Boris Pahor pisal Sergiu Mattarelli

»Čutim potrebo, da se oglasim.« Tako se začenja pismo, ki ga je Boris Pahor ob letošnjem 10. februarju – dnevu spomina na fojbe in eksodus Istranov – poslal italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli. Nanj ga je naslovil 14. februarja; minilo je nekaj časa, naposled nam ga je tržaški pisatelj poslal v objavo.

Pahor se uvodoma sklicuje na predsednikove besede, s katerimi »ste obžalovali, da se je zakon ob 10. februarju pojavil mimo omembe vsega hudega, ki ga je spočel fašizem v kar precejšnjem času, ko je vladal, in za časa italijanske okupacije Slovenije, od pomladi leta 1941 do osmega septembra leta 1943«. »Žal mi je, a moram priznati – Mattarello opozarja pisatelj –, da se je to zgodilo načrtno. To trdim že v svojem prispevku v posebni izdaji, posvečeni Rezistenci, zelo spoštovane revije MicroMega. K sodelovanju me je neposredno povabil urednik Paolo Flores d’Arcais. Ne vem, če ste ta moj prispevek brali, a žal sem spoznal, da ste vi avtor uvoda v omenjeni številki revije. Če bi bil jaz o tem poučen, bi vas neposredno nagovoril in vam zaupal, da brez objave poročila italijansko-slovenske zgodovinsko-kulturne komisije ne bo nikdar prišlo do dolžnostnega in pravičnega ukrepa: dopustiti, da bi italijansko ljudstvo, predvsem mladina, spoznali resnični položaj slovenskega in hrvaškega ljudstva v času vladanja fašizma.

Kolikor sem bil poučen, sta Francija in Nemčija sestavili pričevanja o razlogih usodnih vojn in to pričevanje objavili v obveznih knjigah zgodovine in književnosti na državnih šolah. Zaradi potrebe po objavi zgodovinske resnice, ki jo prinaša poročilo italijansko-slovenske komisije, je objava te resnice nujna zato, da današnja italijanska republika ne bi nikoli več doživela demonstracij, kakršnih je bila deležna na dan 10. februarja: resnično načrtno se je pojavilo vse, kar slabo prenaša demokratični ustroj italijanske države. Nujno je zato, da vi, gospod Predsednik, danes pritrdite izjavi predsednika Slovenije o potrebi takojšnje objave poročila mešane italijansko-slovenske komisije, čeprav je treba tudi priznati, da je isto zahtevo o nujnosti objave poročila italijansko-slovenske komisije že izrekel zunanji minister prejšnje slovenske vlade. To zahtevo sem izrekel tudi jaz v svojem prispevku v zgodovinski reviji MicroMega, ki je v isti številki objavila tudi spis z naslovom Italija ni doživela nürnberškega procesa. Pomembno je tudi upoštevati, da je ob nepričakovani akciji novega fašizma nastalo gibanje odpora, ki bo razpravljalo o novi preteči nevarnosti in ki bi mu bilo v veliko pomoč, če bi prišlo do objave poročila italijansko-slovenske komisije zgodovinarjev in kulturnikov.«

Zaključni poudarek v pismu Borisa Pahorja je posvečen Narodnemu domu v Trstu. »Dovolite mi, da vam to pismo pošiljam tudi v zvezi z načrtom in obljubo, da bomo Slovenci dobili nekoč požgani Narodni dom ob stoletnici požiga: požgali so ga fašisti, še preden je fašizem prišel na oblast. Tako bi ta moj spis prispeval k vzpostavitvi pravega prijateljstva in italijansko-slovenskega sožitja na solidni zgodovinski podlagi, to ne samo med ljudmi, ki živimo v Italiji, ampak tudi med ljudmi, ki živijo v Sloveniji.«