Naj bo spomin, ne pa pranje krivde

Avstrijski novinar in pisatelj Martin Pollack, čigar oče je bil nacist, je bil pred 50 leti v Varšavi, ko je takratni nemški kancler Willy Brandt klecnil in prosil za odpuščanje za nacistične zločine. Gesta je nanj naredila globok vtis.

O očetu je Pollack napisal knjigo, ki je v Sloveniji izšla z naslovom Smrt v bunkerju. Na slovenski prevod čaka tudi njegova knjiga Die Frau ohne Grab: Bericht über meine Tante (Gospa brez groba: poročilo o moji teti), v kateri je opisana zgodba Pollackove tete Pauline Drolc z Laškega. Tudi ona je verjela v Hitlerja, umrla naj bi kot žrtev povojnih pobojev.

Intervju s 76-letnim Pollackom je nastal po elektronski pošti.

Zelo pogosto omenjamo obisk Willyja Brandta v Varšavi leta 1970, ko je takratni nemški kancler pokleknil, se opravičil za nemške zločine in prosil za odpuščanje. Je bila ta gesta res pomembna ali ji pripisujemo prevelik pomen?

Mislim, da je imela gesta velik pomen in prav bi bilo, da je ne pozabimo. Brandta je žela močna želja po premaganju strašne preteklost, ne da bi na njo pozabili ali jo zanikali. Zato je padel na kolena pred spomenikom borcev iz geta v Varšavi. Takrat sem bil tam in ta gesta je na mene naredila večen vtis.

Kakšno je vaše mnenje o spravni gesti predsednikov Italije in Slovenije v Bazovici, 13. julija letos?

Žal mi je, a vem premalo, da bi jo komentiral. Kakorkoli, to so zelo kompleksni problemi, ki jih morata rešiti obe strani. Potrebni so dobra volja, potrpljenje in pošteno delo zgodovinarjev na obeh straneh po načelu sina ira et studio (brez jeze in nepristransko).

V svojem delu Kontaminirane pokrajine ste našteli več evropskih krajev, v glavnem odročnih območij, ki jih je zaznamovalo klanje v prejšnjem stoletju. Drži, da marsikje domačini ne želijo govoriti o tem, kar se je zgodilo?

Da, domačini neradi govorijo o temačni preteklosti, ponekod celo zanikajo poboje. To je nekako tudi razumljivo: nihče ne želi živeti v kraju s slabim ugledom in, kar je še bolj pomembno, domačini se zavedajo, da so bili med krvniki morda tudi njihovi predniki, recimo očetje ali dedi. In seveda, najlažji poti sta pozaba ali molk.

Lahko poveste, kje so rane še najbolj odprte in ali obstaja kraj, kjer so travmo premagali?

Nisem opravil popolne študije problema, to bi bilo nemogoče. Pisal sem le o krajih in regijah, ki jih poznam. Slovenija je vsekakor kraj, kjer so zgodovinske rane še odprte, enako velja za države, kot sta Hrvaška ali, v še večji meri, Srbija. Za državi, kot sta Madžarska ali Poljska, pa je značilno, da vlada skuša vzpostaviti novo naracijo preteklosti. Madžari ali Poljaki naj bi bili samo žrtve in junaki, nikoli storilci, nikoli naj ne bi sodelovali v zločinih zoper judovsko prebivalstvo. Na ta način se vrača agresivni nacionalizem, kar pa se ne dogaja samo v državah, ki sem ju omenil.

Dobro poznate zgodbo Kočevskega Roga. Kako pomembno se je spomniti tamkajšnjih žrtev, čeprav so med njimi tudi borci z »napačne strani«, morda s hudimi grehi?

Da, poznam zgodbo Kočevskega Roga, večkrat sem bil tam. Mislim, da se je treba spomniti tamkajšnjih žrtev, ne da bi pozabili, da so med njimi mnogi zagrešili grozne zločine.

Celoten intervju objavljamo v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.