Aleksander Starc – dvajset let pozneje bi lahko, po Dumasu, nadaljevali zgodbo kontovelskega vsestranskega likovnega mušketirja. Pred dvema desetletjema, marca, je bil pravkar končal imenitno nebesno poslikavo kupole tržaškega gledališča Rossetti, sedaj se ukvarja z likovnim opremljanjem ladij za križarjenje, ki jih Fincantieri gradi v tržiški ladjedelnici.
Vmes se je marsikaj zgodilo, od slovesa od delavnice in laboratorija opernega gledališča Verdi v Trstu, pri katerem je bil dolga leta zaposlen, do sedanjega koronačasa, ki je sicer nekoliko upočasnil, a ni zaustavil njegovih umetniških korakov.
Kipi za opero iz Barija
Lani v tem času je med srečanjem pri kontovelski Mlaki sicer potožil: »Škoda, ker se bo delo, ki ga opravljam za operno gledališče Petruzzelli iz Barija, zaradi pandemije zavleklo.« Pred dobrim mesecem je na vprašanje »Kako pa je s Petruzzellijem?« zažarel: »Prav pred nekaj dnevi so kipe odpeljali v Bari.«
Posel z opero iz Barija je Starcu zrežiral scenograf Pier Paolo Bisleri. Kontovelca je spoznal, ko je bil v začetku stoletja odgovoren za scenske postavitve v tržaškem Verdiju. Prepoznal je njegov umetniški talent in se spomnil nanj, ko so pred dvema letoma v operi v Bariju, kamor se je bil poklicno preselil, vključili v repertoar Verdijevo Aido. Dogajanje je režiser »posodobil« in ga iz Egipta prenesel v Napoleonove čase. Bisleri je v sceno vključil tri marmornate kipe Paoline Bonaparte, ki jih je v resnici izklesal kipar Antonio Canova.
Starc je prevzel (zakulisno) vlogo slavnega kiparja in v delavnici prijatelja Mirana Furlana v Gabrovcu izdelal kopijo kipov, seveda ne iz trdega kamna, temveč iz mnogo lažjega stiropora. »Ob navadnih pogojih bi kipe izdelal v poldrugem mesecu, z omejitvami v koronačasu pa se je delo razvleklo iz pomladi na celo poletje,« je pojasnil Starc, ko je na ekranu pametnega telefona pokazal končni izdelek. Ob podrobnem pogledu bi verjetno tudi sam Canova s težavo prepoznal kopijo svoje umetnine, tako sta si na las podobni!
Delo na ladji v koronačasu
Pogodbo za poslikavo džungle na ladji MSC je Aleksander Starc podpisal julija lani. Delo bi moral začeti septembra, v resnici ga je šele pred enim tednom. Zaradi pandemije se je celotna gradnja upočasnila. V ladjedelnici Fincantieri so se takoj prilagodili novim zdravstvenim pogojem. Delovišča redno sanirajo, delovne izmene so bile ustrezno preurejene. Sedaj jih je več kot običajno, tako v vsakem turnusu dela manj ljudi, kar zagotavlja večjo varnost. Zaposleni so tudi redno testirani, da ne bi morebitna okužba enega zaustavila delo vseh.
Starc ne opravlja dela sam. Pri poslikavi mu pomaga življenjska družica Febe Sillani, tudi ona likovna umetnica. Znana je predvsem kot likovna opremljevalka knjig za otroke, v tem času pa se je lotila še slikanja pomorske džungle za odrasle počitniške Tarzane.
Tako se lahko sedaj Aleksander in Febe tudi skupaj poklicno-umetniško izživljata.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.