Petek, 12 avgust 2022
Iskanje

»Lažne novice niso izum družbenih omrežij«

Intervju z novinarko iz Sarajeva, ki se ji je ob izbruhu vojne v Bosni pred 30 leti življenje obrnilo na glavo

Trst |
18. apr. 2022 | 16:10
Dark Theme

Azra Nuhefendić že skoraj tri desetletja živi v Trstu. Ob aktualnem dogajanju v Ukrajini Azra Nuhefendić opozarja na pogoste komentarje, da je ruski napad pripeljal vojno v Evropo po osemdesetih letih miru, a se pri tem pozablja na Bosno. O možnosti, da bi se spet vnel požar v srcu Balkana, niti ne razmišlja, saj so vojne grozote še preveč žive, da bi imel kdo pogum za ponovni vstop v konflikt. Priznava, da načrt razkosanja Bosne ni bil nikoli ovržen, a da zato ni kriv le Dayton, ampak predvsem nacionalistična topost treh vodilnih etničnih strank, ki (ne) vladajo.

Nihče se ni zavedal resnosti tega, kar se je dogajalo leta 1992.

Tako je. Ko so pripeljali tanke in začeli streljati v Hercegovini, se nam ni zdelo resnično. Kdor živi štirideset let v miru, ne more verjeti, da bodo začeli z danes na jutri streljati. Delala sem na beograjski televiziji in bila kot večina ljudi izpostavljena propagandi. Prejemala sem vesti o vojni, a verjela sem jim samo na pol. Kmalu sem se začela zavedati, da sem bila v svoji redakciji priča napletanju novic. Lažne novice skratka niso izum družbenih omrežij. Spominjam se primera, ko sem se sprla s kolegi. Odmevala je vest o umoru petdesetih srbskih otrok v Bosni, ki naj bi jim izruli oči. Zdelo se mi je nemogoče, spraševala sem se, kje so bili starši teh otrok. Novica se je izkazala za popolnoma izmišljeno.

Kako ste se vrnili v Sarajevo?

Na začetku aprila, ko sem se soočala s čedalje bolj skrb vzbujajočimi vestmi, sem se odločila, da grem v Sarajevo. Vzela sem si dva tedna dopusta, ginekologinja pa mi je predpisala še dva tedna lažnega bolniškega dopusta. Letalskih povezav ali vlakov že ni bilo več. V prvih aprilskih dneh sem se spravila do beograjskega mednarodnega tiskovnega središča in iskala koga, ki bi bil namenjen v Sarajevo. Naletela sem na norveško novinarsko ekipo. Ponudila sem se jim v vlogi vodiča oz. »fikserja« (pomočnik, spremljevalec, tolmač, organizator, op. a.).

Kako je potekalo življenje v Sarajevu?

Ponoči in zjutraj so streljali. Takoj ko se je pokanje poleglo, so ljudje zapustili svoje domove in se namenili po vsakodnevnih opravkih. Mama je odšla na tržnico, oče pa se je odpravil v najljubšo kavarno prebirat časopise. Proti popoldnevu so se ulice začenjale prazniti. Živ spomin imam na prazne ulice, sama pa sem ostajala v mestu, da bi se pogovarjala z ljudmi. Vračala sem se iz centra v Grbavico in šla mimo levega brega sarajevske reke Miljaćke do mosta Skenderija. Opozarjali so nas, da so na pobočjih gore Trebević ostrostrelci. Zrla sem v pobočja in si naivno predstavljala, da če bom gledala v snajperje, me ne bodo ustrelili.

V italijanski knjigi Shooting in Sarajevo (Streljanje v Sarajevu) pripovedujete, da ste se za las izognili ostrostrelčevemu dotiku.

Poklical me je italijanski novinar. Za razliko od drugih, ki so živeli v hotelu Holiday Inn, je spal v hotelu Bristol, pet minut od mojega stanovanja. Na pobočju nad mestom so vojaki zavzeli šolo za policiste in od tam na glas predvajali četniške pesmi. Čudno je bilo. Začeli so streljati. Da bi prišla do hotela, sem morala prečkati most Bratstva in enotnosti. Opotekala sem se sem ter tja. Veliko ljudi v takih trenutkih namreč misli, da se bodo rešili, če začnejo teči. Strel snajperja ni glasen. Ob sebi sem slišala samo sik. Naboj se je zagozdil v lubje drevesa pred mano. Takrat sem se ulegla na tla in upala, da bo ostrostrelec mislil, da sem mrtva.

Več v včerajšnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava