»Naš ideal je svoboda, naše sredstvo je borba«

Založništvo tržaškega tiska je v sodelovanju s številnimi partnerji pravkar izdalo priročno in bogato knjigo Milana Pahorja Tajna organizacija Borba (1927–1930). V njej je avtor zbral res veliko informacij o številnih ljudeh, ki so se na Primorskem po svojih močeh uprli raznarodovanju fašističnega režima. Iz te knjige smo črpali glavnino gradiva za dvojno stran o štirih bazoviških junakih in njihovih soborcih, ki jo objavljamo v današnji posebni prilogi na štirih straneh.

Svet bo z našo smrtjo končno spoznal trpljenje primorskega ljudstva, je bil Ferdo Bidovec prepričan v tistih prvih septembrskih dneh pred 90 leti. Ta stavek je ponovil tudi med samim procesom, ki je v veliki sodni dvorani tržaškega sodišča potekal od 1. do 5. septembra 1930. Eden izmed bodočih štirih bazoviških junakov, ustreljen ob zori 6. septembra 1930 s Franjem Marušičem, z Zvonimirjem Milošem in Alojzom Valenčičem na kraški gmajni pod Kokošjo, je čutil, da njihova žrtev ne bo zaman.

Vsi štirje so se pred posebnim sodiščem za zaščito države, na procesu, ki je šel v zgodovino kot prvi tržaški proces (drugi je potekal decembra 1941 in zahteval smrt Viktorja Bobka, Simona Kosa, Ivana Ivančiča, Pina-Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala), znašli zato, ker so bili aktivni člani Tajne organizacije Borba (TOB). Izrazito antifašistična organizacija je bila ustanovljena po razpustitvi vseh slovenskih mladinskih društev, in sicer oktobra 1927 na Drevoredu 20. septembra v Trstu, na hišni številki 87 (danes 81), na domu Hrvata Zvonimirja Miloša. Z njim so jo v tistih jesenskih dneh osnovali Vekoslav Španger, Drago Žerjal in Franjo Marušič. Med njenimi idejnimi pobudniki je bil tudi učitelj Andrej Šavli, eden izmed udeležencev sestanka na Nanosu jeseni 1927, ki velja za začetek organiziranega ilegalnega upora proti fašizmu. Šavli se sestanka pri Miloševih ni udeležil, ker mu je bila policija že za petami. Med voditelji Borbe so bili še Alojz Valenčič in kasneje Ferdo Bidovec.

Kot vemo iz spominske literature, ki so nam jo zapustili Drago Žerjal, Vekoslav Španger, Dorče Sardoč, Zorko Jelinčič, ter drugih pričevanj, je bilo delovanje Borbe tajno, konspirativno. Franjo Marušič in Drago Žerjal, ki sta bila zadolžena za sestavo pravil oziroma statuta tajne organizacije, sta se na primer sestajala v telefonski centrali nekdanje Živnostenske banke, v kateri je bil zaposlen Marušič. »Tam sva lahko zaupno govorila, saj je bil telefonist naš človek, Lojze Žerjal iz Rocola, ki je kmalu postal član tajne organizacije,« se je spominjal Drago Žerjal. Tajna organizacija je ime Borba povzela v začetku leta 1928 po istoimenskem ilegalnem glasilu »sestrske« organizacije TIGR, aktivne predvsem na Goriškem. Po procesu leta 1930, ko je bila organizacija Borba dejansko uničena, se je za primorsko antifašistično gibanje uveljavilo ime TIGR.

V današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.