Sobota, 06 avgust 2022
Iskanje

»Lepo je imeti prijatelja na Kvirinalu«

Obisk pri pisatelju Borisu Pahorju

Trst |
19. feb. 2021 | 9:56
Dark Theme

V celoti objavljamo dopis generalnega konzula Republike Slovenije v Trstu Vojka Volka.

Pisatelja Borisa Pahorja sem obiskal, da bi izmenjala poglede na pravkar minuli 10. februar, dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre. Poprosil me je, naj mu pozorno preberem izjavo, ki jo je italijanski predsednik Sergio Mattarella objavil ob letošnjem dnevu spomina. Vera nam je skuhala kavo. Bral sem karseda počasi in pozorno, nazadnje kar slovesno. Boris je vmes prikimaval in bil na koncu vidno zadovoljen.

»Resnično sem vesel te letošnje izjave, dokončno potrjuje, da je predsednik Mattarella, ki je velik človek, moje lansko pismo prebral in ga je tudi upošteval.« Spomnil sem, da je predsednik Mattarella prav na pisateljevo pobudo prebral tudi Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije kot tudi njegovo Nekropolo. »Tisto pismo ob lanskem dnevu spomina sem predsedniku Mattarelli napisal v prepričanju, da je prišel čas, da se tisto obdobje osvetli z obeh strani.«

Boris Pahor je bil od prvega dne kritičen do zakona o dnevu spomina, ker ne upošteva dovolj zgodovinskih dejstev, je izrazito političen, enostranski, spoštljiv samo do žrtev ene strani in zato nepošten ter krivičen do Slovencev in vseh drugih žrtev povojnih pobojev.

Potem sem moral prijatelju še enkrat prebrati del predsednikovega pisma, ki mu je zbudil posebno pozornost. In sicer tisti del, ki pravi takole: »Vsaka skupnost ohranja spomin na svoje najtežje preizkušnje in na svoja lastna zgodovinska prepričanja. In iz vzajemnega spoštovanja vznikne dialog in prijateljstvo med ljudmi in med kulturami.«

»Seveda, to je ključno, tako je edino prav, točno to sem pričakoval, tega sem si želel.« Pisatelj se je nasmehnil, bil je vidno zadovoljen. »Veš, zdaj sem še bolj prepričan, da sem ravnal prav, da sem sprejel odlikovanje Italije. Vzel sem ga za vse svoje sotrpine, ki niso imeli sreče kot jaz, ki sem tiste muke po taboriščih preživel. Ne smemo jih pozabiti, nikoli.«

Ugotovila sva, da je bilo lansko leto torej res pomembno in da lanski 13. julij ni bil samo lep, ampak je bil tudi pomemben dan. »Hvala ti, da me vsaj ti pohvališ, da mi ni treba, da se hvalim sam,« se je z menoj šalil pisatelj, pa čeprav sem mislil skrajno resno.

Njegovo pismo je šlo ob pravem času na pravo mesto in je nazadnje pomenilo ogromen korak k medsebojnemu razumevanju dveh narodov, ki sta ob meji preživela vsa gorja dvajsetega stoletja. »Zgodovinsko poročilo bi morali vzeti v roke vsi, še posebej politiki in še preden kaj rečejo ali pa sodijo o tistem času.«

Boris me je vprašal, kako mi je bilo, ko sem se letos kot prvi slovenski konzul udeležil svečanosti ob dnevu spomina na bazoviški fojbi. In še preden sem mu lahko pojasnil, da sem imel posebne občutke in bil skoraj vesel, da sem lahko prvi slovenski konzul, ki je na fojbi po zgodovinskem dnevu, ko sta državna predsednika obiskala fojbo in potem še spomenik bazoviškim junakom, je nadaljeval kar sam: »Tržaški župan ne bi smel verjeti, da sem zaradi tiste svoje izjave zanikovalec povojnih zločinov. Le kako bi to bil ravno jaz, ki sem o tem prvi pisal in skupaj s Kocbekom sprožil J’accuse.« Za hip je obmolknil in potem ponovil: »Vedno sem bil kritičen do zakona o dnevu spomina, vedno, tega nisem skrival, o tem sem pisal tudi za revijo MicroMega, o tem sem govoril predsedniku Mattarelli lani na tržaški prefekturi.«

Sklenila sva, da ni tragedij, kjer bi bile žrtve in resnica samo na eni strani, in da je priznavanje zgodovinskih dejstev temelj prihodnjega spoštovanja ljudi ob meji. Tak korak k vzajemnemu spoštovanju je velik uspeh, ki sta ga dosegli Nova Gorica in Gorica s pridobitvijo naziva Evropska prestolnica kulture 2025. »To je zelo lepo,« je kratko in jasno ocenil pisatelj. Imel sem občutek, da mi je s tem izpovedal željo, da bi bil tam in takrat glavni govorec. To bi bilo čudovito. Če mi bo zdravje služilo, ga bom z veseljem spremljal na prireditev na Trg Evrope med obema Goricama.

»Se spomniš, kaj mi je odgovoril Mattarella, ko sem mu po prejemu odlikovanja iz njegovih rok rekel, da ga imam za prijatelja in bi ga objel, pa ne smem zaradi protokola,« je stoletnik iznenada na preizkušnjo postavil moj spomin. »Rekel je, da me tudi on objema, kot evropskega, svetovnega pisatelja in kot prijatelja,« me je prehitel in se je tudi meni povrnil spomin, saj sem takrat stal zraven. »Francozi temu rečejo je t’embrasse, to je skoraj kot poljub.« In je še za hip umolknil, preden je sklenil: »Lepo je imeti prijatelja na Kvirinalu.«

S pisateljem sva se v slovo objela, sicer bolj previdno, ker so taki časi. Obljubila sva si, da se kmalu spet vidiva.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava