»Naše dejavnosti stremijo k ohranjanju rezijanščine«

Minila so tri desetletja, odkar je Zveza slovenskih kulturnih društev (ZSKD) dobila svojo izpostavo v Reziji, točneje na Solbici.

Obletnico bodo danes obeležili na 54. deželnem občnem zboru ZSKD. O rezijanskem kulturnem utripu smo povprašali kulturno delavko Luigio Negro, gonilno silo tamkajšnje pisarne ZSKD.

Do odprtja rezijanske pisarne Zveze slovenskih kulturnih društev je prišlo takoj po padcu Berlinskega zidu. Gre za srečno naključje ali je mogoče to bil znak nekega novega ozračja, ki je nastopilo po tem zgodovinskem dogodku?

Mislim, da ne, ni bilo zaradi tega. OdprtjeZSKD se je zgodilo, ker so tu že obstajale nekatere ustanove, ki so imele stike s slovensko manjšino in s Čedadom. To sta bili predvsem folklorna skupina in KD Rozajanski dum. To je en aspekt. Drugi pa je bil ta, da je leta 1987 tu v Reziji odprla svoj sedež zadruga Partecipazione e sviluppo. Med ustanovitelji sta bila tudi pesnika Renato Quaglia, iz Rezije, in Leonardo Zanier iz Karnije, kjer je bil drugi sedež zadruge. Bila je ustanovljena za omejen čas, njeno delovanje se je tako izteklo leta 1989, omogočala so ga sredstva, ki jih je za boj proti revščini namenjala Evropska gospodarska skupnost. Ob izteku te zadruge me je prišla intervjuvat Jole Namor. Pogovarjali sva se med drugim tudi o tem, da bi bilo škoda, da bi ta ustanova usahnila. Obstajala je skratka želja po neki kontinuiteti, a tudi po nekih novih ciljih ... To so bile okoliščine, v katerih je potem januarja 1990 prišlo do odprtja sedeža Zveze slovenskih kulturnih društev v Reziji.

Bi na kratko začrtali razvojni lok kulturnega dogajanja v Reziji s stanja izpred treh desetletij do današnjih dni?

Takrat je osnovna želja bila nudenje opore že obstoječim kulturnim dejavnostim. Sodelovanje je zelo tesno predvsem s kulturnim društvom Rozajanski dum, ki sicer obstaja od leta 1983 in pri katerem sem tudi predsednica. Kar se tiče kulturne dejavnosti v Reziji: Rozajanski dum je usmerjen predvsem v ohranjanje rezijanskega narečja, medtem ko Muzej rezijanskih ljudi »pokriva« bolj etnografsko področje. V teh desetletjih se je zvrstilo več prireditev in projektov. Če omenim le nekatere: šolski tečaji rezijanščine in tečaji domače kulture. V sodelovanju s profesorjem Matejem Šeklijem smo organizirali tečaje pravopisa rezijanščine na podlagi knjige jezikoslovca Hana Steenwijka. To so bili tečaji za odrasle.

Imeli pa smo tudi tečaje slovenskega knjižnega jezika. Posebno skrb namenjamo tudi prisotnosti pisne rezijanščine, npr. na plakatih in vabilih na prireditve. Tu so še založniška dejavnost, razstave, predstavitve knjig in pripravljanje radijske oddaje, Ta rozajanski glas, ki jo pripravljamo že ves ta čas, odkar je pisarna ZSKD odprta.

Izpostavila pa bi projekt Spoznajmo rezijo, ki smo ga kot ZSKD vzpostavili že kmalu po odprtju rezijanskega sedeža zaradi velikega zanimanja skupin, predvsem iz Slovenije, za spoznavanje Rezije. Projekt je iz leta v leto rastel in pred desetimi leti je muzej tudi zaposlil osebo, ki sledi temu projektu.

Poleg omenjenih dejavnosti smo leta 2008 priredili posvet z naslovom Le varianti locali delle lingue di minoranza come elemento di richiamo turistico, na katerega smo povabili predstavnike drugih jezikovnih manjšin v Italiji, ki imajo podobne izkušnje. Prišli so seveda Nemci iz Karnije, Furlani, a tudi predstavniki grške manjšine iz Kalabrije in iz albanske manjšine.

Celoten intervju v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.