Mejo zapira virus, ne Ljubljana ali Rim

Ko je Slovenija ob udaru pandemije v Lombardiji in Venetu v začetku marca čez noč zaprla mejo z Italijo, so ljudje na obmejnem območju ta ukrep sprejeli kot prisilo. Doživljali so ga ne samo kot krivično odločitev, ampak tudi kot epidemiološko neutemeljen sklep, saj je bilo v Furlaniji Julijski krajini v povprečju veliko manj okužb kot v ostalih severnih italijanskih deželah. Nastal je diplomatski »šum« (Italija ni bila predhodno obveščena o namerah takratne Šarčeve vlade), predvsem pa sta državi dolgo oklevali za kolikor toliko dostojno ureditev prehoda meje npr. čezmejnih delavcev ter učencev iz Italije, ki obiskujejo šole v Sloveniji.

Danes je situacija povsem drugačna. Slovenija je v primežu pandemije, Italija pa se žalostno vrača k marčevskim tragičnim številkam in je ni evropske države, ki bi se lahko pohvalila, da je premostila najhujše. Skratka, smo v položaju, ko bi bile enostranske zapore mej popolnoma odveč, ker se meje itak zapirajo same po sebi zaradi širjenja pandemije in posledično zaradi zelo strogih omejevalnih ukrepov v posameznih državah. Slovenija tokrat ni priprla meje z Italijo zaradi Italije, temveč zaradi sebe, kar bosta mogoče jutri naredili Italija oz. Furlanija Julijska krajina, čeprav slednja ni pristojna za meje. Lahko pa dežela omeji gibanje svojih prebivalcev in s tem posredno tudi prehod državne meje s Slovenijo in Avstrijo.