»Ko bi bili inteligentni, bi Silvio pustili pri miru«

MILAN, TRST – Vrnitev Silvie Romano v Italijo poldrugo leto po ugrabitvi v Keniji, je – ob zadovoljstvu po osvoboditvi v Somaliji – sprožila po spletu tudi plaz kritik, ogorčenja in žalitev, ker je 25-letna prostovoljka združenja Africa Milele izjavila, da se je med ujetništvom spreobrnila in postala muslimanka. Desničarsko usmerjena Il Giornale in Libero sta z včerajšnjima naslovnicama prilila olja na ogenj nestrpnosti. Il Giornale je takole naslovil: »Zaušnica Italiji – Muslimanka in srečna, nehvaležna Silvia«. Libero pa: »Osvobodili smo muslimanko«.

V Trstu živi zdravnik Sergio Ujcich, ki se je pred leti tudi sam spreobrnil in postal musliman.

Kaj mislite o zgodbi Silive Romano?

O njej vem, kar veste vi: to kar sem bral po časopisih in slišal po televiziji.

Po osvoboditvi je izjavila, da se je spreobrnila, da je postala muslimanka.

Da, a izjavila je, da se ni spreobrnila prisilno. To naj bi bila njena osebna izbira.

Zgodilo pa se je po ugrabitvi, v ujetništvu, ko ni bila svobodna.

Drži, a moramo verjeti temu, kar ona pravi.

Izjavila je, da je do spreobrnjenja prišlo po branju korana. Ali je kaj takega mogoče?

Tega ne vem.

Proti njej so prav zaradi spreobrnitve zagnali spletni in medijski linč.

Tisto so običajni sovražniki islama. Ko slišijo kaj podobnega, se ihtavo zaženejo proti osebi, ki se je približala islamu. Osebno mislim, da Silvie Romano ne gre napadati, ker je mnogo pretrpela, sedaj pa je končno spet svobodna. Ko bi bili inteligentni, bi jo pustili pri miru.

Tudi vi ste se spreobrnili.

Da, a moja zgodba je povsem drugačna.

Kdaj se je to zgodilo?

Pred mnogimi leti.

Kako?

Veliko časa sem študiral in se poglabljal v verstva in v vse, kar ima opravka z duhovnostjo. V tem okviru me je privlačil sufizem, to je neke vrste ezoterika islama. Iskal sem učitelja, ki bi me vodil po tej poti, in ga v Indiji tudi dobil.

Kdo je bil?

Abul Hassan Zaid Farooqi. Umrl je že pred leti.

Silvia Romano si je ob spreobrnjenju spremenila ime. Sedaj se imenuje Aisha.

Vsi tisti, ki se odločijo za islam, si izberejo islamsko ime. Moje ime je Ahmad.

Vi pa se poslužujete vedno prejšnjega imena. V Trstu vas poznamo kot Sergia Ujcicha.

Uporaba imena je odvisna od okoliščin. Na primer: ko sem v družbi z drugimi muslimani, me imenujejo Ahmad, ko sem v odnosu z ljudmi, ki niso islamske vere, me imenujejo Sergio.

Kaj sedaj čaka Silvio Romano?

Nič. Živela bo svoje normalno življenje. Vsak dan bo molila. Sedaj smo v mesecu ramazana, postila se bo. In bo lahko naprej mirno živela v svoji družini.

Se bo morala srečati s kakim imamom?

Ni obvezno. Po vsej verjetnosti ga bo srečala. Imam v Milanu je sam že izrazil željo po srečanju. A to ne spremeni ničesar v njenem bistvu.

Kako se ob takih primerih spremenijo odnosi v družini?

Odvisno od tega, kaj o njeni odločitvi mislijo ostali člani družine in kakšen dialog bo mogoče vzpostaviti, zgraditi med njo in drugimi družinskimi člani. Vsak primer pa je oseben in poseben: odvisen je od družinske zgodbe, od načina razmišljanja, od načina sprejemanja. Vse to bo potekalo v okviru družine.

Kaj pa odnos s prijatelji?

Če nekdo pozna osebo, ima z njo dobre odnose, se ne bo nič spremenilo. Prijateljski odnosi bodo ostali.

Gospod Ujcich, kako preživljate sedanji čas omejitev?

Hvala bogu, smo zaščiteni, vsa družina je doma in sledi, seveda, normam in pravilom, ki jih je določila vlada.

Pomeni, da ne morete zahajati v kraje, kjer se običajno druži vaša skupnost.

Ne. Mošeja je zaprta od uvedbe omejevalnih ukrepov.

Kakšne so razmere muslimanske skupnosti v Trstu?

Bratje muslimanskega središča si v tem času prizadevajo, da bi pomagali tistim, ki nimajo ničesar. Revnim pomagamo s hrano in s plačevanjem računov.

Ali imate kako podporno organizacijo?

Da, imenuje se komisija za solidarnost. Zbira prispevke in plačevanje desetine, kot jo mi imenujemo, med številnimi brati, ter nato zbrano razdeljuje potrebnim.

Ali je teh mnogo?

Da, ker mnogo ljudi v tem času ne dela.

Koliko jih je?

Več kot sto, vsi živeči v Trstu.