Krvava zgodovina »strategije napetosti« v Italiji

V petek, 12. decembra 1969 je v salonu Nacionalne kmečke banke na Trgu Fontana v Milanu, ob 16.37, odjeknila silovita eksplozija. Eksplodiralo je eksplozivno telo, ki so ga atentatorji skrili pod veliko marmornato mizo, okrog katere so se zadrževale stranke banke. Eksplozija je ubila 17 ljudi, na desetine je bilo ranjenih. Atentat vsekakor ni bil osamljen, ampak je bil del širše zasnovanega terorističnega načrta. Le nekaj minut pred eksplozijo na Trgu Fontana so na bližnjem Trgu della Scala pred tamkajšnjim sedežem zavoda Banca Commerciale Italiana našli torbo z eksplozivnim telesom, slabe pol ure po napadu na milanski banki pa so v Rimu eksplodirala tri eksplozivna telesa: prva eksplozija je ob 16.55 ranila 14 uradnikov podružnice zavoda Banca Nazionale del Lavoro v Ul. San Basilio, pol ure pozneje sta eksplodirali še drugi dve eksplozivni telesi v spomeniškem kompleksu Vittoriano in sicer ob drogu za zastavo pred spomenikom neznanemu vojaku na Trgu Venezia, drugo pa na stopnišču, ki vodi v Muzej Risorgimenta. Drobci so ranili kararabinjerja in tri mimoidoče. Načrt je bil očitno širokopotezen. Ko bi tudi ostali atentati, kot tisti v Nacionalni kmečki banki, zahtevali človeška življenja, bi italijanski družba in država doživeli tako hud destabilizacijski udarec, da bi bila vlada prisiljena proglasiti izredne razmere, kar bi bilo dalo vojski politično vlogo tudi na vsedržavni ravni. To je bil cilj, ki so ga želeli doseči avtorji napada. V novinarskem žargonu je bila morija na Trgu Fontana označena kot »mati vseh terorističnih napadov«, ki so v sedemdesetih letih okrvavili Italijo.

Razkrivanju ozadij nikoli popolnoma razčiščenih dogodkov, ki so okrvavili italijanski polotok od leta 1969 dalje, namenja Primorski dnevnik serijo štirih člankov izpod peresa Vojmirja Tavčarja, ki je dolgo zgodbo o t.i. »strategiji napetosti« spremljal kot dolgoletni član našega uredništva. Prvega objavljamo v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.