»Italijani le žrtve, nikoli okupatorji«

Zgodovinarji se v zadnjih letih zelo trudijo, da bi dokazali nasprotno, a v italijanskem javnem mnenju je še vedno zakoreninjeno lažno prepričanje o Italijanih dobrih ljudeh, ki niso zatirali drugih narodov. Zadnja po vrsti o tem vprašanju je knjiga zgodovinarja Francesca Filippija z naslovom »Noi però gli abbiamo fatto le strade« (Ampak mi smo jim zgradili ceste), ki je izšla pri založbi Boringhieri.

Filippi, ki v Trentu in Bocnu vodi spominski projekt o Auschwitzu, je v intervjuju za dvojezični južnotirolski časopis salto.bz pojasnil, kako je Italija skoraj ves povojni čas takorekoč pometla pod preprogo svojo neslavno in nasilno kolonialistično zgodovino v Afriki. Slaba vera in nevednost, ki ju ni skrival liberalni predstavnik v ustavodajni skupščini, ko se je leta 1946 začudeno zgražal, da je moral predsednik vlade Alcide De Gasperi na pariški mirovni konferenci sedeti ramo ob rami z zastopnikom poražene Nemčije.

Knjiga v glavnem govori o afriških kolonijah, zgodovinar pa v intervjuju pravi, da podoben selektivni spomin velja tudi za italijansko početje na Balkanu v drugi svetovni vojni. Dokaz o tem kako Italija vedno s težavo, pridržki in predsodki obravnava svojo polpreteklo zgodovino je Dan spominjanja na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre. Desetega februarja se spominjamo samo naših žrtev in ne tistih, ki so bili žrtve naše agresivne politike, pri čemer Filippi omenja v glavnem pozabljene medvojne žrtve fašizma v Istri, da ne govorimo o dvajsetletni raznarodovalni politiki do slovanskih narodov.