V partizanski tiskarni v najglobljem gozdu, to je naslov celostranske reportaže, ki jo južnotirolski dnevnik Dolomiten namenja partizanski tiskarni Slovenija in Partizanskemu dnevniku, predhodniku Primorskega dnevnika. Pisec reportaže Hatto Schmidt je pred nedavnim obiskal tiskarno pod robom visoke Vojskarske planote skupaj z udeleženci tržaške skupščine evropske zveze manjšinskih dnevnikov Midas. Obisk in ogled tiskarne je priredil Primorski dnevnik, tam jih je sprejel dolgoletni požrtvovalni oskrbnik Albin Skok.
Stroj za tiskarno so v od nacistov okupirani severni Italiji nabavili v Milanu, s tovornjakom so ga pripeljali v Gorico, nato z vozovi do Vojskega, končni del poti pa po delih kar ročno. Gradnjo tiskarne (danes sodi pod okrilje idrijskega mestnega muzeja) je vodil Boris Race-Žarko, kasnejši predsednik Slovenske kulturno gospodarske zveze. Partizanski dnevnik je izhajal vsak dan v nakladi do 7000 izvodov. Kurirji so ob zori zjutraj prinašali papir in odnašali natiskane dnevnike. Mnogokrat je bil še isti večer v Gorici, včasih celo Trstu. Tiskarno je vodil Rado Čenčič - Mitja, do 1. maja 1945 so natisnili 288 številk desetih časopisov, kot sta Ljudska pravica in Mladina, ter različne brošure in letake. Natisnili so 188 številk Partizanskega dnevnika. Trinajstega maja 1945 je v osvobojenem Trstu začel kot naslednik izhajati Primorski dnevnik.