Ko se je razširila gradbena mrzlica v devinsko-nabrežinski občini

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2009 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov s prispevkom o gradbeni mrzlici, ki je »približala« Križ in Nabrežino. Članek je bil objavljen v četrtek, 16. aprila 2009.

Križ in Nabrežina bosta najbrž prej ali slej ena sama gradbena celota.

Kar nekaj gradbišč ob pokrajinski cesti Prosek-Sesljan na območju devinsko-nabrežinske občine kaže, da je to področje z gradbenega vidika še kar privlačno. Očitno tudi v času gospodarske krize, ki na splošno negativno pogojuje povpraševanje po hišah in stanovanjih.

»To kar se v tem času gradi v Križu sodi v prejšnji regulacijski načrt. Nekatere prošnje za gradbena dovoljenja so stara tudi deset let«, pravi nabrežinski župan Giorgio Ret. Ni mu všeč, da nekateri govorijo o »gradbeno-cementni mrzlici« v občini. Ret tudi dvomi, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do združitve med Križem in Nabrežino. Na osnovi novega regulacijskega načrta namreč na tem območju predvidevajo eno samo gradbeno območje, dovoljenje za gradnjo pa ni zaprosil še nihče, dodaja Ret.

»Zadnja sprememba regulacijskega načrta je bila namenjena domačinom, ki so nas izrecno prosili za novo gradnjo ali za obnovo že obstoječe družinske hiše. To je namen novega načrta in ob koncu leta, ko zapadejo nekateri zakonski roki, bomo ocenjevali naše sklepe,« podčrtuje Ret.

Vodja levosredinske opozicije v nabrežinskem občinskem svetu Massimo Veronese pravi, da bodo v Križu v bližnji prihodnosti zgradili trinajst novih bivanjskih enot. Ne gre sicer še za združevanje med Križem in Nabrežino, temveč za gradbeno zasičenost dela Križa, ki sodi v nabrežinsko občino. Del stanovanj oziroma vrstnih hiš je že dobilo lastnika, druga pa so menda na prodaj.

»Glede izvajanja novega regulacijskega načrta pa so stvari še nedorečene,« meni Veronese. Večja skupina občanov je vložila priziv predsedniku republike, ki naj bi ga v kratkem poslal v presojo Deželnemu upravnemu sodišču FJK. Nova urbanistična pravila so vsekakor pravnomočna, upravni sodniki pa bi lahko v pričakovanju razsodbe tudi načrt »zamrznili«, kar bi ustvarilo hude težave tistim občanom (teh je očitno malo), ki so se lotili novih gradenj.

Križ je razdeljen na tri občine (tržaško, devinsko-nabrežinsko in zgoniško), kar povzroča domačinom kar nekaj problemov in težav. Različne komunalne pristojbine, začenši z davkom na odvažanje smeti, ter gradbeno-urbanistična pravila, ki so za vsako občino zelo različna. Prav ta raznolikost pogojuje kolikor toliko uravnovešen razvoj Križa, saj vsaka občina zagovarja svoje razvojne poglede.

Občina Trst je skoraj ves povojni čas v Križu, kot v ostalih kraških vaseh, uveljavljala zelo omejevalna gradbena pravila, ki so bila v škodo domačinov. Do delnega zasuka je prišlo v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je mestna skupščina tudi na pritisk zahodnokraškega sosveta (predsednik Slavko Štoka) odobrila t.i. podrobnostni regulacijski načrt, ki je v veljavi še danes. Občina Devin-Nabrežina je do Križa nekajkrat spremenila svojo urbanistično usmeritev, še najbolj dosledno politiko (omejene nove gradnje) pa je v Križu izvajala zgoniška občinska uprava.

S.T.