Iz strahu pred nenadzorovano širitvijo okužbe s koronavirusom, so se na nekdanjih mejnih prehodih znova pojavile pregrade. Železne, plastične ali kamnite ovire so iz dneva v dan prisilno ustavile korak človeku, ki jih je že za vedno izbrisal oz. se jih je privadil samodejno prečkati. Nevidne ozemeljske linije so pretrgale rutino in na glavo postavile življenje ljudi, ki ob mejah živimo. V kolikšni meri, smo poizvedovali tokrat na dolinskem koncu, točneje v Prebenegu in Mačkoljah, kjer meja teče nedaleč od domov.
»Kako pogrešam navadno življenje, tisto z "mejo", ki smo jo kar naprej prehajali, saj nam teče za hišo,« zaupa Suzi iz Prebenega. Sama je še pred nekaj meseci redno obiskovala telovadbo v Kopru, ob vikendih se je itak spuščala na Obalo, sedla na kosilo v kako gostilno, obiskala prijatelje. »Sama vas je popolnoma obrnjena na tisto stran, tako da sta Prebeneg in Mačkolje čisto slučajno v Italiji ...« Vasi na tem območju, ki jih meja spet ločuje, pravi, so med seboj zelo povezane, tako da je sedanje stanje korak v preteklost, v čas, ki je bil morda fascinanten z enega vidika, danes pa še zdaleč ni tako, saj se je življenje spremenilo. »Nisem mislila, da bom še kdaj spet doživela mejo, to sodi med najhujše more, tudi s psihološkega vidika. Gre za omejevanje osebne svobode.«
Celoten intervju preberite v torkovem Primorskem dnevniku: digitalna izdaja je brezplačno na voljo na tej povezavi.