Ko je umrla Eluana Englaro

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2009 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o smrti Eluane Englaro. Članek je bil objavljen v torek, 10. februarja 2009.

VIDEM, RIM - Eluana Englaro je umrla. Njeno srce je prenehalo utripati sinoči ob 20.10 v videmski bolnišnici La Quiete, kjer so jo v soboto odklopili od naprav, ki so jo ohranjale pri življenju. S tem se je končalo 17 let dolgo vegetiranje v komi, v katero se je tedaj 20 let stara Englarova pogreznila, potem ko je leta 1992 v prometni nesreči utrpela hudo poškodbo možganov.

Polemike, ki so pospremile zadnji del njenega življenja, niso utihnile niti ob njeni smrti. Da je Eluana umrla, je njenemu očetu Beppiniu Englaru sporočil anestezist Amato De Monte, ki je v videmski bolnišnici vodil postopek prekinitve umetnega hranjenja v skladu z razsodbo milanskega prizivnega sodišča. »Res je, zapustila nas je,« je kmalu potem v Leccu izjavil 73-letni oče. »Toda nič nočem povedati, rad bi bil sam,« je pristavil.

Sicer pa kaže, da je Eluanina smrt presenetila tudi same zdravnike, ki so ji bili ob strani v bolnišnici La Quiete. Še včeraj popoldne so namreč sporočili, da je njeno zdravstveno stanje »stabilno«. Sploh je prevladovalo prepričanje, da se bo vegetiranje še nekaj dni nadaljevalo. Videmsko javno tožilstvo je takoj po smrti zaseglo klinično dokumentacijo. Javni tožilec Antonio Biancardi bo predvidoma danes dopoldne na osnovi mnenj sodnega zdravnika in drugih strokovnjakov sprejel sklep, ali izvesti obdukcijo. Med drugim bo moral presoditi, ali so v bolnišnici La Quiete pravilno izvedli razsodbo milanskega prizivnega sodišča, ki je Beppinu Englaru priznalo pravico, da svoji hčerki omogoči smrt. Očitno bo treba pojasniti, zakaj je Eluana umrla »nepričakovano hitro«.

Ob Eluanini smrti so v Vidmu zazvonili zvonovi številnih cerkva, pred bolnišnico La Quiete pa se je zbrala množica ljudi, med njimi tisti, ki so v teh dneh manifestirali, pa naj bo v znak solidarnosti z očetom Beppinom ali pa proti prekinitvi umetnega prehranjevanja.

Novica o Eluanini smrti je seveda takoj odjeknila po vsej državi. V senat je prišla prav med razpravo o zakonskem osnutku, s katerim je vlada nameravala preprečiti njeno smrt. Premier Silvio Berlusconi je obžaloval, da je smrt »prehitela« parlament. Senat je prekinil obravnavo in se Eluani poklonil z enominutnim molkom, takoj za tem pa se je obravnava nadaljevala, in to hudo polemično.

Načelnik senatorjev Ljudstva svobode Maurizio Gasparri je namreč izjavil, da smo priče primeru evtanazije, ki je italijanska zakonodaja ne dovoljuje, pri čemer so bili po njegovih besedah odločilni tisti, ki »niso hoteli podpisati«. Gasparri se je očitno obregnil ob predsednika republike Giorgia Napolitana, ki v petek ni hotel podpisati vladnega odloka za preprečitev prekinitve umetnega hranjenja. Na to pa je odločno reagirala načelnica demokratov v senatu Anna Finocchiaro, češ da je Gasparri napadel državnega poglavarja na nesprejemljiv način. Takšnih polemičnih izmenjav je bilo potem še veliko. Oglasil se je tudi predsednik Napolitano ter vse povabil k molku, ki naj bi bil še najprimernejša oblika žalovanja.

A kot kaže, se razmere ne bodo tako kmalu umirile. Sinoči so se med drugimi oglasili visoki predstavniki Vatikana in italijanske Cerkve, od predsednika italijanske škofovske konference Angela Bagnasca do vatikanskega »ministra za zdravje« kardinala Javiera Lozana Barragana, ter brez dlak na jeziku povedali, da smo priče umoru. Odvetnik Carlo Taormina je napovedal, da bo na rimsko sodišče vložil tožbo zaradi namernega umora. V Furlaniji-Julijski krajini pa se je med drugimi oglasil vladni podtajnik za okolje Roberto Menia, sicer desničarski prvak, ter poklical na odgovornost tudi predstavnike deželnih oblasti s predsednikom Renzom Tondom na čelu, češ so s svojim zadržanjem sodelovali pri tem »umoru«.