne preveč pustega ovčjega mesa

sok pol limone

malo olivnega olja

sol

poper

rožmarin

(nekdo jih zna tudi posipati z letim peperoncinom)

Meso dobro pregnetemo s soljo in poprom, oblikujemo 10 cm dolge čevapčiče, ki jih nabodemo na nabodalce.

Pustimo, da se nekaj časa namakajo v olju in limoninem soku, nakar jih namestimo na raženj in pečemo nekaj minut, ne bi jih pozabili namazati občasno z rožmarinovo vejico, ki smo namočili v olje v katerem se je meso namakalo. Najboljše je seveda, če jih pečemo na oglju, a tudi z električnega ali plinskega ražnja bodo užitni. Kot nasvet naj velja naslednje: meso mora vsebovati vsaj 20 % maščobe, sicer bodo „arrosticini» pusti.

Dober tek!

Ivan Fischer