Nič nimajo proti »drugačnim«, a sprejeli bi jih kvečjemu šest

Ljudje s težavami v duševnem zdravju imajo pravico, da živijo življenje čim bolj podobno našemu, so na predstavitvi projekta deinstitucionalizacije krajanom Divače položili na srce predstavniki Doma na Krasu. S predsodki in strahovi se bodo spopadli z okrepljenim sodelovanjem in ozaveščanjem, saj krajanov doslej v projekt niso dovolj vključili. V civilni iniciativi še vedno vztrajajo, da lahko v Divačo pride največ ena stanovanjska skupina.

Zelo veliko število krajanov, ki so se v ponedeljek udeležili predstavitve projekta deinstitucionalizacije, ki ga izvaja socialnovarstveni zavod Dom na Krasu, je potrdilo, da projekt krajanom Divače, kjer je Dom doslej že kupil oziroma zgradil štiri stanovanjske hiše za preselitev stanovalcev, doslej očitno ni bil dovolj dobro predstavljen. Iz dolge vrste krajanov, ki so želeli predstaviti svoj pogled, so pomisleki, strahovi in vprašanja kar bruhali.

Predstavnica civilne iniciative Jelena Ilišin je med drugim povedala, da so v anketi, ki jo je izpolnilo 108 krajanov, ljudje najpogosteje navajali, da se bojijo nasilja, incidentov, nadlegovanja. »Premalo skrbite za svoje varovance, dostikrat pobegnejo, se prosto sprehajajo po Dutovljah. Ali lahko to pričakujemo tudi prebivalci Divače?«, jo je zanimalo. In še, ali bodo pod 24-urnim nadzorom. Nevenka Ražman, nova v. d. direktorice Doma na Krasu, je pojasnila: »Vsak človek ima prosto gibanje, dokler ga sodišče ne zapre.« Kar pa še ne pomeni, da bi se tisti stanovalci, ki tega ne bi bili sposobni, po Divači sprehajali sami.

Urška Sorta Kovač, vodja projekta deinstitucionalizacije, je poudarila, da stanovalci po preselitvi ne bodo prepuščeni sami sebi, pač pa bodo imeli vso potrebno zdravstveno in socialno oskrbo, tudi osebje bo prisotno 24 ur na dan. »Da bodo živeli samostojno življenje, ne pomeni, da bodo morali narediti vse sami, pač pa da se bodo ob ustrezni podpori sami odločali o svojem življenju, kdaj se bodo zbudili, kaj bodo jedli ... Da bodo skratka živeli približno tako, kot živimo mi.« Dom na Krasu že ima svoje stanovanjske skupnosti v Sežani in Postojni in negativnih izkušenj s sobivanjem nimajo, dostojnejše življenje pa želijo v okviru projekta omogočiti še do 70 stanovalcem, ki zdaj bivajo v prenatrpanem zavodu. »Imamo oddelek s 50 ljudmi in dvema kopalnicama. Nikomur ne priželim, da bi se znašel na njem,« je povedala, zakaj so z največjim veseljem zagrabili evropska in državna sredstva za projekt.

Veronika Rupnik Ženko, Primorske novice

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.