Manifesto zgodba o kritični levici

Manifesto, ki je včeraj praznoval petdeset let, je precej več kot dnevnik, je zgodba o levici, ki v Italiji ni imela veliko sreče. Za razliko od Francije, kjer Liberation ni nikoli želel postati politično gibanje ali celo stranka, so Manifesto (rodil se je kot revija) ustanovili komunistični novinarji in intelektualci, ki so tedanji KPI, bolj kot stalinizem, očitali dogmatizem. Če posplošujemo, se je časopis rodil kot »kritika z leve«, kar drži, res pa je, da se Manifesto, ki v glavi vedno nosi napis komunistični dnevnik, danes kot ob rojstvu, napaja predvsem s svobodomiselnostjo in kritično držo. Z njegovimi članki in komentarji se lahko tudi ne strinjaš (avtorju članka se to pogosto dogaja), niso pa nikoli banalni, površni in površinski, vedno ti dajejo misliti in razmisliti.

Včerajšnji slavljenec ni nikoli imel lahkega življenja. Glasilo KPI Unità, ki je proti njemu v začetku vodilo pravo vojno, se je zlobno spraševalo »kdo jih plačuje«, potem so nastopila leta delavskih in študentskih bojev, terorizma, korupcije, razkrajanja strank in levice. Manifesto je prestal vse te viharje in, podobno kot Primorski dnevnik, tudi kar nekaj finančnih kriz, ki so postavile na kocko njegov obstoj. Kot naš dnevnik je rimski časopis last zadruge, združuje ju tudi dejstvo, da sta tako ali drugače oba časnika izraz manjšin: Primorski dnevnik slovenske narodne skupnosti v Italiji, Manifesto pa manjšine na italijanski levici oziroma od tega, kar je še od nje ostalo.