Betlehem – Auschwitz – Gorica ... in nazaj

Ob božičnem prazniku smo k oblikovanju priložnostne misli povabili pesnika Davida Bandlja.

»Vračam se domov iz psevdo-službenega dne med pršcem in decembrsko sivino. Mudljivo stopam po premočenem pločniku, v samoti mesta, ki diha počasi. Ura je taka, da ljudi ni veliko. Navsezadnje jih po Gorici nikoli ni veliko ... Naključno se ustavim pred večjim vhodom na eni izmed anonimnejših goriških ulic. Stavbe, ki napol propadajo, kažejo na pretežno brezbrižnost uprave do nekaterih mestnih četrti, ki so bile pred stotimi leti še zelo žive.

Na tleh pred vhodom zapazim že znane kamne spotike. Stolpersteine jih imenujemo. Izdeluje jih nemški umetnik Gunter Demnig, postavljeni so pred hišo, kjer je živela oseba, ki je bila v času vojne deportirana v koncentracijska taborišča. V njen spomin. V naš opomin.

Ne vem, zakaj se me trojica kamnov spotike posebej dotakne v decembrski sivini med pršenjem. Morda, ker piše, da so bile tri ženske, ki so tam živele, odpeljane novembra leta 1943, umrle pa so decembra istega leta. Verjetno takoj po prihodu v Auschwitz.

Še en december je tu, leta Gospodovega 2020. Zgodovinski – pravijo –, saj bomo po dolgem času, ki sega prav v obdobje, ki sem ga prej omenil, božične praznike preživeli v sila podobni osami, različni le po razmerah.

Neprimerljivo, boste rekli. In imate prav.

Tu pa gre vendar potegniti vzporednico še iz časov, ko o božiču (ali Božiču), kot ga danes poznamo, ni bilo ne duha ne sluha.

Bilo je v času cesarja Avgusta. Mlad par je potoval iz Nazareta v Betlehem, da bi bil deležen popisa. Ko sta bila tam, so se dopolnili dnevi poroda in žena je rodila dojenčka, ki ga je položila v jasli, »ker zanje v prenočišču ni bilo prostora«.

Ta element se zdi ključen. Dejansko se je zgodovinsko in literarno izpričano rojstvo Jezusa Kristusa zgodilo v zavrženosti. Ko pa se je ves krščanski svet zedinil in spremenil poganski praznik »nepremaganega sonca« v božič, se je ta ključni element izgubil. Tradicionalni praznik je spremenil doživljanje v svoje čisto nasprotje. Obložene mize, zbrana družina, ponavadi širša, petje, luči, lučke, lučice povsod, medsebojno obdarovanje. Toplina. Kuhano vino. Pandoro (ali paneton, kakor vam ljubše ...). Za tradicionaliste – potica. Božične pesmi ob klavirju najprej, v postsodobni dobi pa dolgi filmski večeri.

Letos pa ... Luči po mestih niso bile nikoli tako svetle. (Morda, ker posebno poudarjajo temo, ki nas je obdala v letošnjem letu.) Bližina, po kateri smo hrepeneli od začetka pandemije, je pustila prostor občutku, da je slednja bolj ko ne nevarna. (Koprnimo po njej, a se je marsikdo boji.) Trka na naša vrata, a jo odganjamo. Kot tisti par v Betlehemu, ki je nazadnje dobil svoje zatočišče v hlevu, menda med ovcami, v živalskem smradu ... Odtujevanje očitno ni samo stvar sodobnosti, le da smo ga zelo dobro zamaskirali pod krinko turbokapitalističnega potrošništva, ki nam zapoveduje, da so prazniki kaj vredni le, če je njihova zunanjost (navidezno) popolna. Kar ni nič napačnega. Le da nas je pretirana skrb za zunanjost oropala za pravo vsebino. Ki je – brez kičastih olepšav – spomin na zavrženost, osamljenost, esencialnost. (Tisto, kar je po besedah Antoina de Saint-Exupéryja očem nevidno ...) In je spomin na našo osnovno človeškost, ki smo jo žrtvovali za Plavtovo-Stacijevo-Erazmovo in nazadnje Hobbsovo reklo: homo homini lupus.

Tako smo letos po dolgem času prisiljeni (ne izbirno!) ob božiču podoživljati osamljenost, ki je le senca tiste osamljenosti iz časa cesarja Avgusta v Betlehemu in še bolj medel odsev osamljenosti iz leta 1943 v Auschwitzu ...

Ob vseh teh ugotovitvah pa nekaj vseeno tolaži. In to ni le spomin, ki sega globoko v prostor/čas in nas z njima povezuje ter bi brez njega bili kot ljudje veliko bolj revni ...

Po krajšem postanku ob kamnih spotike se odpravim naprej proti domu. Pršec in sivina me obdajata. Moji koraki pa so manj težki. Ker niso več koraki posameznika. So koraki vsakega izmed nas. Ki s svojo samoto, osamljenostjo, zavrženostjo, strahom in skrbjo postajamo podobni betlehemskemu paru. Ali otopelim taboriščnikom.

In postajamo zato bolj ljudje. Bolj potrebni le hleva, kjer bi se spočili.

Pa čeprav v smradu.

Kjer se je še Bog moral roditi, da bi bil bolj človek.«