Študija o slovenskem predstavništvu v italijanskem parlamentu, ki jo je po naročilu senatorke Tatjane Rojc pripravil pravnik Giuliano Salberini, zastavlja vrsto zanimivih pravnih ter političnih vprašanj. Začenši s problemom zajamčenega parlamentarnega zastopstva, ki ga italijanski ustavni red za slovensko manjšino ne predvideva, kot ga ne za nemško jezikovno skupnost na Južnem Tirolskem in za Dolino Aosto, kjer prebiva ustavno priznana franko-provansalska skupnost. V zvezi s slovensko manjšino veliko zamujeno priložnost predstavlja ustavni zakon o krčenju števila parlamentarcev, ki bi lahko na nek način celo določal mesto za slovenskega predstavnika v senatu in (ali) v poslanski zbornici. Senatorka Rojc (in z njo vsa manjšina) bi se morala opredeliti za potrditveni referendum o krčenju parlamentarcev, za kar je še čas.
Salberini je pravnik, torej ne izvedenec za volilna pravila in še manj politik, v svoji študiji pa bi lahko vseeno nakazal možnosti raznih opcij za slovensko manjšino v prihajajočem novem volilnem zakonu. Zajamčenega zastopstva seveda ne bo (volilni zakon ni ustavni, temveč navadni zakon), »manevrskega prostora« za slovensko manjšino ni ravno veliko, a bo treba poskusiti in izkoristiti vse razpoložljive poti. Zato bi bilo priporočljivo oziroma nujno, da se manjšina zedini o vprašanju, ki je zanjo bistvenega pomena. Bo to sposobna narediti?