Italija podira rekorde, Slovenci se »držijo«

Italija ima svojevrsten rekord, saj je država v Evropi in najbrž tudi na svetu, ki je v povojnem času največkrat spremenila volilni zakon za parlament. Do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili senatorji in poslanci v glavnem izvoljeni s proporcionalnim sistemom (v bistvu kolikor glasov, toliko parlamentarnih mandatov), potem ko je leta 1953 propadel poskus Krščanske demokracije (t.i. zakon goljufija-legge truffa) za uvedbo t.i. večinske nagrade za zmagovito vladno koalicijo. Volilna pravila so doživela korenito spremembo leta 1993, ko je tedanji minister in danes predsednik republike Sergio Mattarella pripravil mešanico večinskega in proporcionalnega sistema (od tod zakon mattarellum, ni jasno zakaj latinsko ime), ki je doživela spremembo leta 2005 (porcellum-predlagatelj ligaš Roberto Calderoli) in leta 2017 (rosatellum-predlagatelj demokrat Ettore Rosato).

Slovenska manjšina je zelo dobro prestala vse te spremembe in je od leta 1963 do zadnjih lanskih volitev - seveda z odločilnim doprinosom KPI in strank, ki so ji nasledile - vedno tako ali drugače imela svojo predstavnico oz. predstavnika v parlamentu. O tem, če so parlamentarci slovenske narodnosti zastopali vso manjšino, obstajajo različna mnenja in gledanja, dejstvo pa je, da je od leta 1963 v Rimu vedno bil senator ali poslanec slovenske narodnosti, z izjemo obdobja 2006-2008, ko je Miloš Budin odstopil svoje poslansko mesto Gianniju Cuperlu. To je naredil po imenovanju za državnega sekretarja v drugi vladi Romana Prodija, ko je Budin postal prvi (in doslej edini) Slovenec v italijanski vladi.